d
--
in
-ja
[
də̀ də̀ja
in
dé dêja
]
m
(
ə̏; ẹ̄ ē
)
peta črka slovenske abecede:
napiši d
;
mali d
;
od d do k
;
razločni d-ji
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
zveneči d
d
--
kot imenovalni prilastek
odstavek d
/
učenci 1. d
♦
glasb.
ton d
ton na drugi stopnji C-durove lestvice
;
gled.
abonma reda D
;
med.
vitamin D
d-
prvi del zloženk
nanašajoč se na d:
vozniški izpit D-kategorije
;
deželna D-liga
/
1. d-razred
♦
glasb.
D-dur
durov tonovski način z dvema višajema
;
d-mol
molov tonovski način z enim nižajem
;
med.
D-vitamin
;
šah.
kmet na d-liniji
v četrti navpični vrsti z leve strani
dà
1
člen.
(
ȁ
)
knjiž.
1.
izraža pritrjevanje;
ant.
ne
1
:
»Si pripravljen?« »Da.«
/
na trkanje se oglasi iz sobe: da!
naprej!
●
ni rekel ne da ne ne
ni povedal svoje odločitve
;
sprašujete, ali se strinjam: da in ne
delno se strinjam, delno pa ne
2.
izraža podkrepitev trditve:
da, tako je bilo
;
gledam te, da, pa te komaj spoznam
;
da, da, pa pojdimo
;
pomirila se je, da, celo smeje se že
;
grem zraven, to da, ne bom pa igral
3.
izraža domislek:
ah da, zdaj se spomnim
4.
izraža obotavljanje, pomislek:
da, kje sem že to zvedel? no, da, pa pridi jutri
;
sam.:
odgovarja samo z da in ne
;
to je njegov odločni da
da
2
vez.
1.
v pripovednih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
a)
glede na osebek:
prav je, da si prišel
;
škoda, da zapraviš toliko časa
b)
glede na prilastek:
nima navade, da bi se pritoževal
;
ni dvoma, da imaš prav
;
rada ga ima ne glede na to, da je včasih poreden
/
publ.
dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
c)
glede na predmet:
bojim se, da je prepozno
;
omogočila mu je, da je končal študij
;
že vidim, da nimam sreče
;
pravim, da ga sploh ne poznam
/
z velelnim ali želelnim naklonom:
saj sem ti rekel, da rajši počakaj
;
prosi, (da) naj mu dajo mir
/
star.,
v vprašalnih odvisnih stavkih
vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
//
navadno z veznikom ali prislovom
za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli:
odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno
;
posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži
;
napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
2.
v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem:
kesa se, da je tako ravnal
;
žal mu je, da se je spozabil
3.
v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z
zato
za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka:
dala je otroku igračo, da bi ne jokal
;
sedel je, (zato) da bi se odpočil
;
prišel sem, da se pritožim
;
povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
//
s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom
za izražanje doseženega namena:
ima delavce, da mu kopljejo temelje
;
najel je domačine, da so mu nosili živila
4.
v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico
za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka:
nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil
;
planeš v sobo, ne da bi potrkal
/
pomagaj rajši, namesto da gledaš
;
pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
5.
v primerjalnih odvisnih stavkih,
v zvezi s
kakor, kot, ko
za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku:
smeje se, kakor da se ni nič zgodilo
/
prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti
;
noge ko da niso njegove
6.
v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s
tako, toliko
za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka:
menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo
;
zavriskal je, da je odmevalo od bregov
;
tako ga je udaril, da se je kar opotekel
;
toliko se je učil, da je zbolel
/
ekspr.:
opekel se boš, da bo joj
;
v hribih je snega, da je kaj
7.
knjiž.,
v pogojnih odvisnih stavkih
za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka;
če bi
:
vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna
/
star.,
s pogojnim naklonom
vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
8.
knjiž.,
v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči;
čeprav
:
trepeče, da sam ne ve zakaj
9.
star.,
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka:
počakal sem, da se je odkašljal
;
gledala je za njim, da je izginil med drevjem
dokler ni izginil
/
minila so leta, da nisem bil doma
(od)kar
/
ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho
ko bomo
10.
v členkovni rabi
za izražanje
a)
ukaza, želje:
da mi pri priči izgineš
;
da ste mi zdravi
/
da bi te strela
b)
ugibanja, domneve:
pa ne, da si bolan
;
fant, čigav si? Da nisi Jerajev
c)
začudenja, ogorčenja:
da te vendar, kako si nališpana
;
pa ta da bi nas učil
;
da te ni sram
;
pa ti da greš in me pustiš na cedilu
č)
poudarjanja, pojasnjevanja:
ne maram zanj, da boš vedel
;
da smo si na jasnem: tega ne trpim več
;
da ne pozabim, pošta je zate
d)
stopnjevanja z dodatno trditvijo:
živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno
;
nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
11.
v členkovni rabi,
v zvezi z
le, samo
za omejevanje prej povedanega:
tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo
;
takoj pridem, samo da se oblečem
12.
v členkovni rabi
za poudarjanje:
baje da pride
;
odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo
;
nemara da ga ne bo
●
kako da si to naredil?
zakaj
;
zastar.
»kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj
(J. Jurčič)
seveda
;
pog.
če mi je všeč? Pa ja da
seveda
;
ekspr.
si zadovoljen? Kako da ne
da, seveda
;
pog.
če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel
mogoče, ne vem
;
ekspr.
o tem ni da bi govoril
ni potrebno, ni vredno govoriti
;
star.
žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce
dokler ne
;
elipt.
predsednik težko da pride na sejo
verjetno ne pride
;
pog.
vino je toliko da ne zastonj
skoraj zastonj
;
pog.
toliko da je spregovoril, že so udarili po njem
komaj je spregovoril
;
pog.
pri nas je ostal vem da dve uri
gotovo; vsaj
dabóme
člen.
(
ọ̑
)
zastar.
izraža podkrepitev trditve;
bogme
:
imaš prav, dabome!
dàc
in
dác dáca
m
(
ȁ á; ā
)
v stari Avstriji
davščina na prodajanje tržnega blaga, zlasti živil:
plačati dac od vina
da capo
[
dakápo
]
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe
od začetka:
igrati da capo
;
v prid. rabi:
da capo arija
arija s ponovitvijo prvega dela
dácar
-ja
m
(
ā
)
1.
pog.,
ekspr.
davčni uslužbenec
:
skrivati se pred dacarji
;
znašel se je pod drobnogledom, v primežu dacarjev
;
izračuni dacarjev
;
dacarji in inšpektorji
/
razrešiti prvega dacarja
vodjo davčne uprave
/
neučinkoviti, a neusmiljeni dacarji
2.
v stari Avstriji
uslužbenec, ki pobira dac:
vinski dacar
dacaríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pog.,
ekspr.
davčna uprava
,
davčni urad
:
reforma dacarije
;
prijava premoženja dacariji
/
na dacariji je vladal kaos
2.
v stari Avstriji
dacarski urad:
prijavili so ga dacariji
dácarka
-e
ž
(
ā
)
1.
pog.,
ekspr.
davčna uslužbenka
:
dacarka mu je po telefonu potrdila pomoto davčnega urada
/
virtualna dacarka
aplikacija, ki davčnim zavezancem na spletu pomaga z davčnimi nasveti
2.
star.
dacarjeva žena:
jezikava dacarka
dácarski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na dacarje:
podjetje je pod dacarskim drobnogledom
;
dacarski inšpektorji
;
dacarske položnice
;
dacarsko zasedanje
/
dacarski kremplji
;
dacarske metode
;
dacarska požrešnost, samovolja, vsemogočnost
/
dacarski urad
/
ekspr.
Ti pa molči, gobezdalo dacarsko, ki samo nisi nič boljše!
(I. Cankar)
dácarstvo
-a
s
(
ā
)
kar se nanaša na dacarje:
zasmehoval je dacarstvo
dachsteinski
-a -o
[
dáhštajnski
]
prid.
(
ȃ
)
geol.,
v zvezi
dachsteinski apnenec
apnenec, ki je iz najmlajšega dela triadne dobe:
skladi dachsteinskega apnenca
dáča
1
-e
ž
(
á
)
1.
v fevdalizmu
podložniška dajatev zemljiškemu gospodu:
dajati dačo
;
njegova hiša je bila prosta dače
2.
nar. vzhodno
davek
:
plačevati dačo
/
vojna dača
dáča
2
-e
ž
(
á
)
v ruskem okolju
počitniška hiša:
odpraviti se v dačo
;
biti na dači
dáda
-e
m
(
ā
)
um.
zahodnoevropska umetnostna smer, iz katerega izhaja dadaizem:
nihilizem gibanja dada
dadaíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik dadaizma:
švicarski dadaisti
dadaístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na dadaiste ali dadaizem:
dadaistična umetnost
/
dadaistični cinizem
dadaízem
-zma
m
(
ī
)
um.
zahodnoevropska umetnostna smer po prvi svetovni vojni, zametavajoča vsebino in obliko:
manifest dadaizma
dagerotipíja
-e
ž
(
ȋ
)
fot.,
nekdaj
fotografiranje na posrebreno kovinsko ploščo:
iznajditelj dagerotipije
//
slika, narejena na ta način:
na steni je visela stara dagerotipija
dágnja
-e
ž
(
ȃ
)
morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah;
klapavica
:
gojiti ostrige in dagnje
/
za predjed so jedli dagnje na olju
dàh
tudi
dáh dáha
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje;
dih
:
to je bil njegov zadnji dah
//
dihanje
:
zadrževati dah
2.
iz pljuč iztisnjeni zrak:
čutil je njen dah na obrazu
//
knjiž.,
s prilastkom
rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa:
dah pomladi
3.
neprijeten vonj, zadah:
dah iz ust
♦
lov.
značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival
dáhavec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.,
med drugo svetovno vojno
interniranec v dahavskem taborišču:
sestradani dahavci
dáhavski
in
dachauski -a -o
[
dáhau̯ski
]
(
ȃ
)
pridevnik od Dachau:
dahavsko taborišče
dáhija
-e
m
(
á
)
zgod.
samozvani janičarski oblastnik v Srbiji v 19. stoletju:
nasilje dahij
dahlína
-e
ž
(
í
)
vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne:
dahlina na steklu
/
dahlina jima je zmrzovala na bradi
dahnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nar. vzhodno
zaudarjati
:
truplo že dahni
;
brezoseb.
dahnelo je po mrliču
dahníti
in
dáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak:
dahnil je v očala in jih obrisal
;
dahni vame!
pren.,
pesn.
smrt ji je dahnila v lice
;
pomlad je dahnila čez polja
//
preh.,
ekspr.
zelo tiho izgovoriti:
komaj slišno dahne pozdrav
;
to je bolj dahnila, kot rekla
//
preh.,
ekspr.
dati
,
vdihniti
,
vnesti
:
pisatelj je gradivu dahnil življenje
●
pesn.
dahniti poljub na čelo
rahlo poljubiti
2.
ekspr.
rahlo zapihati, zapihljati:
prijeten hlad je dahnil iz gozda
;
veter dahne z gora
/
vame je dahnil duh po listju
//
knjiž.
zadišati
:
cvetoče akacije so dahnile v sobo
;
brezoseb.
dahnilo je po pomladi
//
nedov.
,
nar.
zaudarjati
:
meso že dahne
dáhnjen
-a -o:
podoba, lahno dahnjena na steno
;
v sneg dahnjene stopinje
daimonion
-a
[
dajmónijon
]
m
(
ọ̄
)
knjiž.,
po Sokratu
notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje:
njegov daimonion mu je bil opora in vodnik
dàj
-te
in
dájte
medm.
(
ȁ, ȃ
)
1.
izraža ukaz, spodbudo:
daj, vstani
;
daj no, pomagaj mi
;
dajmo, dajmo, ne tako počasi
;
le dajte, povejte po pravici
2.
izraža začudenje, zavrnitev:
daj, daj, kaj boš prosil! daj no, da se bo poročila? dajte no, dajte, saj niste stari;
prim.
dati
dajálec
-lca
[
dajau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj da, daje:
dajalec krvi
;
pogodba med dajalcem štipendije in štipendistom
/
dajalec prenočišč
dajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dajanje:
materinski dajalni nagon
dajálka
-e
[
dajau̯ka
tudi
dajalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj da, daje:
dajalka kostnega mozga, krvi, zarodkov
/
dajalka kredita, pomoči, poroštva
dajálnik
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
tretji sklon:
predlog proti se veže z dajalnikom
;
predmet v dajalniku
dajálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dajalnik:
dajalniški predmet
;
dajalniška končnica
dajálo
-a
s
(
á
)
zastar.
taster, tipkalo (pri telegrafskem aparatu):
udarjati po dajalu
dajánje
tudi
dájanje -a
s
(
ȃ; á
)
glagolnik od dajati:
dajanje denarja
;
brezobrestno dajanje posojil
/
dajanje krvi
/
dajanje injekcij
;
dajanje prve pomoči
/
dajanje zemlje v zakup
/
dajanje pripomb in kritik je zaželeno
dajátev
-tve
ž
(
ȃ
)
kar se obvezno da, daje v denarju ali naturalijah:
plačevati dajatve
;
denarna dajatev
;
davčne, fevdalne, javne, vojne dajatve
;
davki in druge dajatve
;
dajatve v naturalijah
;
znižanje dajatev
;
pren.
mladinske igre so njegova najtrajnejša dajatev našemu gledališču
dajáti
dájem,
tudi
dájati
in
dajáti -em,
stil.
dajáti -èm
nedov.
, dajàj dajájte
tudi
dájaj dájajte; dajál
tudi
dájal
(
á á; á á á; á ȅ
)
1.
delati, da prehaja kaj k drugemu:
denar za kino mu je dajal oče
/
dajati jesti, piti
/
dekla je dajala svinjam
krmila svinje
/
dajal mu je nove in nove naloge
/
dajati na kredit,
star.
na kredo
prodajati
;
dajati na upanje
;
hišo dajejo v najem
/
pog.
zakaj mi to daješ nazaj
vračaš
//
podarjati
,
poklanjati
:
dajati za spomin
/
dajati darove, miloščino
//
delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo:
ne dajaj knjig, peresa drugim
//
delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga:
dajejo jim na izbiro
/
otrokom dajejo čudna imena
2.
delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:
vse življenje moram samo dajati
;
krvodajalci dajejo kri
3.
delati, ustvarjati čemu kako lastnost:
obleka ji daje gosposkost
/
delo daje zadovoljstvo
4.
s širokim pomenskim obsegom
delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
a)
s prislovnim določilom:
otroke so dajali v šole
/
založba daje na trg cenene knjige
/
ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
b)
z namenilnikom:
obleke je dajala delat boljšim šiviljam
;
otroke so dajali študirat
pošiljali
//
z nedoločnikom
delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja:
to mi daje misliti
/
na nastopih se je dajal slaviti
5.
pog.
plačevati
:
dajal je za pijačo, za vino
/
koliko ti je kupec dajal za avto?
je bil pripravljen plačati, je ponujal
6.
ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti:
krave mu dajejo malo mleka
;
plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk
;
ovca daje volno
/
drevo daje vrtu senco
;
zvezde so dajale bledo svetlobo
/
pog.
kinematograf daje štiri predstave na dan
;
kaj dajejo danes v gledališču
/
pog.
preživlja se s tem, da daje ure iz matematike
poučuje izven šole, inštruira
/
pohištvo daje sobi poseben pečat, ton
;
dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
//
povzročati, da kdo kaj dobi, ima:
dajati potuho, pravico, priložnost
;
šola daje izobrazbo
izobražuje
7.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
dajati bolnikom injekcije
;
dajati nauke, odgovore
;
dajati pohujšanje
pohujševati
;
dajati pomoč
pomagati
;
dajati ukaze
ukazovati
;
star.
dajati hvalo
8.
delati, da prihaja kaj na določeno mesto:
dajati obleke v omaro
;
ves čas je dajal drva na ogenj
9.
navadno z nikalnico
delati, da se kaj lahko godi:
skrbi mu ne dajejo spati
;
tega mi duša, srce, vest ne daje
10.
ekspr.,
v zvezi z
na
prisojati komu vrednote;
ceniti
1
:
vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
11.
nav. 3. os.,
pog.,
ekspr.
povzročati bolečine;
boleti
:
želodec ga daje
/
mrzlica, naduha, revmatizem jo daje
;
hoja v hrib me je dajala
/
brezoseb.:
v križu me daje
;
spet me daje, je zastokal
/
bolečine so ga dajale
/
lakota jih daje
●
ekspr.
v pesmih daje duška svoji žalosti
sproščeno izraža svojo žalost
;
daje se samo tistemu, ki ji je všeč
ima ljubezenske, spolne odnose z njim
;
daje prednost udobni obleki pred lepo obleko
raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko
;
to nerad dajem iz rok
prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu
;
pog.
delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali
do skrajnosti se trudijo
;
pog.
v nič dajati
omalovaževati, podcenjevati
;
pog.
sosedom se v zobe daje
povzroča, omogoča, da ga opravljajo
;
ekspr.
z obema rokama daje
je radodaren, velikodušen
;
ekspr.
dajati si opraviti, opravka z vrtom
ukvarjati se
dajáti se
tudi
dájati se
ekspr.
bojevati se, tepsti se:
onstran meje se že dajejo
;
vojaki se dajejo s sovražnikom
;
z noži sta se dajala
●
šalj.
dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom
jo jedel
//
v zvezi s
s, z
s težavo upirati se čemu:
neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
//
prepirati se:
sinova se dajeta za dediščino
dajajóč
-a -e:
pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
dajátven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dajatev:
dajatvena obveznost
/
dajatvena tožba
dàj-dám
--
in
-a
m
(
ȁ-á
)
odnos, ki temelji na medsebojni izravnavi v dajanju in prejemanju dobrin:
v pogajanjih s teroristi gre vedno za princip daj-dam
;
kulturni, politični daj-dam
;
v prid. rabi:
daj-dam odnos
;
daj-dam sporazum
dájnčica
-e
ž
(
ā
)
jezikosl.
črkopis vzhodne Štajerske v prvi polovici 19. stoletja:
metelčica in dajnčica
;
knjiga v dajnčici
dájnčičar
-ja
m
(
ā
)
jezikosl.
pristaš dajnčice:
nasprotnik dajnčičarjev
dákel
-kla
tudi
dákelj -na
[
dakəl; dakəlj
]
m
(
á
)
majhen lovski pes z zelo kratkimi nogami in dolgim trupom;
jazbečar
:
dakel je dober jamar
dákoromúnski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȗ
)
jezikosl.,
v zvezi
dakoromunsko narečje
vzhodno narečje romunskega jezika:
dakóta
-e
ž
(
ọ̑
)
letalo z dvema motorjema ameriške tovarne Douglas:
na nebu so se pojavile zavezniške dakote
dákron
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
poliestrno vlakno ameriške proizvodnje:
prepričali so se o veliki odpornosti dakrona
//
tkanina iz teh vlaken:
kostim iz dakrona
dáktil
-a
m
(
ȃ
)
lit.
trizložna stopica s prvim poudarjenim in drugima dvema nepoudarjenima zlogoma:
daktil in anapest
;
pesem iz poskočnih daktilov
daktíličen
-čna -o
prid.
(
í
)
zastar.
daktilski
:
daktilični verz
daktilográf
-a
m
(
ȃ
)
kdor poklicno piše na pisalni stroj;
strojepisec
:
spreten daktilograf
daktilografíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o pisanju na pisalni stroj;
strojepisje
:
poučevati daktilografijo
/
mnogo je zaslužila z daktilografijo
tipkanjem
daktilografíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od daktilografirati:
biti utrujen od celodnevnega daktilografiranja
daktilografírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pisati na pisalni stroj;
tipkati
:
zna hitro daktilografirati
daktilográfka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj;
strojepiska
:
kot daktilografka je bila nenadomestljiva
daktilográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
strojepisen
:
daktilografski tečaj
daktilologíja
-e
ž
(
ȋ
)
sporazumevanje s prsti, zlasti med gluhonemimi:
učiti se daktilologije
daktiloskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o kožnem reliefu prstov, dlani in stopal:
razvoj daktiloskopije
//
pravn.
primerjanje prstnih odtisov za ugotovitev istovetnosti:
izslediti krivca s pomočjo daktiloskopije
;
enoprstna daktiloskopija
daktiloskopírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pravn.
jemati prstne odtise:
daktiloskopirati osumljenca
daktiloskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na daktiloskopijo:
daktiloskopski dokaz istovetnosti
/
daktiloskopski tehnik
dáktilski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na daktil:
daktilska stopica
/
daktilski ritem
dálajláma
-e
m
(
ȃ-á
)
v Tibetu
verski in posvetni poglavar:
budistična duhovščina pod vodstvom dalajlame
dáleč
prisl.
(
á
)
1.
izraža veliko razdaljo;
ant.
blizu
1
:
a)
pri mirovanju:
postaja je daleč
;
najbolj daleč
;
daleč naokoli najbogatejši
;
knjigo drži daleč od sebe
;
daleč po svetu znan
;
ekspr.
daleč daleč spredaj
;
kmetije so daleč vsaksebi
;
tam daleč za drevjem
;
vidi le na daleč
/
ne daleč od hiše
nedaleč
/
od daleč gledati, pozdravljati
/
po mišljenju sva si daleč narazen
;
biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice
;
v tehniki so daleč pred nami
;
ostal je daleč za časom
b)
pri premikanju:
domov nima daleč
;
nocoj ne prideš daleč
;
premakniti mejo daleč naprej
;
spremil ga je daleč iz mesta
;
prevažati blago na daleč
/
od daleč se ga bom ognil
//
izraža razdaljo sploh:
izmeril je, kako daleč je skočil
;
do vode je uro daleč
;
kakor daleč seže oko, je sama ravnina
;
on stanuje bolj daleč kot jaz
2.
izraža veliko časovno oddaljenost:
konec leta je še daleč
;
daleč nazaj najpomembnejši dogodek
;
pameten je in vidi daleč
vnaprej, v prihodnji razvoj
3.
ekspr.
izraža veliko mero:
daleč presega vrstnike
;
tako daleč se spozabi, da ga udari
/
daleč močnejši nasprotnik
;
daleč najhitrejši
;
cena je daleč previsoka
●
z zidavo hiše so že daleč
precej hiše so že sezidali
;
brez znanja ne prideš daleč
ne boš imel uspehov
;
iron.
daleč si prišel
moralno, gospodarsko si zelo propadel
;
pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal
dosegla je
;
ekspr.
daleč sem od tega, da bi vse zanikal
nikakor nočem vsega zanikati
;
ekspr.
še (od) daleč mu ni podoben
sploh ne
;
preg.
jabolko ne pade daleč od drevesa
otrok je tak kot starši
;
preg.
počasi se daleč pride
premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica;
prim.
dalj
2
,
dalje
,
dlje
dálek
-a -o
prid.
(
ā
)
star.
daljen
:
daleki kraji
/
dalek odmev
/
daleka pot
dáleko
in
daléko
prisl.
(
ā; ẹ̑
)
zastar.
daleč
:
glas se čuje daleko
/
on je daleko najmočnejši nasprotnik
daleko...
prvi del zloženk,
star.
daljno...
:
dalekosežen, dalekoviden
dalekoséžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
daljnosežen
:
dalekosežni načrti
;
dalekosežne posledice
dalekoséžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
daljnosežnost
:
dalekosežnost zgodovinskih sprememb
dalekovíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
star.
daljnoviden
:
očala za dalekovidne
/
dalekoviden mislec
dalekovídnost
-i
ž
(
í
)
star.
daljnovidnost
:
pregled je pokazal mnogo primerov dalekovidnosti
/
njegova modra dalekovidnost
dálija
-e
ž
(
á
)
grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti;
georgina
:
gredice z astrami in dalijami
;
rdeče, rumene dalije
dálj
1
--
ž
(
ȃ
)
pesn.,
v imenovalniku ali tožilniku
daljava
,
dalja
:
jek se gubi v dalj
/
Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana je dalj
(J. Murn)
●
pesn.
razšli so se v šir in dalj
na vse strani
dàlj
2
prisl.
, nàjdalj
(
ȁ
)
1.
izraža večjo razdaljo;
bolj daleč
:
gozd sega dalj kot nekoč
;
on vrže kamen dalj kot jaz
;
on stanuje med vsemi najdalj od tovarne
/
postlal si je nekoliko dalj od okna
stran, proč
●
v svoji spravljivosti gre celo dalj, kakor želimo
je bolj spravljiv, kakor želimo
2.
izraža daljše trajanje:
hodi že dalj kakor uro
;
ne morem se dalj muditi
;
teden dni in še dalj
/
že dalj časa je bolan
;
odpotovati za dalj časa;
prim.
daleč
,
dolg
2
dálja
-e
ž
(
á
)
1.
kraj, prostor, ki je daleč;
daljava
:
iz dalje se je čulo vpitje
;
star.
ne hodi v tako daljo
tako daleč
//
pesn.
prostranstvo
:
priti iz daljnih dalj
;
prostrana, sinja dalja
;
jasne, mračne dalje
2.
zastar.
razdalja
:
medsebojna dalja dveh predmetov
daljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
velika krajevna oddaljenost:
prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo
;
krmarjenje vozila na daljavo
//
kraj, prostor, ki je daleč:
iz daljave se oglašajo zvonovi
;
v daljavi se bliska
/
pogled, uprt v daljavo
;
zamakniti se v daljavo
/
delo na daljavo
/
publ.
lovci na daljave
(smučarski) skakalci
;
pren.
dogodke je slutil v megleni daljavi
//
pesn.
prostranstvo
:
jasne, sinje, sončne daljave
2.
razdalja
:
približati se na daljavo desetih korakov
;
strelna, vidna daljava
;
prenos električne energije na večje daljave
daljáven
-vna -o
(
ȃ
)
pridevnik od daljava:
dálje
prisl.
(
ā
)
1.
izraža večjo razdaljo;
bolj daleč
:
tekmovala sta, kdo dalje vrže
;
naselil se je najdalje od ceste
;
pomika se vse dalje in dalje
;
čim dalje gre, tem bolj peša
●
gre še dalje in mu ugovarja
celo ugovarja mu
;
ekspr.
ne vidi dalje od svojega nosa
ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen
2.
izraža daljše trajanje;
dalj
2
:
ne ostane dalje ko teden dni
;
ko je dalje gledal, jo je spoznal
;
najdalje so se branili v gorah
/
tam se mudi že dalje časa
3.
izraža premikanje od določenega mesta:
ne ustavi, ampak pelje dalje
;
ne sili, ne smeš dalje
/
proza od Cankarja dalje
;
(beri) od tu dalje
;
govori dalje
;
dalje prihodnjič
//
naprej
,
nadalje
:
to je samo dalje razvita oblika
/
knjiž.
na desno je polje, dalje gozd
za njim, poleg njega
;
star.
ne potrebuje ga dalje
več
4.
v členkovni rabi,
pri naštevanju
izraža obstajanje česa poleg že povedanega:
v teh krajih kopljejo premog, železno rudo, dalje bakrovo rudo in boksit
/
publ.
dalje so tu še druge napake
razen tega
/
prodajamo fige, rozine in tako dalje [itd.];
prim.
daleč
,
dolg
2
dáljen
-jna -o
prid.
(
ā
)
1.
krajevno zelo oddaljen;
ant.
bližnji
2
:
neznani daljni kraji
;
daljne dežele, gore, zemlje
;
daljne zvezde
/
Daljni vzhod
//
ki prihaja od daleč:
daljni romarji so prišli prvi
/
daljni glas, odmev
//
časovno zelo oddaljen:
daljni časi
;
spomin na daljno mladost
;
daljna preteklost, prihodnost
2.
ki sega, se razprostira v daljavo:
pripraviti se na daljno pot
;
daljno obzorje
/
daljna prostranstva
;
pesn.
daljne dalje
3.
ki ni zelo soroden, povezan s kom:
daljni sorodnik
;
bili so samo daljni znanci
/
bil je daljen in tuj taki miselnosti
;
slika je daljna njegovemu srcu
/
knjiž.
nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen
;
sam.:
spomin na nekaj daljnega
♦
ped.
od bližnjega k daljnemu
načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
daljíca
-e
ž
(
í
)
geom.
na obeh straneh omejena ravna črta:
krajišče daljice
daljíčen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od daljica:
daljična simetrala
daljína
-e
ž
(
í
)
daljava
:
iz daljine je odmeval glas vaškega zvona
;
pesn.
daljine morja
/
izmeriti daljino
♦
šport.
skok v daljino
atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni smeri
daljínar
in
daljinár -ja
m
(
ȋ; á
)
knjiga s seznamom razdalj med avtobusnimi, železniškimi postajami:
daljínec
-nca
m
(
ȋ
)
elektronska priprava za krmiljenje in usmerjanje delovanja elektronskih naprav:
prižgati televizor z daljincem
;
univerzalni daljinec
;
pritisniti na gumb daljnica
daljinomér
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava za merjenje razdalje, oddaljenosti:
fotografska kamera z vgrajenim svetlomerom in daljinomerom
;
artilerijski daljinomer
;
elektronski daljinomer
daljínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na daljino, daljavo:
daljinski letalski rekord
/
daljinski plin
plin, ki se dovaja po plinovodih
;
daljinsko vodenje rakete
/
daljinski upravljalnik
elektronska priprava za avtomatsko krmiljenje elektronskih naprav, zlasti televizorja
♦
fot.
daljinski posnetek
posnetek, napravljen s teleobjektivom
daljínsko
prisl.
:
daljinsko vklapljati in izklapljati
daljíšče
-a
s
(
í
)
fiz.
najdaljša razdalja, na katero se lahko oko prilagodi:
dáljnica
-e
ž
(
ȃ
)
daljša pot:
namesto po bližnjici je šel po daljnici
dáljnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
zastar.
nadaljnji
:
daljnji razvoj spora
;
daljnje iskanje je nepomembno
daljno...
ali
dáljno...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na daljen:
daljnogled, daljnoviden
;
daljnovzhoden
dáljnodáljen
-jna -o
prid.
(
ȃ-ā
)
knjiž.,
ekspr.
zelo oddaljen:
daljnodaljna preteklost
/
pesn.
daljnodaljni sinji holmi
daljnoglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
optična priprava, ki navidezno približa predmet:
pogledati skozi daljnogled
;
gledati, opazovati z daljnogledom
♦
fiz.
astronomski daljnogled
za opazovanje zvezd, ki dá obrnjeno sliko
;
zrcalni daljnogled
ki zbira žarke s konkavnim zrcalom
daljnogléden
-dna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od daljnogled:
daljnogledne leče
daljnométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
daljnostrelen
:
daljnometno topništvo
daljnopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
teleprinterski
:
daljnopisno poročilo
/
daljnopisni aparat
daljnopísnik
-a
m
(
ȋ
)
električna naprava za prenašanje tipkanih črk in znakov na daljavo;
teleprinter
:
delo pri daljnopisniku
daljnoséžen
-žna -o
prid.
, daljnoséžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ima v prihodnost segajoč pomen, vpliv:
daljnosežen načrt
;
daljnosežni gospodarski ukrepi
;
daljnosežne posledice atomskih eksplozij
//
ki daleč seže, doseže:
daljnosežne, krčljive lovke
/
daljnosežne rakete
daljnoséžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
v prihodnost segajoč pomen, vpliv:
daljnosežnost načrtov
;
ni se zavedal daljnosežnosti svoje odločitve
dáljnost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
oddaljenost
,
odmaknjenost
:
občutek daljnosti
daljnostrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki strelja na veliko daljavo:
daljnostrelni top
/
daljnostrelne rakete
daljnovíd
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
daljnogled
:
gledal je skozi daljnovid
daljnovídec
-dca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor vnaprej vidi potek česa:
kaj mi svetuješ, daljnovidec?
daljnovíden
-dna -o
prid.
, daljnovídnejši
(
í ī
)
1.
ki dobro vidi samo oddaljene predmete:
ravnatelj je bil majhen, siv, daljnoviden mož
/
daljnovidno oko
2.
ki vnaprej vidi potek česa:
daljnoviden državnik
/
daljnovidno politično dejanje
daljnovídnost
-i
ž
(
í
)
1.
očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le oddaljene predmete:
daljnovidnost se veča
;
starostna daljnovidnost
2.
sposobnost človeka, ki vnaprej vidi potek česa:
politična daljnovidnost
daljnovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava za prenos električne energije na večje razdalje:
graditi, trasirati daljnovod
;
daljnovod Ljubljana–Vrhnika
;
drogovi, žice daljnovoda
/
odklopiti daljnovod
//
cevovod
,
plinovod
daljnovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na daljnovod:
daljnovodni drog
/
daljnovodno omrežje
dáljnovzhóden
-dna -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na Daljni vzhod:
daljnovzhodne dežele
/
zanimanje za avtomobile daljnovzhodnih proizvajalcev se povečuje
dáljšanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od daljšati:
daljšanje obleke
;
daljšanje samoglasnikov
/
pomladansko daljšanje dneva
dáljšati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati kaj (bolj) dolgo, podaljševati:
daljšati obleko
;
razpoke v lesu se daljšajo
;
proti večeru se sence daljšajo
/
dan se daljša
;
življenjska doba se daljša
●
ekspr.
ko so to poslušali, so se jim obrazi daljšali
ostre, podolgovate poteze na obrazu so kazale njihovo razočaranje, neprijetno presenečenje
dáljši
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
primernik od dolg:
zgrabi za daljši konec vrvi
;
čim daljša je žica, tem bolj bo držala
/
sestanki so postajali z vsakim dnem daljši
;
ta pot je sicer daljša, vendar veliko lepša
2.
ki traja večje, nedoločeno časovno obdobje:
hoditi na daljše izlete
;
po daljšem iskanju je le našel knjigo
3.
precej obsežen, obširen:
napisal je daljšo povest
4.
zastar.
nadaljnji
:
vsaka daljša pripomba bi bila nepotrebna
;
rešen je bil vsega daljšega plačevanja;
prim.
dolg
2
dáljšnica
-e
ž
(
ȃ
)
daljša pot:
namesto po bližnjici je šel po daljšnici
dalmátika
-e
ž
(
á
)
1.
rel.
plašču podobno liturgično oblačilo diakonov in subdiakonov:
bogato vezena dalmatika
2.
v starem in srednjem veku
dolga halja, podobna tuniki:
v dalmatiko oblečena patricijka
dalmatínec
-nca
m
(
ȋ
)
vino iz Dalmacije:
dam za liter dalmatinca
dalmatínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Dalmacijo:
dalmatinska obala
/
dalmatinsko vino
daltoníst
-a
m
(
ȋ
)
med.
kdor ima daltonizem:
daltonízem
-zma
m
(
ī
)
med.
nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene, barvna slepota:
imeti daltonizem
dáma
-e
ž
(
á
)
1.
v meščanskem okolju,
spoštljivo
naslov za odraslo žensko:
neka dama je prišla
;
dame so bile v dolgih večernih toaletah
;
mlada, stara dama
;
dama iz visoke družbe
/
kot nagovor:
spoštovane dame
;
dame in gospodje
/
frizer za dame in gospode
/
dame volijo
pri plesu
za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
/
dvorna dama
v nekaterih državah
naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico
;
prva dama
naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje:
človek v življenju redko sreča pravo damo
;
ona je resnična dama
3.
igralna karta z žensko figuro:
pikova, srčna dama
4.
igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici:
igrati damo
5.
šah.
šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh:
vzeti trdnjavo z damo
;
vrednost dame
dámar
-ja
m
(
ȃ
)
svetlo rumen prozoren izcedek iz nekaterih dreves na južnoazijskih otokih:
damar je pomemben v proizvodnji lakov
damascírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
nekdaj
s kovanjem vzorčasto okrasiti železo ali jeklo:
damascirati oklep
damascíran
-a -o:
damascirano bodalo
damást
-a
m
(
ȃ
)
tkanina z bleščečimi se vzorci za prte in posteljno perilo:
rumen damast
;
bombažast, lanen, svilen damast
;
pohištveni, posteljni damast
damásten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iz damasta:
damasten prt
;
damastni zastori
/
damastna blazina
s prevleko iz damasta
damástov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od damast:
damastov lesk
damaščánka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
zakrivljena sablja iz damaščanskega jekla:
vihteti damaščanko
;
sablja damaščanka
damaščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Damask:
damaščansko jeklo
/
damaščanska sablja
damaščanka
dámica
-e
ž
(
á
)
ekspr.
mlada dama:
njena hči je že damica
;
domišljava damica
/
evfem.
hoditi k damicam
vlačugam, prostitutkam
dámin
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na damo:
opazoval je damin klobuček
♦
šah.
damin gambit
otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta
;
damino krilo
polovica šahovnice, na kateri stojita pri začetku igre obe dami
damižána
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
velika opletena trebušasta steklenica;
pletenka
:
v kotu je stalo nekaj damižan
/
damižana vina
dámjak
tudi
dámjek -a
m
(
ȃ
)
zool.
jelen z lopatastim rogovjem, Dama dama:
čreda damjakov
damjakovína
-e
ž
(
í
)
usnje iz damjakove kože:
čevlji iz črne damjakovine
Dámoklejev
in
Damoklêjev -a -o
prid.
(
ȃ; ȇ
)
v zvezi
Damoklejev meč
in
damoklejev meč
nenehno preteča nevarnost:
možna izključitev iz šole je bila takrat zanj Damoklejev meč
/
nad glavo mu visi Damoklejev meč
damôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv za igranje dame:
dámping
in
dumping -a
[
druga oblika
dámping-
tudi
dúmping-
]
m
(
ȃ; ȗ
)
ekon.
prodaja blaga v tujino pod ceno zaradi potrebe po devizah ali razbremenitve domačega trga:
izvajati damping
;
napovedali so damping z lesom in žitom
;
damping trgovskega blaga
;
v prid. rabi:
damping cene
dámpinški
in
dumpinški -a -o
[
druga oblika
dámpinški
tudi
dúmpinški
]
prid.
(
ȃ; ȗ
)
nanašajoč se na damping:
dampinške cene
/
dampinško blago
dámski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dame:
damsko vedenje
/
damski čevlji, klobuki
kakršne nosijo ženske
/
damski krojač
ki šiva ženske obleke
♦
šah.
damska končnica
končnica, v kateri igrata dve dami ali več dam
dámstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
dame
:
ljubljenec vsega damstva
dán
1
dnéva
m
,
rod. mn.
dní
tudi
dnévov,
daj. mn. stil.
dném;
daj., or. dv. stil.
dnéma;
v prislovni rabi:,
rod. ed.
dné,
or. ed.
dnévom
in
dném;
rod. mn.
dní,
tož. mn.
dní,
mest. mn.
dnéh
in
dnévih;
tož. dv.
dní
tudi
dnéva
(
ȃ ẹ̑
)
1.
čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči:
leto ima 365 dni
;
od takrat je minilo štirinajst dni
;
pridem čez dva dni, čez teden dni
;
pred (nekaj) dnevi je odšel
;
večkrat na dan se oglasi
;
prvi, zadnji dan v mesecu, tednu
;
dela vsak dan, vsak drugi dan
;
dan pozneje se je zgodilo
;
dan pred praznikom
;
nekaj dni po tem
/
štirinajst dni morja mu je dovolj
/
ekspr.
nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja
/
ekspr.:
dogodek dneva
najpomembnejši dogodek
;
bil je junak dneva
najpomembnejša osebnost
/
pri datiranju:
Ljubljana, (dne) 7. julija
;
star.
na dan 27. junija
♦
rel.
sodni dan
čas, ko bo Kristus sodil ljudem
//
s prilastkom
ta čas, določen za posebne namene, opravila:
plačilni dan
;
vsak petek je semanji, tržni dan
;
uradni dan
določen za uradovanje s strankami
/
delovni dan
delovnik
/
rojstni dan
/
informativni dan
dan, ko se na kaki ustanovi, zlasti šolski, dobi informacije o možnosti šolanja in možnostih za zaposlitev z izobrazbo, pridobljeno na tej ustanovi
;
dan odprtih vrat
predstavitev dela, načina življenja, delovanja kake ustanove na kraju samem na določen dan
//
s prilastkom
ta čas, posvečen spominu na kaj:
Prešernov dan
;
dan zmage
;
dan žena
;
dan samostojnosti in enotnosti
državni praznik v Republiki Sloveniji, ki se praznuje 26. decembra in obeležuje razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki je bil na ta dan leta 1990
2.
čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda;
ant.
noč
:
dan je že
;
dan se daljša, krajša
;
dan se dela
dani se
;
dan raste
postaja daljši
;
deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan
;
jesenski, pomladni dan
;
kot noč pa dan sta
zelo različna
/
ves dan je hodil okrog
;
ekspr.
ves ljubi, božji dan sedi
;
zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo
;
še za dne je prišel domov
ko je bil še dan
;
z dnem je pritisnil mraz
ko se je zdanilo
/
ekspr.
beli dan
zgodilo se je sredi belega dne
;
ob, pri belem dnevu si je upal to storiti
podnevi; ne skrivaj, javno
;
jasno kakor beli dan
/
vasi sta dan hoda narazen
/
kot pozdrav
dober dan!
3.
mn.,
s prilastkom
omejeno trajanje v življenju, bivanju:
potekajo mu brezskrbni dnevi
;
burni, veseli dnevi
;
to so bili zanj odločilni, usodni dnevi
/
ekspr.
črni, pasji dnevi
zelo neprijetni, hudi
/
slabo mu gre na stare dni
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
do konca (svojih) dni ti bom hvaležen
;
dneve mladosti je preživel na deželi
//
omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:
spomini na partizanske dni
;
dnevi okupacije
/
v davnih, nekdanjih dneh
/
star.
njega, svoje dni
včasih, nekdaj
●
jutri je še en dan
misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas
;
tudi ta dan je napočil
čas, ko se je izpolnilo pričakovanje
;
ekspr.
dnevi so mu šteti
kmalu bo umrl
;
ekspr.
človek ne ve ne ure ne dneva
ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo
;
na dan
vse pride na dan
vse se izve, pojasni
;
ekspr.
kar na dan z besedo
povej, kaj misliš
;
ni hotel z resnico na dan
povedati resnice
;
voda je udarila na dan
nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine
;
dan na dan, dan za dnem hodi sem
kar naprej, zelo pogosto
;
ekspr.
noč in dan dela
kar naprej, neprenehoma
;
ekspr.
leto in dan je čakal
zelo dolgo; približno eno leto
;
iz dneva v dan mu govori isto
kar naprej, ves čas
;
ekspr.
živi iz dneva v dan
brez cilja, brezskrbno
, tja v en dan
tjavendan
;
ekspr.
govoriti tja v tri dni
brez smisla, neumnosti
;
knjiž.
knjiga je zagledala beli dan
je izšla
;
ekspr.
v nedeljo so imeli nogometaši črn dan
doživeli so neuspeh
;
igralec je imel včeraj (dober) dan
dobro je igral
;
lepega dne se je vrnil
nenadoma, nepričakovano
;
pasji dnevi
čas od 23. julija do 23. avgusta
;
ekspr.
takrat smo imeli pasje dneve
dneve hude vročine
;
ekspr.
pravi sodni dan je bil
velika zmeda, razdejanje
;
ekspr.
tega še svoj živ(i) dan nisem videl
še nikoli
;
ekspr.
za vse svoje žive dni si bom zapomnil
za vse življenje
;
preg.
ne hvali dneva pred večerom
ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
dán
2
-a -o
prid.
(
á
)
1.
knjiž.
na katerega se v obravnavanem primeru misli:
izhlapevanje vode v danem času
;
v danem položaju je vsak ravnal po svoje
;
znajti se v danih razmerah
●
knjiž.,
ekspr.
gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej
dokončno določene, nespremenljive
2.
mat.
za katerega je v podatku povedano, kolikšen je, kje je:
iz danega polmera izračunati obseg in ploščino kroga
;
iz dane funkcije iskati novo funkcijo
/
dane točke krivulje
;
sam.:
zadovoljiti se z danim;
prim.
dati
danájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.,
v zvezi
danajski dar
dar, ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom:
danášnji
-a -e
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na dan, ki pravkar je:
današnji dan
;
to velja z današnjim dnem
;
napisati današnji datum
;
današnji večer
/
vstopnice za današnjo predstavo
;
dnevni red današnje seje
;
rezultati današnjega tekmovanja
/
današnji časopis
ki je izšel za danes
2.
nanašajoč se na sedanjost:
današnji časi
;
današnja doba
/
današnji človek, svet
;
današnja družba, mladina
;
današnje družbeno stanje
/
v današnjem pomenu besede
/
običaj se je ohranil do današnjega dne
danášnjik
-a
m
(
á
)
knjiž.
kdor živi v današnjem času:
današnjiki težko razumemo takratne dogodke
danášnjost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
današnja doba, sedanjost:
zadovoljen je z današnjostjo
;
ustrezati potrebam današnjosti
;
problemi današnjosti
dánce
-a
s
(
á
)
manjšalnica od dno:
dance sodčka
dancing
-a
[
dánsing-
tudi
dáncing-
]
m
(
ȃ
)
nočni gostinski lokal z glasbo in plesom:
dancingi in bari
;
plesati v dancingu
;
v prid. rabi:
dancing kavarna
dándanášnji
1
-a -e
prid.
(
ȃ-á
)
ekspr.
nanašajoč se na sedanjost;
današnji
:
dandanašnji časi
;
dandanašnje razmere
dándanášnji
2
prisl.
(
ȃ-á
)
knjiž.
danes
,
dandanes
:
dandanašnji ni več tako
;
dandanašnji je težko z otroki
;
tako se godi še dandanašnji
;
bajta stoji tam še dandanašnji
dándanášnjik
-a
m
(
ȃ-á
)
knjiž.,
ekspr.
današnjik
:
Ali smo skromni mi dandanašnjiki! Z enim edinim prizoriščem smo zadovoljni
(O. Župančič)
dándánes
[
dandanəs
]
prisl.
(
ȃ-á
)
ekspr.
v sedanjem času, zdaj:
dandanes tako delo ni plačano
;
še dandanes srečaš podobne ljudi
dandijski
-a -o
[
dêndijski
tudi
déndijski
]
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na dandyje:
dandijsko vedenje
dandijstvo
-a
[
dêndijstvo
tudi
déndijstvo
]
s
(
ȇ; ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost dandyjev:
dandijstvo v oblačenju
dandizem
-zma
[
dendízəm
]
m
(
ī
)
knjiž.
pretirana eleganca v oblačenju in vedenju moških:
njegov dandizem je bil izraz tedanje dobe
dandy
-ja
[
dêndi
tudi
déndi
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
v oblačenju in vedenju pretirano eleganten moški:
angleški dandyji
;
nadut dandy
dandyjevski
-a -o
[
dêndijeu̯ski
tudi
déndijeu̯ski
]
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na dandyje:
dandyjevski slog
;
vzbujal je pozornost s svojim dandyjevskim videzom
dánec
-nca
m
(
ȃ
)
v zvezi
veliki danec
velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako;
doga
2
:
posestvo straži veliki danec
dánek
-nka
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
manjšalnica od dan:
beli danek
dánes
[
danəs
]
prisl.
(
á
)
1.
pričujočega, sedanjega dne:
danes je njegov god
;
danes je 4. julij
;
danes smo prvega (v mesecu)
;
danes zjutraj, zvečer
;
danes ob 17. uri
;
do danes mi ni vrnil
;
od danes ne smeš sama ven
;
za danes se ni pripravil
;
za danes dovolj! pa naj bo za danes
/
pridi danes teden
čez sedem dni
, danes mesec
čez trideset dni
;
danes teden je umrl
2.
v sedanjem času, zdaj:
ognjišča so danes že redka
;
še danes mu stvari niso jasne
/
star.:
danes ta dan je to že zastarelo
;
še danes ta dan se ga spominjajo
●
ekspr.
saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel
nisem tako neizkušen, naiven
;
ekspr.
znebil bi se ga rajši danes kakor jutri
čim prej
;
knjiž.
danes ali jutri bo to odveč
prav kmalu
;
ekspr.
tak je: danes tukaj, jutri tam
brez obstanka v istem kraju
;
ekspr.
njegova služba je od danes do jutri
nestalna, nezanesljiva
;
knjiž.
sloves tega dela ni od danes ali včeraj
je že dolgotrajen
;
ekspr.
težav ne premagaš od danes do jutri
kmalu, hitro
;
ekspr.
živel je od danes do jutri
ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju
;
preg.
kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
;
preg.
danes meni, jutri tebi
nesreča, smrt lahko vsakogar doleti
;
sam.:
Danes in jutri bosta skoro včeraj
(O. Župančič)
daníca
-e
ž
(
í
)
zvezda Venera na jutranjem nebu:
danica bledi na obzorju
;
svetla danica
dáničar
-ja
m
(
ȃ
)
sodelavec lista Danica ilirska:
Gajevi daničarji
dáničarski
1
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na sodelavce lista Danica ilirska:
daničarska miselnost
;
Gaj daničár, daničárska druhal? svoj pišejo jezik
(F. Prešeren)
daníčarski
2
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na sodelavce lista Zgodnja danica:
utilitaristični daničarski literarni nazori
daníti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
prehajati iz noči v dan:
dani se
;
vstal je, ko se je začelo daniti
;
pren.
v vsej Evropi se je v tistih letih danilo
2.
prihajati do spoznanja česa:
začelo se mi je daniti, da sem osovražen
dánj
-a
m
(
ȃ
)
star.
davek
:
plačevati danj
/
volk je pobiral svoj krvavi danj
dánji
-a -e
prid.
(
ā
)
knjiž.
ki je na dnu:
danji deli globeli
;
danja odprtina
♦
geogr.
danja voda
talna voda na dnu doline
dánjski
-a -o
prid.
(
ā
)
ki je na dnu:
danjsko kamenje
dánka
-e
ž
(
á
)
zadnji del debelega črevesa:
vnetje danke
//
zelo debela klobasa, narejena s tem delom črevesa:
dánost
-i
ž
(
á
)
kar je dano neodvisno od človekove volje:
telesne in duševne danosti pri človeku
;
razčlenjati življenjske danosti, ki so določile umetnikovo podobo
;
zemljepisne danosti dežele
/
upoštevati objektivne danosti v določenem trenutku
//
značilnost tega:
zagovarjati danost lastništva
;
vdati se v danost eksistence
dánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Dance ali Dansko:
danski jezik
/
dansko kmetijstvo
/
ekspr.
danski kraljevič
Hamlet
●
iron.
nekaj je gnilega v deželi danski
v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti
dánščina
-e
ž
(
ȃ
)
danski jezik:
prevod iz danščine
dántejevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Danteju:
to je vizionarna podoba dantejevskega formata
;
dantejevska fantazija
dantológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za dantologijo:
prevajalec in dantolog
dantologíja
-e
ž
(
ȋ
)
raziskovanje Dantejevega življenja in dela:
nova dognanja v dantologiji
danuncijáda
tudi
danunciáda -e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
italijanska zasedba Reke leta 1919 pod D'Annunziovim vodstvom:
reška danuncijada
dánzadnéven
-vna -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
knjiž.
ki se dogaja dan za dnem:
danzadnevno obiskovanje
dár
-ú
stil.
-a
m
,
tož. mn. stil.
darí
(
ȃ
)
1.
kar je dano komu v last brez plačila:
dati dar
;
deliti darove
;
dobiti, prejeti v dar od koga
;
prinesti v dar
;
lep dar
/
dar narave
;
vznes.
darovi zemlje
pridelki
/
žgalni dar
v različnih religijah
pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
//
nav. mn.,
star.
daritev
,
darovanje
:
Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja
(F. Prešeren)
2.
posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj:
za to nimam pravega daru
;
ima poseben dar za glasbo, za jezike
/
imela sta različne naravne darove
;
kritični, pesniški dar
;
dar opazovanja
/
imeti dar govora
biti dober govornik
●
star.
utrujen je bil in dišal mu je božji dar
vino; jed
;
vznes.
dobra žena je božji dar
srečen je, kdor ima dobro ženo
;
star.
prositi za božji dar
za miloščino
;
knjiž.
danajski dar
ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom
;
iron.
torej si spet dobil dar govora
si pripravljen, hočeš spet govoriti
darávno
vez.
(
á
)
zastar.
čeprav
:
hvalila sva vino, daravno je bilo kislo
dárček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od dar:
darček za spomin
darêjek
-jka
m
(
ȇ
)
num.
perzijski zlatnik, kovan od 6. do 4. stoletja pred našim štetjem:
plačati sto darejkov
dárek
-rka
m
(
ȃ
)
knjiž.
manjšalnica od dar:
Še vaški je mlinar prinesel za ženina darek s seboj
(A. Aškerc)
darežljív
-a -o
prid.
, darežljívejši
(
ī í
)
ki rad daje:
biti darežljiv
;
darežljiva žena
/
darežljiva jesen
darežljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
darežljiv človek:
darežljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost darežljivega človeka:
priljubil se je s svojo darežljivostjo
darílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od darilo:
razveselila se je darilca
darílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se kaj podari:
darilna listina, pogodba
/
darilni paket
za darilo
/
darilna žival
daritvena
darílnica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
vrečica ali skrinjica za zbiranje denarja v cerkvi;
pušica
:
okradel je cerkveno darilnico
darílnik
-a
m
(
ȋ
)
star.
žrtvenik
:
položiti dar na darilnik
darílo
-a
s
(
í
)
kar je dano komu v last brez plačila:
dati, dobiti darilo
;
novoletna darila
;
poročno darilo
;
zmagovalcem so razdelili častne nagrade in praktična darila
//
zastar.
nagrada
:
razpisati darila za najboljše delo
darítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
darovalec
:
zahvaliti se daritelju
darítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
v različnih religijah
slavnostni obred dajanja darov božanstvu:
opraviti daritev
;
poganske daritve
/
klavna, pitna, žgalna daritev
;
sveta daritev
v krščanstvu
maša
//
vznes.
požrtvovalno delo, žrtvovanje:
Daritev bodi ti življenje celo
(S. Gregorčič)
2.
glagolnik od dariti:
daritev posestva
daríti
-ím
dov. in nedov.
(
ī í
)
zastar.
darovati
,
podariti
:
dariti dar
;
znal je dariti in jemati
darítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na daritev:
daritveni obred
;
daritvena žival
/
daritvena pogodba
darilna
●
knjiž.,
ekspr.
v tej aferi je bil on daritveno jagnje
njegovi sodelavci so dopustili, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo
dárker
-ja
m
(
ȃ
)
pripadnik mlajše generacije, katerega način življenja se kaže v oblačenju v črno:
mednarodno srečanje darkerjev
dárkerica
-e
ž
(
á
)
pripadnica mlajše generacije, katere način življenja se kaže v oblačenju v črno:
oblačila se je kot metalka in darkerica
dárkerski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na darkerje ali darkerstvo:
darkerski festival
;
darkerska glasba
dárkersko
prisl.
:
počutila se je darkersko
dárkerstvo
-a
s
(
á
)
lastnosti ali ravnanje, značilno za darkerje:
novodobno darkerstvo
;
legende darkerstva
darljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
radodaren
,
darežljiv
:
darljiva sreča
darníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
darovalka
:
zahvaliti se darnici
darník
-a
m
(
í
)
knjiž.
darovalec
:
žlahtni duši prazen je zlat dar, če darnik je neprijazen
(W. Shakespeare – O. Župančič)
darotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
radodaren
,
darežljiv
:
bila je prijazna in darotljiva
darotljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
radodarnost
,
darežljivost
:
izkoriščali so njegovo darotljivost
daroválec
-lca
[
darovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj daruje, podari:
zahvaljujemo se darovalcem vencev in cvetja
;
seznam darovalcev
/
darovalec posestva je zapisan v samostanski kroniki
//
kdor daruje svoje telesne organe, tkiva, celice:
darovalec ledvice, kostnega mozga, organov, sperme
;
darovalec krvi
krvodajalec
daroválka
-e
[
darovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj daruje, podari:
bogata darovalka
//
ženska, ki daruje svoje telesne organe ali spolne celice:
darovalka jajčec, organov
daroválnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
žrtvenik
:
položiti dar na darovalnik
darovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od darovati:
zahvalimo se za darovanje cvetja
♦
etn.
darovanje
izročanje darov ženinu in nevesti ob poroki
;
rel.
darovanje
del maše, ko duhovnik daruje Bogu kruh in vino
;
cerkveno darovanje
dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja
darovánjski
-a -o
(
ȃ
)
rel.
pridevnik od darovanje:
darovanjski spev
darovátelj
-a
m
(
ȃ
)
darovalec
:
velikodušen darovatelj
darováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
1.
dati komu kaj v last brez plačila:
darovati revežu
;
daroval je za poplavljence
/
darovati knjigo za rojstni dan
podariti
;
pren.,
knjiž.
darovala mu je svojo ljubezen, mladost
//
dati komu, ki to nujno potrebuje iz zdravstvenih razlogov, svoje telesne organe, tkiva, celice pod zdravniškim nadzorom:
darovati kri, ledvico, kostni mozeg, organe, spermo
●
knjiž.
v zakonu je darovala življenje dvema otrokoma
je rodila dva otroka
2.
opraviti daritev:
darovati bogovom
/
darovati jagnje, žito
dati kot obredno žrtev
;
pren.,
vznes.
darovali so svoje življenje za svobodo
♦
rel.
darovati mašo
maševati
darován
-a -o:
darovana žival
;
življenje ni bilo darovano zaman
darôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
knjiž.
darilen
:
darovni akt
darovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
nadarjen
,
talentiran
:
darovit pisatelj, umetnik
darovítost
-i
ž
(
ȋ
)
star.
nadarjenost
,
talent
1
:
glasbena, pesniška darovitost
;
darovitost za tehniko
darôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
v srednjem veku
darilna listina:
knez je podpisal darovnico za samostan
;
darovnica o podaritvi njiv in travnikov
darovník
in
darôvnik -a
m
(
í; ȏ
)
star.
darovalec
darviníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš darvinizma:
bral je dela darvinistov
darvinístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od darvinizem:
darvinistično pojmovanje nastanka novih vrst
darvinízem
-zma
m
(
ī
)
teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst:
pristaš darvinizma
♦
soc.
socialni darvinizem
smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi
dárvinski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Darwina:
darvinsko pojmovanje razvoja
dàsi
in
dasi
vez.
(
ȁ
)
knjiž.,
v dopustnih odvisnih stavkih
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči;
čeprav
:
ni ga ogovoril, dasi ga je spoznal
;
dasi ga mrazi, mu stopa pot na čelo
//
za omejevanje:
to so hudi, dasi zasluženi očitki
//
navadno z nikalnico
za izvzemanje:
bila je zares čedno dekle, dasi ne ravno lepotica
dasipràv
vez.
(
ȁ
)
zastar.
čeprav
:
nikoli jih ni obiskala, dasiprav so jo vabili
dasirávno
vez.
(
á
)
knjiž.
čeprav
:
poslušali so ga, dasiravno mu niso dosti verjeli
dasitúdi
vez.
(
ȗ
)
star.
čeprav
dáščenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od daščiti:
priprava za daščenje
dáščiti
-im,
in
daščíti
in
dáščiti -im
nedov.
(
á ȃ; ī á ā
)
les.
cepiti les v skodle:
dáta
dát
s
mn.
(
ȃ
)
knjiž.
podatki
,
navedbe
:
življenjepisna data
datácija
-e
ž
(
á
)
publ.
časovna določitev pojava, nastanka česa:
približna datacija
;
datacija rokopisa, umetnine
dátelj
-na
in
-tlja
[
datəlj
]
m
(
á
)
podolgovat zelo sladek sad dateljnove palme:
suhi dateljni
;
grozd dateljnov
/
kitajski datelj
sredozemsko drevo s svetlo zelenimi suličastimi usnjatimi listi ali njegov jajčast koščičast sad rdeče barve
♦
zool.
morski datelj
dateljnu podobna školjka, ki si vrta rove v kamen, Lithophaga lithophaga
dáteljnov
-a -o
[
datəljnov-
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na datelj:
dateljnova koščica
/
dateljnova palma
visoko drevo toplih krajev z dolgimi pernatimi listi in sadovi v velikih grozdih
dáti
dám
dov.
,
2. mn.
dáste,
3. mn. stil.
dadó, dadé; dál
(
á
)
1.
napraviti, da preide kaj k drugemu:
dati komu knjigo, kos kruha, rožo
;
dati sinu denar za kino
;
daj sem tisto knjigo
/
dati komu kosilo, jesti, piti
/
dati posestvo sinu
/
dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup
;
dati za doto
;
zastonj dati
/
višji organi so dali nižjim navodila za delo
/
pog.:
za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola
prodajte
/
pog.
nazaj dati
vrniti
//
podariti
,
pokloniti
:
tega ni treba plačati, ampak ti kar dam
;
dati za rojstni dan, za spomin
;
ekspr.
dela se revnega, da bi mu človek dinar dal
dela se zelo revnega
/
narava mu je dala telesno moč
/
dati vbogajme
//
napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo:
dati komu stanovanje za nekaj mesecev
;
dati popotniku zavetje
/
daj svinčnik, da se podpišem
//
napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga:
predsednik je dal besedo diskutantu
;
dati komu čas za premislek
/
dati na izbiro, na razpolago
;
dati na vpogled
/
dati komu časten naslov
;
dati otroku ime
/
pog.
dajte mi potrdilo, da sem vam plačal
izdajte, sestavite
/
kakšno zdravilo ti je dal zdravnik?
predpisal
2.
napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:
kar smo imeli, smo dali
;
dati svoj delež za kaj
;
mnogo krvodajalcev je dalo kri
/
ekspr.
dati glavo, življenje
/
kot podkrepitev
glavo dam, da je tako
/
krava ne da mleka
zadržuje mleko pri molži
3.
narediti, ustvariti čemu kako lastnost:
dati besedi nov pomen
;
dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti
/
uspeh mu je dal novega poguma
4.
s širokim pomenskim obsegom
napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
a)
s prislovnim določilom:
dati predlog na glasovanje
;
dati čevlje v popravilo
;
dati kaj v promet
;
dati osnutek zakona v javno razpravo
;
dati otroka v rejo
;
dal je sina v šolo
/
dati pismo na pošto
;
podjetje je dalo na trg nov izdelek
;
dati denar v banko,
pog.
na knjižico
;
dati oglas v časopis
;
malo pšenice je dal v mlin
/
pog.
na sodnijo ga bom dal
vložil bom tožbo proti njemu
b)
z namenilnikom:
dati delat obleko
;
dati meso prekajevat
;
dati sina učit
poslati
//
z nedoločnikom
napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi:
dati otroka ostriči
;
dati si napraviti obleko
/
dati se fotografirati, operirati, ostriči
5.
pog.
plačati
:
koliko si dal za avto? dati za mašo
;
dati na račun
/
dati komu denar na roko
neposredno izplačati
/
kot klic pri dražbi
kdo da več?
6.
ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti:
nekatere rude dajo velik odstotek železa
;
polje je dalo obilen pridelek
;
konferenca je dala važne rezultate
;
mastna hrana da veliko kalorij
/
pog.
gledališče je dalo dobro predstavo
/
dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas
/
dati dober, slab zgled
;
dati povod
//
povzročiti, da kdo kaj dobi, ima:
boljšega zaslužka mi ne dajo
/
dati možnost, pravico, priliko, priložnost
/
ekspr.
letos je bog dal dobro letino
/
knjiž.
usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
//
z združitvijo postati nova celota:
ti podatki dajo visoko številko
;
račun da rezultat
;
pog.
koliko dá to?
znese
/
zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
7.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
dati brco, klofuto
;
dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo
;
dati svoj glas za odbornika
;
dati bolniku injekcijo
;
dati izjavo
izjaviti
;
dati obljubo
obljubiti
;
dati odgovor
odgovoriti
;
dati odpoved
odpovedati službo
;
dati komu poljub
;
dati transfuzijo krvi
;
dati znak, znamenje
;
dati komu dobro vzgojo
;
dati na posodo
posoditi
/
dati gol
/
ta vas je dala mnogo žrtev
;
publ.
v delo so dali mnogo truda
vložili
/
ekspr.
dati častno besedo
zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
8.
napraviti, da pride kaj na določeno mesto:
dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu
;
grižljaj se da naenkrat v usta
/
daj to proč
/
dati na seznam, v zapisnik
;
dati v oklepaj
/
pog.
dati psa na verigo
prikleniti
/
pog.
dati stroj narazen
razstaviti ga (na dele)
/
pog.
prosim, dajte mi gospoda XY (k telefonu)
pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
9.
navadno z nikalnico
napraviti, da se kaj lahko godi:
ozke razmere mu ne dajo delovati
;
delo mu ne da počitka
;
skrbi mu ne dajo spati
;
zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala
;
tega si ne dam reči
;
ne da si dopovedati
10.
nedov.
,
ekspr.,
v zvezi z
na
prisojati komu vrednote;
ceniti
1
:
sosed da veliko name, nase
/
veliko da na poštenost, prijateljstvo
;
jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo
/
na to nič ne dam
11.
z nedoločnikom
ukazati
,
naročiti
:
dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo
;
župan je dal zapreti pretepače
//
pog.,
v medmetni rabi,
z nedoločnikom
izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje:
dajva kupiti liter vina
;
dajmo si ogledati še to
oglejmo si
;
pog.
dajte se pomakniti naprej
pomaknite se
/
kot poziv pri pitju
dajmo ga!
12.
v medmetni rabi,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
bog
izraža
a)
nejevoljo, nestrpnost:
zakaj molčiš, bog te je dal
b)
upanje:
če bog da, se bomo kmalu videli
c)
svarilo, prepoved:
bog ne daj, da bi storil kaj takega
č)
najboljšo željo:
bog daj srečo, zdravje
;
bog daj, da bi bilo res
d)
zlasti v kmečkem okolju
pozdrav:
dober dan, dober večer bog daj
●
beseda je dala besedo
razvil se je pogovor
;
nikomur ne da blizu
je nedostopen
;
nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede
je osoren; z nikomer ne govori
;
ekspr.
dati duška svoji jezi, veselju
sproščeno izraziti svojo jezo, veselje
;
ekspr.
zanj ne dam roke v ogenj
nisem prepričan, da je pošten, sposoben
;
knjiž.
dala je življenje otroku
rodila ga je
;
pog.,
ekspr.
dali smo jim (jih) po grbi
natepli smo jih; premagali smo jih
;
ekspr.
ne dam se jim v roke
ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali
;
pog.
dal se je ljudem v zobe
povzročil, omogočil, da ga opravljajo
;
pog.
dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara
očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal
;
pog.,
ekspr.
daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu
udari ga
;
ekspr.
ne da si dvakrat reči
napravi brez obotavljanja
;
pog.,
ekspr.
ženske so si dale opraviti okoli dojenčka
so se ukvarjale z njim
;
ekspr.
ti bom že dal!
kaznoval te bom; tepen boš
;
ekspr.
(jaz) ti bom dal popra, vetra
nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega
;
ekspr.
dušo bi dala zanj
vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
;
dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo)
privolil je, da se hči poroči s sosedom
;
pog.
dati glavico
odbiti, zbiti žogo z glavo
;
pog.
dati komu košarico
prekiniti (ljubezensko) razmerje; zavrniti ponudbo; zavrniti njegovo ponudbo za ples
;
ekspr.
daj mi mir
ne moti me, ne nadleguj me
;
dal je prednost karieri pred znanstvenim delom
raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo
;
knjiž.
dal ji je prstan
zaročil se je z njo
;
dal mi je proste roke
dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku
;
dati komu roko
prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa
;
ekspr.
dati komu srce
čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga
;
pog.
dajte, da si vas ogledam
dovolite
;
pog.
dati čez
izbruhati, izbruhniti
;
pog.
sinu posestvo čez dati
izročiti, prepisati
;
ni mi dal do besede
ni mi pustil govoriti
;
ekspr.
dati vajeti iz rok
nehati opravljati vodilno delo
;
pog.
dati vse iz sebe, od sebe
do skrajnosti se potruditi
;
pog.,
ekspr.
niti besede ni dal od sebe
prav ničesar ni rekel
;
ekspr.
ni dal glasu od sebe
ni spregovoril; se ni javil, ni pisal
;
pog.
ta pa ne da do sebe, k sebi
vztraja pri svojem; je nedostopen
;
ekspr.
veliko da na obleko
posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju
;
pog.
dal je nov sod na pipo
začel je točiti pijačo iz novega soda
;
pog.
od plače lahko še kaj na stran da
prihrani
;
star.
knjigo na svetlo dati
izdati, objaviti
;
dati na znanje
sporočiti, pojasniti
;
pog.,
ekspr.
dali smo ga na zob
pili smo alkoholno pijačo
;
ekspr.
tatove so dali pod ključ
zaprli so jih v ječo
;
pog.,
ekspr.
dati (jih) komu pod nos
zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake
;
pog.
dali so ga v časopis
pisali so o njem v časopisu
;
ekspr.
v koš te dam, kadar hočem
premagam te, boljši sem kot ti
;
pog.
dati komu posestvo v roke
prepustiti mu ga v upravljanje
;
ekspr.
nima kaj v usta dati
reven je; strada
;
pog.
dati za liter, za pijačo
plačati pijačo v kaki druščini
;
pog.
gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala
ni se mogla spomniti, kdo je
;
ekspr.
ne ve, kam bi se dal od dolgega časa
kaj bi počel
;
ne vem, koliko (let) bi ti dal
po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star
;
pog.
prav ti dam
soglašam s teboj
;
nižje pog.
med vojno je veliko skozi dal
pretrpel
;
pel je, kar mu je duša dala
z vsemi močmi
;
teci, kar ti noge dajo
kolikor hitro moreš
;
obljubiti in dati je dvoje
obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje
;
preg.
čič ne da nič, stalo pa malo
počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja
;
preg.
dvakrat da, kdor hitro da
hitra pomoč je največ vredna
♦
rel.
dati odvezo
;
šah.
dati mat
dáti se
1.
z nedoločnikom
izraža
a)
osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi:
dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi
;
daj se prepričati
/
pog.
daj se kaj videti
pridi (na obisk)
/
ekspr.
ni se jim dal kar tako
;
ekspr.
ne dajte se
b)
možnost, da se z osebkom kaj zgodi:
to se ne da brati
;
snov se da cediti
;
stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti
;
vrata se ne dajo zapreti
/
brezoseb.:
ne da se povedati z besedami
;
nič se ne da opraviti, spremeniti
;
z njo se ne da živeti
;
ekspr.
o tem bi se dalo (še) govoriti
ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
;
ne da se mu pomagati
ni mu mogoče
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža pripravljenost koga za kako dejanje:
ne da se mu delati
;
pridi, če se ti da
/
elipt.
ne da se mi v kino
3.
v prislovni rabi,
v zvezi
kar se da
izraža zelo visoko stopnjo:
kar se da srečni smo
;
kar se le da natančno poglej
;
teci, kar se le (najbolj) da
kolikor moreš
;
kar se da hitro, lep
karseda
dán
-a -o:
ne jemlji nazaj dane stvari
;
to ni bilo dano iz prijaznosti
;
to je bilo dano vam v varstvo
;
na dano znamenje so začeli teči
/
knjiž.:
tolikšna sreča mi ni bila dana
;
ni mi bilo dano, da bi ga spoznal
;
ni mi bilo dano tako lepo peti
ne morem, ne znam
;
vsakomur je dano na voljo, kam pojde
/
star.,
pri datiranju
dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866;
prim.
daj
,
dan
2
datíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od datirati:
datiranje uradne listine
/
datiranje izkopanih arheoloških predmetov
datírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
navesti, napisati datum:
datirati odločbo, pismo
2.
publ.
časovno določiti pojav, nastanek česa:
odkopano naselbino so lahko natančno datirali po najdenih novcih
;
nastanek slike datiramo v 17. stoletje
;
datirati spomenik v srednji vek
3.
nepreh.
biti, izhajati (iz določene dobe):
izum datira iz časa pred vojno
;
poskus datira iz prejšnjega stoletja
datíran
-a -o:
pismo je datirano s 26. marcem
datírka
-e
ž
(
ȋ
)
adm. žarg.
datumska štampiljka:
dátiv
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
tretji sklon, dajalnik:
predlog z dativom
dátiven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
dajalniški
:
dativni objekt
dátljev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na datelj:
sladko datljevo meso
/
datljeva palma
visoko drevo toplih krajev z dolgimi pernatimi listi in sadovi v velikih grozdih
dátljevec
-vca
m
(
á
)
datljeva palma:
oaza datljevcev
datotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na datoteko:
datotečni sistem, zapis
/
datotečni brskalnik
;
datotečni strežnik
datotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
rač.
skupek medsebojno povezanih digitalnih podatkov, shranjenih pod enim imenom:
vnesti nove podatke v datoteko
;
stisnjena datoteka
;
brisanje, kopiranje, odpiranje datotek
;
izmenjava, prenos datotek
;
velikost datoteke
/
glasbena, slikovna, tekstovna datoteka
;
datoteka s programom
dátum
-a
m
(
ā
)
podatek o dnevu, mesecu in letu:
napisati datum na pismo
;
datum rojstva
/
določiti datum in kraj sestanka
;
današnji datum
/
publ.:
razlikovanje med tema pojmoma je novejšega datuma
novo, novejše
;
časopis starejšega datuma
star, starejši
♦
adm.
opremiti dopis z datumom
;
datum poštnega pečata
dátumski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na datum:
datumska štampiljka
♦
geogr.
datumska meja
meja, na kateri se spremeni datum za en dan
dauphin
tudi
dofên -a
[
dofên
]
m
(
ȇ
)
v Franciji,
nekdaj
prestolonaslednik
:
omožila se je s francoskim dauphinom
dávčen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na davek:
davčni postopki
;
davčni sistem
;
davčna obveznost, olajšava, utaja
;
davčna politika
;
davčna uprava
/
davčna napoved
ali
prijava
izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove
;
davčna oaza
država ali del države, kjer pravni red za dejavnosti predpisuje nizke ali ničelne davke
;
davčna osnova
količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek
;
davčna številka
identifikacijska številka davčnega zavezanca v davčnem registru države, katere državljan je
;
davčno pravo
/
davčni izterjevalec, zavezanec
;
davčni urad
;
davčni uslužbenec
ki odmerja in pobira davek
●
publ.
priviti davčni vijak
povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
dávčnopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na davčno politiko:
davčnopolitična načela
dávčnopráven
-vna -o
prid.
(
á-ā
)
nanašajoč se na davčno pravo:
davčnopravni predpisi
dávek
-vka
m
(
á
)
1.
splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave:
izterjati, odmeriti, odpraviti davek
;
plačati, utajiti davke
;
pobirati, znižati davke
;
naložiti davke
;
občinski davek
/
prometni, vinski, zemljiški davek
;
davek od dohodka, od prometa
;
davek na dodano vrednost [DDV]
;
davek na dohodek, na promet
;
odmera, znižanje davka
;
biti prost davka
;
imeti tisoč evrov davka
♦
pravn.
direktni
ali
neposredni davek
od dohodkov in premoženja
;
indirektni
ali
posredni davek
ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga
2.
ekspr.
kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti:
naši narodi so plačali svoj davek v krvi
;
pesnikov davek literarni modi
/
dolgo so plačevali davek zaostalosti
trpeli posledice zaostalosti
●
Turki so pobirali krvni davek
jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel
;
publ.
krvni davek
izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
dáven
-vna -o
prid.
(
á
)
1.
časovno zelo odmaknjen (v preteklost):
davni časi
;
v davnih dneh
;
ekspr.
to se je zgodilo pred davnimi davnimi leti
2.
ki že dolgo obstaja:
davni običaji
;
davni sen se je uresničil
/
ta dva sta že davna znanca;
prim.
davno
dávež
-a
m
(
ȃ
)
lov.
pes, ki zadavi obstreljeno ali ujeto divjad:
dávi
prisl.
(
ȃ
)
star.
danes zjutraj:
odšel je davi, še pred soncem
;
od davi ga že ni doma
●
star.
krompir drevi in davi
zmeraj
dávica
-e
ž
(
ȃ
)
nalezljiva bolezen žrela, sapnika, nosu, ki se pojavlja zlasti pri otrocih:
cepiti otroka proti davici
;
bacil davice
♦
med.
davica na koži
dávičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na davico:
davični bacil
/
davični bolnik
davílec
-lca
[
daviu̯ca
tudi
davilca
]
m
(
ȋ
)
kdor davi, zadavi:
davilca so ujeli kmalu po zločinu
davílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki davi:
davilni krči
♦
zgod.
davilna hruška
srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
dávišnji
-a -e
prid.
(
ā
)
ki je bil danes zjutraj:
ne pozabi na davišnji dogovor
/
davišnji časopis
davítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor davi, zadavi:
davitelj je priznal umore
dáviti
-im
nedov.
,
tudi
davíla
(
á ā
)
s stiskanjem grla oteževati, onemogočati dihanje:
zgrabil ga je za vrat in ga davil
;
zanka ga je davila za grlo
/
jok, kašelj ga je davil
;
brezoseb.
davilo jo je v grlu
;
pren.
jeza, skrb, strah davi
//
moriti s stiskanjem grla:
dihur davi kokoši
;
mačka davi miši
;
pren.
glad, kuga davi ljudi
●
ekspr.
izgubila sem se, je davila skozi jok
jecljaje, pretrgano govorila
dáviti se
1.
težko požirati, kar je obtičalo v grlu:
pes se davi s kostjo
/
ekspr.
otrok se davi z močnikom
ga nerad, posili jé, požira
●
ekspr.
krčevito se je davila z besedami
težko, pretrgano je izgovarjala besede
2.
imeti močne krče v grlu kot pri bruhanju:
davil se je, a ni mogel bruhati
;
kar davil se je od smeha
davèč
-éča -e:
daveč občutek tesnobe
;
na grlu je čutil daveče prste
dávljen
-a -o:
ugotovili so, da je bila žrtev tudi davljena
dávka
-e
ž
(
ȃ
)
star.
doza, odmerek, vzemek (zdravila):
povečati davko
;
davka kinina
dávkar
-ja
m
(
ā
)
ekspr.
davčni uslužbenec
:
preslepiti davkarje
;
državni davkarji
;
pojasnila davkarjev
;
davkarji, cariniki in inšpektorji
/
ravnanje prvega davkarja
vodje davčne uprave
;
selitev davkarjev iz Črnomlja v Novo mesto
davčnega urada
/
neizprosni davkarji
dávkarica
-e
ž
(
ā
)
1.
ekspr.
davčna uslužbenka
:
razbremenitev davkarjev in davkaric
/
virtualna davkarica
aplikacija, ki davčnim zavezancem na spletu pomaga z davčnimi nasveti
2.
star.
davkarjeva žena:
davkaríja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
davčna uprava
,
davčni urad
:
delež dobička, nagrade, ki ga pobere davkarija
;
zagrozil mu je, da ga bo zaradi utaje prijavil davkariji
;
prijaviti premoženje davkariji
;
skrivati se pred davkarijo
/
direktor, šef davkarije
;
odločba davkarije
;
uradniki na davkariji
;
spori, težave, zapleti z davkarijo
/
v kraju so imeli sodnijo in davkarijo
dávkarski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na davke ali davkarje:
davkarski dopis
;
davkarski nadzornik, rubežnik
/
davkarski urad
davčni
dávkarstvo
-a
s
(
ā
)
opravljanje davčnih poslov:
davkarstvo takrat še ni bilo urejeno
/
bil je v službi pri davkarstvu
na davčni upravi, na davčnem uradu
davkoplačeválec
-lca
[
dau̯koplačevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor mora plačevati davek:
živi na račun davkoplačevalcev
;
davčno povišanje je prizadelo male davkoplačevalce
davkoplačeválka
-e
[
dau̯koplačevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki mora plačevati davek:
vestna davkoplačevalka
;
davkoplačevalci in davkoplačevalke
davkoplačeválski
-a -o
[
dau̯koplačevau̯ski
in
dau̯koplačevalski
]
(
ȃ
)
pridevnik od davkoplačevalec:
davkoplačevalska obveznost
dávljenec
-nca
m
(
ā
)
kdor je davljen:
hropenje davljenca
dávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od daviti:
na vratu so se videli sledovi davljenja
/
davljenje v grlu
dávnaj
prisl.
(
á
)
star.
zdavnaj
,
davno
:
mestnih vrat že davnaj ni več
/
od davnaj ga poznam
davnína
-e
ž
(
í
)
daljna preteklost:
zamislil se je v davnino
;
te živali so izumrle že v davnini
;
ekspr.
siva davnina
davnínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od davnina:
sedanjost potaji se v čar davninski
(M. Jarc)
dávno
prisl.
(
á
)
1.
pred dolgim časom, zdavnaj:
na prepir sem že davno pozabil
;
oče je že davno umrl
;
davno minuli časi
/
v povedni rabi:
davno je že, kar sem odšel od doma
;
nekoč, že davno je tega, sta bila srečna
2.
zelo dolgo časa:
to vem že davno
●
ekspr.
to še davno ni lepota!
nikakor ni, sploh ni;
prim.
daven
dávnodáven
-vna -o
prid.
(
ā-á
)
knjiž.,
ekspr.
časovno zelo odmaknjen (v preteklost):
pred davnodavnim časom
;
davnodavna preteklost
dávnost
-i
ž
(
á
)
pesn.
daljna preteklost:
Od luči spomina ozarjena davnost, kako si čarobna!
(A. Medved)
davoríja
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
pesem, ki vzbuja narodno navdušenje:
rodoljubna davorija
/
vojaki so prepevali davorije
dávščina
-e
ž
(
á
)
dajatev v obliki davka, pristojbine ali prispevka:
naložiti nove davščine
;
plačevati davščino
;
davki, pristojbine in druge davščine
;
občinske davščine
dávščinski
-a -o
(
á
)
pridevnik od davščina:
davščinski predpisi
daytonski
-a -o
[
dêjtonski
]
prid.
(
ȇ
)
v zvezi
daytonski sporazum
sporazum med sprtimi stranmi na ozemlju bivše SFRJ, podpisan novembra 1995 v Daytonu, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini ter se je odločilo o njeni prihodnosti:
spoštovati daytonski sporazum
;
določila daytonskega sporazuma
;
izvajanje, uveljavljanje daytonskega sporazuma
;
obletnica daytonskega sporazuma
ddr.
-ja
[
dədərə̀
]
m
(
ə̏
)
okrajš.
pristavek k imenu za dvojni doktorat:
prof. ddr. Janez Novak
de...
predpona v sestavljenkah
1.
za izražanje nasprotnosti tega
a)
kar je pomen osnovne besede:
dehumanizacija, demilitarizacija
;
denacionalizirati
b)
kar pomeni beseda z drugačno predpono:
defenziva, degresija
2.
za izražanje odstranjevanja, smeri proč, stran:
depilacija, deratizacija
;
degažirati
deagrarizácija
-e
ž
(
á
)
zmanjševanje vloge kmetijstva v doslej agrarnih krajih:
proces deagrarizacije
/
deagrarizacija prebivalstva
spreminjanje prebivalstva iz agrarnega v industrijsko
deaktivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
spraviti v nedejavnost, narediti neaktivno:
deaktivirati bombo
;
nekaj antibiotika se v določenem času deaktivira
2.
narediti, povzročiti, da je kdo brez spodbude, navdušenja:
nediferencialni frontalni pouk nadarjene učence demotivira in deaktivira
dealer
ipd.
gl.
diler
ipd.
deatomizácija
-e
ž
(
á
)
dezatomizacija
:
deatomizacija srednje Evrope
debákel
-kla
m
(
á
)
knjiž.
polom
,
propad
,
poraz
:
reprezentanca je na evropskem prvenstvu doživela debakel
;
finančni, vojni, volilni debakel
/
ta film je eden največjih režiserskih debaklov
debaláns
-a
m
(
ȃ
)
fin.
primanjkljaj v trgovinski, plačilni bilanci ali v državnem proračunu:
debalans v zunanji trgovini
;
prizadevanja za izravnavo plačilnega debalansa
debalkanizácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje neurejenih, zlasti političnih razmer, kakršne so (bile) značilne za Balkan:
debalkanizacija Hrvaške je bila eden njegovih glavnih političnih ciljev
debalkanizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpravljati neurejene, zlasti politične razmere, kakršne so (bile) značilne za Balkan:
debalkanizirati Balkan, odnose med državami
debáta
-e
ž
(
ȃ
)
izmenjava mnenj, navadno v razgovoru, razpravljanje:
sprožiti, začeti debato
;
poseči v debato
;
vnela se je burna debata
;
ostra, živahna, žolčna debata
●
ekspr.
njegova umetnost je izven vsake debate
nesporno dobra
;
ekspr.
tako bo, kot pravim, in konec debate
nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari
debatánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
debater
:
oba sta strastna debatanta
debáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na debato:
debatni klub, krožek
;
prirediti debatni večer
;
debatna kavarna
prireditev, navadno v okviru knjižnega sejma, na kateri se povabljeni avtorji pred obiskovalci pogovarjajo o določeni temi, povezani s knjigami
♦
adm.
debatni stenograf
stenograf, ki piše s hitrostjo do sto besed v minuti
;
lit.
debatna igra
igra, v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje
debatêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor (rad) debatira:
vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu
/
bil je dober govornik in ognjevit debater
//
kdor se načrtno ukvarja z debatiranjem:
slovenska ekipa debaterjev se je udeležila mednarodnega debaterskega tekmovanja
;
državno prvenstvo debaterjev
/
dijak debater
debatêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki (rada) debatira:
živahna debaterka
//
ženska, ki se načrtno ukvarja z debatiranjem:
v srednješolskih letih je bila debaterka
;
trojica debaterjev in debaterk iz različnih klubov
debatêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nav. slabš.
nanašajoč se na debaterje:
razgrete debaterske glave
/
debaterski klub
debatni
debatêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
načrtno ukvarjanje z veščino debatiranja:
debaterstvo zahteva sposobnost hitrega in logičnega razmišljanja, jedrnatost in strpnost
/
tekmovalno debaterstvo
debatíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od debatirati:
prazno, vneto debatiranje
debatírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
izmenjavati mnenja, navadno v razgovoru, razpravljati:
debatirati o literaturi
;
vneto sta nekaj debatirala
;
z njim se ne da debatirati
●
ekspr.
o vrednosti drame bi se dalo debatirati
vprašanje vrednosti drame še ni razčiščeno; drama (najbrž, verjetno) ni dobra
debátor
-ja
m
(
ȃ
)
debater
:
na srednješolskem debatnem turnirju so sodelovali mladi debatorji z vsega sveta
;
debatorke in debatorji
debátorka
-e
ž
(
ȃ
)
debaterka
:
turnirja so se udeležile najboljše slovenske debatorke
dêbel
-éla -o
[
debeu̯
]
prid.
, debelêjši
(
é ẹ́
)
1.
ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost;
ant.
tanek
:
rastlina z debelimi listi
;
debela deska, knjiga, preproga, stena
;
debela plast ledu
/
debel mah
;
debel sneg
visok
;
debela zemlja
;
ekspr.
debelo morje
globoko
/
pog.
debeli naočniki
z veliko dioptrijo
;
debele nogavice
pletene iz debelih niti
//
ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer:
debela bukev, gorjača, palica, vrv
/
debelejši konec hloda
;
debel prst, vrat
/
z debelimi črkami napisan naslov
;
debela črta
2.
z izrazom količine
ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama:
za prst debela pločevina
;
kako debela je stena?
/
pol metra debel sneg
/
kako debele žeblje potrebuješ?
3.
pri manjših okroglih stvareh
ki ima razmeroma velike razsežnosti;
ant.
droben
1
:
debele grozdne jagode
;
debele kaplje
;
debelo koruzno zrno
;
ekspr.
debele solze
;
postajati debel
//
ki sestoji iz razmeroma velikih enot;
ant.
droben
1
:
pridelati debel krompir
;
debel pesek
grob
;
začel je naletavati debel in redek sneg
//
z izrazom količine
ki izraža razsežnosti:
kamen je bil debel za otroško pest
;
kako debelo je bilo jabolko
;
kakor lešniki debele solze
;
kakor kurja jajca debela toča
4.
ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa;
ant.
suh
:
debel človek
;
vzredili so debelega prašiča
/
debele noge, roke
/
debele ustnice
5.
ekspr.
ki izraža robatost, grobost:
debela kletev
;
pripovedovali so si debele šale
6.
pog.,
navadno v zvezi z
glas, smeh
globok
,
nizek
:
debel glas
;
zaslišal se je debel smeh
●
pog.
debel denar
bankovec, kovanec večje vrednosti
;
ekspr.
imeti debelo denarnico
imeti veliko denarja
;
ekspr.
ta ima pa debelo kožo
neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden
;
ekspr.
debela laž
velika, očitna
;
ekspr.
smo že v debeli zimi
smo že sredi zime
;
ekspr.
gledala je z debelimi očmi
z izbuljenimi
;
ekspr.
do mesta je debelo uro hoda
več kot uro
;
ekspr.
ta je pa res debela!
ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦
anat.
debelo črevo
zadnji, širši del črevesa
;
etn.
debeli četrtek
četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi
;
tisk.
debeli tisk
tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo
prislov od debel:
debelo peti
;
beseda je debelo podčrtana
pod besedo je debela črta
//
izraža visoko stopnjo:
debelo se je zlagal
●
ekspr.
debelo gledati, pogledati
zelo začudeno
;
ekspr.
ves čas je debelo klel
z grobimi besedami
;
ekspr.
debelo pljuniti
izpljuniti velik pljunek
debéli
-a -o
sam.
:
ekspr.
debele je govoril, kvasil, razdiral
;
na debelo
pog.
na debelo goljufajo, kradejo
zelo; pogosto
;
kupovati, prodajati na debelo
;
na debelo je namazana s šminko
;
zapadlo je na debelo snega
;
za prst na debelo je bilo prahu
;
trgovina na debelo
trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
debeláča
in
debeljáča -e
ž
(
á
)
nar. belokranjsko
koruza
:
debelača je dobro obrodila
debeláčen
in
debeljáčen -čna -o
(
ā
)
pridevnik od debelača:
debelačni žganci
debelačevína
in
debeljačevína
in
debeláčevina
in
debeljáčevina -e
ž
(
í; á
)
nar. belokranjsko
koruznica
:
sekati debelačevino
debeláčina
in
debeljáčina -e
ž
(
ā
)
nar. belokranjsko
koruza ali koruznica:
debeláčnica
in
debeljáčnica -e
ž
(
ȃ
)
nar. belokranjsko
koruza ali koruznica:
debélcan
-a -o
[
debeu̯can
in
debelcan
]
prid.
(
ẹ̑
)
ljubk.
debel
:
debelcane dojenčkove ročice
dêbelce
-a
[
debəlce
]
s
(
ē
)
manjšalnica od deblo:
drobno smrekovo debelce
debélec
-lca
[
debeu̯ca
tudi
debelca
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
debel človek:
prvi je debelec, drugi suhec
debelênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od debeleti:
močnate jedi povzročajo debelenje
debeléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
debeliti se:
deblo raste v višino, hkrati pa debeli
;
spodnja ustnica mu je debelela
debelíca
-e
ž
(
í
)
nar.
debela češnja ali drevo, ki jo rodi:
pred hišo je imel po dve drevesi drobnic in debelic
debelíka
-e
ž
(
í
)
med.
odebeljena plast vezivnega tkiva:
poprsnična debelika
debelíkast
-a -o
prid.
(
í
)
zastar.
debelušen
,
debelkast
:
debelikast moški
debelílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na debeljenje:
debelilna kura
debelín
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
debel človek:
tisti debelin mi je to pravil
debelína
-e
ž
(
í
)
1.
razsežnost med dvema najbližjima nasprotnima ploskvama česa:
izračunati debelino
;
izmeriti po širini in debelini
;
debelina deske, stene
/
debelina ledu
/
debelina črte, niti
/
te pločevine doma še ne izdelujemo v zahtevani debelini
//
razsežnost v premeru, obsegu:
debelina debla, palice
/
drevo raste v višino in debelino
//
velikost okroglega predmeta:
debelina jabolka
;
krompir srednje debeline
2.
lastnost debelega:
plošča je zaradi debeline premalo prožna
3.
nar.
debela, gosta trava, rabljena navadno za steljo:
Obračal je debelino, ki mu je pod grabljami surovo šumela
(F. Bevk)
debelínka
-e
ž
(
ȋ
)
les. žarg.
debelinski skobeljnik:
mizarski stroj s poravnalnikom in debelinko
debelínko
-a
m
(
ȋ
)
šalj.
debel človek:
prijazen debelinko
/
sinko debelinko
/
kot nagovor
umakni se, debelinko
debelínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na debelino:
debelinski prirastek lesa
;
debelinska rast
rast v debelino
♦
gozd.
debelinski razred drevja
;
debelinsko šestilo
šestilo za merjenje premera debel
;
les.
debelinski skobeljnik
stroj za skobljanje lesa na zaželeno debelino
debelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
debeljenje
:
debelitev prašičev
/
debelitev drevja
debelíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati (bolj) debelo:
brejih krav ne smemo preveč debeliti
/
moka in sladkor debelita
debelíti se
postajati (bolj) debel:
v mladosti je bil suh, pozneje se je začel debeliti
;
govedo se debeli
/
drevo se debeli
/
ekspr.
bratov mošnjiček se hitro debeli
brat hitro bogati
debelíž
-a
m
(
í
)
zastar.
denar večje vrednosti, navadno bankovec:
plačati z debeližem
;
srebrn debeliž
;
drobiž in debeliž
debeljád
-i
ž
(
ȃ
)
gozd.
nad sedem centimetrov debel okrogel les:
debelják
tudi
debelák -a
m
(
á
)
nav. ekspr.
debel človek:
neokreten debeljak
;
telovadba za debeljake
debeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
gozd.
nad sedem centimetrov debel okrogel les:
debeljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od debeliti se:
debeljenje drevja
/
poskusili so ga zdraviti z debeljenjem
debélka
-e
[
tudi
debeu̯ka
]
ž
(
ẹ̑
)
nar. belokranjsko
koruza
debélkast
-a -o
[
debeu̯kast
in
debelkast
]
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
nekoliko debel:
debelkasta natakarica
debélko
-a
m
(
ẹ̑
)
šalj.
debel človek:
okrogel, zavaljen debelko
dêbeln
-a -o
[
debələn
in
debəln
]
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na deblo 1:
debelni premer
;
debelna gniloba
/
debelna rogovila
v dva ali več krakov razraslo drevo
dêbelnat
-a -o
[
debəlnat
]
prid.
(
ē
)
zastar.
deblat
:
debelnata drevesa
debelo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na debel:
debeloglav, debelozrnat
;
debelokožec, debeloličnost
debelobúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
šalj.
ki ima debelo, veliko glavo:
debelobučen možakar
debeloglàv
in
debelogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki ima debelo, veliko glavo:
debeloglav fant
/
debeloglavi kalini
debeloglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima debelo, veliko glavo:
njeni otroci so bili sami debeloglavci
/
kalin debeloglavec
debeloglávka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zool.
velika zelena žaba, ki živi v vodi ali njeni neposredni bližini, Rana ridibunda:
debeloglavke živijo do pet let
/
žaba debeloglavka
2.
žival ženskega spola z značilno debelo, veliko glavo:
muha debeloglavka
;
želva debeloglavka
debeloglávost
-i
ž
(
ā
)
med.
značilnost človeka z nesorazmerno veliko glavo:
debelokljún
1
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
ptič z debelim kljunom:
klepetavi, pisani debelokljuni
debelokljún
2
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima debel kljun:
debelokljuni ščinkavci
debelokljúnast
-a -o
prid.
(
ū
)
ki ima debel kljun:
debelokljunasta papiga
debelokljúnec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
ptič z debelim kljunom:
debelokóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
žival z debelo kožo, navadno slon:
v cirkusu so nastopili dresirani debelokožci
//
ekspr.
kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden:
to je prizadelo celo najbolj zakrknjene debelokožce
debelokóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ki ima debelo kožo:
debelokožna žival
//
ekspr.
ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden:
ta debelokožni surovež
debelokóžnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
debelokožen
:
debelokožnati bivol
/
kako ste trmasti in debelokožnati
debelokóžnost
-i
ž
(
ọ̄
)
ekspr.
lastnost, značilnost debelokožnega človeka:
poznali so ga po njegovi debelokožnosti
debelolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki ima debela lica:
debeloličen otrok
/
debeloličen obraz
debelolíčnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor ima debela lica:
otrok je zdrav debeloličnež
debelolíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki ima debela lica:
debelolíčnost
-i
ž
(
ī
)
debelost lic:
obraz je izgubil otroško debeloličnost
debelolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima debele liste:
debelolistne palme
♦
bot.
debelolistna homulica
dlakava rastlina z modrikasto zelenimi listi in belimi cveti, Sedum dasyphyllum
debelolístnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
bot.
rastlina z debelimi, mesnatimi listi;
homulica
debeloníten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz debelih niti:
debelonitna tkanina
debelonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima debele noge:
debelonogi konji
/
debelonoga miza
debelonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima debel nos:
debelonos človek
debeloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima debele, velike oči:
debelook možakar
/
debelooke ribe
debeloplóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
agr.
ki ima debele, velike plodove:
debeloplodna sorta jagod
debelorép
in
debelorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima debel rep:
čreda debelorepih ovc
debelorít
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
ekspr.
ki ima debelo zadnjico:
debeloriti konji
debelorítnica
-e
ž
(
ȋ
)
nizko
ženska, ki ima debelo zadnjico:
krčmarjeva žena je bila dobrodušna debeloritnica
debelorítnik
-a
m
(
ȋ
)
nizko
kdor ima debelo zadnjico:
debeloróg
1
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
divja ovca z zelo debelimi rogovi, ki živi v Kanadi, Ovis canadensis:
debeloróg
2
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima debele rogove:
debelorogi voli
debelosemén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
agr.
ki ima debela, velika semena:
debelosemena kumina
debelóst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
značilnost debelega:
zaradi debelosti ni mogel hoditi
;
prevelika debelost
/
nagibati se k debelosti
/
prašič je dosegel predpisano debelost
2.
zastar.
debelina
:
izmeriti debelost deske
debelósten
-tna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od debelost:
debelostna stopnja
debelosténski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki ima debele stene:
debelostenska posoda
debeloústen
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
ki ima debele ustnice:
debeloustna zvezdnica
debelovráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima debel vrat:
debelovratna žival
debelozŕn
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
debelozrnat
:
debelozrn pesek
/
debelozrna koruza
debelozŕnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima debela zrna:
debelozrnat pesek, smodnik
/
debelozrnata koruza
debeložílnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima debele žile:
debeložilnate noge
dêbelski
-a -o
[
debəlski
]
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na deblo 3:
debelski zlog
debelúh
-a
m
(
ū
)
slabš.
zelo debel človek:
zamaščen debeluh
debelúha
-e
ž
(
ū
)
slabš.
zelo debela ženska:
zavaljena debeluha
debelúhar
-ja
m
(
ȗ
)
slabš.
zelo debel človek:
debeluhar je komaj prišel do vrha
debelúharica
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
zelo debela ženska:
debeluharica se je smejala na vsa usta
debelúharski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na debeluharje:
značilne debeluharske oblike telesa
debelúhast
-a -o
prid.
(
ū
)
ekspr.
debel
,
debelušen
:
debeluhast župan
;
mož je debeluhast in zelo rdeč v obraz
/
bil je nizke, debeluhaste postave
debelúhec
-hca
m
(
ȗ
)
šalj.
debel človek:
majhen debeluhec
debelúhinja
-e
ž
(
ū
)
slabš.
zelo debela ženska:
debeluhinja pri blagajni je hitro dajala listke
debelúša
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
debela ženska:
gostilničarka je bila zgovorna debeluša pri štiridesetih letih
debelúšast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
nekoliko debel:
debelušasta kuharica
/
debelušaste vrečke sladkorja
debelúšček
-čka
m
(
ȗ
)
ljubk.
debel človek, navadno otrok:
novi kolega je bil simpatičen debelušček
;
rdečeličen debelušček je čofotal po vodi
debelúšec
-šca
m
(
ȗ
)
šalj.
debel človek:
sušci in debelušci
debelúšen
-šna -o
prid.
(
ū
)
nekoliko debel:
debelušen možak, otrok
debelúška
-e
ž
(
ȗ
)
ljubk.
debelušna ženska:
majhna, živahna debeluška
;
pren.,
pesn.
hruška debeluška
debelúškast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ekspr.
nekoliko debel:
debeluškasta deklica
;
debeluškaste ročice
debelúšnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
debelušen
,
debelušast
debelúšnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
debel človek:
dobrodušen debelušnež
debelúšnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
debel človek:
majhen plečat debelušnik
debelúšnost
-i
ž
(
ū
)
značilnost debelušnega človeka:
kljub debelušnosti je bila gibčna
debelúštvo
-a
s
(
ȗ
)
slabš.
značilnost zelo debelega človeka:
njeno mogočno debeluštvo mu je bilo zoprno
debèr
-brí
in
déber -bri
[
prva oblika
dəbər
]
ž
(
ə̏ ȋ; ẹ̄
)
ozka dolina s strmimi pobočji:
potok teče po globoko zarezani debri
;
globoka, tesna deber
débet
-a
m
(
ẹ̑
)
fin.
leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve, v breme:
débeten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na debet:
debetni saldo
;
debetna postavka
debí
-ja
m
(
ȋ
)
prvi javni nastop, navadno umetnikov:
mlada igralka je uspešno prestala svoj debi
;
režiser se je izkazal s svojim debijem
/
to delo je njegov filmski debi
;
literarni debi
debíče
-ta
s
(
ī
)
nar. zahodnoštajersko
(mlado) dekle:
prijazno debiče
debíl
-a
m
(
ȋ
)
1.
slabš.
omejen, neumen človek:
ti debili ne razumejo, da vsako nasilje rodi še več nasilja
/
kot psovka
joj, ti si en debil
2.
med.,
nekdaj
debilen človek:
usposabljati debile za delo
debílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
slabš.
omejen
,
neumen
:
debilen komentar
2.
med.,
nekdaj
lahno duševno nerazvit:
debilen otrok
debílnež
-a
m
(
ȋ
)
1.
slabš.
omejen, neumen človek:
zafrustriranih debilnežev z nacionalističnim razmišljanjem imam dovolj
2.
ekspr.,
nekdaj
debilen človek:
majal je z glavo kot kak debilnež
debílnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
slabš.
lastnost, značilnost debilnega:
debilnost tekmovalcev kviza
//
omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:
dialogi v oddaji so na meji debilnosti
2.
med.,
nekdaj
lažja stopnja duševne nerazvitosti:
debirokratizácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje birokratizma:
debirokratizacija državnih organov
;
debirokratizacija uprave
;
proces debirokratizacije
debirokratizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
odpravljati, opuščati birokratizem:
čas je, da začnemo debirokratizirati zdravstveno delo
;
debirokratizirati gospodarsko upravljanje
debitánt
-a
m
(
ā á
)
kdor prvič javno nastopi, navadno umetnik:
v drami sta se predstavila kar dva debitanta
;
filmski debitant
debitántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki prvič javno nastopi, navadno umetnica:
debitantka se je dobro vživela v svojo vlogo
debitántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na debitante ali debi:
debitantski nastop
;
debitantska vloga
;
debitantsko delo
debitírati
1
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
začeti kako udejstvovanje, navadno umetniško, s prvim javnim nastopom:
igralec je debitiral v naslovni vlogi Desetega brata
/
pisatelj je s tem romanom debitiral
;
debitirati kot režiser
debitírati
2
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
obremeniti
:
debitirali smo vaš račun
débitor
-ja
m
(
ẹ̑
)
fin.
dolžnik
:
kreditorji in debitorji
deblák
-a
m
(
á
)
preprost čoln iz enega debla;
drevak
:
v deblakih se ribiči odpravljajo daleč na odprto morje
;
čoln deblak
dêblast
-a -o
prid.
(
é
)
podoben deblu:
debele deblaste veje
deblàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima zelo razvito deblo:
deblato drevje
dêblo
-a
s
(
é
)
1.
olesenelo steblo dreves:
posekati deblo
;
drevesno deblo
;
debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo
;
brezovo, hrastovo, smrekovo deblo
;
z mahom poraslo deblo
2.
biol.
najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva:
deblo brstnic
;
deblo mnogočlenarjev
3.
jezikosl.
s pripono razširjeni koren besede;
osnova
:
ajevsko deblo
♦
anat.
možgansko deblo
spodnji del možganov
;
navt.
deblo
spodnji del sestavljenega jambora
;
zgod.
genealoško deblo
grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
deblokácija
-e
ž
(
á
)
odprava, opustitev blokade:
deblokacija mesta
♦
fin.
deblokacija računa
deblokáda
-e
ž
(
ȃ
)
odprava, opustitev blokade:
doseči deblokado pogajanj
/
deblokada vojašnice
/
deblokada računa
deblokíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deblokirati:
deblokiranje luke
/
deblokiranje transakcijskega računa
deblokírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti, opustiti blokado:
deblokirati luko
/
deblokirati cesto
♦
fin.
deblokirati transakcijski račun, rezerve
ponovno omogočiti razpolaganje
;
tisk.
deblokirati
znak, uporabljen za blokado, zamenjati z ustrezno črko, s stavkom ali sliko
deblomér
-a
m
(
ẹ̑
)
gozd.
priprava za merjenje debel stoječih dreves:
deblovína
-e
ž
(
í
)
les drevesnega debla:
suha deblovina
deblôvje
-a
s
(
ȏ
)
več debel, debla:
povsod je ležalo gnilo deblovje
/
sestoj zdravega deblovja
deblôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
nav. mn.,
gozd.
tablica za določanje lesnega volumna stoječih dreves:
debrecínka
-e
ž
(
ȋ
)
gastr.
kranjski klobasi podobna mastna, močno papricirana klobasa iz svinjskega mesa:
narezati suho debrecinko
debriefing
in
debrífing
-a
[
debrífing-
]
m
(
ȋ
)
psihološka terapevtska storitev in svetovanje po travmatičnih dogodkih:
izvajalec debriefinga
dèbrski
in
débrski -a -o
[
prva oblika
dəbərski
]
prid.
(
ə̄; ẹ̄
)
nanašajoč se na deber:
debrsko dno
/
debrska dolina
déca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
otroci
:
deca je sedela na peči
;
gola in lačna deca
;
kmečka deca
/
nar. vzhodno, navadno s povedkom v množini moškega ali srednjega spola
deca so utihnili in obstali
;
ozrla se je po deci, ki so žvečila sladkarije
decêmber
-bra
m
(
é
)
dvanajsti mesec v letu:
letošnji december
;
rok za prijave je 15. december
;
spomnil se je dogodka v (mesecu) decembru
/
začelo se je (meseca) decembra lani
/
sedel je ob peči, zunaj pa je bil december
decembrsko vreme
decêmbrski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na december:
mrzel decembrski dan
;
decembrsko vreme
/
decembrska številka časopisa
decemvír
tudi
decémvir -a
m
(
ȋ; ẹ̑
)
zgod.
član decemvirata:
decemviri so se polastili oblasti
decemvirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na decemvirat:
decemviralni zakonik
decemvirát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
zbor desetih članov, izvoljen za razne državniške posle v starem Rimu:
decénij
-a
m
(
ẹ́
)
knjiž.
desetletje
:
prvi decenij tega stoletja
;
razvoj znanosti v povojnih decenijih
;
pred deceniji
decénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ne vzbuja pozornosti;
nevsiljiv
,
zadržan
:
decentna barva, obleka
;
decentna razsvetljava
/
decentna čustva
decéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost decentnega:
decentnost njegovega vedenja
decentralístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na decentralizem:
decentralistični sistem
/
decentralistično prizadevanje
decentralizácija
-e
ž
(
á
)
odprava centralizacije, centralizma:
izvesti decentralizacijo
;
decentralizacija upravljanja
;
proces decentralizacije
decentralizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na decentralizacijo:
decentralizacijski proces
decentralízem
-zma
m
(
ī
)
sistem decentraliziranega upravljanja:
decentralizem gospodarskega življenja
decentralizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti centralizacijo:
decentralizirati gospodarstvo, upravljanje
decentralizíran
-a -o:
decentralizirana uprava
déci
--
m
(
ẹ̑
)
pog.
deciliter
:
spiti deci vina
/
elipt.:
naročiti dva deci
dva decilitra vina
;
iti na dva deci v gostilno
;
razpravljal sem s prijateljem ob dva deci in dobri cigareti
décibél
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
fiz.
enota za merjenje jakosti zvoka ali glasnosti, desetina bela:
decidíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
odločen
,
določen
,
jasen
:
decidirana izjava
;
decidiran odgovor
decidírano
prisl.
:
decidirano izjaviti
décigrám
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
utežna mera, desetina grama:
décilíter
-tra
m
(
ẹ̑-í
)
prostorninska mera, desetina litra:
kozarec za dva decilitra
décilítrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na deciliter:
decilitrski kozarec
décima
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
lit.
kitica iz desetih četverostopnih trohejskih verzov:
glosa ima štiri decime
2.
glasb.
deseta diatonična stopnja glede na dani ton:
decimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki temelji na delitvi enote na deset delov, desetinski:
decimalni denarni sistem
/
decimalna tehtnica
tehtnica, s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi
♦
biblio.
decimalna klasifikacija
klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu
;
mat.
decimalna pika, vejica
pika, vejica, ki loči enice od desetin
;
decimalno mesto
mesto številke za decimalno vejico
;
decimalno število
število, ki ima desete dele enote
decimálka
-e
ž
(
ȃ
)
mat.
znak, ki stoji v številki za decimalno vejico:
napisati decimalko
/
računati na dve decimalki
déciméter
-tra
m
(
ẹ̑-ẹ̄
)
dolžinska mera, desetina metra:
en meter in tri decimetre
/
kvadratni decimeter
décimétrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̄
)
nanašajoč se na decimeter:
decimetrska razdalja
/
decimetrsko ravnilo
decimíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od decimirati:
epidemija se je sprevrgla v pravo decimiranje otrok
decimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka):
ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo
//
knjiž.
prizadejati občutno številčno izgubo;
zdesetkati
:
nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo
decimíran
-a -o:
ostanki decimiranega polka
decizíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
odločilen
,
odločujoč
:
njegov glas je bil pri posvetovanju deciziven
decrescendo
[
dekrešéndo
]
prisl.
(
ẹ̑
)
glasb.,
označba za jakost izvajanja
čedalje tišje:
igrati decrescendo
decrescendo
-a
m
postopno upadanje jakosti:
skladba se konča z decrescendom
dečád
-i
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
otroci
:
poulična dečad je porogljivo klicala za njim
;
vaška dečad
dečák
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.,
star.
večji deček, fant:
po travi so se pripodili bosi dečaki
;
njegov sin je sedemnajstleten dečak
;
učil je dečake nižje gimnazije
dečáški
-a -o
(
á
)
pridevnik od dečak:
dečaška razposajenost
;
dečaške sanje
déčec
-čca
m
(
ẹ̑
)
star.
deček
1
:
dečec je na ves glas zavpil
déček
1
-čka
m
(
ẹ̑
)
oseba moškega spola do pubertete:
dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi
;
ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših
;
avto je do smrti povozil šestletnega dečka
;
bister, nagajiv, zdrav deček
/
v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice
déček
2
-čka
m
(
ẹ̑
)
pog.,
ekspr.
deciliter
:
povabim te na dva dečka črnine
déčica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od deca:
dečica nosi zrnja ptičkam
/
dečici dajte, da ne bodo stradali
déčji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na deco:
spomnil se je prizora iz dečjih let
/
dečji dom
nekdaj
ustanova za varstvo socialno ali zdravstveno ogroženih otrok
déčkec
-a
[
dečkəc
]
m
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
deček
1
:
to je bilo, ko je bil še dečkec
déčko
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
deček
1
:
skozi vrata je prikoracal debelušen dečko
;
navihan dečko je tvoj sin
;
krepek, vihrav dečko
2.
lep, postaven ali sposoben moški:
kapitan je bil sijajen dečko
;
to ti je dečko in pol
;
v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki
déčla
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar.
dekle
:
nevesta je bila imenitna dečla
/
imel je že svojo dečlo
déčlica
-e
ž
(
ẹ̄
)
manjšalnica od dečla:
lepa dečlica
déčva
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. koroško
1.
dekle
:
vaške dečve
/
fant in njegova dečva
2.
ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši;
dirndl
:
križasta, živo pisana dečva
déd
tudi
dèd déda
m
,
im. mn.
dédje
in
dédi
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
1.
stari oče:
moj ded je dočakal visoko starost
;
podedovati po dedu
;
njegov ded po očetu je bil zdravnik
2.
nav. mn.
prednik
:
tu so živeli že naši dedje
3.
nar. severovzhodno
moški, navadno starejši;
dedec
:
gostilna je bila polna dedov
//
(zakonski) mož:
dobila je mladega deda
déda
-a
tudi
-e
m
(
ẹ̑
)
1.
pog.
stari oče
:
to je njegov deda
2.
nar.
moški, navadno starejši;
dedec
:
siten deda
dédčevski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dedce:
dedčevsko govorjenje
/
ekspr.
ti dedec dedčevski!
dédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
1.
ekspr.
moški, navadno starejši:
čokat, debel dedec
;
star dedec
;
oženjen dedec
;
vsa kuhinja je polna dedcev
//
nizko
(zakonski) mož:
končno je le dobila dedca
;
ta dedec pretepa svojo ženo
2.
ekspr.
čeden, postaven moški:
sosed je bil dedec in pol
;
prijeten, simpatičen dedec
3.
zastar.
stari oče, ded:
moj dedec so bili preprost kmet
4.
del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje:
dedec in babica
●
ekspr.
ali je še kaj dedca v tebi?
moškosti, hrabrosti
dédej
-a
m
(
ẹ̑
)
nar. koroško
1.
stari oče, ded:
dedej in vnuki
2.
moški, navadno starejši;
dedec
:
slep dedej
3.
(zakonski) mož:
dédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
ljubk.
1.
stari oče, ded:
dedek se igra z otroki
;
dedek in babica
2.
star moški, starec:
živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok
/
dedek Mraz
po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila
déden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se podeduje:
grad je bil njegov dedni fevd
;
dedna posest
/
dedna pravica
pravica do podedovanja
/
dedna bolezen, obremenjenost
;
dedne lastnosti, značajske poteze
♦
biol.
dedna osnova
gen; skupek vseh genov organizma
;
pravn.
dedni delež
delež, ki pripada posameznemu dediču
;
dedno pravo
pravo, ki ureja dedovanje
;
zgod.
dedni zakup
razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji
;
habsburške dedne dežele
Štajerska, Koroška, Kranjska
dédno
prisl.
:
dedno obremenjen
dedevé
-êja
tudi
--
m
(
ẹ̑ ȇ
)
davek na dodano vrednost:
obračunavati dedeve [DDV]
;
stopnja dedeveja
;
uvedba dedeveja
;
znesek z vštetim dedeve znaša 15 evrov
dedevêjevski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na dedeve:
odplačevanje dedevejevskih posojil
/
ekspr.
dedevejevska mrzlica
dédi
-ja
m
(
ẹ̑
)
pog.
dedek, stari oče:
naš dragi dedi
;
dedi in babi
dedicírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
opremiti s posvetilom;
posvetiti
1
:
dedicirati knjigo
dédič
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor dobi dediščino:
biti dedič premoženja
;
določiti dediča z oporoko
;
imenovati sina za dediča
;
bogat dedič
;
zakoniti dedič
;
pren.
duhovni dedič njegove umetnosti
;
dediči razsvetljenstva
♦
pravn.
nujni dedič
ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
dédičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
deden
:
dedična posest
/
dedična obolelost
dédična
-e
ž
(
ẹ̑
)
dedinja
:
bogata dedična
;
dedična po starem očetu
dédičnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
dednost
:
teorija o dedičnosti
/
pravica dedičnosti
dedikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga;
posvetilo
:
avtorjeva rokopisna dedikacija
dedikacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dedikacija:
dedikacijski izvod knjige
dédina
-e
ž
(
ẹ̄
)
star.
1.
dedna posest:
zapustil je dedino in se klatil po svetu
;
najstarejši sin je ostal na dedini
;
družinska dedina
;
lastnik dedine
2.
dediščina
:
po očetovi smrti ga čaka bogata dedina
/
dedina starih časov
dédinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki dobi dediščino:
imenovati za dedinjo
;
edina dedinja hiše
dédinski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
dediščinski
:
dedinski davek
;
dedinska pogodba
/
zastar.
dedinsko pravo
dedno pravo
dédiščina
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
premoženje, dobljeno po umrlem:
dobiti, zapustiti dediščino
;
bogata dediščina
;
dediščina po materi
;
pravica do dediščine
;
davek na dediščino
2.
kar je prevzeto iz preteklosti:
kulturna, naravna dediščina
;
duhovna dediščina preteklosti
/
rešiti se kolonialne dediščine
dédiščinski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na dediščino:
dediščinski davek
;
dediščinska pravda, tožba
dedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dedovati:
dedljiva pravica
/
dedljiva bolezen
dedljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dedljivega:
dedljivost bolezni
dednína
-e
ž
(
í
)
biol.
celota dednih informacij živega bitja v genih:
človekova dednina
;
poškodovana dednina
;
raziskovanje dednine
dédnopráven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄-ā
)
nanašajoč se na dedno pravo:
dednopravna pogodba
;
dednopravno razmerje
razmerje, nastalo na podlagi dedovanja
dédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
1.
biol.
lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce:
pravila dednosti
;
nauk o dednosti
/
naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
2.
dejstvo, da se kaj deduje:
dednost prestola
dédnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na dednost:
dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev
/
knjiž.
dednostno pravo
dedno pravo
dédnozakúpen
-pna -o
prid.
(
ẹ̄-ȗ
)
nanašajoč se na dedni zakup:
dednozakupna kmetija
dedoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dedovanje:
dedovalna pravica
dedovánje
in
dédovanje -a
s
(
ȃ; ẹ̄
)
glagolnik od dedovati:
odpovedati se dedovanju
;
izključiti iz dedovanja
;
pravica do dedovanja
/
dedovanje znakov
;
nauk o dedovanju
dednosti
/
dedovanje nazorov
♦
pravn.
oporočno dedovanje
na podlagi oporoke
dedováti
-újem
in
dédovati -ujem
dov. in nedov.
(
á ȗ; ẹ̄
)
1.
dobiti premoženje po umrlem:
dedovati posestvo
;
dedovati po stricu
;
nima sina, ki bi za njim dedoval
2.
prevzeti od prednikov:
žival deduje barvo dlake
;
nekatere lastnosti se dedujejo
;
pren.
dedovati stare šege
dedovína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
dedna posest:
bil je priklenjen na svojo dedovino
2.
premoženje, dobljeno po umrlem;
dediščina
:
zapustil je precejšnjo dedovino
dédovski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
nanašajoč se na dede:
ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos
/
dedovska kultura
;
dedovske šege
deducíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deducirati:
filozofsko deduciranje
/
raziskovati z deduciranjem
deducírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
sklepati iz splošnega na posamezno:
zna logično deducirati
;
napačno deducirati
/
iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev
dedúkcija
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
sklepanje iz splošnega na posamezno:
dedukcija in indukcija
;
napraviti dedukcijo
;
priti do zaključkov z dedukcijo
/
publ.
ni soglašal z njegovimi dedukcijami
dedukcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dedukcijo:
dedukcijski dokaz
/
dedukcijska metoda poučevanja
deduktivna
deduktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
osnovan na dedukciji:
deduktivni postopek
;
deduktivna metoda
;
deduktivno sklepanje
/
priti do rezultatov po deduktivni poti
deduktívno
prisl.
:
deduktivno presojati
deduktivízem
-zma
m
(
ī
)
publ.
enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov:
njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem
deetatizácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje, odprava etatizma:
postopna deetatizacija
;
proces deetatizacije
/
deetatizacija železnice
deetatizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
odpravljati etatizem:
deetatizirati gospodarsko upravljanje
de facto
[
defákto
]
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
dejansko
:
nova vlada je priznana de facto, ne pa še de iure
/
de facto odloča sam
defašizácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odpravljanje fašizma:
izvesti defašizacijo
/
defašizacija znanosti
defašizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izvesti defašizacijo:
defekácija
-e
ž
(
á
)
med.
iztrebljanje
:
normalna defekacija
defékt
-a
m
(
ẹ̑
)
okvara, poškodba, zlasti na vozilu:
imeti, popraviti defekt
;
defekt na pnevmatiki
;
na cilj je pripeljal brez defekta
/
pog.
gumi defekt
//
pomanjkljivost
,
motnja
,
napaka
:
duševni, etični, telesni defekt
defékten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
okvarjen
,
poškodovan
:
defekten stroj
;
defektno kolo
/
po nesreči je bila njegova roka defektna
2.
med.,
nekdaj
telesno ali duševno nerazvit:
defekten človek, otrok
;
defektna mladina
;
duševno defekten
defektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nepopoln
,
pomanjkljiv
:
defektivna tvarina
♦
jezikosl.
defektivna beseda
beseda, ki je nepopolna glede na oblikoslovni ali besedotvorni vzorec
deféktnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost defektnega:
defektnost stroja
;
stopnja defektnosti
♦
med.,
nekdaj
duševna defektnost
deféktnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na defektnost:
defektnostni pojavi v človekovem ravnanju
defektológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za defektologijo:
učitelj defektolog
;
visoka šola za defektologe
defektologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vzgoji in izobraževanju ljudi s posebnimi potrebami:
študirati defektologijo
;
strokovnjak za defektologijo
defektológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za defektologijo:
učiteljica defektologinja
defektolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na defektologijo:
defektološki oddelek visoke šole
defektoskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
iskanje napak v materialu, zlasti v kovinah, z rentgenskimi žarki ali žarki gama:
laboratorij za defektoskopijo
;
uporaba izotopov v defektoskopiji
defenzíva
-e
ž
(
ȋ
)
odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba:
preiti iz defenzive v ofenzivo
;
potisniti sovražnikove čete v defenzivo
;
umakniti se v defenzivo
;
nogometno moštvo je bilo v defenzivi
defenzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na defenzivo, obramben:
defenzivni boj
;
defenzivni položaj
/
defenzivni način igre
♦
voj.
defenzivna bomba
ročna bomba, ki se razleti v mnogo šrapnelov
defenzívno
prisl.
:
moštvo je igralo defenzivno
defenzívka
-e
ž
(
ȋ
)
voj. žarg.
defenzivna bomba:
nasekana defenzivka
defenzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost defenzivnega:
defenzivnost njihovega boja
/
pasivna defenzivnost moštva
defetíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor ni prepričan o uspehu kakega (pomembnega) dela, prizadevanja, malodušnež:
med vojaki so se pojavljali defetisti
defetístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na defetizem, malodušen:
očitali so mu defetistično politiko umika
;
defetistična propaganda
defetístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki ni prepričana o uspehu kakega (pomembnega) dela, prizadevanja:
obupana defetistka
defetišizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
odstranitev videza, da ima kaj posebno moč, vrednost:
defetišizacija nacionalne ekonomije
defetišizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odstraniti videz, da ima kaj posebno moč, vrednost:
defetišizirati preživele politične dogme
defetízem
-zma
m
(
ī
)
mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje:
to ni več skepticizem, ampak defetizem
;
širiti med ljudmi defetizem
;
moreč defetizem
;
pojavi defetizma med vojaki
defibrátor
-ja
m
(
ȃ
)
les.
stroj za drobljenje lesa v vlakna:
defibrilátor
-ja
m
(
ȃ
)
med.
naprava za ustavitev nekoordiniranega krčenja srčnih mišičnih vlaken s sunkom električnega toka:
srce je zastalo, a so ga oživili z defibrilatorjem
;
avtomatski defibrilator
defibrinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
odstraniti iz krvi, plazme fibrin:
defibrinirati kri
defibrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
les.
drobiti les v vlakna:
deficiénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
pomanjkljivost
,
okrnjenost
:
moralna deficienca
deficít
in
déficit -a
m
(
ȋ; ẹ̑
)
vsota, za katero so dohodki manjši od izdatkov;
primanjkljaj
,
izguba
:
deficit se je zmanjšal
;
računi izkazujejo deficit
;
kriti deficit
;
slabo gospodarjenje prinaša deficit
♦
ekon.
plačilni deficit
pomanjkanje denarja za izpolnitev določenih obveznosti
deficitáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
publ.
ki ni na razpolago v dovolj veliki količini:
deficitarni material
;
deficitarni proizvodi
/
deficitarni poklici
;
deficitarne dejavnosti, stroke
/
deficitarna prehrana
pomanjkljiva
//
ki nima dovolj surovin, kapitala:
deficitarne dežele
;
deficitarna občina
2.
deficiten
:
deficitarno podjetje
deficitárnost
-i
ž
(
ȃ
)
publ.
dejstvo, da je kaj deficitarno, pomanjkanje:
deficitarnost nekaterih materialov
;
deficitarnost surovin
/
deficitarnost kadrov
/
deficitarnost nekaterih zemljepisnih območij
deficíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na deficit:
ta sektor gospodarstva je deficiten
;
pog.
lani so bili v podjetju deficitni
so imeli deficit
;
deficitna zadruga
/
deficitni proračun
2.
publ.
ki ni na razpolago v dovolj veliki količini;
deficitaren
:
deficitni material
;
deficitne surovine
deficítnost
-i
ž
(
ȋ
)
deficitarnost
:
deficitnost električne energije
defilé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
organiziran, slovesen sprevod skupine ljudi mimo gledalcev;
mimohod
:
tekmovanje se je začelo z defilejem vseh udeležencev mimo tribune
;
svečan defile
;
vojaški defile
defilíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od defilirati:
defiliranje topništva in pehote
defilírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
v organiziranem sprevodu slovesno stopati mimo gledalcev:
četa, konjenica defilira mimo generalov
;
tekmovalci defilirajo pred tribuno
definícija
-e
ž
(
í
)
natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov, (natančna) razlaga:
najti, podati pravo definicijo
;
znati definicijo na pamet
;
kratka, pravilna definicija
;
matematične definicije
/
definicija besede
;
definicija imperializma, naroda
definicíjski
in
definícijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na definicijo:
definicijska razlaga
♦
mat.
definicijsko območje funkcije
vse točke, v katerih ima funkcija določeno vrednost
definíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od definirati:
definiranje vsebine pojma
definírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
podati natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov, (natančno) razložiti:
definirati pojem naroda
;
definirati vlogo pisatelja
;
tega ni mogoče kratko definirati
definíran
-a -o:
izjave so bile natančno definirane
definitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se ne da spremeniti;
dokončen
:
definitivna odločitev, rešitev
;
ocene so že definitivne
;
definitivno besedilo zakona
♦
pravn.
definitivni uradniki
nekdaj
stalno, redno nameščeni uradniki
definitívno
prisl.
:
definitivno se odreči nečemu
;
biti definitivno sprejet v službo
;
sam.:
ne morem povedati še nič definitivnega
definitívnost
-i
ž
(
ȋ
)
dokončnost
:
definitivnost odločitve
definítor
-ja
m
(
ȋ
)
rel.
svetovalec, pomočnik predstojnika samostanskega reda:
definitor v kapucinskem samostanu
deflácija
-e
ž
(
á
)
1.
ekon.
naraščanje kupne moči denarja:
deflacija je povzročila padanje cen
2.
geogr.
odnašanje sipkega zemeljskega materiala z vetrom:
erozija in deflacija sta spremenili podobo pokrajine
deflacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deflacijo:
deflacijska kriza, politika
/
deflacijsko preoblikovanje pokrajine
deflacionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
deflacijski
:
deflacionistična politika
defléktor
-ja
m
(
ẹ́
)
teh.
priprava, ki (pre)usmerja tok plina, vode, vetra v zaželeno smer:
deflektor Peltonove turbine
;
deflektor pri dimniku
deflorácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
pretrganje deviške kožice, razdevičenje:
deflorírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
pretrgati deviško kožico, razdevičiti:
deforestácija
-e
ž
(
á
)
krčenje gozda:
stopnja deforestacije se zmanjšuje
;
deforestacija v Amazoniji
deformácija
-e
ž
(
á
)
sprememba naravne, pravilne oblike česa;
skazitev
,
iznakaženje
:
neprimerni čevlji povzročijo večkrat deformacijo stopal
;
s telesno kulturo preprečevati telesne deformacije
/
boj proti birokratski deformaciji ekonomskega razvoja
;
moralna deformacija družbe
//
sprememba prvotne, dane oblike česa, preoblikovanje:
povzročiti deformacijo materiala
;
deformacija pnevmatik med vožnjo
;
deformacija tal
/
režiserjeva deformacija teksta je bila očitna
deformacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deformacijo:
deformacijska stopnja
/
deformacijska sila
deformátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor kaj deformira:
deformator revolucionarnega duha
defórmen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
skažen
,
iznakažen
:
deformna postava
deformíranec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
deformiran človek:
živel je med pohabljenci in deformiranci
deformíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deformirati:
deformiranje drevesnih vrhov
/
birokratsko deformiranje razvoja
deformíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost deformiranega:
deformiranost prsta
/
duševna deformiranost
deformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spremeniti naravno, pravilno obliko česa;
skaziti
,
iznakaziti
:
bolezen mu je postavo močno deformirala
;
slikar je deformiral obraze v grozljive spake
;
les spomladanske sečnje rad razpoka in se deformira
//
spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati:
pritisk je železne plošče precej deformiral
;
vzmet se elastično deformira
/
pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiral
deformíran
-a -o:
deformiran značaj
;
deformirana noga
;
deformirano deblo
deformitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
skaženost
,
iznakaženost
:
deformiteta čeljusti, hrbtenice
defravdácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poneverba
:
prikriti defravdacijo
;
defravdacija v podjetju
defravdánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
kdor kaj poneveri:
ta človek je ničvrednež in defravdant
defravdántski
-a -o
(
ā
)
pridevnik od defravdant:
defravdantski uradnik
defravdírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
poneveriti
:
kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral
deftín
-a
m
(
ȋ
)
žametu podobna močna bombažna ali volnena tkanina:
temno rdeč deftin
;
jopica iz deftina
deftínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz deftina:
deftinasta jopica
degáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
star.
metati
,
lučati
:
otroci degajo kamenje v vodo
2.
nar.,
ekspr.
nadlegovati, siliti v koga:
O, saj ga stara dega in beza ven in ven
(I. Zorec)
degazácija
-e
ž
(
á
)
teh.
odstranitev plinov iz česa;
razplinjenje
:
degazacija jekla
♦
voj.
odstranitev bojnih strupov s kemičnimi sredstvi
degazírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
teh.
odstraniti pline iz česa;
razpliniti
:
degazirati jeklo
♦
voj.
odstraniti bojne strupe s kemičnimi sredstvi
degazolináža
-e
ž
(
ȃ
)
kem.
odstranjevanje propana in butana iz zemeljskega plina ali nafte:
naprave za degazolinažo
//
obrat, stavba za to delo:
gradnja nove degazolinaže
degažírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šport.
pri nogometu brcniti ali vreči žogo iz vratarjevega prostora v igrišče:
vratar je daleč degažiral
degenerácija
-e
ž
(
á
)
1.
biol.
spreminjanje, sprememba organa, organizma ali vrste organizmov na slabše;
izrojevanje
,
izroditev
:
ugotoviti degeneracijo
;
degeneracija njegovega rodu
;
vzroki degeneracije
2.
spreminjanje, sprememba na slabše sploh:
gospodarska degeneracija
;
degeneracija stila
♦
med.
obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice; distrofija
degeneracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na degeneracijo:
degeneracijski znaki
/
degeneracijske bolezni
degenerativne
degenerát
-a
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
degeneratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na degeneracijo:
degenerativne bolezni
;
degenerativno obolenje srca
/
degenerativna sprememba
degenêrik
-a
m
(
é
)
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
duševno razrvan degenerik
/
sprijeni degeneriki
degeneríranec
-nca
m
(
ȋ
)
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
bolan degeneriranec
/
nemoralni degeneriranci in perverzneži
degeneríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od degenerirati:
degeneriranje kulturnih rastlin
/
degeneriranje demokracije v tiranijo
degeneríranka
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
nemoralna, pokvarjena ženska:
označili so jo za degeneriranko
degeneríranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost degeneriranega, izrojenost:
degeneriranost rastline
/
posledica bede je bila degeneriranost in moralno propadanje
degenerírati
-am
tudi
degenerírati se -am se
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
biol.
spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se:
okostje je degeneriralo
;
rastlina, živalska vrsta degenerira
2.
spreminjati se na slabše sploh:
njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost
;
disciplina se je degenerirala v anarhijo
♦
med.
celice degenerirajo
njihova presnova je neurejena
degeneríran
-a -o:
1.
deležnik od degenerirati:
degeneriran krompir
;
degeneriran organ
;
degenerirana umetnost
2.
slabš.
ki je nemoralen, pokvarjen:
degeneriran človek, narod
;
degeneriran sadist
degolíst
-a
m
(
ȋ
)
golist
:
volilna lista degolistov
degolístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
golističen
:
degolistični režim
;
degolistična politika
/
degolistično gibanje
degradácija
-e
ž
(
á
)
1.
kazenska postavitev na nižji službeni položaj, navadno v vojski:
po degradaciji so ga premestili na fronto
;
vzrok za degradacijo častnikov je bilo njihovo vedenje
/
politična degradacija
2.
postavitev na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave:
družbena degradacija fizičnega dela
;
degradacija človeka, jezika, umetnosti
♦
gozd.
degradacija gozdnih tal
poslabšanje tal zaradi slabega gospodarjenja z gozdom
degradíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je degradiran:
kazenska četa je bila sestavljena iz samih degradirancev
degradírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
kazensko postaviti na nižji službeni položaj, navadno v vojski:
divizijsko sodišče ga je degradiralo
;
degradirati častnika v navadnega vojaka
;
degradirali so jo od upraviteljice v učiteljico
2.
postaviti na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave:
degradirati človeka na raven živali
;
degradirati jezik na narečje
;
degradirati filozofijo na nivo navadnega duhovičenja
;
filmska realizacija je roman degradirala v kriminalno zgodbo
degradíran
-a -o:
degradiran oficir
;
bil je degradiran in določen za fronto
♦
gozd.
degradiran gozd
gozd, poslabšan glede kakovosti lesa in rastnosti
degresíja
-e
ž
(
ȋ
)
postopno upadanje, pojemanje:
degresija davka
degresíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki postopno upada, pojema:
degresivna tarifa
♦
ekon.
degresivni sistem nagrajevanja
sistem nagrajevanja, po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost
degumíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od degumirati:
degumiranje svile
;
naprava za degumiranje tkanin
degumírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
tekst.
odstraniti lepljive, klejaste sestavine iz tkanine:
degumirati surovo svilo
degumíran
-a -o:
degumirana svila
degustácija
-e
ž
(
á
)
ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo, pokušina:
po degustaciji so nekatera vina prestavili v bolj ustrezne skupine
;
vinska degustacija
;
degustacija peciva
/
priredili so razstavo in degustacijo novih specialitet
degustacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na degustacijo:
degustacijska komisija
/
degustacijske sposobnosti degustatorja
degustátor
-ja
m
(
ȃ
)
strokovnjak za pokušnjo, pokuševalec:
degustator vina
;
mednarodna komisija enologov degustatorjev
degustírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
opravljati pokušnjo, pokušati:
degustirati vina
deheroizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odvzeti, odstraniti, kar je herojskega:
v romanu je deheroiziral vojno
/
jemlje smisel njegovemu junaštvu in ga deheroizira
dehidrácija
-e
ž
(
á
)
odvzem ali izguba vode iz česa:
dehidracija rude, živil
;
dehidracija organizma zaradi hude bolezni
dehidríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dehidrirati:
dehidriranje živil
;
postopek za dehidriranje
dehidríranost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje človeka, organizma po (pre)veliki izgubi vode:
dobiti infuzijo zaradi izčrpanosti in dehidriranosti
dehidrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti, odstraniti vodo iz česa:
dehidrirati krmo, meso
dehidríran
-a -o:
dehidrirana hrana, zelenjava
;
dehidrirano mleko
mleko v prahu
dehidríren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se dehidrira:
dehidrirna aparatura
;
dehidrirno sredstvo
dehniti
ipd.
gl.
dahniti
ipd.
dehtênje
-a
[
dəhtenje
tudi
dehtenje
]
s
(
é
)
glagolnik od dehteti:
dehtenje rož
/
poletno dehtenje narave
dehtéti
-ím
[
dəhteti
tudi
dehteti
]
nedov.
, dehtì
tudi
dêhti
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
oddajati, dajati prijeten vonj;
dišati
:
rožni grm ne dehti več
;
lipa opojno dehti
;
brezoseb.
dehtelo je po zemlji in drevju
/
ekspr.
v parku je dehtela pomlad
2.
star.
zelo želeti, hrepeneti:
njeno srce je dehtelo slišati to besedo
;
v njej vse dehti po ljubezni
dehtèč
-éča -e:
dehteči vrtovi
;
dehteče cvetlice
dehtív
-a -o
[
dəhtiv-
tudi
dehtiv-
]
prid.
(
ī í
)
knjiž.
1.
dišeč
,
dehteč
:
po junijskem dežju je bil zrak dehtiv
;
dehtivo cvetje
;
dehtivo perilo
/
dehtive noči
2.
ekspr.
hrepeneč
,
poželjiv
:
dehtiv pogled
/
dehtivo hrepenenje
dehtívo
prisl.
:
dehtivo vlečejo vase vonj pečenke
dehtívost
-i
[
dəhtivost
tudi
dehtivost
]
ž
(
í
)
star.
močna želja, sla:
neustavljiva dehtivost
dehumanizácija
-e
ž
(
á
)
odvzem, odstranitev človeških vrednot, dostojanstva;
razčlovečenje
:
dehumanizacija človeka
;
dehumanizacija umetnosti
;
protest, upor zoper dehumanizacijo
dehumanizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo;
razčlovečiti
:
dehumanizirati človeka
;
dehumanizirati umetnost
dehumanizíran
-a -o:
dehumanizirana civilizacija
;
dehumanizirano življenje
deificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deificirati:
deificiranje kraljevske oblasti
;
deificiranje posameznika
deificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
poveličevati, častiti kot božanstvo:
Rimljani so svoje cesarje deificirali
/
deificirati žensko
deificíran
-a -o:
deificirana narava
deifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poveličevanje, čaščenje česa kot božanstva:
deifikacija življenja
deíktičen
in
deiktičen -čna -o
[
druga oblika
dêjktičən
]
prid.
(
í; é
)
ped.,
v zvezi
deiktična metoda
metoda demonstracije:
deindeksácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
ureditev vrednostnih razmerij, izraženih z indeksi, tako da sprememba enega ne pogojuje več spremembe drugega:
deindeksacija plač
;
učinki deindeksacije na socialne transferje
;
deindeksacija in nižanje inflacije
deinstitucionalizácija
-e
ž
(
á
)
odvzem ustaljene, zakonske oblike:
deinstitucionalizacija javnih služb
deionizácija
-e
ž
(
á
)
elektr.
izginitev ionov v ionizirani snovi:
povzročiti deionizacijo
deíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš deizma:
bil je prosvetljenec in deist
;
angleški deisti
deístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od deizem:
deistična filozofija
de iure
[
dejúre
]
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
pravno
:
priznati pravice de iure
deízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nazor, ki priznava boga, zanika pa njegovo vplivanje na svet:
pristaš deizma
;
vpliv deizma
dêj
1
-a
m
(
ȇ
)
1.
knjiž.
dejanje
,
akt
:
to je ustvaril z enkratnim stvariteljskim dejem
2.
filoz.
kar povzroči, da kaka stvar je:
dej stvari
/
čisti dej
po tomistični filozofiji
bog
dêj
2
-a
m
(
ȇ
)
v Alžiriji,
nekdaj
vladar
:
po osvoboditvi izpod osmanske nadoblasti so v Alžiriji zavladali domači deji
dèj
3
-te
in
dêjte
medm.
(
ȅ, ȇ
)
pog.
daj
:
dej, sedi!
dejánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
uresničenje odločitve ali volje:
to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo
;
priznati svoje dejanje
;
storiti nepremišljeno dejanje
;
tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost
;
nasprotja med besedami in dejanji
/
družbi nevarno, sovražno dejanje
;
izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje
;
sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
//
uresničevanje odločitve ali volje:
preiti od obljub k dejanju
;
zalotiti, zasačiti koga pri dejanju
;
odlašati z dejanjem
;
čas, kraj dejanja
2.
pravn.,
v zvezi
kaznivo dejanje
družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija:
obdolžili so ga kaznivega dejanja
;
zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje
;
zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja
;
storilec kaznivega dejanja
3.
jezikosl.,
navadno v zvezi z
glagolski
vsebina glagola kot besedne vrste:
osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku
/
ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja
;
trenutnost glagolskega dejanja
4.
vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela:
konec dejanja je zelo učinkovit
;
odlomek, prizor iz prvega dejanja opere
;
komedija v štirih dejanjih
;
pren.
zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
5.
dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem:
dejanje se godi v mestu
;
zgodba je brez osrednjega dejanja
;
dramsko dejanje
;
nosilec dejanja v romanu
●
ekspr.
vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom
vse življenje, prizadevanje
;
on je mož dejanj
ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦
rel.
Dejanja apostolov
knjiga Svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
dejánjevec
-vca
m
(
ȃ
)
sodelavec revije Dejanje:
nazori dejanjevcev
dejánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki v resnici je, obstaja:
povrnili mu bodo samo dejanske izdatke
;
dejanski položaj
;
dejanska vrednost
;
ugotoviti dejansko stanje
/
podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam
♦
ekon.
dejanska cena
cena, po kateri se blago prodaja
;
pravn.
dejanska razžalitev
dejánsko
prislov od dejanski:
vse se je dejansko uresničilo
;
vprašanje je, če se bo to dejansko zgodilo
●
v prepiru se ga je dejansko lotil
ga je pretepel, udaril
//
v členkovni rabi
poudarja trditev:
podjetje je dejansko že osvojilo tuje tržišče
;
tako ravnanje dejansko samo škoduje
;
dejansko je anahronizem, da še tako ravnajo
dejánskost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
resničnost
,
stvarnost
:
prijeti se dejanskosti
;
iluzije in dejanskost
dejánstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
dejanski
:
dejanstvena podoba našega življenja
dejánstveno
prisl.
:
dejanstveno sodelovati
dejánstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
resničnost
,
stvarnost
:
prikazovanje gole dejanstvenosti
;
zgodovinska dejanstvenost
2.
dejavnost
:
književna dejanstvenost
dejánstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
resničnost
,
stvarnost
:
imel je več sreče v mislih kot v dejanstvu
/
prehod iz enega dejanstva v drugo
dejáti
1
dêjem
dov.
,
tudi
dém;
2. mn.
dêjete
tudi
déste,
3. mn. tudi
dejó; dêj
in
dèj; dejál
(
á ȇ
)
navadno kot deležnik na -l
1.
izraziti z besedami, reči:
tako je dejal govornik v svojem govoru
;
dejala je, da pride jutri domov
;
saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno
;
star.
krasen dan, deje sam pri sebi
reče, pravi
/
po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil
povedali
2.
nedov. in dov.
biti kakega mnenja;
misliti
,
meniti
2
:
ljudje so dejali, da je prav ravnal
;
oče je dejal, da se je hči pomirila
;
starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti
/
kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel
/
o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
//
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
bi
izraža
a)
omejitev na samo osebni odnos do česa:
človek bi dejal, da to ni mogoče
;
dejal bi, da ni res, kar praviš
;
star.
saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b)
stopnjevanje z dodatno trditvijo:
z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3.
nedov.
imenovati
,
reči
:
dejali so mu Peter
;
pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
●
nekaj mu je dejalo, da naj ostane
čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane
;
če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal
imel kako neugodno pripombo, mnenje
dejáti
2
dêjem
dov.
,
tudi
dém;
2. mn.
dêjete
tudi
déste,
3. mn. tudi
dejó; dêj
in
dèj; dejál
(
á ȇ
)
star.,
navadno kot deležnik na -l
napraviti, da pride kaj na določeno mesto;
dati
,
deti
2
:
očeta so dejali na mrtvaški oder
;
dejala je otroka v posteljo
/
vola so dejali na raženj
/
kam se bodo vsi ti ljudje dejali
;
kam neki so se dejali?
kam so šli; kje so
●
dejati prašiča iz kože
odstraniti zaklanemu prašiču kožo
;
ekspr.
saj te ne bodo iz kože dejali
nič hudega se ti ne bo zgodilo
;
star.
dejali so ga ob glavo
obglavili so ga
;
star.
dejali so ga pod ključ
zaprli so ga v ječo
;
ekspr.
v koš sem ga dejal
premagal sem ga, bil sem boljši kot on
;
star.
nima kaj v usta dejati
reven je; strada
;
sončni žarki dobro dejo
prijajo, koristijo
;
dobro mu de, če ga hvalijo
ugaja mu
;
star.
dobro mu je dejalo, da so ga hvalili
ugajalo mu je
;
pog.
gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala
ni se mogla spomniti, kdo je
;
nič ne dé
nič hudega; vseeno je
;
ekspr.
od zadrege ni vedela, kam bi se dejala
kaj bi počela, kako bi se vedla
♦
rel.
dejati v sveto olje
podeliti zakrament maziljenja
deján
-a -o
star.
:
ob premoženje je bil dejan in izgnan iz dežele
;
truplo je bilo v grob dejano
dejáven
-vna -o
prid.
, dejávnejši
(
ā
)
ki se tvorno ukvarja s kakim delom:
dejaven človek
;
dejaven član organizacije
/
dejavno življenje
/
dejaven odnos med človekom in stvarnostjo
;
dejavno sodelovanje, sožitje med narodi
dejávno
prisl.
:
dejavno podpreti prizadevanja na področju socialne varnosti
;
dejavno posegati v razvoj dogodkov
dejávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje;
dejavnik
:
pomembne dejavnice stabilnosti v Evropi
2.
organizirano spoznavanje kakega področja udejstvovanja z aktivno dejavnostjo udeležencev in obiskovalcev;
delavnica
:
likovne dejavnice so sklenili s predavanjem znanega arhitekta
dejávnik
-a
m
(
ȃ
)
kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje:
ekonomski, družbeni dejavnik
;
važen dejavnik v razvoju
/
publ.
odgovorni dejavniki
dejávnost
-i
ž
(
ā
)
navadno s prilastkom
delo, delanje, vezano na določeno področje:
razširiti, razviti športno dejavnost
;
živahna diplomatska, politična dejavnost
;
razgibana kulturna dejavnost
;
podtalna dejavnost
;
vzgojna dejavnost šole
;
založniška dejavnost
;
dejavnost organizacij
//
nav. mn.
panoga, področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa:
gospodarske, negospodarske, storitvene dejavnosti
;
razvoj komunalnih dejavnosti
služb, ki vzdržujejo osnovne materialne pogoje življenja v naselju
/
glavna, postranska dejavnost podjetja
/
opravljanje dejavnosti šivilje
šiviljskega poklica
♦
ekon.
terciarne dejavnosti
promet, trgovina, bančništvo
;
šol.
prostovoljne dejavnosti
organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine
dejávnosten
-tna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
dejaven
,
tvoren
:
dejavnosten odnos med človekom in stvarnostjo
dêjnost
-i
ž
(
ȇ
)
zastar.
dejavnost
,
delovanje
:
opazovalna dejnost
dêjstven
-a -o
prid.
(
ȇ
)
zastar.
1.
dejanski
,
resničen
,
stvaren
:
poglobiti se v dejstveni svet okoli sebe
2.
dejaven
,
tvoren
:
dejstvena moč
dêjstvenost
-i
ž
(
ȇ
)
zastar.
1.
resničnost
,
stvarnost
:
zgodovinska dejstvenost
2.
dejavnost
,
tvornost
:
njegova razmišljanja so bila prava dejstvenost
dêjstvo
-a
s
(
ȇ
)
kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo:
dejstva pričajo proti njegovi trditvi
;
izkrivljati, ponarejati dejstva
;
upoštevali so samo dejstva
;
seznaniti koga z dejstvi
/
ekspr.
omejiti se na gola, suha dejstva
;
navajal je le že znana zgodovinska dejstva
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje
;
dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
♦
pravn.
pravno dejstvo
dogodek, ki ima pravne posledice
//
navadno v zvezi z
izvršen
kar je odločeno, opravljeno:
o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo
//
ekspr.,
v povedni rabi
izraža podkrepitev trditve:
motite se, to je dejstvo
;
dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
●
zamisel je postala dejstvo
se je uresničila
;
postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo
seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
dejstvovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dejstvovati:
vse svoje dejstvovanje je usmeril k najvišjemu cilju
;
poklicno dejstvovanje
/
dejstvovanje narave
učinkovanje
dejstvováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
delovati
:
organizacija dobro dejstvuje
/
te besede so dejstvovale kot strela
učinkovale
dejstvujóč
-a -e:
dejstvujoče sile
déka
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
dekagram
:
kupiti deset dek masla
;
tri kile in šestdeset dek
/
vrzi na tehtnico še eno deko
utež za en dekagram
déka
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
(volnena) odeja:
pokriti se z deko
;
ogrniti konja z deko
deka...
ali
déka...
in
deka...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na deset:
dekagram
dekabríst
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik ruskega plemiškega gibanja proti carizmu ali udeleženec decembrske vstaje leta 1825:
upor dekabristov
dekabrístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na dekabriste:
dekabristično gibanje
dekabrístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekabriste:
dekabristovski upor
dekáda
-e
ž
(
ȃ
)
doba desetih časovnih enot, navadno dni:
izdelati plan po dekadah in dnevih
;
tretja dekada v mesecu
/
prve dekade našega stoletja
desetletja
♦
elektr.
kondenzatorska dekada
skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati
;
zgod.
dekada
teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni
dekáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na dekado:
dnevne, dekadne in mesečne planske naloge
;
dekadna poročila
2.
mat.
ki ima za osnovo število deset, desetiški:
dekadni način štetja
;
dekadni sistem
♦
elektr.
dekadni kondenzator
kondenzator, ki ima več kondenzatorskih dekad
dekadénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
propad
,
propadanje
,
nazadovanje
:
nemoralnost in dekadenca
;
intelektualna dekadenca
;
dekadenca družbe, režima
2.
lit.
umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem:
francoska dekadenca
;
pesnik, predstavnik dekadence
dekadénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
dekadenten
:
dekadenčna literatura, slika
;
dekadenčne pesmi
/
dekadenčni plesi
dekadènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
predstavnik dekadentne umetnosti:
ta pesnik je bil dekadent
2.
knjiž.,
ekspr.
propadajoč, propadel človek:
degeneriranci in dekadenti
dekadénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dekadenco:
dekadentni pojavi v kulturi
;
dekadentno plemstvo
/
pesniki dekadentne literarne smeri
;
dekadentna umetnost
dekadentízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem;
dekadenca
dekadéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost dekadentnega:
dekadentnost pesmi
/
dekadentnost filma
/
politična dekadentnost
dekadêntski
tudi
dekadéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na dekadente:
dekadentski krožek
/
dekadentska književnost
dekadentna
dekadêntstvo
tudi
dekadéntstvo -a
s
(
ē; ẹ̄
)
značilnosti dekadence:
dekadentstvo družbe
/
v tej pesmi je mnogo dekadentstva
dekádičen
-čna -o
prid.
(
á
)
mat.
ki ima za osnovo število deset, desetiški:
dekadični številski sistem
;
dekadično število
dekádika
-e
ž
(
á
)
mat.
aritmetika v dekadičnem številskem sistemu:
dékagrám
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
utežna mera, stotina kilograma:
kava v vrečicah po dvajset dekagramov [dag]
dekalcinácija
-e
ž
(
á
)
med.
izguba, izgubljanje kalcija iz kosti, zob:
dekalcinacija med nosečnostjo
dekalóg
-a
m
(
ọ̑
)
rel.
deset božjih zapovedi:
načela, izražena v dekalogu
dekamerónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
tak kot v Boccacciovem Dekameronu:
film je zgrajen po dekameronskem načinu pripovedovanja zgodbe
dekàn
in
dekán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
predstojnik fakultete:
voliti dekana
;
dekan filozofske fakultete
2.
predstojnik dekanije:
župan in dekan sta bila v mestecu najvažnejši osebi
♦
rel.
stolni dekan
kanonik, za stopnjo nižji od prošta
dekanát
-a
m
(
ȃ
)
1.
urad predstojništva fakultete:
oddati prijavnico v dekanatu
;
prostori dekanata
;
tajništvo dekanata
/
dekanat medicinske fakultete
predstojništvo
2.
zastar.
dekanija
:
nadškofijo so razdelili na dekanate
dekanátski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od dekanat:
dekanatska pisarna
dekánica
-e
ž
(
ȃ
)
predstojnica fakultete:
fakulteto zastopa dekanica
dekaníja
-e
ž
(
ȋ
)
upravna enota Katoliške cerkve, ki obsega več župnij:
konferenca vseh župnikov iz dekanije
dekaníjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekanijo:
dekanijski urad
;
dekanijski pevski zbor
;
dekanijska cerkev
/
dekanijska konferenca
dekánja
-e
ž
(
ā
)
predstojnica fakultete:
dekanja se pri oblikovanju študijskega programa zavzema za interdisciplinarnost
;
dekanja fakultete
dekánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
predstojnica fakultete;
dekanja
,
dekanica
:
nova dekanka še ni nastopila svojega mandata
;
dekanka fakultete za farmacijo
2.
agr.
zelo debela, okusna hruška:
prodajati dekanke
/
julijska dekanka
dekanovánje
-a
s
(
ȃ
)
opravljanje dekanskih poslov:
dolgoletno dekanovanje
dekanováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti predstojnik fakultete:
predavati in dekanovati na visoki šoli
2.
biti predstojnik dekanije:
tam je župnikoval in dekanoval vse do upokojitve
dekánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dekane:
opravljati dekanske posle
/
po več letih župnikovanja je dosegel dekansko čast
dekánstvo
-a
s
(
ȃ
)
naslov, dejavnost dekanov:
zaradi bolezni ni hotel prevzeti dekanstva
dekantíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dekantirati:
dekantírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
odlivati bistro tekočino z usedline:
dekapírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
metal.
čistiti oksidno plast s kovine z luženjem:
pred barvanjem se pločevina dekapira
dekapíran
-a -o:
dekapirana pločevina
dekarbonizácija
-e
ž
(
á
)
metal.
odstranitev, odvzem ogljika iz jekel in zlitin;
razogljičenje
:
dekarbonizacija spojin
dekarbonizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
metal.
odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin;
razogljičiti
dekartelizácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odpravljanje kartelov:
izvesti dekartelizacijo
;
politika dekartelizacije industrijskih podjetij
dekatírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
tekst.
odvzeti tkanini lesk s paro ali z vročo vodo:
dekatirati blago
dékavec
-vca
m
(
ẹ́
)
pog.
avtomobil ali motorno kolo nemške tovarne DKW:
ima novega dekavca
dékelce
-a
[
dekəlce
]
s
(
ẹ̄
)
star.
dekletce
:
za roko je vodil neznatno dekelce
;
naše malo dekelce
dékelski
-a -o
[
dekəlski
]
(
ẹ̄
)
pridevnik od dekla:
dekelska soba
dékla
-e
ž
(
ẹ́
)
stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih:
imajo deklo in hlapca
;
šla je (služit) za deklo k bogati hiši
/
kravja dekla
ki skrbi za krave
;
velika dekla
ki vodi druge dekle na kmetiji
●
ekspr.
bila je vsem za deklo
vsem je morala streči, pomagati
;
star.
božja dekla
smrt
dekláča
-e
ž
(
á
)
nav. slabš.
dekle
:
deklača z dolgimi nogami
deklamácija
-e
ž
(
á
)
1.
umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet:
poslušati deklamacijo
;
izbrali so ga za deklamacijo na proslavi
/
zborna deklamacija
/
na sporedu sta bili dve deklamaciji
2.
slabš.
vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje:
govornikove deklamacije
;
politična deklamacija
deklamacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deklamacijo:
deklamacijski ritem
/
deklamacijski večer
♦
glasb.
deklamacijsko petje
petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati
deklamatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
deklamatoričnost
,
deklamatorstvo
:
patetika in deklamativnost
deklamátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor deklamira:
nastopili so pevci in deklamatorji
;
dober deklamator
/
slabš.
deklamatorji in demagogi
deklamatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
ki se da deklamirati:
lahke in deklamatorične pesmi
/
deklamatorični slog
deklamatorski
2.
slabš.
vznesen, a vsebinsko prazen:
izumetničena deklamatorična proza
deklamatóričnost
-i
ž
(
ọ́
)
slabš.
vsebinsko prazna vznesenost:
njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost
deklamátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki deklamira:
odlična deklamatorka
deklamátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na deklamatorje:
deklamatorski nastop
/
deklamatorski slog, ton
/
lažni deklamatorski patos
deklamátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
vsebinsko prazna vznesenost:
ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva
/
patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca
deklamíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deklamirati:
deklamiranje prve kitice mu je delalo težave
/
gostobesedno deklamiranje
deklamírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet:
učenec je zelo lepo deklamiral
;
deklamirati pesem, verze
;
deklamirati na proslavi
/
ekspr.
tako zna, da kar deklamira
2.
slabš.
vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti:
deklamirati o pravici
deklamovánka
-e
ž
(
á
)
knjiž.
pesem, namenjena za deklamiranje:
deklamovanka in hejslovanska budnica
deklamováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
deklamirati
:
deklamovati pesem
/
deklamuje o vzvišenih nalogah človeka
deklarácija
-e
ž
(
á
)
1.
javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju:
objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo
/
deklaracija o enakopravnosti
/
podpisati deklaracijo
//
ekspr.
izjava, razglas sploh:
pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti
;
za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu
2.
navedba podatkov o pošiljki:
deklaracija pošiljke
♦
ekon.
carinska deklaracija
pisna izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini
deklaracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deklaracijo:
deklaracijske teze
♦
zgod.
deklaracijsko gibanje
gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija
deklaránt
-a
m
(
ā á
)
kdor poda, predloži deklaracijo:
podpisani deklaranti
/
carinski deklarant
uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije
deklaratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
tak kot v deklaracijah:
potrditi v jasni deklarativni obliki
;
deklarativne pesmi
;
pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2.
ekspr.
ki temelji na besedah, ne na dejanjih:
problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi
;
ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
♦
pravn.
deklarativna odločba
odločba, ki le ugotavlja obstoječe pravno stanje
deklaratívno
prisl.
:
ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest
deklaratívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost deklarativnega:
deklarativnost pesmi
;
programska deklarativnost
/
ekspr.:
pri reševanju problema so ostali le pri deklarativnosti
;
papirnata deklarativnost
deklaratóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
pravn.,
v zvezi
deklaratorna sodba
sodba, s katero se obtožba zavrne:
deklarírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
javno izraziti, razglasiti:
deklarirati človekove pravice
;
stranka je deklarirala svoj program in nazor
//
ekspr.
izjaviti, razglasiti sploh:
s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost
2.
navesti podatke o pošiljki:
deklarirati tovor na ladji
deklarírati se
knjiž.
izraziti naklonjenost čemu, opredeliti se:
kongres se je deklariral za mir in koeksistenco
deklaríran
-a -o:
deklarirana samoodločba
deklasácija
-e
ž
(
á
)
prehod iz določenega družbenega razreda v nižji razred:
družbena deklasacija
deklasíranec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
deklasiran človek:
plemiški deklasiranec
;
socialni deklasiranec
2.
ekspr.
moralno propadel človek:
zablodil je med deklasirance londonskega predmestja
deklasíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost deklasiranega:
družbena deklasiranost intelektualcev
deklasírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred:
obubožano plemstvo se je deklasiralo
deklasírati
trg.
postaviti v nižji kakovostni razred:
kontrolor je meso te vrste deklasiral
deklasíran
-a -o:
deklasiran intelektualec
;
seznam deklasiranega blaga
;
ekspr.
deklasirano dekle
moralno propadlo
deklè
-éta
s
,
im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi
dekléta
(
ȅ ẹ́
)
1.
dorasla mlada ženska, ki še ni poročena:
na vasi so se zbrali fantje in dekleta
;
razvila se je, zrasla je v lepo dekle
;
mlado, preprosto, veselo dekle
;
kmečko dekle
;
dekle, zrelo za možitev
//
ekspr.
neporočena ženska sploh:
je še dekle
;
staro dekle
2.
doraščajoča oseba ženskega spola:
dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
//
pog.
hči
:
mati je dekle bolj razvajala kot fanta
;
imajo več deklet
;
skrbela je za vzgojo svojih deklet
3.
mlada neporočena ženska, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno fanta:
ima dekle
;
predstavil je svoje dekle
4.
nav. mn.,
pog.,
ekspr.
ženska sploh:
pri nas so v službi sama imenitna dekleta
/
kot nagovor
kako je, dekleta
5.
s prilastkom
vlačuga
,
prostitutka
:
druži se z lahkimi, poceni dekleti
;
pocestno dekle
/
dekle na poziv
prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
deklétce
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
drobna, majhna deklica:
pred izložbo je stalo suhljato dekletce in navdušeno opazovalo igrače
;
v naročju je držala dekletce s svetlimi laski
2.
ekspr.
dekle
:
njegova nevesta je plašno, rahlo dekletce
deklétov
-a -o
(
ẹ́
)
svojilni pridevnik od dekle:
dekletova veselost je prehajala tudi na druge
déklica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
oseba ženskega spola do pubertete:
v razredu so same deklice
;
zgubila se je štiriletna deklica
;
drobna deklica s črnimi kitkami
;
prostori, telovadba za deklice
/
ima dve lepi deklici
majhni hčeri
/
včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki
2.
ekspr.
dekle
:
rad je dvoril prikupnim deklicam
;
odrasla je v lepo deklico
/
izbral si je že svojo deklico
/
morska deklica
ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦
etn.
ajdovska deklica
po ljudskem verovanju
dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
deklìč
-íča
m
(
ȉ í
)
ekspr.
dekle
:
bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo
;
neugnan, živahen deklič
/
kot nagovor
no, deklič, kam greš
/
take ni, kot je moj deklič
deklíček
-čka
m
(
ȋ
)
ljubk.
deklica
,
dekle
:
ne cmeri se, saj nisi dekliček
;
največji dekliček v skupini se je opogumil in odgovoril
;
bila je vražji dekliček, kar bliskala je z očmi
dekličevánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi:
mladi vdovi so očitali dekličevanje
dékličin
-a -o
(
ẹ̄
)
svojilni pridevnik od deklica:
predstavili so dekličino mater
;
izvedel je za dekličino ime
deklíčji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
dekliški
:
okrogli dekličji obrazi
;
dekličja narava
deklína
-e
ž
(
í
)
1.
slabš.
dorasla mlada ženska, ki še ni poročena;
dekle
:
prizadeval si je spraviti deklino k pameti
;
le čakaj, deklina, to se ti bo še maščevalo
2.
ekspr.
krepko, postavno dekle:
je taka deklina, da je vsakemu delu kos
;
zdrava kmečka deklina
3.
nar. vzhodno
dorasla mlada ženska, ki še ni poročena;
dekle
:
zbrale so se dekline iz vse vasi
4.
s prilastkom
vlačuga
,
prostitutka
:
javne, pocestne, vojaške dekline
deklinácija
-e
ž
(
á
)
1.
jezikosl.
menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku;
sklanjatev
:
imenska, zaimenska deklinacija
2.
fiz.,
navadno v zvezi z
magneten
odklon magnetne igle od smeri sever–jug:
izmeriti deklinacijo
;
magnetna deklinacija znaša 15 stopinj
/
zahodna deklinacija
deklinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deklinacijo:
deklinacijska končnica
/
deklinacijski kot
;
deklinacijska igla
deklínica
-e
ž
(
í
)
nar. vzhodno
dekle
,
deklica
:
k delu je priganjala tudi deklinico
dekliníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deklinirati:
dekliniranje zaimkov
deklinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
jezikosl.
menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku;
sklanjati
:
deklinirati samostalnik
deklíščina
-e
ž
(
ȋ
)
pogostitev, na katero povabi nevesta pred poroko svoje prijateljice:
povabiti na dekliščino
deklíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekleta ali deklice:
slišal se je smeh in veseli dekliški glasovi
/
dekliška leta
/
dekliški časopis
;
dekliška soba
;
dekliška šola
/
dekliški priimek
priimek, ki ga ima ženska po starših
deklíško
prisl.
:
dekliško nežna polt
deklíškost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnosti, značilnosti dekleta:
obdajala jo je privlačna dekliškost
;
komaj prebujena dekliškost
/
knjiž.
vzcvetela je v vsej svoji dekliškosti
dekliški lepoti
deklíštvo
-a
s
(
ȋ
)
dekliška doba v življenju ženske:
imela je brezskrbno deklištvo
/
v njej se je začelo prebujati deklištvo
dekliškost
dekóder
-ja
m
(
ọ̄
)
teh.
naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske opreme, odkodirnik:
digitalni dekoder
;
vgrajeni dekoder
;
dekoder za teletekst
dekodíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dekodirati:
dekodiranje signalov
;
naprava za dekodiranje
●
knjiž.
dekodiranje besedila
razumevanje, dojemanje njegovega pomena, vsebine
dekodírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
teh.
razpoznati kodirane podatke:
dekodirati signale
/
dekodirati podatke
●
knjiž.
dekodirati besedilo, sporočilo
razumeti, dojeti njegov pomen, vsebino
dekodírnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
odkodirnik
:
dekodirnik in primerjalnik
dekofeinizíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima odvzet, odstranjen kofein:
dekofeinizirana pijača
/
dekofeinizirana kava
dekókt
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin;
zvarek
2
:
spiti dekokt
;
dekokt iz kamilic
dekolonizácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odpravljanje kolonializma:
popolna, postopna dekolonizacija
;
proces dekolonizacije
dekolté
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
velik izrez pri ženski obleki:
globok dekolte je razkrival prsi
;
toaleta s hrbtnim dekoltejem
;
prevelik dekolte
/
dama v dekolteju
v obleki z dekoltejem
//
del telesa, ki ga ta izrez razgalja:
zagorel dekolte
;
pege na dekolteju
dekoltírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti velik izrez pri ženski obleki:
dekoltirati obleko
dekoltíran
-a -o:
dekoltirana večerna obleka
/
dekoltirana dama
v obleki z dekoltejem
dekomisíja
-e
ž
(
ȋ
)
postopek, s katerim se razstavi odslužena naprava, objekt na dele;
razgradnja
:
meddržavni sporazum naj bi uredil vprašanje dekomisije odpadkov
/
dekomisija jedrske elektrarne
dekomisíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekomisijo:
dekomisijski postopek
;
dekomisijski sklad
;
dekomisijska sredstva
dekompenzácija
-e
ž
(
á
)
med.
oslabljena zmogljivost organa:
dekompenzacija srca
dekompenzírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
slabiti zmogljivost organa:
bolezen dekompenzira srce
dekomponírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
razstaviti
,
razčleniti
:
dekomponirati besedo
dekompozícija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razstavitev
,
razčlenitev
:
dekompozicija predmeta v likovni umetnosti
/
dekompozicija kulture
razkroj
dekompresíja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
zmanjševanje ali preprečevanje kompresije:
dekompresija v motorju
/
potapljač mora po delu v globini skozi vse faze dekompresije
dekompresíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekompresijo:
dekompresijski ventil
;
dekompresijska komora
komora, v kateri prebije potapljač nekaj časa po delu pod vodo
;
dekompresijska priprava
dekompresor
dekomprésor
-ja
m
(
ẹ̑
)
teh.
priprava za zmanjševanje ali preprečevanje kompresije v valju motorja:
dekomprimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
zmanjšati tlak, sprostiti pritisk:
komprimirani plini v jeklenki za potapljače se pred vdihom vsakokrat dekomprimirajo
2.
rač.
spremeniti datoteko iz zgoščene v prvotno, nezgoščeno obliko:
dekomprimirati arhiv, datoteko
dekomprimíran
-a -o:
dekomprimirana datoteka
dekomunizácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje politike, ideologije komunističnih režimov:
dosledno izpeljati dekomunizacijo
;
proces dekomunizacije
;
zakon o dekomunizaciji
dekoncentrácija
-e
ž
(
á
)
prenehanje, odprava koncentracije:
dekoncentracija vojaških enot
/
dekoncentracija oblasti, poslov
/
dekoncentracija pozornosti
dekoncentracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekoncentracijo:
dekoncentracijske sile v razvoju industrije
dekoncentrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti koncentracijo:
dekoncentrirati vojaške enote
/
pogoste motnje pri snemanju so igralce dekoncentrirale
dekoncentríran
-a -o:
zaradi zračnih napadov je morala biti industrija dekoncentrirana
dekonspirácija
-e
ž
(
á
)
prenehanje konspiracije:
zapustili so taborišče zaradi dekonspiracije
dekonspirírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
povzročiti prenehanje konspiracije:
zaradi premajhne pazljivosti so dekonspirirali partizansko bolnišnico
dekontaminácija
-e
ž
(
á
)
voj.
odstranitev bojnih strupov, radioaktivnih snovi:
opravljati dekontaminacijo
;
biološka dekontaminacija
;
kemična dekontaminacija
degazacija
dekontaminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odstraniti škodljivo snov, zlasti kemično, biološko ali radioaktivno:
okolico elektrarne je bilo treba dekontaminirati
;
dekontaminirati območje, poslopje
dekór
-a
in
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras:
barve izložbenega dekora
;
ločevanje dekora od arhitekture
;
nagrada za najlepši dekor
/
prikupen dekor za na mizo
/
ekspr.
film je poln operetnega dekora
2.
gled.
likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu:
filmski, gledališki, odrski dekor
;
film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora
3.
knjiž.
ugled
,
čast
,
dostojanstvo
:
njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor
dekorácija
-e
ž
(
á
)
1.
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras:
lepa, razkošna dekoracija
;
cvetlična dekoracija
;
stenska dekoracija
;
dekoracija dvorane, stropov
;
dekoracija na blagu
;
košarico je obesila na steno kot dekoracijo
/
ta slika je prazna dekoracija
//
dekoriranje
:
ukvarjati se z dekoracijo
;
strokovnjak za dekoracijo izložbe, stanovanja
2.
gled.
likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu:
filmska, odrska dekoracija
dekoracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekoracijo:
dekoracijska obrt
;
dekoracijsko blago
dekorativno
/
dekoracijska vaja
preizkus likovne opreme na odru; tehnična vaja
dekoratêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z dekoriranjem:
dekorater izložb
;
dekorater modernih stanovanj
/
odrski dekorater
delavec, ki postavlja likovno opremo na odru
/
nav. slabš.
ta slikar je v bistvu dekorater
dekoratêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z dekoriranjem:
dekoratêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na dekoraterje ali dekoraterstvo:
opravljati dekoraterska dela
;
dekoraterska tehnika
dekoratêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
dejavnost dekoraterjev:
posvetil se je dekoraterstvu
dekoratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
namenjen olepšavi, okrasen:
dekorativni elementi
;
dekorativna keramika, pisava
;
dekorativne tkanine
/
dekorativna umetnost
;
dekorativno slikarstvo
/
Japonke so zelo dekorativne v svojih kimonih
/
nav. slabš.:
dekorativne fraze
;
ta pesem je zgolj dekorativna
dekoratívno
prisl.
:
dekorativno učinkovati
;
dekorativno poslikan strop
dekoratívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost dekorativnega:
plastična dekorativnost
;
dekorativnost blaga
/
ekspr.
umetnost je zdrknila v golo dekorativnost
dekoríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dekorirati:
ukvarjati se z dekoriranjem
;
dekoriranje sten
dekorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati dekoracijo, krasiti:
dekorirati stanovanje
/
dekorirati oder za proslavo
dekoríran
-a -o:
dekoriran prostor
;
dekorirana zaponka
;
slavnostno dekorirana miza
dekórum
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
ugled
,
čast
,
dostojanstvo
:
varoval je dekorum diplomatskega uradnika
dekrepíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
onemogel
,
izžit
:
dekrepiden alkoholik
dekrepíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
onemogel
,
izžit
dekrét
-a
m
(
ẹ̑
)
uradna listina, ki ureja službeno razmerje, odločba:
zaprosil je za službo in kmalu dobil dekret
;
izdati, podpisati dekret
;
prejel sem dekret, da sem odpuščen iz službe
;
nastavitveni, premestitveni dekret
//
odredba
,
ukaz
:
ustanoviti šolo z dekretom
/
ekspr.
takega stanja ni mogoče odpraviti z dekretom
dekretál
-a
m
(
ȃ
)
rel.,
v srednjem veku
papeško pismo o rešitvi kakega cerkvenopravnega vprašanja:
knjiga dekretalov
dekretálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
rel.,
v srednjem veku
zbirka dekretalov:
citati iz dekretalij
dekretíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dekretirati:
mislil je, da lahko naloge reši le z dekretiranjem
;
administrativno, birokratsko dekretiranje
dekretírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
predpisati, določiti z dekretom, odrediti:
dekretirati reforme
;
vlada je dekretirala vrsto ukrepov
/
dekretirati koga na novo službeno mesto
/
ekspr.
pravice ni mogoče zmeraj dekretirati
dekretíran
-a -o:
odpor proti dekretiranemu optimizmu
;
ta oblast jim ni bila vsiljena in dekretirana
dekriminalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
prenehanje obravnavanja česa kot nezakonito, kaznivo:
dekriminalizacija ne pomeni tudi legalizacije prostitucije
;
dekriminalizacija marihuane
2.
prenehanje obravnavanja koga kot prestopnika, kriminalca:
dekriminalizacija uživalcev drog, zasvojencev
dekriminalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
prenehati obravnavati kaj kot nezakonito, kaznivo:
dekriminalizirati prostitucijo, uživanje mamil
2.
prenehati obravnavati koga kot prestopnika, kriminalca:
dopolnjeni predlog zakona dekriminalizira samo osebe, ki se vdajajo prostituciji
dekristjanizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
opuščanje, odpravljanje krščanskega:
dekristjanizacija v mestih
dekstrín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
z encimi, s kislino ali praženjem delno razgrajen škrob:
v ustih se začne presnavljati škrob v sladkor in dekstrin
;
pražen dekstrin
;
lahko prebavljivi dekstrin
dekstrinizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
kem.
spremeniti v dekstrin:
dekstrinizirati moko, škrob
dekstrínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dekstrin:
dekstrinska raztopina
/
dekstrinsko lepilo
dekstróza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi;
glukoza
dekúbitus
-a
m
(
ȗ
)
med.
rana na telesu, nastala zaradi dolgega ležanja;
preležanina
:
dekubitus na hrbtu
dekúrija
-e
ž
(
ú
)
pri starih Rimljanih
1.
vojaška enota desetih konjenikov:
nad upornike so poslali dve dekuriji
2.
občinski upravni svet v mestih:
dekúrion
-a
m
(
ū
)
pri starih Rimljanih
1.
poveljnik vojaške enote desetih konjenikov:
ranjeni dekurion
2.
član občinskega upravnega sveta v mestih:
voliti dekurione
dél
-a
[
tudi
deu̯
]
m
(
ẹ̄
)
1.
kar nastane z delitvijo celote:
razdeliti hlebec na dva dela
;
deseti del celote
;
večji, manjši del
/
film v dveh delih
;
vsebina drugega dela romana
/
v devetih delih bencina raztopiti en del parafina
;
pren.
v tem mestu sem pustil del sebe
2.
kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo:
razstaviti stroj na glavne dele
;
kupovati motor po delih
;
nadomestni, rezervni del
;
posamezni deli aparata
;
sestavni deli avtomobila
/
deli telesa
3.
z rodilnikom
kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa:
prišli so iz raznih delov dežele
/
vzhodni del Azije
;
publ.
nevarno žarišče vojne v tem delu sveta
/
streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila
;
brada mu pokriva spodnji del obraza
;
nadzemni del rastline
;
zgornji del stavbe je razsvetljen
;
obodni del pri kolesu
;
del lista, kjer vstopa glavna žila
/
jutro je najlepši del dneva
/
to je le del celotnega problema
♦
ekon.
gibljivi del plače
ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
//
z oslabljenim pomenom
izraža količinsko omejitev:
večji del izdelkov izvažajo
;
velik del ljudi tega ne ve
;
del vaščanov se vozi na delo v mesto
;
glavni del življenja je prebil v tujini
4.
delež
:
vsak od dedičev je dobil enak del
/
tudi on je prispeval svoj del k uspehu
●
star.
dobil je svoj del
prestopku primerno kazen
;
zastar.
za moj del je ničvrednež
po mojem mnenju
;
star.
za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma
kar se tega tiče, v tem primeru
;
ekspr.
dober, lep del časa je zapravil v gostilni
večino časa
;
ekspr.
opravil je levji del posla
največji del posla
;
delali so večji del ponoči
večinoma, po večini
délanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
vino, narejeno iz tropin, sladkorja in vode:
pri hiši je samo še nekaj delanca
délanezmóžnost
-i
ž
(
ẹ́-ọ́
)
knjiž.
nezmožnost za delo:
delna, popolna delanezmožnost
délanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od delati:
delanje čevljev
/
pripomoček za delanje črt
/
jezilo ga je delanje šal na prijateljev račun
delát
-a
m
(
ȃ
)
pravn.
kdor je z oporoko ali po zakonu določen za dediča:
délati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin:
delati in počivati
;
dela od jutra do večera
;
vse življenje je delal
;
cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni
;
delati fizično, umsko
;
pridno, težko delati
;
na roko delati
ročno
;
učiti otroka delati
;
dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor
;
dela kot črna živina
/
zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času
se je trudil
//
navadno s prislovom
opravljati delo na določenem področju:
kulturno, politično delati
/
dela za narod
;
dela z mladino
/
dela pri društvu, v organizaciji
/
delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
//
navadno s prislovom
izpolnjevati, opravljati kako nalogo:
novi odbor slabo, uspešno dela
;
novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo
;
nekatere naše organizacije sploh ne delajo
/
pog.:
avto mu dobro dela
;
vse naprave odlično delajo
delujejo
2.
opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka:
ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu
;
dela v rudniku, v tovarni
/
dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga
;
dela v sprejemnem oddelku
;
dela kot skladiščnik
/
pog.
nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo
so zaposleni
;
delati honorarno, priložnostno
/
v službi dela dopoldne in popoldne
;
dela osem ur dnevno
//
imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela:
delati s kemikalijami
;
knjižničarji delajo s knjigami
/
pog.
nerad dela z ljudmi
3.
preh.,
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočati nastajanje česa:
delavci delajo malto
;
delati dopis
sestavljati
;
delati nov most čez reko
graditi
;
več strokovnjakov dela načrt za novo cesto
;
delati nalogo
pisati
;
razstavo smo delali dva dni
;
začeli smo delati temelje stavbe
;
delati cesto s stroji
;
delati jamo z lopato
;
publ.
dela na slovarju
sestavlja, dela ga
/
dal je delat plašč
;
vaša obleka se že dela
/
pri rezanju je delala velike kose
//
proizvajati
,
izdelovati
:
tovarna dela le športne čevlje
;
delati električne aparate za izvoz
;
delati stroje
/
v Idriji delajo čipke
;
pozimi delajo drva
;
ekspr.
delati verze
/
ona dela dobro pecivo
//
pridobivati
,
napravljati
:
gumi delamo iz kavčuka
;
vino se dela iz grozdja
4.
preh.
opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh:
zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan
;
vse dela prizadevno, z veseljem
/
poglej, kaj delajo otroci na dvorišču
;
zmeraj kaj dela, da moti druge
;
klepeta s sosedi, to dela najraje
/
delati zla dejanja
;
delati dobro
//
z oslabljenim pomenom,
zlasti z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
delati čudeže
;
delati korake
korakati
;
delati grehe
grešiti
;
delati izpit, maturo
;
delati kompromise, napake
;
delati kupčije
kupčevati
;
delati nemir
;
delati šale
šaliti se
;
delati zločine
5.
biti dejavno udeležen pri nastajanju česa:
tanke pete delajo jamice v parketu
;
veter dela valove
;
na tem mestu voda dela brzice
/
drevo dela senco
;
glivice delajo tanko prevleko na siru
/
rože delajo popke
poganjajo
;
solata dela glave
/
glasove delamo z govorilnimi organi
//
dajati čemu kako lastnost, značilnost:
ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici
;
neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno
;
moderna dekoracija dela dvorano zanimivo
;
delati kaj toplo
;
delati kaj bolj lepo
lepšati
/
pog.
alkohol ga dela čisto zmedenega
/
dela mu žalost, veselje
;
dela si iluzije, upe
/
otroci mu ne delajo časti
6.
s širokim pomenskim obsegom
biti v delovnem stanju:
prezračevalne naprave so delale neprestano
;
vsi motorji delajo
so v pogonu
;
srce mu je začelo delati
utripati, biti
/
za stranke delamo od desete do dvanajste ure
;
pošta ne dela
;
uredništvo danes ne dela
;
državni zbor med počitnicami ne dela
ne zaseda
;
nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo
ne obratujejo
//
pog.
učinkovati
,
delovati
:
strup je začel hitro delati
7.
s prislovom
kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih:
grdo dela s knjigami
;
rad bi videl, kako bo delal z njo
;
ne smemo tako delati z maternim jezikom
;
z njo dela kakor s cunjo
/
delaj, kot misliš, da je prav
;
zmeraj dela po vesti
;
delati v skladu s predpisi
●
delati komu kratek čas
kratkočasiti, zabavati ga
;
dela mu druščino, družbo
je z njim, da ni sam
;
v tej stroki delamo prve korake
smo se z njo šele začeli ukvarjati
;
krivica dela hudo kri
razburja, draži, jezi
;
ekspr.
kaj bi delal kisel obraz
kazal nejevoljo
;
on dela razlike
ne ravna z vsemi enako
;
žena mu dela scene
javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede
;
v tej stvari ti ne bomo delali sile
te ne bomo izsiljevali
;
pog.
to mi dela skomine
vzbuja želje
;
ekspr.
delati hud veter zaradi česa
močno se razburjati, ostro ukrepati
;
bil je mož, ki je delal zgodovino
je odločujoče posegal v zgodovino
;
delati moram še po urah
po končanem delovnem času
;
popoldne ne mara delati po urah
za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa
;
obleka dela človeka
kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis
;
pog.
delati račun brez krčmarja
ne upoštevati vseh okoliščin
;
pog.
delati iz muhe slona
močno pretiravati
;
preg.
obljuba dela dolg
kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
;
preg.
kdor ne dela, naj ne je
;
prilika dela tatu
priložnosti se je težko ubraniti
;
vaja dela mojstra
♦
fiz.
oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza
;
les.
les dela
se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage
;
šport.
delati stojo
stati na rokah
délati se
1.
biti v stanju nastajanja:
bula se mu dela na vratu
;
ivje, led se dela
;
na cesti se delajo jame, razpoke
/
dela se velika škoda
nastaja
/
dan se dela
dani se
;
mrak se dela
mrači se
;
tema se dela
temni se
/
fant se dela
se duševno in telesno pozitivno razvija
2.
kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja:
dela se bolnega
tudi
bolan
;
dela se gluhega, imenitnega, skromnega
;
pog.
kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj
;
dela se junaka
;
dela se ji prijateljico
;
samo dela se, da spi
;
delal se je, kot da ni opazil
●
pog.
dela se norca iz njega
ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali
;
ekspr.
ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega
zelo veliko
;
tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu
zelo
deláje
star.
:
zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč
-a -e
star.
:
stopal je, delajoč dolge korake
délan
-a -o:
film je delan po znanem gledališkem delu
;
doma delano blago
;
delano vino
umetno
délavček
-čka
m
(
ẹ́
)
manjšalnica od delavec:
mali delavčki so se kmalu naveličali delati
/
slabš.
kaj bo takle delavček
délavčev
-a -o
(
ẹ́
)
pridevnik od delavec:
delavčev ekonomski in socialni položaj
;
delavčev zaslužek
;
delavčeva delovna storilnost
délavec
-vca
m
(
ẹ́
)
1.
kdor poklicno opravlja kako fizično delo:
njegov oče je delavec
;
najeti, odpustiti delavca
;
cestni, gozdni, poljski, pristaniški, tovarniški delavec
;
brezposeln, sezonski delavec
;
kvalificiran delavec
;
mezdni delavec
;
ročni delavec
;
scenski delavec
ki postavlja, spreminja in podira sceno
;
delavec v proizvodnji
;
sindikat delavcev v zdravstveni negi
/
pri nas imamo danes delavce
za fizično delo najete ljudi
2.
s prilastkom
kdor poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično:
družbeni, duševni, filmski, kulturni, politični, zdravstveni, znanstveni delavec
;
javni delavec
3.
kdor dela sploh:
v jezikoslovju potrebujemo še mnogo delavcev
/
biti dober delavec
prizadevno, uspešno delati
;
ekspr.
ta je pa delavec!
♦
zool.
nekrilati, spolno nerazviti samec pri termitih
délaven
-vna -o
prid.
, délavnejši
(
ẹ́
)
ki rad dela:
delaven človek
;
njegova mati je zelo delavna
;
delaven kot mravlja
/
ekspr.
delavne roke
//
dejaven
,
aktiven
2
:
delavni in pasivni člani društva
;
vsi smo bili mrzlično delavni
délavka
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
ženska, ki poklicno opravlja kako fizično delo:
sprejeti v službo tri delavke
;
nekvalificirana delavka
;
tovarniška delavka
;
delavka udarnica
2.
s prilastkom
ženska, ki poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično:
kulturna, prosvetna delavka
;
socialna delavka
ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom
;
terenska delavka
3.
ženska, ki dela sploh:
na vseh področjih potrebujemo mnogo pridnih delavcev in delavk
/
ekspr.
ta pa je delavka!
4.
zool.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
spolno nerazvita samica pri čebelah, mravljah:
delavke in matica
;
čebela delavka
delávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja:
najeti delavnico
;
avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica
;
gledališke delavnice
delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema
;
pren.
pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa
;
velikanska delavnica narave
2.
obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja:
oženil se je in odprl delavnico
;
mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic
/
dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice
/
prisilna delavnica
nekdaj
zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence
3.
organizirano spoznavanje kakega področja udejstvovanja z aktivno dejavnostjo udeležencev in obiskovalcev:
likovna, ustvarjalna delavnica
;
otroška delavnica
;
udeleženci posameznih delavnic so predstavili svoje delo
/
tematska delavnica
delávničen
-čna -o
(
ȃ
)
pridevnik od delavnica:
delavnično poslopje
délavnik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
dan, ko se dela:
delajo ob delavnikih in praznikih
;
krčma je ob delavnikih bolj prazna
;
na delavnik nima nihče časa
2.
ustaljeno število delovnih ur v enem dnevu:
osemurni delavnik
;
skrajšan delavnik
/
dvainštirideseturni delavnik
delovni teden, v katerem se dela dvainštirideset ur
délavniški
1
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na delavnik:
delavniška obleka
délavniško
prisl.
:
delavniško oblečen
delávniški
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na delavnico:
delavniški prostor
/
delavniška miza
délavnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost delavnega človeka:
vsi so ga cenili zaradi njegove delavnosti
;
vzgajati mladino k delavnosti
//
dejavnost
:
dopolnilna delavnost podjetja
;
pisateljska, politična delavnost
;
sledovi človeške delavnosti
delavóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
voljen delati:
k delu je treba pritegniti delavoljne in poštene ljudi
/
mladi delavoljni kadri
delavóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost delavoljnega človeka:
delavoljnost posameznikov je rodila uspehe
délavski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na delavce:
delavske hiše
;
delavska obleka
/
delavski razred
;
delavska stranka
;
delavske množice
;
boj za delavske pravice
;
delavsko gibanje
;
delavsko-kmečka oblast
/
delavska knjižica
delovna knjižica
;
delavska univerza
ljudska univerza
/
delavski svet
v socializmu
samoupravni organ v gospodarski delovni organizaciji
;
delavsko samoupravljanje
v socializmu
odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije
/
delavski zaupnik
nekdaj
oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
délavstvo
-a
s
(
ẹ́
)
delavci
:
izboljšanje življenjskih razmer delavstva
;
kampanja za vpisovanje delavstva v organizacijo
/
delavstvo se je pričelo uveljavljati kot politični faktor
;
delavstvo in meščanstvo
delazmóžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zmožen za delo:
v vasi je trideset delazmožnih ljudi
/
bil je nadarjen in delazmožen uradnik
sposoben
delazmóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
zmožnost za delo:
skrbeti za zdravje in delazmožnost
;
zmanjšana delazmožnost
delažêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen delati:
delaželjni ljudje
/
delaželjen temperament
délce
-a
s
(
ẹ̄
)
ekspr.
manjše umetniško, literarno delo:
to je njegovo prvo delce
;
izvajali so tudi zelo zanimivo glasbeno delce
délček
-čka
m
(
ẹ̄
)
manjšalnica od delec:
to je le delček celote
;
ekspr.
zgodilo se je v delčku sekunde
/
delček mehanizma
délčič
-a
m
(
ẹ̄
)
ekspr.
delček
:
delčič snovi
/
razstavil je stroj do najmanjšega delčiča
deleátur
-ja
m
(
ȃ
)
tisk.
grafično znamenje, ki nakazuje izpustitev, črtanje česa, zlasti pri korekturah:
napisati na rob odstavka deleatur [ϑ]
délec
-lca
m
(
ẹ̄
)
majhen del:
poškodoval ga je delec granate
/
ekspr.
to se je zgodilo v delcu sekunde
/
en delec vodika in en delec klora
/
razstaviti stroj na dele in delce
♦
fiz.
delci alfa
in
alfa delci
jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju
;
osnovni
ali
elementarni delec
najmanjši del snovi ali energije
;
geogr.
delci
na pravilne dolge in ozke parcele razdeljeno kmetijsko zemljišče
delegácija
-e
ž
(
á
)
skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo:
poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo
;
izvolili so ga v delegacijo
;
parlamentarna, vladna delegacija
;
šef, vodja delegacije
♦
pravn.
voliti odbornike po načelu delegacije
v socializmu
po delegatskem volilnem sistemu
;
delegacija
prenos pristojnosti od enega organa na drugega
delegácijski
tudi
delegacíjski -a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na delegacijo:
vsi člani so svojo delegacijsko nalogo dobro opravili
/
delegacijske volitve
delegát
-a
m
(
ȃ
)
kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov, odposlanec:
delegati so razpravljali o dosedanjem delu
;
izvoliti delegata
;
poslati svojega delegata na kongres
;
delegat občanov
;
partijski delegat
♦
rel.
apostolski delegat
delegátka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih interesov, odposlanka:
delegatke na kongresu
;
zbrala se je množica delegatov in delegatk
delegátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na delegate, odposlanski:
delegatsko zborovanje
♦
pravn.
delegatski volilni sistem
v socializmu
volilni sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti
delegíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od delegirati:
pravica do delegiranja članov v nadzorni svet
delegírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izbrati, določiti koga za delegata:
vsaka organizacija delegira po enega člana
;
delegirali so ga kot svojega zastopnika
♦
pravn.
prenesti pristojnost od enega organa na drugega
delegíran
-a -o:
delegiran odposlanec
delektírati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
zelo se zabavati, uživati:
delektiral se je ob grotesknem humorju
delén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
volnena, včasih tudi bombažna tkanina, navadno za ženske obleke:
halja iz temno modrega delena
délen
2
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki obsega, predstavlja samo del česa:
delni sončni mrk
2.
ki ne obstoji v popolni meri:
akcija je imela samo delen uspeh
;
delna prepoved jedrskih poskusov
;
to je samo delna rešitev
/
očeta je zadela delna kap
;
delna oblačnost
;
delno znanje jezika
♦
pravn.
delna pomilostitev
pomilostitev, pri kateri je obsojencu odpuščen le del kazni
;
šol.
delni izpit
izpit, ki obsega del snovi zaključnega izpita
délno
prisl.
:
kar je povedal, je samo delno res
;
stroške bo delno krilo podjetje, nekaj pa bodo prispevali posamezniki
;
delno sposoben za delo
;
delno vseljiva hiša
delete
-a
[
dilít
]
m
(
ȋ
)
tipka na tipkovnici za brisanje računalniško napisanega ali narisanega, brisalka:
pritisniti delete
délež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kar ob delitvi česa odpade na posameznika:
vsak bo dobil svoj delež
;
zahteval je svoj delež
;
delež od dobička
/
imeti delež po očetu
;
izplačal je bratu njegov delež
del dediščine
/
publ.:
glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje
;
nositi delež odgovornosti
del
/
kapitalski delež
ki ga ima fizična ali pravna oseba v finančni družbi kot posledico svojega denarnega ali stvarnega vložka
2.
s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju:
ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu
/
list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti
;
tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
●
ekspr.
pri dobičku je pograbil levji delež
vzel si je največji del dobička
;
publ.
levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge
ima največ zaslug za uspeh
;
star.
nesreča je bila njegov življenjski delež
v življenju je bil vedno nesrečen
♦
ekon.
delež
znesek, s katerim je kdo udeležen pri lastništvu kakega podjetja
;
pravn.
dedni delež
ki pripada posameznemu dediču
;
nujni delež
ki ga zakoniti dedič mora dobiti
déležen
1
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na delež:
deležna pravica
♦
ekon.
deležna glavnica
glavnica, sestavljena, pridobljena iz deležev
deléžen
2
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
v povedni rabi,
navadno z rodilnikom
ki kaj dobi, doživi:
biti deležen pozornosti, sreče, sovraštva
;
v mladosti je bila deležna dobre vzgoje
;
ali bom tudi jaz česa,
pog.
kaj deležen?
/
publ.
gostje so bili deležni toplega sprejema
/
bil je deležen dobička
dobil je delež od dobička
2.
zastar.
udeležen
,
prisoten
:
povabi ljudi, da bodo deležni pri zabavi
deléžijski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
nanašajoč se na deležje:
deležijski polstavki
;
deležijsko izražanje
deléžiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
dajati
,
deliti
:
drugim deležiti dobrine
deléžiti se
star.
biti deležen česa:
deležila se je vsakega njegovega veselja
deléžje
-a
s
(
ẹ̑
)
jezikosl.
glagolska oblika v prislovni funkciji:
déležnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
ženska, ki ima delež:
deležnica pri podjetju
déležnik
1
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
kdor ima delež:
deležniki so si razdelili dobiček
/
slovenska literatura naj bo v svetovni literaturi enakovreden deležnik
deléžnik
2
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
jezikosl.
glagolska oblika v pridevniški funkciji:
deležnik na -č
;
trpni deležnik
2.
zastar.
udeleženec
:
vsi deležniki se spominjajo izleta
deležnína
-e
ž
(
ī
)
star.
delež vodstvenega osebja pri dobičku delniške družbe;
tantiema
:
prejeti deležnino
déležniški
1
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od déležnik:
deležniška knjiga
deléžniški
2
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od deléžnik:
deležniška pripona
deléžništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
udeležba
,
udeleženost
:
deležništvo pri delu
deléžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
udeleženost
,
sodelovanje
:
deležnost pri naraščanju narodnega bogastva
;
deležnost pri tatvini
delfín
-a
m
(
ȋ
)
1.
ribi podoben morski sesalec z velikim kljunastim gobcem:
delfini sledijo ladjam
;
delfini so se poganjali iz vode
2.
šport.
prsno plavanje, pri katerem se plavalec izmenoma potaplja in dviga na površje:
plavati delfina
delfinárij
-a
m
(
á
)
prostor, poslopje za gojenje velikih morskih živali, zlasti delfinov:
delfinarij s terapevtskimi delfini za pomoč otrokom s posebnimi potrebami
;
pomorski muzej in delfinarij
delfiníst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja s prsnim plavanjem, pri katerem se plavalec izmenoma potaplja in dviga na površje:
novi državni rekord mu je zadostoval za veliki finale delfinistov na evropskem prvenstvu
;
hrbtaš in delfinist
delfínji
-a -e
(
ȋ
)
pridevnik od delfin:
delfinja jata
delfínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
šport.,
v zvezi
delfinski udarec
sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina:
délfski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na grško mesto Delfi:
delfsko preročišče
delikáten
-tna -o
prid.
, delikátnejši
(
ȃ
)
s širokim pomenskim obsegom
1.
neprijeten
,
težaven
,
kočljiv
:
najti izhod iz delikatnega položaja
;
vzgoja je delikatna stvar
;
pogovor se je bližal najdelikatnejši točki
;
njegovo delo je odgovorno in delikatno
;
dotaknila sta se delikatnega vprašanja
/
v romanu opisuje zelo delikatne situacije
2.
nežen
,
rahel
,
občutljiv
:
to je delikaten človek
/
barve v delikatnih tonih
/
knjiž.
sodniki so bili zelo delikatni do njega
rahločutni, obzirni
3.
knjiž.
okusen
1
,
slasten
:
delikatna juha, riba
delikátno
prisl.
:
zadevo je treba delikatno urediti
;
izraža se delikatno
izbrano, lepo
delikatésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zelo okusna, izbrana jed:
trgovina je bogato založena z raznimi delikatesami
;
želvja juha velja za posebno delikateso
;
trgovec z delikatesami
/
ekspr.
mlad krompir je zame prava delikatesa
2.
delikatesna trgovina:
kupiti v delikatesi
;
bila je prodajalka v delikatesi
delikatésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na delikateso:
delikatesno blago
/
delikatesni sir
;
delikatesna šunka
;
delikatesna trgovina
trgovina z delikatesami in drugimi posebnimi jestvinami in pijačami
delikatésnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
delikatesna trgovina:
kupiti ribe v delikatesnici
delikátnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost delikatnega:
pisatelj se ni prestrašil niti zahtevnosti niti delikatnosti snovi
;
odgovornost in delikatnost naloge
/
to temo redko srečujemo v literaturi zaradi njene delikatnosti
/
knjiž.
to je pripisoval njegovi delikatnosti do žensk
delíkt
-a
m
(
ȋ
)
1.
pravn.
kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo z zakonsko določbo določena sankcija:
delikt obsega kazniva dejanja in vse vrste prekrškov
/
civilnopravni, mednarodnopravni delikt
2.
nedopustno dejanje ali ravnanje:
to je hud delikt
;
moralni delikt
delíkten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na delikt:
deliktna sposobnost
/
deliktna obveznost
delílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki deli:
delilna črta
;
prostor so predelili z delilno steno
/
delilni stroj
♦
geom.
delilno razmerje
število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici
delílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za razdeljevanje:
odpiralni čas delilnice oblačil
;
metadonska delilnica
;
delilnica hrane
delílnik
-a
m
(
ȋ
)
strojn.
naprava na obdelovalnem stroju, ki omogoča, da se obdelovani predmet poljubno zavrti:
delílnost
-i
ž
(
ȋ
)
star.
deljivost
delinkvénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupek, celota vseh izvršenih deliktov:
delinkvenca narašča
;
mladinska delinkvenca
;
delinkvenca med vojno
delinkvènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kdor stori kaznivo dejanje:
kaznovati delinkventa
;
enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent
;
delinkvent iz navade
;
prevzgoja delinkventov
delinkvénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na delinkvente ali delinkvenco:
delinkventen alkoholik
;
vzgoja delinkventne mladine
;
kazati delinkventna nagnjenja
delinkvêntka
tudi
delinkvéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki stori kaznivo dejanje:
mladoletna delinkventka
delinkvéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
lastnost, značilnost delinkventnega človeka:
neurejene družinske razmere so pogost vzrok delinkventnosti mladoletnikov
2.
delinkvenca
:
delinkventnost med mladino
delinkvéntstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
delinkventnost
,
delinkvenca
:
problem mladinskega delinkventstva
deliránt
-a
m
(
ā á
)
med.
kdor je v deliriju:
alkoholni delirant
deliránten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na delirij:
deliranten bolnik
/
delirantno stanje
delírij
-a
m
(
í
)
med.
stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici, bledež:
pasti v delirij
;
biti v deliriju
;
govorila je kakor v deliriju
/
alkoholni
ali
pijanski delirij
stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola
//
ekspr.
močna duševna razdraženost:
njeno razburjenje je mejilo na delirij
;
pren.
delirij strasti
delírijski
-a -o
(
í
)
pridevnik od delirij:
delirijske blodnje
deliriózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
deliranten
:
deliriozen bolnik
delirírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
med.
biti v deliriju:
delírium trémens
delíriuma trémensa
m
(
í, ẹ̑
)
med.
stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola, alkoholni bledež:
imeti delirium tremens
delišés
in
delíšes -a
m
(
ẹ̑; ȋ
)
agr.
sladko rdeče ali rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike:
prodajajo zlato parmeno in delišes
/
priolov delišes
;
rdeči, zlati delišes
delítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
mat.
število, s katerim se deli:
delitelj in deljenec
/
največji skupni delitelj
največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila
2.
delivec
:
delitelj je razdelil karte
delítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od deliti:
delitev dohodka na posamezne sklade
;
delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast
;
delitev parcele na tri dele
;
delitev po delu
/
delitev hrane poplavljencem
♦
ekon.
delitev dela
delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov
;
mednarodna delitev dela
specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo
2.
biol.
razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo:
podolžna, prečna delitev
/
delitev celice
razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del
3.
strojn.
razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja:
delitve pri zobniku niso enakomerne
;
utorska delitev
delíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
iz celote delati, napravljati dele:
jarek deli njivo na dva dela
;
deliti na pet delov
;
zavesa deli sobo v dva prostora
/
dobiček sta pošteno delila
/
deliti ljudi na dobre in slabe
2.
nav. ekspr.
od večje količine dajati po delih:
mati jim je delila orehe in hruške
/
deliti darove, miloščino
;
darežljivo deliti
/
učitelj je delil zaušnice
;
pren.,
nav. iron.
deliti nauke
;
deliti ljudem pravico
3.
navadno v zvezi z
z
ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom:
deliti sobo s prijateljem
/
z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti
;
prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar
/
ekspr.
delila je z možem veselje in žalost
;
deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev
ima enako usodo
//
dajati kaj od svojega:
vsak grižljaj je delila z njim
;
kar je imel, je delil z reveži
;
vedno je našel koga, da je delil z njim
4.
biti, nahajati se vmes:
Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka
;
delilo ju je rešetkasto okno
;
pren.
od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let
;
štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov
ločijo
5.
mat.
delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja:
deliti in množiti
;
deliti dvajset s pet
●
publ.
ne delim vašega mnenja
nisem takega mnenja kot vi
;
ekspr.
dêli in vladaj!
vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦
biol.
celica se deli
se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del
;
jezikosl.
deliti besedo
prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
deljèn
-êna -o:
nosil je črno, deljeno brado
;
deljeni delovni čas
delovni čas dopoldne in popoldne
●
v pisarno sem stopil z deljenimi občutki
različnimi, negotovimi
;
mnenja so deljena
so različna, se ne skladajo
♦
mat.
deset deljeno s pet je dve
delítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na delitev:
delitveni sistem
/
delitvena črta
♦
pravn.
delitvena pogodba, pravda
delívec
-vca
in
delílec -lca
[
deliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor deli:
delivec je razgrnil karte
/
delivec darov
;
delivca hrane sta zajemala iz kotla
dèlj
[
dəlj
]
prisl.
(
ə̏
)
dalj
2
,
dlje
:
zmagovalec je vrgel kopje veliko delj kot drugi
/
hodili so delj kot dve uri
/
že delj časa boleha
deljáj
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
grafično znamenje za deljenje besed:
vezaj in deljaj
deljênec
-nca
m
(
é
)
mat.
število, ki se deli:
ugotavljati, kolikokrat je delitelj v deljencu
deljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od deliti:
deljenje darov
/
deljenje števila s številom
;
okrajšano deljenje
hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno vrednostjo delitelja
/
deljenje besed
deljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost deljenega:
deljenost oblasti
/
deljenost mnenj
deljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da deliti:
deljiva snov
♦
ekon.
deljivi dohodek
skupni viri prejemkov družbenih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu
;
mat.
deljivo število
število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
deljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost deljivega:
mehanska deljivost
;
deljivost snovi
♦
mat.
deljivost celih števil
delkrédere
--
m
(
ẹ̑
)
ekon.
jamstvo posrednika prodajalcu, da bo na kredit prodano blago plačano:
dobiti delkredere
;
nagrada za delkredere
délnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleža pri glavnici in dobičku delniške družbe:
pri tovarni ima svoje delnice
;
kupiti, prodati delnice
;
lastnik delnic
/
glasovalne delnice
katerih lastnikom pripada pravica glasovanja na zboru delničarjev
/
na borzi so delnice poskočile
vrednost, cena delnic
/
fin.
parkirana delnica
ki je zaradi večjih koristi in manjših zapletov v zvezi z lastništvom navidezno prodana ali zastavljena
délničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
lastnik delnic:
delničar rudnika, tovarne
;
zbor delničarjev
/
mali delničarji
délničarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
lastnica delnic:
njegova mati je delničarka
délničarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na delničarje:
delničarsko podjetje
/
delničarska družba
delniška
délničarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
obstoj, dejavnost delničarjev, delniških družb:
vloga delničarstva v gospodarskem razvoju
délničen
-čna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od delnica:
delnični odrezek
délniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na delnico:
delniški kupon
/
delniška glavnica
glavnica, pridobljena s prodajo delnic
;
delniška družba
družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic
délnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost delnega:
delnost rešitve
délo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin:
ceniti, spoštovati delo
;
blaginja temelji na delu
;
rezultati, sadovi skupnega dela
;
plačilo po delu
/
fizično, umsko delo
;
kvalificirano, strokovno delo
;
plačano delo
;
prostovoljno delo
/
braniti, izogibati se dela
;
pripraviti se k delu
;
biti utrujen od dela
;
ekspr.
vreči se na delo
;
ekspr.
zagristi, zakopati se v delo
;
prizadeven, vztrajen pri delu
;
večkrat si oddahnem med delom
;
pretirano delo
;
delo od jutra do večera
/
mehanizirati delo
;
organizirati, voditi delo
;
pohiteti, prenehati, začeti z delom
;
zboljšati način dela
/
prva leta po 1945
družbenokoristno delo
/
praznik dela
//
trud
,
napor
:
uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom
;
ta reč bi zahtevala preveč dela
;
ekspr.
škoda dela za to
2.
navadno s prilastkom
delanje, vezano na določeno področje:
vključil se je v delo za napredek
;
načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino
;
pedagoško, politično delo
;
praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela
;
delo pri društvu, v odboru
/
v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo
;
dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
//
to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge:
oceniti delo komisije
;
spremljati delo državnega zbora
;
ovirati delo šole
3.
kar se uresničuje z delanjem:
to delo dobro napreduje
;
vsega dela ne more opraviti sam
;
dal mu je najtežje delo
;
dela vsako delo, ki mu pride pod roko
;
izvršiti, končati, zaključiti kako delo
;
nujno, važno delo
;
loti se tudi umazanega, zahtevnega dela
;
svoje delo opravlja vzorno
;
ima dosti, preveč dela
/
mn.:
gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela
;
drobna dela
opravila
;
hišna dela
/
nav. slabš.
pravi, da ne bo delal hlapčevskih del
del, ki so zanj ponižujoča
;
star.
najeli so ga za hlapčevska dela
dela na polju in pri živini
//
to kot vir zaslužka:
dati delo boljšemu ponudniku
;
podjetje je dobilo novo delo
;
prevzeti komu delo
;
biti preskrbljen z delom
/
delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku
/
skleniti pogodbo o delu
4.
navadno s prilastkom
kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju:
izdati pomembno delo
;
kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela
;
literarno delo
;
razstava del baročnih umetnikov
/
knjiž.
človek umre, njegovo delo pa ostane
//
s prilastkom
izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave:
ti čevlji so industrijsko, ročno delo
;
stavba je baročno delo
/
ženska ročna dela
ročno izdelane vezenine ali pletenine
5.
predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje:
delo ji je od razburjenja padlo iz rok
;
komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
6.
zaposlitev
,
služba
:
dobiti, iskati delo
;
biti brez dela
;
odpustiti koga z dela
;
sprejeti koga na delo
;
honorarno, priložnostno, sezonsko delo
;
malo delo
ki traja največ dvajset ur na teden in ne več kot štirideset ur na mesec, plačilo zanj pa ne presega pol minimalne plače
;
študentsko delo
delo, zlasti priložnostno, ki ga ob posredovanju določenih ustanov za plačilo opravljajo osebe s statusom dijaka ali študenta
;
delo na črno
samostojno ali nesamostojno delo, ki ga kdo opravlja v nasprotju z zakonskimi določili, brez nadzora pristojnih državnih organov ter brez plačila davkov in prispevkov
;
delo na daljavo
/
dela prosti dnevi
;
izostanek od dela
;
nadurno delo
ki presega delovno obveznost
/
iti, voziti se na delo
v kraj zaposlitve
;
biti na delu v tujini
//
s prilastkom
področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve:
kmečko delo ga ne veseli
;
zanima se za delo v rudniku
;
opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku
7.
dejanje
:
zagovarjal se bo za svoja dela
;
junaško, krvavo delo
8.
fiz.
premagovanje sile na določeni poti:
delo, ki ga opravi stroj
/
enota za merjenje dela
●
to delo ne more čakati
je neodložljivo
;
propaganda je opravila svoje delo
dosegla zaželeni učinek
;
knjiž.
živi od dela svojih rok
sam se preživlja
;
pog.
ne prime za nobeno delo
noče delati
;
sovražne sile so že na delu
že delujejo
;
obleka je v delu
se izdeluje, izgotavlja
;
ekspr.
ne moti ga, je ves v delu
zelo vneto dela
;
odšel je z doma v največjem delu
v kmečkem okolju
v času košnje in žetve
;
pri delu ga je čas prehitel
dela ni utegnil dokončati
;
očetova smrt je njegovo delo
on jo je povzročil
;
skrb za otroke je njeno delo
naloga, dolžnost
;
delo hvali mojstra
delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov
;
preg.
brez dela ni jela
♦
ekon.
delitev dela
delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov
;
družbena delitev dela
specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo
;
mednarodna delitev dela
specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo
;
zal.
izbrano delo
po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja
;
zbrano delo
vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
;
družbeno potrebno delo
v marksistični ekonomiji
povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga
;
presežno delo
delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu
delodajálec
-lca
[
delodajau̯ca
in
delodajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor najame drugega, da mu za plačilo opravlja delo:
delodajalci so zavrnili zahteve delavcev
;
pogodba med delodajalcem in delojemalcem
delodajálka
-e
[
delodajau̯ka
in
delodajalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki najame drugega, da ji za plačilo opravlja delo:
delodajalka ji je odpovedala službo
;
svojo delodajalko je povabila na razstavo
;
ozaveščanje delodajalk in delodajalcev o zakonu
/
vseevropska delodajalka
;
država, vlada kot največja delodajalka
delodajálski
-a -o
[
delodajalski
in
delodajau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na delodajalce:
delodajalski zastopnik
/
delodajalska zveza
delohóličarka
-e
ž
(
ọ́
)
ženska, ki je zasvojena z delom:
bila je deloholičarka, zdaj pa ima v življenju druge prioritete
;
zagrizena deloholičarka
delohóličen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na deloholike:
deloholičen poslovnež
delohóličnost
-i
ž
(
ọ́
)
zasvojenost z delom:
zaradi deloholičnosti je izgubil družino
delohólik
-a
m
(
ọ́
)
kdor je zasvojen z delom:
deloholik meni, da je treba za delo izkoristiti vsak razpoložljivi trenutek
deloholízem
-zma
m
(
ī
)
zasvojenost z delom:
bežati v deloholizem
;
deloholizem in izgorelost
delojemálec
-lca
[
delojemau̯ca
in
delojemalca
]
m
(
ȃ
)
kdor drugemu za plačilo opravlja delo:
spor med delodajalci in delojemalci
delojemálski
-a -o
[
delojemalski
in
delojemau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na delojemalce:
delojemalske organizacije
;
pogajanja delodajalske in delojemalske strani
delojémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
delojemalec
delokróg
-a
m
(
ọ̑
)
publ.
področje dejavnosti:
skušal mu je omejiti delokrog
/
to ne spada v moj delokrog
/
širok delokrog znanosti
deloljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
ki ljubi delo:
bil je zelo deloljuben in skrben
deloljúbnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost deloljubnega človeka:
njegova deloljubnost je bila zgledna
/
vzgajal ga je v deloljubnosti
déloma
prisl.
(
ẹ̄
)
ne popolnoma, delno:
nesreče je deloma sam kriv
;
poskus se je posrečil le deloma
/
viničarji so imeli deloma svojo zemljo
nekateri so imeli svojo zemljo
/
piše deloma v verzih, deloma v prozi
delomŕzen
-zna -o
prid.
(
r̄
)
ki noče, ne želi delati:
bil je znan kot delomrzen človek
;
delomrzni postopači
delomŕznež
-a
m
(
ȓ
)
delomrzen človek:
postaja vedno večji delomrznež
;
tu ni mesta za delomrzneže
/
druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
delomŕznost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost delomrznega človeka:
očeta je žalostila sinova lahkoživost in delomrznost
/
boriti se proti delomrznosti
delopúst
-a
m
(
ȗ
)
star.
čas pred praznikom, ko se neha delati:
delopust se je pričel
;
po vaseh je zvonilo, odzvonilo delopust
;
sobotni delopust
;
delopust pred nedeljo
/
bilo je na delopust k prazniku
//
nav. šalj.
prosti čas, prosto:
ta dan sta imela delopust
delostròj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
zastar.
delovni stroj:
deloválec
-lca
[
delovau̯ca
in
delovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor deluje:
individualni delovalec
;
posameznik kot osamljen delovalec
deloválnik
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
prvina pomenske podstave stavka, ki izraža vršilca dejanja, nosilca stanja ali tistega, ki ga dejanje prizadeva:
v stavku Andrej je včeraj lovil ribe sta Andrej in ribe delovalnika
delovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od delovati:
a)
razdiralno delovanje valov
;
delovanje strupa, zdravila
/
delovanje bakterij
b)
ustaviti društveno delovanje
;
politično delovanje med ljudmi
;
obsojen je bil zaradi protidržavnega delovanja
/
napisal je spomine o svojem delovanju v raznih krajih
;
sodniško delovanje
c)
paziti na delovanje stroja
;
delovanje celic
/
pravilno delovanje jeter, srca
♦
les.
delovanje lesa
krčenje in širjenja lesa zaradi sušenja ali vpijanja vlage
delováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
imeti učinek na kaj:
bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje
;
vlaga je škodljivo delovala na izolacijo
;
strup je začel takoj delovati
/
zdravilo deluje proti mrzlici
/
na letalo delujejo različne sile
//
prenašati svoj vpliv na kaj:
opazoval je, kako bodo delovale njegove besede
;
molk je grozljivo deloval
;
take stvari delujejo name neprijetno
/
slika deluje banalno
2.
navadno s prislovom
opravljati delo na določenem področju:
kulturno, politično delovati
/
deloval je v svojo korist
;
vneto delovati za mir
/
deloval je kot učitelj
opravljal je učiteljski poklic
;
javno delovati
politično, družbeno
;
pren.
sovražne čete delujejo ob meji
3.
biti v delovnem stanju:
motor še ne deluje
;
prezračevalna naprava je prenehala delovati
/
pošta ne deluje več
ne posluje
/
telefon ne deluje
je pokvarjen
;
pren.
misel mu je zagrizeno delovala
//
navadno s prislovom
opravljati, izpolnjevati kako nalogo:
aparat brezhibno deluje
;
vse naprave so odlično delovale
;
srce mu pravilno deluje
utripa, bije
/
varnostna služba dobro deluje
/
priprava deluje na principu centrifugalne sile
delujóč
-a -e:
še vedno delujoči ognjeniki
;
počasi delujoč strup
;
prijetno, ugodno delujoča barva
/
delujoč član društva
aktiven
déloven
-vna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na delo:
a)
delovni načrt
;
izboljšati delovne pogoje
;
spremeniti delovni postopek, proces
;
doseči dobre delovne rezultate
;
ogledati si vse delovne faze v tovarni
;
spremeniti delovne metode
/
delovna operacija
;
delovna sposobnost, zmogljivost
b)
delovni prostor
/
delovni čevlji
;
delovni konji
;
delovna miza, obleka
/
ima močne delovne roke
;
delovna živina
c)
delovni človek
/
delovni sestanek
;
seja bo imela delovni in slavnostni značaj
/
delovna akcija
;
delovna disciplina
;
v sobi vlada pravo delovno vzdušje
/
delovni čas
uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve
;
delovni dan
delovnik
;
delovna doba
čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve
;
delovna knjižica
dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo
;
delovna norma
količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času
;
delovna obveznost
dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
;
delovna organizacija
organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb
;
delovna skupnost
vsi člani delovne organizacije
;
delovno mesto
najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba
;
delovno predsedstvo
skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
●
tovarna potrebuje nove delovne moči
delavce
;
pomanjkanje delovne sile
za delo sposobnih ljudi
♦
adm.
delovni nalog
pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela
;
delovna pogodba
pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem
;
ekon.
delovna enota
;
pravn.
delovno pravo
zakonske določbe, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev
;
delovno razmerje
pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem
;
strojn.
delovni stroj
stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo
;
delovni gib
gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo
;
žel.
delovni vlak
vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav
délovno
prisl.
:
delovno oblečen
delovíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se dela, zlasti fizično:
brigada je odšla na delovišče
;
gozdna, gradbena delovišča
;
nesreča na delovišču
/
tudi na deželi so ustanovili več manjših kulturnih in znanstvenih delovišč
delovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
delaven
:
delovit in pošten človek
/
delovit politik
délovnik
-a
m
(
ẹ́
)
ustaljeno število delovnih ur v enem dnevu:
osemurni delovnik
;
prehod na skrajšani delovnik
/
petdnevni delovnik
delovni teden, v katerem se dela pet dni
délovnopráven
-vna -o
prid.
(
ẹ́-ā
)
nanašajoč se na delovno pravo:
delovnopravni predpisi
;
delovnopravna zakonodaja
delovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na delovodnik:
delovodna štampiljka
/
delovodna številka
zaporedna številka spisa v delovodniku
delovódja
-e
in
-a
m
(
ọ̑
)
uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo:
gozdarski delovodja
;
delovodja elektrarne
;
delovodja v tovarni
delovódkinja
-e
ž
(
ọ̑
)
uslužbenka, ki vodi ali nadzoruje delo:
delovodkinja v tovarni
delovódnik
-a
m
(
ọ̑
)
adm.
knjiga, v katero se vpisujejo sprejeti in odposlani uradni spisi:
vknjižiti spis v delovodnik
delovódski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na delovodje:
delovodski posli
/
delovodski tečaj
;
delovodska šola
delovódstven
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od delovodstvo:
dober delovodstveni kader
delovódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
opravljanje delovodskih poslov:
izpopolnila se je v delovodstvu
delovŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
pravn.,
nekdaj,
v zvezi
delovršna pogodba
podjemna pogodba
deložácija
-e
ž
(
á
)
prisilna izselitev iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov:
grozi mu deložacija
;
izvršiti deložacijo
deložíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je deložiran:
deložíranka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je deložirana:
deložírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
prisilno izseliti koga iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov:
vse kaže, da jih bo treba deložirati
délta
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
geogr.
svet ob ustju reke, podaljšan zaradi nasipavanja ob več rokavih v morje ali jezero:
delta sega daleč v morje
;
Nilova delta
;
rodovitna delta
délta
2
-e
tudi
--
ž
(
ẹ̑
)
četrta črka grške abecede:
gama, delta [δ]
délta
--
kot imenovalni prilastek
četrti po vrsti:
stranica nasproti kota delta
♦
aer.
krilo delta
in
delta krilo
krilo, ki ima obliko trikotnika
;
metal.
delta zlitina
zlitina bakra, cinka, železa in svinca
déltast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben trikotni obliki velike črke delta:
deltasto ustje reke
;
deltasta krila letala
♦
anat.
deltasta mišica
parna ramenska mišica trikotne oblike
deltoíd
-a
m
(
ȋ
)
geom.
četverokotnik iz dveh različnih enakokrakih trikotnikov s skupno osnovnico:
površina deltoida
deltoíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
podoben deltoidu:
deltoidna oblika
demagóg
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč:
bil je političen avanturist in demagog
;
obeti demagogov
2.
pri starih Grkih
ugleden govornik, ki vpliva na ljudstvo in vodstvo države:
demagogíja
-e
ž
(
ȋ
)
dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči:
boriti se proti demagogiji
;
fašistična, nacionalistična, strankarska demagogija
/
zlagana demagogija diktature
demagóginja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč:
desničarska, levičarska demagoginja
demagóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na demagoge ali demagogijo:
demagoška agitacija
;
demagoško besedičenje
;
demagoška gesla
/
demagoški izpadi
hujskaški, podpihovalski
demagóško
prisl.
:
govorniki so se hoteli demagoško prikupiti delavcem
demagóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
lastnosti ali ravnanje demagogov:
časopis se skrbno izogiba vsakega demagoštva
;
ta literatura preveč diši po demagoštvu
/
ta stranka živi od demagoštva
démant
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
diamant
:
brusiti demante
;
kapljice so se svetile kakor demanti
;
trd ko demant
/
steklarski demant
;
pren.
njene oči so dva črna demanta
démanten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
diamanten
:
demantna krona
/
demantni lesk
/
demantni sveder
demánti
-ja
m
(
ȃ
)
razglasitev vesti ali trditve za neresnično, navadno v tisku;
zanikanje
,
preklic
:
objaviti demanti
;
oster, uraden demanti
demantíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od demantirati:
demantiranje poročila
demantírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku;
zanikati
,
preklicati
:
veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu
;
vlada je te novice takoj demantirala
/
demantirati prazne govorice
//
zavrniti
,
ovreči
:
pisec članka demantira samega sebe
/
praksa je demantirala napačne teorije
;
življenje tako miselnost vsak dan demantira
demantíran
-a -o:
demantirane izjave
démantov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
diamantov
:
demantov lesk, sijaj
demarkácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
označitev, označevanje mejne črte na kraju samem:
razmejitvena komisija je nadzorovala demarkacijo nove državne meje
♦
med.
pas vnetega tkiva
demarkacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na demarkacijo:
demarkacijska znamenja
/
demarkacijska črta, linija
začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja
demárša
-e
ž
(
ȃ
)
polit.
diplomatski ukrep, nastop pri vladi tuje države, navadno kot protest:
napraviti demaršo pri zunanjem ministrstvu
;
diplomatska demarša
/
izročiti demaršo
demaskíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od demaskirati:
demaskiranje položaja
/
demaskiranje maškar
demaskírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
sneti masko z obraza:
demaskirati plesalko na pustni zabavi
;
opolnoči se maškare demaskirajo
/
igralka se je pazljivo demaskirala
odstranila si je ličilo z obraza
;
pren.
demaskirati poskuse demagogov
♦
voj.
po raznih znakih ugotoviti, kje so sovražnikovi bojni položaji
dematerializácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od dematerializirati:
težnja po dematerializaciji telesnosti
/
ekspresionistična dematerializacija jezika
dematerializíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost dematerializiranega:
dematerializiranost gotske stavbe
dematerializírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti čemu čim več materialnega:
gotska arhitektura dematerializira stavbo
;
umetnost se je vedno bolj dematerializirala
/
dematerializirati človekova realna doživetja
dematerializíran
-a -o:
dematerializirana telesnost
deménca
-e
ž
(
ẹ̑
)
oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti:
imeti začetne znake demence
/
senilna demenca
deménten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
pri katerem se kaže oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti:
postati dementen
;
dementen bolnik
deméntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti:
kazati začetne znake dementnosti
demilitarizácija
-e
ž
(
á
)
odstranitev vojaštva in vojaških naprav s kakega ozemlja:
predlog za demilitarizacijo nekaterih otokov
demilitarizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odstraniti vojaštvo in vojaške naprave s kakega ozemlja:
demilitarizirati obmejni pas
demilitarizíran
-a -o:
demilitarizirana cona
;
svobodno demilitarizirano mesto
demimóndka
-e
ž
(
ọ̑
)
v francoskem okolju
lahkoživa ženska, ki je izšla iz višjih družbenih slojev:
demimondke in kurtizane
;
pariške demimondke
demimóndski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na demimondke:
demimondsko življenje
;
sam.:
nič demimondskega ni bilo na njej
deminêr
-ja
m
(
ȇ
)
strokovnjak za odstranjevanje min, eksploziva:
usposabljati deminerje
;
potapljač deminer
deminíranje
-a
s
(
ȋ
)
razminiranje
:
skupina za deminiranje
deminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odstraniti mine, zlasti z minskih polj;
razminirati
:
deminirati območje nekdanje vojašnice
déminutiv
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
manjšalnica
,
pomanjševalnica
:
ljubkovalni deminutiv
/
rada govori v deminutivih
déminutiven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
manjšalen
,
pomanjševalen
:
deminutivno obrazilo
déminutivnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
lastnost, značilnost deminutivnega:
deminutivnost obrazila
/
deminutivnost izražanja
demisíja
-e
ž
(
ȋ
)
odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe;
odstop
,
ostavka
:
podati, sprejeti demisijo
;
demisija kabineta, vlade
demisionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe;
odstopiti
:
minister je demisioniral
demistificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti, odstraniti mističnost s česa:
demistificirati vrednote malomeščanske morale
demistifikácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odstranitev mističnosti s česa:
osebni računalniki so doživeli popolno demistifikacijo
;
demistifikacija droge, medijev
demitizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odpraviti, odstraniti mit o čem:
demitizirati nacionalistične ideje
demiúrg
-a
m
(
ȗ
)
v idealističnih filozofijah
počelo, stvarnik sveta:
za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti
//
publ.
tvorec, oblikovalec sploh:
človek je demiurg zgodovine
demižón
-a
m
(
ọ̑
)
velika opletena trebušasta steklenica;
pletenka
:
demižon s kislino
/
popili so demižon vina
démo
--
v prid. rabi
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na demonstracijo, predstavitev česa:
demo različica
;
demo verzija;
prim.
demorazličica
,
demoverzija
demobilizácija
-e
ž
(
á
)
1.
prehod oboroženih sil in gospodarstva iz vojnega stanja v mirnodobno:
demobilizacija je končana
;
delna, popolna demobilizacija
//
publ.
prenehanje, oslabitev aktivnosti:
uspehi ne smejo biti vzrok za lagodnost in demobilizacijo pri gospodarjenju
2.
odpust iz vojaške službe:
demobilizacija vojaka zaradi bolezni
demobilizacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od demobilizacija:
demobilizacijski ukaz
demobilizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je odpuščen iz vojaške službe:
demobiliziranci se vračajo domov
demobilizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izvesti demobilizacijo:
demobilizirati vojsko
/
po vojni so demobilizirali mnogo častnikov
/
publ.
razglašanje takih parol demobilizira množice
demobilizíran
-a -o:
demobiliziran vojak
demodulácija
-e
ž
(
á
)
elektr.
ločevanje nihanja z nižjo frekvenco od moduliranega visokofrekvenčnega nihanja:
demodulátor
-ja
m
(
ȃ
)
elektr.
del sprejemnika, v katerem se modulirano visokofrekvenčno nihanje demodulira:
demodulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
elektr.
ločevati nihanje z nižjo frekvenco od moduliranega visokofrekvenčnega nihanja:
demográf
-a
m
(
ȃ
)
strokovnjak za demografijo:
bil je znan demograf in sociolog
demografíja
-e
ž
(
ȋ
)
statistično proučevanje sestava, rasti prebivalstva:
podatki za demografijo
//
veda o tem:
razprava s področja demografije
;
inštitut za ekonomiko, statistiko in demografijo
demográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na demografijo:
demografski podatki
;
demografska študija
/
demografska veda
2.
nanašajoč se na sestavo, rast prebivalstva:
demografski proces
;
demografske razmere, spremembe
;
demografska struktura krajevne skupnosti
/
publ.
demografska eksplozija
velika in hitra (po)množitev prebivalstva
demokracíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov:
demokracijo je zamenjal fašizem
;
boriti se za demokracijo
/
zahodne demokracije
♦
polit.
buržoazna
ali
meščanska demokracija
z več strankami in parlamentu odgovorno vlado
;
ljudska demokracija
v socializmu
v kateri ima oblast delavski razred
;
socialistična demokracija
ki temelji na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in samoupravljanju občanov
2.
načelo enakopravnosti pri odločanju v življenju kakega kolektiva:
v podjetju se je uveljavila demokracija
/
ravnali so po načelu demokracije
3.
publ.,
v zvezi
socialna demokracija
socialnodemokratska stranka:
takrat je prvič nastopila pri volitvah tudi socialna demokracija
demokrát
-a
m
(
ȃ
)
1.
pristaš demokracije:
spori med demokrati in monarhisti
//
član demokratske stranke:
v odboru so demokrati in republikanci
/
krščanski, socialni demokrat
2.
demokratičen človek:
bil je demokrat in je sovražil ukazovanje
demokrátarstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
navidezna, lažna demokratska miselnost:
vulgarna demokracija in demokratarstvo
demokrátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na demokracijo:
demokratična država, republika
/
demokratične pravice, svoboščine
;
demokratične sile v svetu
/
demokratična ureditev
;
demokratična vlada
;
demokratične volitve
;
demokratično načelo
/
to je demokratičen človek
/
demokratični čut
;
demokratični odnosi med ljudmi
♦
polit.
demokratični centralizem
sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne
;
demokratični socializem
demokrátično
prisl.
:
ravnati demokratično
;
demokratično izvoljeni predstavniki
;
demokratično usmerjen človek
demokrátičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost demokratičnega:
demokratičnost družbe
;
demokratičnost v načinu vodenja
;
stopnja demokratičnosti
/
demokratičnost šolskega sistema
/
njegova demokratičnost je bila ljudem všeč
demokratíja
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Grkih in Rimljanih
državna ureditev, v kateri soodločajo vsi svobodni prebivalci:
demokratizácija
-e
ž
(
á
)
uvajanje, uveljavljanje demokracije:
demokratizacija države
;
demokratizacija upravljanja
;
pospešiti proces demokratizacije
/
demokratizacija družbe
;
demokratizacija mednarodnih odnosov
;
demokratizacija šolstva, javnega življenja
/
demokratizacija umetnosti
demokratízem
-zma
m
(
ī
)
1.
ureditev po načelih demokracije:
razvijati se v demokratizem
;
buržoazni, socialistični demokratizem
/
demokratizem v kolektivu
2.
demokratičnost
:
to je pravi ljudski demokratizem
;
demokratizem Prešernove tvornosti
3.
nekdaj,
v zvezi
socialni demokratizem
socialnodemokratska stranka:
demokratizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uvajati, uveljavljati demokracijo:
demokratizirati državo
;
demokratizirati upravljanje
/
demokratizirati življenje
;
družbeni sistem se vedno bolj demokratizira
/
demokratizirati umetnost
demokratizíran
-a -o:
demokratizirana družba
demokrátka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
članica demokratske stranke:
v županski tekmi so podprli demokratko
/
krščanska, liberalna demokratka
2.
demokratična ženska:
bila je resnična, prava demokratka
demokrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na demokracijo;
demokratičen
:
demokratska država, republika
/
demokratske ideje, pravice
;
demokratska misel
;
demokratske sile
;
demokratsko načelo
2.
nanašajoč se na demokrate:
demokratska stranka
demokrátstvo
-a
s
(
ȃ
)
demokratska miselnost:
njegovi nazori so se razvili v radikalno demokratstvo
/
socialno demokratstvo
demokristján
-a
m
(
ȃ
)
v italijanskem okolju
član krščanskodemokratske stranke:
demokristjani in liberalci
/
pri volitvah so zmagali demokristjani
demokristjánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na demokristjane:
demokristjanska vlada
/
predstavnik demokristjanske desnice
demokrščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na demokristjane:
demokrščanska stranka
demolíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od demolirati:
demoliranje pohištva
demolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
nasilno zelo poškodovati;
razbiti
,
razdejati
:
demonstranti so demolirali poslopje
;
demolirati avto, spomenik
demolíran
-a -o:
obnovili so v vojni demolirano telovadnico
demón
in
démon -a
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
1.
mitol.
duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo:
častiti demone
;
zli demon
;
vera v demone
;
pren.,
ekspr.
bila je njegov demon
//
v krščanstvu
hudič
,
satan
:
borba angelov z demoni
2.
knjiž.
močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu:
demon ga je razjedal v duši
;
sprostiti demone v človeku
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
polastil se ga je demon zavisti
;
v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja
demóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
demonski
:
demoničen človek
/
demoničen smehljaj
;
demoničen značaj
/
demonični čar
;
nanj je imel demoničen vpliv
;
demonična in nepremagljiva moč
;
sam.:
nekaj demoničnega je bilo v njej
demóničnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost demoničnega:
grozotna, skrivnostna demoničnost zločina
/
igralec je dal v svojo vlogo veliko demoničnosti
;
izgubiti čar demoničnosti
demoníja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
kar je demonsko:
nisem se mogel otresti vtisa mračne demonije
;
demonija življenja
/
naravna demonija
;
demonija tehnike
demónika
-e
ž
(
ọ́
)
knjiž.
demonija
:
mistična demonika
demonízem
-zma
m
(
ī
)
1.
knjiž.
kar je demonsko:
skrivnostni demonizem
/
erotični demonizem
;
nazor o demonizmu človeške volje
2.
verovanje nekaterih ljudstev v demone:
demonizem nekaterih ljudstev
♦
um.
prizadevanje ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju likovno izraziti prepričanje nekaterih ljudstev, da se v stvareh skrivajo demonske sile
demonizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
napraviti demonsko:
demonizirati podobo sveta
demonologíja
-e
ž
(
ȋ
)
verovanje nekaterih ljudstev v demone:
animizem in demonologija
//
veda o tem:
demonopolizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od demonopolizirati:
zaradi demonopolizacije vodilne družbe pričakujejo hudo konkurenco
;
demonopolizacija energetike, telekomunikacij
demonopolizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti monopol:
predlagali so, naj država demonopolizira proizvodnjo električne energije
demónski
in
démonski -a -o
prid.
(
ọ̑; ẹ̑
)
nav. ekspr.
1.
zelo hudoben, zloben:
demonski človek
;
to je demonska ženska
/
demonski nasmeh, pogled
2.
ki ima skrivnostno, usodno moč:
demonska osebnost
/
njegov demonski vpliv
;
omamila ga je demonska lepota te žene
/
temno, skoraj demonsko vzdušje
;
sam.:
v teh ljudeh je nekaj demonskega
demonstrácija
-e
ž
(
á
)
1.
nav. mn.
množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta:
demonstracije so potekale brez incidentov
;
prirejati demonstracije
;
delavske, politične demonstracija
;
množične demonstracije
;
demonstracije proti vojni
2.
nazorno prikazovanje pojava ali predmeta in njegove uporabe:
predavanja spremljajo praktične demonstracije
;
priredili so uspešno demonstracijo novih preparatov
;
demonstracija elektronskega računskega stroja
♦
ped.
metoda demonstracije
metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
//
izražanje, prikazovanje česa sploh:
demonstracija izdelkov na razstavnem prostoru
;
zunanja demonstracija občutij
;
slikarju je šlo za demonstracijo bede
;
to je bila demonstracija sile
/
vojne demonstracije
grozilno zbiranje oboroženih sil na meji sovražne države
demonstracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na demonstracija 1:
demonstracijski sprevod
;
demonstracijsko zborovanje
demonstrativno
2.
ki nazorno prikazuje pojave ali predmete:
demonstracijski instrument, objekt
;
demonstracijske vožnje z novimi avtomobilskimi modeli
/
demonstracijska predavalnica
♦
šah.
demonstracijska deska
pokončna šahovnica za prikazovanje igre večjemu številu gledalcev
demonstránt
-a
m
(
ā á
)
udeleženec demonstracije 1:
razgnati demonstrante
;
policija je streljala na demonstrante
;
dolgi sprevodi demonstrantov
demonstrántka
-e
ž
(
ā
)
udeleženka demonstracije 1:
klici demonstrantk
demonstrántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na demonstrante:
razjarjena demonstrantska množica
demonstratív
tudi
démonstrativ -a
m
(
ȋ; ẹ̑
)
jezikosl.
kazalni zaimek:
demonstratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki izraža protest, nasprotovanje, protesten:
demonstrativen nastop
;
demonstrativno zborovanje
//
izzivalen
,
očiten
:
vstal je z demonstrativno počasnostjo
/
izvajati pritisk z demonstrativnim premikanjem čet ob državni meji
2.
ki nazorno prikazuje pojave ali predmete;
demonstracijski
:
podjetje organizira demonstrativne vožnje svojih novih avtomobilov
♦
jezikosl.
demonstrativni zaimek
kazalni zaimek
demonstratívno
prisl.
:
poslanec je demonstrativno odšel
;
vsi so demonstrativno sedeli in čakali
demonstrátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj nazorno prikazuje:
demonstrator delovanja strojev
;
demonstrator kozmetičnih preparatov
;
demonstrator na sejmu
/
smučarski demonstrator
2.
šol.
študent, ki pomaga profesorju pri
a)
izvajanju praktičnih vaj:
demonstrator na Katedri za anorgansko kemijo
b)
administraciji ter obveščanju študentov in študentom s študijskimi nasveti:
demonstrator na Katedri za Ruski jezik
;
demonstratorji in tutorji
demonstrátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj nazorno prikazuje:
demonstratorka vaj
//
šol.
študentka, ki pomaga profesorju pri administraciji ter obveščanju študentov in študentom s študijskimi nasveti:
demonstratorka na Fakulteti za družbene vede
demonstríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od demonstrirati:
demonstriranje proti vojni
/
demonstriranje pri pouku
;
demonstriranje pripravljanja jedi pred gosti
demonstrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
množično izražati razpoloženje, navadno v znak protesta:
množice so demonstrirale proti diktaturi
;
študentje so demonstrirali pred ambasado
;
demonstrirati za enakopravnost
2.
preh.
nazorno prikazovati pojave ali predmete:
demonstrirati delovanje naprave, fizikalni poizkus
;
izumitelj je demonstriral svojo iznajdbo
;
praktično demonstrirati
//
izražati, prikazovati kaj sploh:
demonstrirati silo
;
ni se strinjal in to se je demonstriralo v njegovem vedenju
;
publ.
moštvi sta demonstrirali dober hokej
demónstvo
in
démonstvo -a
s
(
ọ̑; ẹ̑
)
lastnost, značilnost demonskega:
demonstvo zločina
demontáža
-e
ž
(
ȃ
)
razstavljanje (na dele), razdiranje:
demontaža aparata, stroja
;
pren.,
publ.
demontaža organizacije
//
odstranjevanje, odstranitev z mesta, kjer je bilo kaj montirano:
demontaža daljnogleda s puške
/
demontaža tovarne
;
demontaža raketnih oporišč
demontážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na demontažo:
ustaviti demontažna dela
/
demontažna skupina delavcev
/
demontažno pohištvo
ki se da razstaviti
demontíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od demontirati:
demontiranje bombe, motorja
/
demontiranje industrijskih naprav
demontírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
razstaviti (na dele), razdreti:
demontirati motor, stroj
/
demontirati zračnico s kolesa
/
demontirati tovarno
demoralizácija
-e
ž
(
á
)
1.
opuščanje ali upadanje moralnih načel:
boriti se proti demoralizaciji
/
demoralizacija sodobnega človeka
;
demoralizacija javnega in privatnega življenja
;
družbena, politična demoralizacija
2.
upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti:
uspešna akcija je povzročila demoralizacijo sovražnika
;
ravnodušnost se je hitro spremenila v demoralizacijo
demoralizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor povzroča upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti:
demoralizator množic
demoralizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki povzroča upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti:
vloga takih idej je bila demoralizatorska
demoralizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
povzročati demoralizacijo:
bogastvo in brezdelje demoralizira
/
demoralizirati javno življenje
/
demoralizirati nasprotnika
demoralizirajóč
-a -e:
demoralizirajoči vplivi
;
prisl.:
kritika dostikrat demoralizirajoče vpliva
demoralizíran
-a -o:
demoralizirani delavci
;
demoralizirani ostanki armade
demoralizováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
star.
demoralizirati
:
alkohol demoralizuje
demoralizujóč
-a -e:
demoralizujoči vojni časi
;
prisl.:
demoralizujoče vplivati
démorazlíčica
in
démo razlíčica
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
demonstracijska, predstavitvena verzija česa, zlasti elektronskega aparata, računalniškega programa:
demorazličica igre
démos
-a
m
(
ẹ̑
)
pri starih Grkih
svobodno ljudstvo s političnimi pravicami:
atenski demos
//
ljudstvo sploh:
demoskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
raziskovanje, proučevanje javnega mnenja:
inštitut za demoskopijo
démosovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
od 1990 do 1991
član, pristaš katere od strank, ki sestavljajo zvezo Demokratična opozicija Slovenije [DEMOS]:
zborovanje demosovcev
/
glasovanje demosovcev v skupščini
demótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
arheol.,
v zvezi
demotična pisava
poenostavljena hieratska pisava v starem Egiptu:
demotivírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
povzročati, da je kdo brez spodbude, navdušenja:
demotivirati mlade, podjetnike
demótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
arheol.,
v zvezi
demotska pisava
poenostavljena hieratska pisava v starem Egiptu:
démovêrzija
in
démo vêrzija
-e
ž
(
ẹ̑-é
)
demonstracijska, predstavitvena verzija česa, zlasti elektronskega aparata, računalniškega programa:
demoverzija programa
démper
-ja
m
(
ẹ̄
)
grad.
stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala:
bagri in demperji
denacificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izvesti denacifikacijo:
denacifikácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odpravljanje nacizma:
izvesti denacifikacijo
/
denacifikacija Nemčije
denacionalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
vrnitev nacionaliziranega premoženja prejšnjim lastnikom:
izvesti denacionalizacijo
;
denacionalizacija nepremičnin, zemljišč
2.
jemanje ali izgubljanje narodne zavesti in znakov narodnosti, raznarodovanje:
ljudstvu je pretila nevarnost denacionalizacije in celo iztrebljenja
;
politika denacionalizacije
;
proces denacionalizacije
/
denacionalizacija kulture
denacionalizacíjski
in
denacionalizácijski
-a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na denacionalizacija 1:
denacionalizacijski postopek, upravičenec, zahtevek
;
denacionalizacijska odločba
;
reševanje denacionalizacijskih vprašanj
denacionalizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je dobil vrnjeno nacionalizirano premoženje ali je upravičen do njega:
pravica denacionalizirancev do vračila odvzetega premoženja
;
združenje denacionalizirancev
;
obveznosti do denacionalizirancev
denacionalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izvesti denacionalizacijo:
denacionalizirati podjarmljeni narod
/
denacionalizirati industrijo
denár
-ja
m
(
á
)
1.
splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti:
imeti, posoditi denar
;
vložiti denar v hranilnico
;
denarja je zmanjkalo
;
služiti, zaslužiti veliko denarja
;
ostal je brez denarja
;
igrati za denar
;
dobiti plačilo v denarju
/
denar priteka, se steka v blagajno
;
denar je pošel
;
na lahek način priti do denarja
;
ekspr.
lahko bi zaslužil na kupe denarja
;
ima denarja kot toče, kot pečka
zelo veliko
/
ta denar je še v veljavi
;
država je zamenjala denar
dala v obtok novo plačilno sredstvo
;
zamenjati denar v banki
eno valuto za drugo
;
plačati z gotovim denarjem
z gotovino
;
menjalnica denarja
//
kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo:
dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi
;
skrbno je začel preštevati denar
;
denarnico ima polno denarja
;
ponarejen, srebrn denar
;
ekspr.
cel šop denarja je držal v rokah
/
menjati, zmenjati denar
bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž
;
droben denar
drobiž
/
kovinski, papirnati denar
;
poznam ga kot slab denar
zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
/
ekspr.
plastični denar
kartice z elektronsko vpisanimi podatki, ki omogočajo brezgotovinsko plačevanje in dviganje gotovine na bankomatih, v bankah
2.
v zvezi
elektronski denar
denar na računih, ki je namenjen brezgotovinskemu poslovanju med različnimi računi:
imetnik elektronskega denarja
;
izdaja elektronskega denarja
;
povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku
//
brezgotovinsko poslovanje med različnimi računi:
uporaba elektronskega denarja
3.
nav. ekspr.,
s prilastkom
plačilo
,
znesek
:
dobiti za drag, velik denar
;
lepe denarje dobiva, pa vse zapravi
;
kupiti za majhen denar
;
tega ne prodam za noben denar
●
ekspr.
denar mu ne gre rad iz rok
skop je
;
ekspr.
denar se je ne drži
ne hrani ga; je zapravljiva
;
ekspr.
oprati denar
spraviti nelegalno pridobljeni denar v legalni obtok
;
ekspr.
prati denar
spravljati nelegalno pridobljeni denar v legalni obtok
;
ekspr.
sto tisoč, to je že denar
to je velika vsota denarja
;
to blago je vredno svojega denarja
njegova cena ustreza vrednosti
;
iron.
ta ti je svojega denarja vreden
je slab, pokvarjen človek
;
ekspr.
kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo
da ga na zelo lahek način zaslužimo
;
ekspr.
denar spravlja v nogavico
ga hrani doma; varčuje
;
pog.
knjiga gre v denar
proda se dosti izvodov knjige
;
pog.
spraviti v denar
prodati
;
pog.
nisem pri denarju
nimam denarja
;
ekspr.
to je zlatega denarja vreden delavec
zelo dober, marljiv
;
pog.,
ekspr.
denar na roko ali pa nič
plačati takoj in v gotovini
;
preg.
denar je sveta vladar
za denar se vse dobi
;
preg.
za malo denarja malo muzike
za majhno plačilo se malo dobi
;
ekspr.
pralnica denarja
ustanova, skupnost, ki nelegalno pridobljeni denar spravlja v legalni obtok in s tem zabrisuje njegov izvor
;
ekspr.
pranje denarja
spravljanje nelegalno pridobljenega denarja v legalni obtok z namenom zabrisati njegov izvor
♦
ekon.
aktivni denar
;
bančni denar
bankovci emisijske banke in knjižni denar
;
knjižni denar
imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo
;
kreditni denar
državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo
;
kupna moč denarja
veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto
;
obtok denarja
krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju
;
vrednost denarja
;
fin.
emisija denarja
;
razvrednotenje denarja
denárci
-ev
m
mn.
(
á ā
)
ekspr.
denar
:
služiti denarce
/
kupčija mu je vrgla lepe, čedne denarce
;
dobro smo se imeli za majhne denarce
denárček
-čka
m
(
á
)
otr.
manjšalnica od denar:
ne morem ti kupiti, ker nimam denarčka
/
očka je šel služit denarčke
denáren
-rna -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na denar:
biti v denarni stiski, zadregi
;
nobenih denarnih skrbi nima
/
denarni kapital
;
denarni kredit
;
ukvarja se z raznimi denarnimi posli
;
zbirati denarne prispevke
;
visoke denarne dajatve
;
denarna kazen
;
denarna podpora
;
dobiti sporočilo o denarni pošiljki
/
denarni sistem
;
perspektivna denarna politika
/
denarni zavod
zavod, ki se ukvarja s kreditnimi in plačilnimi posli
;
denarna nakaznica
obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki
♦
ekon.
denarna akumulacija
;
denarna enota
enota, ki je izhodišče pri računanju zneskov
;
denarno gospodarstvo
finance, denarništvo; gospodarstvo, ki uporablja denar kot menjalni pripomoček
;
denarna sredstva
za določen namen potrebni znesek
;
blagovno-denarni odnosi
2.
ekspr.
premožen
,
bogat
:
to je pa denaren človek
;
seveda, za denarne ljudi to ni drago
/
priženil se je k denarni hiši
denárno
prisl.
:
tudi denarno ga je podpiral
denárič
-a
m
(
ā
)
nekdaj
belič
,
penez
:
četrtnjak pšenice je stal devet krajcarjev in en denarič
♦
pravn.
krvavi denarič
sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem
denárij
-a
m
(
á
)
num.
srebrn rimski novec za deset asov ali štiri sesterce:
denárnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
majhna, torbici podobna priprava za nošenje bankovcev in kovancev:
izgubiti, najti denarnico
;
usnjena denarnica
●
ekspr.
v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico
potrošil je precej denarja
;
ekspr.
na široko je odpiral denarnico
bil je zelo radodaren
;
ekspr.
ti gospodje imajo debele denarnice
veliko denarja
;
hotel ni primeren moji denarnici
cene v njem so zame previsoke
2.
zastar.
blagajna
:
plačati pri denarnici
/
kupili so mu hišo iz občinske denarnice
denárnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z denarnimi posli:
lastnik podjetja je bil znan denarnik
;
vsi v družini so sloveli kot veliki denarniki
2.
star.
bogat človek:
skop denarnik
denárniški
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od denarnik:
bil je tipičen predstavnik denarniške družbe
denárništvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z denarnimi posli:
tudi njegov sin se je posvetil denarništvu
;
dvigniti denarništvo na višjo raven
;
sodelovali so vodilni teoretiki in praktiki s področja denarništva
denárnogospodárski
-a -o
prid.
(
ā-á
)
nanašajoč se na denarno gospodarstvo:
prehod iz naturalnega gospodarstva na denarnogospodarski sistem
/
denarnogospodarske razmere
denárnost
-i
ž
(
ā
)
star.
premožnost
:
bahal se je s svojo denarnostjo
denárska
-e
ž
, denárskih
(
á
)
nar.
plačilni dan:
Vsako soboto je bila denarska in kajkrat je bilo že polnoči, preden sem vse končal in blagajno uredil
(F. Finžgar)
denárski
-a -o
prid.
(
á
)
star.
denaren
:
denarska enota
/
denarski človek
premožen, bogat
denárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na denarstvo:
denarstvena enotnost
2.
zastar.
denaren
:
dober denarstveni položaj
denárstvenik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
denarnik
,
finančnik
:
mogočni denarstveniki
denárstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
denarni sistem:
okrepiti, urediti denarstvo države
;
enotno denarstvo
2.
denarništvo
:
razvoj denarstva
denaturácija
-e
ž
(
á
)
1.
kem.
dodajanje primesi kakemu živilu, da postane za človeka neužitno:
denaturacija sladkorja, špirita
2.
knjiž.
spreminjanje prvotne, naravne podobe:
moderna civilizacija povzroča denaturacijo pokrajin
denaturalizácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
odvzem državljanskih pravic:
denaturalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
odvzeti državljanske pravice:
denaturíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od denaturirati:
denaturiranje sladkorja
denaturírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
kem.
z dodajanjem primesi napraviti kako živilo za človeka neužitno:
denaturirati alkohol, sladkor
2.
knjiž.
spremeniti prvotno, naravno podobo:
denaturirati pokrajino
denaturíran
-a -o:
denaturiran špirit
;
denaturirana narava
;
denaturirana sol
denaturíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
kem.
s katerim se denaturira:
denaturirno sredstvo
dencè
-à
in
dènce -a
[
dənce
]
s
(
ȅ ȁ; ə̀
)
manjšalnica od dno:
dence sodčka
dendi
ipd.
gl.
dandy
ipd.
dendrít
-a
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.,
anat.
kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice, drevnik:
dendriti in nevriti
2.
min.
vejasto oblikovana izločnina v tesnih razpokah kamnin:
dendríten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
anat.,
min.
ki ima vejasto obliko;
razvejen
,
razvejan
:
dendritni kristali
;
razcep je dendriten
dendrítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
anat.,
min.
ki ima vejasto obliko;
razvejen
,
razvejan
:
dendritični kristali
;
dendritičen razcep
dendrografíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o drevju in drugih lesnatih rastlinah:
dendrológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za dendrologijo:
pri oblikovanju naselja sodelujejo tudi dendrologi
dendrologíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o drevju in drugih lesnatih rastlinah:
uporabna dendrologija
/
parkovna dendrologija
dendrolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dendrologe ali dendrologijo:
dendrološko delo na terenu
dendrométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
gozd.
priprava za merjenje debel stoječih dreves, deblomer:
dendrometríja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o merjenju gozdnega drevja:
deníkinec
-nca
m
(
ȋ
)
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
pripadnik protirevolucionarnih sil generala Denikina:
potolčeni od rdečih čet so se denikinci umikali
denitrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
metal.
odstraniti, odvzeti dušik iz spojine:
denitrirati jeklo
denominácija
-e
ž
(
á
)
fin.
uvedba nove denarne, vrednostne enote v zameno za večje število starih:
izvesti denominacijo
;
denominacija delnic
denominatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
izpeljan iz samostalnika ali pridevnika;
izimenski
,
imenski
:
denominativni pridevnik
denominíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na denominacijo:
obveznice so denominirane v evre
denominírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
uvesti novo denarno, vrednostno enoto v zameno za večje število starih:
denominirali so točke skladov
denotát
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
predmetnost ali pojavnost v razmerju do svojega poimenovanja brez čustvenega priznaka:
sinonimi so različna poimenovanja za isti denotat
denotatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.,
navadno v zvezi
denotativni pomen
pomen besede, izraza, ki ni čustveno, osebnostno obarvan:
dentál
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik:
t in d sta dentala
dentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zobe, zoben:
dentalna infekcija
♦
jezikosl.
dentalni zapornik
dentícija
-e
ž
(
í
)
med.
dobivanje, rast zob, zobljenje:
dentín
-a
m
(
ȋ
)
anat.
snov, ki sestavlja glavni del zoba, zobovina:
plast dentina
dentíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob, zobar:
k dentistu hodi
♦
šol.
višji dentist
strokovnjak z višjo stomatološko izobrazbo
;
dentist
nekdaj
kdor dokonča predpisano učno dobo pri zobozdravniku in opravi izpit
dentístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od dentist:
dentistična praksa
dentístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja s popravljanjem zob:
ugledna dentistka
♦
šol.
višja dentistka
strokovnjakinja z višjo stomatološko izobrazbo
dentístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
dentističen
:
dentistovski poklic
denudácija
-e
ž
(
á
)
geogr.
odnašanje površinskih zemeljskih plasti zaradi delovanja padavin, vetra, ledenikov:
gola skalnata površina je posledica denudacije
denudacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na denudacijo:
denudacijski proces
/
denudacijsko spreminjanje površja
denudírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
geol.
opraviti, izvršiti denudacijo:
ledenik je denudiral dolino
denudíran
-a -o:
denudirana tla
denuklearizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
skleniti, določiti, da na kakem območju ne bo atomskega orožja:
denuklearizirati srednjo Evropo
denuklearizíran
-a -o:
denuklearizirano območje
denunciácija
-e
ž
(
á
)
sporočitev nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji;
ovadba
,
prijava
:
za dosego cilja so uporabljali intrige in denunciacije
;
anonimna, podla denunciacija
denunciánt
in
denunciànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
kdor denuncira, ovaduh:
ta človek je izdajalec in denunciant
;
molčal je, ker se je bal denunciantov
denunciántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki denuncira:
bila je fašistična denunciantka
denunciántski
-a -o
(
ā
)
pridevnik od denunciant, ovaduški:
denunciantske metode
denunciántstvo
-a
s
(
ā
)
dejavnost denunciantov, ovaduštvo:
očitali so mu denunciantstvo
;
organizirali so denunciantstvo
/
zaradi njegovega denunciantstva so zaprli mnogo ljudi
denuncíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od denuncirati:
širila se je fašistična propaganda, denunciranje in zapiranje meščanov
denuncírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji;
ovaditi
,
prijaviti
:
denunciral je svoje podrejene
;
denuncirati policiji
;
krivično denuncirati
denziméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje gostote tekočin;
areometer
denzitométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
optična priprava za merjenje potemnitve na filmskih negativih ali kromatogramih:
preiskati film z denzitometrom
deodár
-ja
m
(
ā
)
bot.
himalajska cedra:
nad listavce so se dvigali orjaški deodarji
deontologíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
predpisi, ki urejajo dolžnosti določenega stanu, poklica:
pravna, zdravniška deontologija
deontolóški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od deontologija:
deontološki kodeks
depandánsa
-e
ž
(
ȃ
)
stranska stavba hotela, spadajoča h glavni stavbi:
hotelu so prizidali depandanso
;
vse sobe v glavnem hotelu in depandansi so zasedene
//
podružnični objekt, zlasti gostinski:
večja gostinska podjetja gradijo depandanse v turistično zanimivih krajih
;
planinsko društvo je odprlo depandanso v preurejeni kmečki hiši
departmá
-ja
tudi
departement -a
[
departmá -ja
]
m
(
ȃ
)
1.
v Franciji
velika upravna enota:
severni departmaji
;
prefekt departmaja
2.
v nekaterih državah
najvišji oddelek v državni upravi:
departma za trgovino
/
državni departma
ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike
departmájski
tudi
departementski -a -o
[
departmájski
]
(
ȃ
)
pridevnik od departma 1:
departmajske volitve
depedikulácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sistematično odpravljanje, uničevanje uši, razuševanje:
v okuženih območjih so izvedli depedikulacijo
depersonalizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
odvzem, izguba zavesti o lastni osebnosti;
razosebljenje
:
depersonalizacija človeka
;
proces depersonalizacije
/
kulturna depersonalizacija
;
depersonalizacija človeškega dela
depersonalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povzročiti depersonalizacijo:
depersonalizirati človeka
;
stroj delavca depersonalizira
/
depersonalizirati delo
depéša
-e
ž
(
ẹ̑
)
nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo:
iz brigad in odredov so prihajale depeše
;
dešifrirati, poslati depešo
;
nujna, telegrafska depeša
;
depeša glavnega štaba
depéšen
-šna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na depešo:
depešno sporočilo
♦
voj.
depešno povelje
depešírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
poslati nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo:
depeširati generalnemu štabu
depešíran
-a -o:
depeširano poročilo
depilácija
-e
ž
(
á
)
kozm.
začasna odstranitev dlak s kože:
v kozmetičnem salonu opravljajo tudi depilacijo
;
laserska depilacija
;
boleča, neboleča depilacija bikinija, nog
;
aparat, krema, vosek za depilacijo
;
epilacija in depilacija
depilátor
-ja
m
(
ȃ
)
kozm.
sredstvo za depilacijo:
depilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kozm.
opravljati depilacijo:
depilirati noge
deplasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spraviti kaj v neugoden položaj:
deplasirati figuro pri šahu
deplasíran
-a -o
1.
deležnik od deplasirati:
črna dama njegovega soigralca je bila deplasirana
2.
neprimeren
,
neumesten
,
zgrešen
:
deplasirana diskusija
;
zgodovinsko deplasirane tendence
;
to, kar počneš, je deplasirano
deplasmá
-ja
m
(
ȃ
)
navt.
teža vode, ki jo spodrine ladja, spodriv:
deplasma ladje je 15.000 ton
depó
-ja
m
(
ọ̑
)
prostor, v katerem se kaj shrani, uskladišči za določen čas;
skladišče
,
shramba
:
arhivski, muzejski depo
;
depo hrane, rezervne opreme, premoga
//
v tem prostoru shranjeni predmeti:
vrednost celotnega depoja
/
bančni depo
banki v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog
♦
voj.
depo vojnih ladij
pristanišče za vojne ladje, ki so v rezervi ali v popravilu
depójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na depo:
muzej nima depojskih prostorov
♦
arheol.
depojska najdba
najdba večjega števila predmetov na istem kraju
depolarizácija
-e
ž
(
á
)
fiz.
zmanjšanje upadanja napetosti med priključkoma galvanskega člena pri obremenitvi:
depolarizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fiz.
zmanjšati upadanje napetosti med priključkoma galvanskega člena pri obremenitvi:
depolitizácija
-e
ž
(
á
)
odprava, odstranitev političnih elementov, vplivov iz česa:
depolitizacija državnih funkcij, šolstva, javnega življenja
/
depolitizacija Cerkve
//
prenehanje ukvarjanja s politiko:
današnja depolitizacija je posledica razočaranj nad splošnim političnim razvojem v Evropi
depolitizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odpraviti, odstraniti politične elemente, vplive iz česa:
vso afero so skušali depolitizirati
/
depolitizirati Cerkev
depolitizírati se
prenehati ukvarjati se s politiko:
del mladine se je depolitiziral
deponènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kdor kaj deponira:
zavarovati blago deponentov
deponéntnik
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
glagol s trpno obliko in tvornim pomenom:
deponentniki v latinščini
deponíja
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega, odlagališče:
deponije smeti
/
deponija kuriva
;
deponije za gradbeni material
deponíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deponirati:
deponiranje vrednostnih papirjev
/
deponiranje smeti
odlaganje
deponírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati, izročiti v hrambo:
deponirati ček, vrednostne papirje v banki
/
deponirati valuto na carini
deponíran
-a -o:
deponirano zlato
;
potrdilo o deponiranem denarju
depopulácija
-e
ž
(
á
)
upadanje števila prebivalcev na določenem območju:
v posameznih občinah je čutiti depopulacijo
;
industrializacija je pospešila depopulacijo hribovitih pokrajin
;
zaradi depopulacije je ostalo veliko zemlje neobdelane
deportácija
-e
ž
(
á
)
prisilna preselitev posameznika ali dela prebivalstva v drug, oddaljen kraj:
izdaji so sledile množične deportacije
;
obsoditi na deportacijo
;
politična deportacija
;
deportacije v koncentracijska taborišča
deportacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deportacijo:
deportacijski vagoni
/
deportacijsko taborišče
deportíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je deportiran:
sestali so se bivši deportiranci
;
deportiranci so množično umirali
;
povratek deportirancev
deportíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od deportirati:
znašali so se nad prebivalstvom s požigi, ropanjem in deportiranjem
deportíranka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je deportirana:
deportírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
prisilno preseliti koga v drug, oddaljen kraj, navadno kazensko:
kaznjence so deportirali v kolonije
;
okupatorji so deportirali prebivalstvo v koncentracijska taborišča
;
zaradi sodelovanja v stavki so deportirali mnogo ljudi
deportíran
-a -o:
med vojno je bil preganjan in deportiran
depóten
-tna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od depo:
depotno potrdilo
depozít
-a
m
(
ȋ
)
1.
v banko vložena denarna sredstva;
vloga
2
:
denarni, devizni depozit
;
število depozitov narašča
2.
v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog:
depozit zlata
;
vrednost depozita
/
bančni depozit
bančni depo
;
carinski depozit
denar ali blago, ki ga vzame carinski organ v hrambo
♦
pravn.
sodni depozit
denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
depozitár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor hrani deponirano blago:
depozitar izda deponentu depotno potrdilo
2.
deponent
depozíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na depozit:
depozitna služba
;
depozitna taksa
/
depozitna banka
banka, ki zlasti sprejema hranilne vloge
♦
ekon.
depozitni denar
knjižni denar
depravácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
izprijenost
,
pokvarjenost
:
etična in moralna depravacija alkoholika
depreciácija
-e
ž
(
á
)
fin.
padec, znižanje vrednosti;
razvrednotenje
:
depreciacija denarja
depresíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
med.
bolezensko duševno stanje z zmanjšanim zanimanjem za zunanji svet:
bolezni so sledile hude depresije
;
zapadel je v melanholijo in depresijo
;
biti v depresiji
;
duševna, nevrotična depresija
2.
potrtost
,
pobitost
:
neuspeh pri izpitu je povzročil v njem depresijo
;
moralna depresija
;
roman pripoveduje o notranjih konfliktih in depresijah ljudi med vojno
/
življenjska depresija
3.
geogr.
del kopnega, ki leži nižje od morske gladine:
terenska depresija
;
depresija ankaranske ravnice
4.
ekon.
doba v gospodarskem ciklusu, ki nastopi po krizi:
splošna gospodarska depresija
;
depresije in recesije
5.
meteor.,
navadno v zvezi
barična depresija
območje nizkega zračnega pritiska:
barična depresija povzroča slabo vreme
depresíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na depresijo:
depresijsko območje
/
depresijske padavine
/
pri bolniku se kažejo depresijski znaki
depresívec
-vca
m
(
ȋ
)
pog.
depresivnež
:
obupan depresivec
;
življenjski poraženci, pijanci in depresivci
/
manični depresivec
depresíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na depresija 1:
preboleti depresivno krizo
/
depresivno razpoloženje
depresívnež
-a
m
(
ȋ
)
depresiven človek:
depresivnež se je zatekel k psihiatru
deprésor
-ja
m
(
ẹ̑
)
kem.
kemikalija za zmanjšanje aktivnosti reagentov:
močen depresor
deprimíranost
-i
ž
(
ȋ
)
potrtost
,
pobitost
:
duševna deprimiranost
;
vzdušje deprimiranosti
deprimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
duševno potreti, pobiti:
drama je gledalce deprimirala
;
pisateljev pesimizem zelo deprimira
deprimirajóč
-a -e:
deprimirajoči dogodki
;
deprimirajoča glasba
deprimíran
-a -o:
zaradi zadnjih dogodkov so bili ljudje deprimirani
deprofesionalizácija
-e
ž
(
á
)
odstranitev, ukinitev profesionalizacije:
začela se je deprofesionalizacija v političnih organizacijah
;
deprofesionalizacija družbenih funkcij
deputácija
-e
ž
(
á
)
skupina ljudi, izbranih in poslanih kam s posebno nalogo, odposlanstvo:
deputacija je sporočila zahteve delavcev
;
poslati, sprejeti deputacijo
;
deputacija dijakov je v imenu razreda čestitala profesorju
;
član deputacije
/
poklonitvena deputacija
ki izraža prostovoljno podreditev kaki oblasti
deputát
1
-a
m
(
ȃ
)
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo, odposlanec:
delavski deputat
//
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
voljen delavski, kmečki ali vojaški zastopnik v sovjetu:
sovjet deputatov Leningrada
deputát
2
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
del zaslužka, ki ga dobi delavec v naravi, v blagu:
dobivati deputat
;
deputat moke, premoga
;
zemlja je pripadala hiši kot deputat
deputáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na deputat
2
:
deputatni premog
;
deputatna zemlja
zemlja, ki jo dobi najemni delavec le v uporabo kot del zaslužka
deputátnik
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
delavec, ki dobi del zaslužka v naravi, v blagu:
po žetvi so izplačali deputatnikom
déra
1
-e
ž
(
ẹ́
)
lesen pod, oder za sušenje zrnja, sadja:
po deri so razgrnili proso
;
dera v sušilnici
;
kozolec z dero
déra
2
in
dêra -e
ž
(
ẹ́; é
)
nar. vzhodno
dninarsko delo, pri katerem si mora delavec prinesti hrano s seboj:
na dero hoditi
deráč
-a
m
(
á
)
močen podočnik pri zvereh:
volk je zasadil derače ovci v vrat
derák
-a
m
(
á
)
nar. zahodno
kristusov trn, bodčec:
deratizácija
-e
ž
(
á
)
sistematično uničevanje, zatiranje škodljivih glodavcev, zlasti podgan in miši:
opraviti vsakoletno deratizacijo
;
zavod za dezinsekcijo in deratizacijo
deratizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
opraviti deratizacijo:
v mestu so deratizirali vse kleti in kanale
dêrbi
-ja
m
(
ȇ
)
1.
dirka plemenskih jahalnih ali kasaških konj, ki se prireja enkrat letno:
na letošnjem derbiju je zmagala kobila Rožica
;
jahalni, kasaški derbi
2.
odločilno tekmovanje med starima (športnima) tekmecema, zlasti krajevnima:
finalni, krajevni derbi
;
rezultat derbija
/
v derbiju kola se je šahovska partija končala neodločeno
;
v prid. rabi:
derbi tekma
;
derbi srečanje
♦
obl.
derbi vzorec
luknjičast vzorec na kapici in ob opetniku športnega čevlja
dêrbijski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od derbi:
derbijske dirke
;
derbijsko srečanje
derečína
-e
ž
(
í
)
mesto v potoku ali reki, kjer voda dere:
derečina nad jezom
deréza
-e
ž
(
ẹ̄
)
nav. mn.
železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje:
navezati dereze
;
po zaledeneli strmini ni bilo mogoče hoditi brez derez
;
hoja z derezami
♦
alp.
ledeniške dereze
s kratkimi konicami za hojo po ledu
;
srenske dereze
z dolgimi konicami za hojo po srenu
derézen
-zna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od dereza:
derezni jermeni
derezína
-e
ž
(
ȋ
)
žel.
drezina
dêrež
-a
m
(
ȇ
)
nekdaj
klop, na katero se priveže obsojenec med šibanjem:
Daj me na derež ali na vse natezalnice tega sveta, po sili ne izveš od mene ničesar!
(W. Shakespeare – M. Bor)
dêrik
-a
m
(
ȇ
)
teh.
premični žerjav za gradbena ali nakladalna dela:
ladijski derik
derivácija
-e
ž
(
á
)
1.
teh.
speljevanje, odvajanje vode iz naravne struge:
derivacija k hidrocentrali
;
derivacija za namakalne namene
2.
voj.
odklon izstrelka od smeri streljanja:
meriti derivacijo
♦
jezikosl.
tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava
;
mat.
funkcija, dobljena z odvajanjem; odvod
derivacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na derivacijo:
derivacijski sistem pri hidrocentrali
derivát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
spojina, pridobljena iz druge spojine:
derivati benzena, celuloze
;
pren.
država je derivat meščanske družbe
;
jazz s svojimi derivati
derivatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
pridobljen od pravnega prednika:
derivativna pravica
derivírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
mat.
iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja;
odvajati
1
:
dêrma
-e
ž
(
ȇ
)
anat.
koža, zlasti glede na zgornji dve plasti:
usnjica je del derme
/
šol. žarg.
danes je delal dermo
izpit iz dermatologije
/
med. žarg.
grem na dermo
dermatološko kliniko
dermálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dermo, kožen:
dermalni izrastek
dermatítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje kože:
zdravnik je ugotovil dermatitis
dermatól
-a
m
(
ọ̑
)
farm.
rumen prašek, ki pospešuje celjenje manjših ran na koži:
dermatológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za dermatologijo:
poslati pacienta k dermatologu
dermatologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o koži in kožnih boleznih:
profesor dermatologije
;
novosti, spoznanja v dermatologiji
/
estetska, laserska dermatologija
/
klinika, oddelek za dermatologijo
dermatológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za dermatologijo:
dermatolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dermatologijo:
najnovejši dermatološki izsledki
/
dermatološka klinika
dêrmatovenerologíja
-e
ž
(
ȇ-ȋ
)
veda o kožnih in spolnih boleznih:
specializirati se za dermatovenerologijo
dermatóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
kožna bolezen:
ekcemi in druge dermatoze
deročína
-e
ž
(
í
)
mesto v potoku ali reki, kjer voda dere:
čoln je naglo neslo po deročini
;
v deročini je bilo precej postrvi
deróčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost deročega:
deročnost reke je bila tolikšna, da niso mogli veslati
derogácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
delen ali popoln odvzem veljavnosti zakonski določbi z novo zakonsko določbo;
razveljavitev
derogírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
delno ali popolnoma odvzeti veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo;
razveljaviti
:
derogirati vsa prejšnja določila
deromantizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti, odstraniti romantičnost:
pisatelj je v romanu življenje deromantiziral
deromantizíran
-a -o:
deromantizirana romantika
derúh
-a
m
(
ū
)
nar.
orodje za odstranjevanje lubja z muževnega debla;
lupilnik
:
Karmuh je deblo čistil vejevja in spotoma nasekaval skorjo, drugi pa je z velikim deruhom že lupil
(Prežihov)
dêrviš
-a
m
(
ȇ
)
v muslimanskem okolju
menih
:
fanatični, plešoči derviši
;
plesati divje kot derviš
dêrviški
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na derviše:
derviško življenje
/
plesalci so se predali derviški strasti
dês
-a
tudi
--
m
(
ȇ
)
glasb.
za polton znižani ton d:
za desom je pavza
;
prvi del zloženk
Des-dur
desalinizácija
-e
ž
(
á
)
spreminjanje morske vode v sladko, razsoljevanje:
naprave za desalinizacijo
/
desalinizacija morske vode
desánt
-a
m
(
ā
)
prevoz vojaštva na sovražnikovo ozemlje z namenom, da opravi določeno nalogo:
letalski, padalski, pomorski desant
;
nemški desant na Drvar
/
na karti je označen kraj desanta
desánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na desant:
desantne čete
/
letalski desantni napad
;
desantna operacija
♦
voj.
desantni čoln
čoln, prirejen za hitro izkrcavanje
descendénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pravn.
sorodstveno razmerje v ravni črti naprej:
raziskovati descendenco družine
2.
biol.
evolucija
:
nauk o descendenci
descendénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na descendenco:
descendenčno razmerje
/
descendenčna teorija
descendènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pravn.
sorodnik v ravni črti naprej, potomec:
ascendenti in descendenti
descendénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na descendenco:
descendentna vrsta
♦
petr.
descendentne raztopine
raztopine, ki prihajajo z zemeljske površine v notranjost
descendírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
širiti se navzdol, spuščati se:
infekcija descendira iz ledvic v mehur
desegregácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje, odprava rasnega razlikovanja:
rasisti se upirajo desegregaciji
/
desegregacija črncev, šol
desén
tudi
dezén -a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
vzorec na tkanini:
abstraktni, cvetlični deseni
;
karo desen
;
prti v raznih barvah in desenih
//
tkanina z vzorci sploh:
krilo iz rjavega desena
desenatêr
in
desinatêr
tudi
dezenatêr -ja
m
(
ȇ
)
tekst.
risar vzorcev za tkanine:
šola je vzgojila mnogo desenaterjev
desenírati
-am
in
desinírati -am
tudi
dezenírati -am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tekst.
izdelovati vzorce za tkanine:
kreatorji desenirajo oblačilne predmete
deseníran
in
desiníran
tudi
dezeníran -a -o:
desenirano blago za perilo
desenzibilizácija
-e
ž
(
á
)
med.
zmanjšanje, odprava preobčutljivosti česa:
desenzibilizacija organizma
♦
fot.
desenzibilizacija filma
zmanjšanje občutljivosti za določen barvni spekter
desenzibilizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
zmanjšati, odpraviti preobčutljivost česa:
desenzibilizirati alergičnega bolnika
♦
fot.
desenzibilizirati film
zmanjšati mu občutljivost za svetlobo
desêrt
-a
m
(
ȇ
)
jed, ki se ponudi po glavni jedi v dnevnem obroku, poobedek:
ob koncu obeda so prinesli desert
;
za desert je bil sir
;
sadni desert
desêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na desert:
desertno pecivo
/
desertni krožnik
krožnik, manjši kot navaden plitvi krožnik
;
desertni pribor
pribor, manjši kot navaden pribor
//
v zvezi
desertno vino
močno vino z značilno aromo, navadno zelo sladko:
deservíranje
-a
s
(
ȋ
)
gost.
pospravljanje mize po dnevnem obroku:
natakarjeva naloga je tudi deserviranje
desét
desêtih
štev.
(
ẹ̑ é
)
1.
izraža število deset [10]
a)
v samostalniški rabi:
pet in pet je deset
;
kaj more eden proti desetim
/
ura je deset
;
ob desetih dopoldne
;
pridem ob desetih (zvečer)
22
h
;
nar.
proti desetém
deseti uri
b)
v prilastkovi rabi:
deset prstov
;
tudi neskl.:
knjiga v deset(ih) zvezkih
;
z nekaj deset možmi
;
stane okoli deset evrov
♦
rel.
deset božjih zapovedi
danih Mojzesu na Sinajski gori
//
neskl.
izraža številko deset:
stanuje na Cankarjevi 10
;
napiši tri ulomljeno z deset
/
pri izpitu je dobil oceno deset
2.
ekspr.
izraža nedoločeno večjo količino:
na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših
/
deset let ga že nisem videl
zelo dolgo
●
ekspr.
gornjih deset tisoč
najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
;
pog.,
ekspr.
vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi
naj bo zelo zadovoljen
;
preg.
kdor molči, desetim odgovori
;
sam.:,
igr.
srčna deset
desetica, desetka
deset...
ali
desét...
in
deset...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na število deset:
desetletje, desettisočak
;
desetdneven, desetlitrski, desetminuten, desetprsten
;
desetkraten
deseták
-a
m
(
á
)
vrednost deset denarnih enot:
pri taki vsoti se nekaj desetakov ne bo poznalo
//
bankovec ali kovanec v tej vrednosti:
desetaki so zažvenketali po mizi
;
segel je v žep in mu dal desetak
desetár
-ja
m
(
á
)
1.
nekdaj
čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od razvodnika, ali nosilec tega čina:
vsi mitraljezci so postali desetarji
;
četni desetar vadi rezerviste
/
dobiti, imeti čin desetarja
2.
kdor vodi skupino desetih ljudi sploh:
vse delo so vodili desetarji
;
na sestanku so določili novega desetarja tekmovalne desetine
/
desetar pionirskega odreda
♦
žel.
uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge
desetárka
-e
ž
(
á
)
1.
nosilka desetarskega čina:
po poklicu je vojakinja, po činu pa desetarka
;
ameriška, britanska desetarka
/
kmalu po prihodu v partizane je dobila čin desetarke
nekdaj
čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od razvodnika
2.
ženska, ki vodi skupino desetih ljudi sploh:
skupino mladink je vodila prizadevna desetarka
;
gasilska desetarka
;
desetarka ekipe
desetárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na desetarje:
desetarski tečaj
/
desetarski čin
/
desetarska služba
desétdnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki traja deset dni:
desetdnevni rok za pritožbo
;
desetdnevne počitnice
♦
zgod.
desetdnevna vojna
vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991; osamosvojitvena vojna
desétek
tudi
desêtek -tka
m
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
star.
desetina
:
niti desetek tega ni ostalo
/
korakala je pred desetkom deklet
2.
nar. štajersko
pristojbina, ki se plača ob prevzemu zapuščine ali ob prodaji, nakupu nepremičnin:
plačati desetek in cenilno komisijo
deséten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
mat.
desetiški
:
desetni sestav
desetér
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
ki je desetih vrst:
izdelek gre skozi desetere obrate
deseterák
-a
m
(
á
)
lov.
jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po pet odrastkov:
lep deseterak mu je prekrižal pot
;
jelen deseterak
/
nepravilni deseterak
ki ima na enem rogu pet, na drugem pa manj odrastkov
desetérec
in
desetêrec -rca
m
(
ẹ̑; ȇ
)
lit.
verz južnoslovanske pripovedne ljudske pesmi z desetimi zlogi in glavno cezuro za četrtim zlogom:
epski, lirski deseterec
;
Aškerčeva balada v desetercih
desetéren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑
)
desetkraten
:
deseterna vrednost
;
deseterno povračilo
//
ki je iz desetih delov, enot:
deseterni odmev klicev
desetérno
prisl.
:
kar smo zamudili, si hočemo deseterno pridobiti
desetérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupina desetih oseb:
naša športna deseterica je že odpotovala na tekmovanje
//
knjiž.
skupina desetih enot:
opombe so na koncu vsake deseterice črtic
/
zložil je kakšno deseterico pesmi
približno deset
desetérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
alp.
dereza z desetimi konicami:
najnovejši, izpopolnjeni tip deseterk
desetéro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
skupina desetih enot:
desetero zapovedi
desetero...
prvi del zloženk
nanašajoč se na število deset:
deseteroboj, deseterostop
;
deseteronožec
deseterobòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
šport.
atletsko tekmovanje v desetih panogah:
deseteroboj za moške
;
prvenstvo, tekmovanje v deseteroboju
deseterobójec
-jca
m
(
ọ̑
)
šport.
športnik, ki tekmuje v deseteroboju:
zmagal je naš znani deseterobojec
deseterolôvkar
-ja
m
(
ȏ
)
nav. mn.,
zool.
glavonožci z desetimi lovkami, Decabrachia:
deseteronóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
raki s petimi pari nog hodilk, Decapoda:
deseterostòp
-ópa
m
(
ȍ ọ̄
)
vrsta iz desetih vštric stoječih ali korakajočih oseb:
odred je korakal mimo v dolgih deseterostopih
desétévrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki ima vrednost desetih evrov:
desetevrski bankovec
/
desetevrski razpon
desêti
-a -o
štev.
(
é
)
ki v zapovrstju ustreza številu deset:
desetega [10.] marca
;
ob deseti (uri)
10
h
22
h
;
v desetem letu
;
izbrati vsakega desetega
/
deseti del česa
desetina
●
ekspr.
šola mu je deseta briga
prav nič se ne zmeni zanjo
;
deseta maša
v krščanskem okolju
maša ob desetih
♦
etn.
deseti brat
po ljudskem verovanju
deseti sin, ki mora z doma po svetu
desetíca
-e
ž
(
í
)
1.
mat.
vrednost znaka na predzadnjem mestu desetiške številke:
računati z deseticami
;
število 52 ima pet desetic
/
pisati desetice pod desetice
2.
pog.
številka deset:
namesto devetice je napisal desetico
3.
nekdaj
avstrijski novec za deset krajcarjev:
za četrtinko vina je dal tri desetice
;
srebrna desetica
4.
igralna karta z desetimi znaki:
pikov as in srčna desetica
♦
lov.
šibra s premerom 3 mm; naboj, napolnjen s šibrami deseticami
desêtič
prisl.
(
é
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na desetem mestu:
danes sem že desetič tukaj
desetíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na desetica 1:
desetično mesto številke
desetína
-e
ž
(
í
)
1.
del na deset enakih delov razdeljene celote:
dobil je desetino dobička
;
ekspr.
niti desetina tega ni res!
/
desetina litra
♦
mat.
ena cela, devet desetin
2.
vojaška enota desetih vojakov:
zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma
;
komandir desetine
//
organizirana skupina desetih ljudi:
bili so najboljša desetina v zadrugi
;
tekmovanje pionirskih gasilskih desetin
;
tekmovalna desetina
;
vodja desetine
3.
v fevdalizmu
podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi:
dajati, pobirati desetino
;
hiša je bila oproščena tlake in desetine
;
cerkvena desetina
;
žitna desetina
4.
ruska ploščinska mera, 1,092 ha:
barin je imel sto desetin zemlje
5.
nav. mn.,
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina:
desetine let so minile od takrat
;
prehodili so že desetine kilometrov
;
hiši sta nekaj desetin korakov narazen
/
zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
●
star.
v desetino iti
po ljudskem verovanju
iti po svetu kot deseti brat ali sestra
desetínar
-ja
m
(
ȋ
)
v fevdalizmu
1.
nižji uslužbenec, ki pobira desetino:
določenega dne so prihajali desetinarji
2.
desetinec
desetínec
-nca
m
(
ȋ
)
v fevdalizmu
kdor daje desetino:
desetíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
v fevdalizmu
1.
dajati desetino:
podložniki so desetinili in tlačanili
;
desetiniti graščini
2.
pobirati, prejemati desetino:
grajski hlapci so desetinili
/
desetiniti snope
desetínjenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od desetiniti:
desetinjenje vina
desetínka
-e
ž
(
ȋ
)
del na deset enakih delov razdeljene merske enote:
priprava meri do desetinke milimetra natančno
;
razdalje so zaznamovane v celih kilometrih in desetinkah
desetinah
/
ekspr.
v desetinki sekunde se je premislil
desetínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na desetina 3:
desetinski gospod
/
desetinska pravica
/
desetinsko vino, žito
2.
mat.
decimalen
:
desetinsko število
desetíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki ima za osnovo število deset:
desetiški sestav
;
pretvoriti desetiško številko v dvojiško
desétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pog.
številka deset:
staviti na desetko
/
pri izpitih je dobival same desetke
ocene deset
;
peljati se z desetko
z avtobusom, tramvajem številka deset
2.
skupina desetih enot:
prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine
♦
rel.
zmoliti eno desetko rožnega venca
deset zdravamarij
3.
igralna karta z desetimi znaki:
odložiti desetko
;
pikova desetka
4.
nav. mn.,
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina:
odmetati nekoliko desetk lopat
;
vrgel je na papir nekaj desetk verzov
/
takih razcapancev je na desetke
desétkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
prizadevati občutno številčno izgubo:
kuga je desetkala prebivalstvo
;
volkovi desetkajo čredo
desétkrat
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža deset ponovitev:
desetkrat sedem je sedemdeset
;
desetkrat prepisati
/
meter je desetkrat daljši kot decimeter
;
desetkrat tolikšna hitrost
;
desetkrat manj
//
ekspr.
veliko
,
dosti
:
njihov pes je desetkrat hujši
;
desetkrat lepši je, kot je bil
desétkraten
tudi
desétkráten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ẹ̑-ā
)
desetkrat tolikšen:
letalo preleti v istem času desetkratno razdaljo
;
desetkratna vrednost
desétkratno
tudi
desétkrátno
prisl.
:
desetkratno poplačati
desétléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
star deset let:
desetleten deček
;
desetletni otroci
;
že desetleten je služil za pastirja
2.
ki traja deset let:
desetletno obdobje
;
kljub komaj desetletni praksi so dosegli lepe uspehe
desetlétje
-a
s
(
ẹ̑
)
doba, ki traja deset let:
pred dvema desetletjema
;
v zadnjem desetletju so se razmere spremenile
/
videlo se ji je, da je že dolgo v četrtem desetletju
stara blizu štirideset let
/
ekspr.:
dolga desetletja sta si bila smrtna sovražnika
;
desetletja in desetletja so bila potrebna za to znanstveno resnico
;
ta težnja narašča od desetletja do desetletja
desetlétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
desetletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov:
v razvoju gospodarstva države je bila pomembna prva desetletka
//
desetletna osnovna šola:
dokončal je desetletko
desétlétnica
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
deseta obletnica:
proslava desetletnice podjetja
;
čestitke ob desetletnici izhajanja revije
2.
deset let stara deklica:
navihana desetletnica
desétlétnik
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
deset let star deček:
vzgoja desetletnikov
desétmilijonína
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
del na deset milijonov enakih delov razdeljene merske enote:
desetmilijonina joula
desétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nosilka čina, za stopnjo višjega od poddesetnika:
desetnica Slovenske vojske
2.
etn.,
po ljudskem verovanju
deseta hči, ki mora z doma po svetu:
desetnica brez doma
desetníja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
vojaška enota desetih vojakov;
desetina
:
padla je cela desetnija
desétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
čin komandirja desetine ali nosilec tega čina:
napredovati za desetnika
;
desetnik 17. pešpolka
2.
etn.,
po ljudskem verovanju
deseti sin, ki mora z doma po svetu;
deseti brat
:
žalostna usoda desetnika
;
bil je kot desetnik brez obstanka
//
ekspr.
brezdomec
,
potepuh
:
slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike
;
potepuški desetnik
3.
v fevdalizmu
kdor prejema desetino:
patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku
desétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na desetnike:
desetniški našitki
/
desetniška usoda
desétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar se nanaša na desetega brata:
problem desetništva v slovenski literaturi
desetórica
-e
ž
(
ọ̑
)
skupina desetih oseb:
za turnir so izbrali najboljšo desetorico
//
knjiž.
skupina desetih enot:
na razstavo je poslal desetorico najboljših del
/
od vsega je razumel komaj desetorico stavkov
približno deset
desétpŕsten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ȓ
)
nanašajoč se na deset prstov obeh človekovih rok:
desetprstni sistem tipkanja
;
obvladati desetprstno pisanje na pisalnem stroju
desétpŕstno
prisl.
:
tipkati desetprstno
deséttisočák
-a
m
(
ẹ̑-á
)
vrednost deset tisoč denarnih enot:
pri taki vsoti se nekoliko desettisočakov ne bo poznalo
;
sinovo šolanje ga je stalo nekaj desettisočakov
//
bankovec v tej vrednosti:
potegnil je iz listnice tri desettisočake
deséttisočglàv
in
deséttisočgláv -áva -o
prid.
(
ẹ̑-ȁ ẹ̑-á; ẹ̑-ȃ
)
ekspr.,
navadno v zvezi s
čreda, množica
zelo številen, velik:
tam se pasejo desettisočglave črede
;
na trgu se je zbrala desettisočglava množica
deséttísoči
1
-ev
m
mn.
(
ẹ̑-ȋ
)
ekspr.
nedoločena večja količina:
za vsako malenkost si plačal desettisoče, tako malo je bil vreden denar
;
pri Termopilah se je tristo ljudi bojevalo proti desettisočem
/
na bojišču je šlo v smrt na desettisoče ljudi
●
ekspr.
zgornji desettisoči
najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
deséttísoči
2
-a -e
štev.
(
ẹ̑-ȋ
)
ki v zapovrstju ustreza številu deset tisoč:
nagradili so desettisočo obiskovalko razstave
deséttisočína
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
del na deset tisoč enakih delov razdeljene merske enote:
desettisočina tesla
deséttisočínka
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
del na deset tisoč enakih delov razdeljene merske enote:
računati do desettisočinke natančno
;
desettisočinka milimetra
deséttisočlétje
-a
s
(
ẹ̑-ẹ̑
)
doba, ki traja deset tisoč let:
starost lobanj so ocenili na več desettisočletij
/
ekspr.:
ljudje prebivajo tod tisočletja in desettisočletja
;
te pogoje je ustvarila narava v desettisočletjih razvoja
deséttísočnik
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
ekspr.
pripadnik najbogatejšega in najvplivnejšega družbenega sloja:
ti problemi zadevajo samo najvišje desettisočnike
;
oblastno vedenje desettisočnikov
deséttísočtólarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ-ọ̄
)
ki ima vrednost desetih tisočev tolarjev:
desettisočtolarski bankovec
deséttólarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̄
)
ki ima vrednost desetih tolarjev:
desettolarski bankovec, bon, kovanec
deséttónski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
težek deset ton:
žerjav z lahkoto prestavlja desettonske železne grede
//
ki ima nosilnost deset ton:
desettonski tovornjak
desétúren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑-ȗ
)
ki traja deset ur:
deseturni delavnik
;
deseturnega zasedanja je bilo nazadnje le konec
desideratum
in
deziderát -a
[
prva oblika
deziderátum
]
m
,
mn.
desideráta
s tudi
dezideráti
m
(
ȃ
)
knjiž.
zaželena stvar, zlasti na kulturnem področju, želja:
razstava umetnosti 17. stoletja je že dolgo naš veliki desideratum
/
seznam desiderat
knjig, revij, ki si jih kdo želi izposoditi ali kupiti
design
-a
[
dizájn
]
m
(
ȃ
)
arhit.
dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom, (industrijsko) oblikovanje:
ukvarjal se je z designom
/
pohištvo ima dober design
designírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.,
nekdaj
vnaprej določiti koga za izpraznjeno službeno mesto:
desiro
-ja
[
deziró
]
m
(
ọ̑
)
primestni elektromotorni vlak nemškega podjetja Siemens:
peljati se z desirojem
;
novi vozni redi za desiroje
dèska
-e
in
deskà -è
[
dəska
]
ž
,
rod. mn.
dèsk
tudi
desák
(
ə̄; ȁ ȅ
)
1.
ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla:
pooblati, razžagati desko
;
pribiti desko čez luknjo
;
iz desk zbita koča
;
zabiti žebelj v desko
;
dolga, široka deska
;
hrastove, smrekove deske
;
suhe deske so škripale pod nogami
;
žagana deska
;
tla iz surovih desk
/
ekspr.
spati na golih, trdih deskah
2.
s prilastkom
(lesena) plošča, prirejena za različne namene:
rezati na kuhinjski deski
;
likalna deska
z blagom prevlečena deska za likanje oblek
;
obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski
;
bleščeče osvetljena reklamna deska
;
risalna deska
3.
telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje:
pognal se je na desko in preskočil konja
;
z deske je skočil v vodo
/
odskočna, prožna deska
//
publ.,
v zvezi
odskočna deska
kar omogoča kako dejavnost, izhodišče:
odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje
4.
v zvezi
snežna deska
deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic:
proizvodnja snežnih desk
;
vožnja s snežno desko
;
smuči, snežne deske, vezi in smučarski čevlji priznanih blagovnih znamk
5.
v zvezi
jadralna deska
deska, navadno iz umetne snovi, z gibljivim jamborom za vožnjo po vodi s pomočjo vetra:
izdelovanje jadralnih desk
;
stati na jadralni deski
;
s čolni in jadralnimi deskami so krožili okoli rta
6.
šah.
plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha:
postaviti figure na desko
/
demonstracijska deska
;
šahovska deska
/
igrati na prvi deski
na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu
/
šah. žarg.
dolgo je bil prva deska moštva
najboljši igralec
7.
mn.,
ekspr.
gledališki oder, gledališče:
z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah
;
to delo želimo videti tudi na domačih deskah
/
gledališke, odrske deske
/
zelo mlada je stopila na deske
začela igrati v gledališču
♦
agr.
deska
poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi
;
čeb.
naletna deska
deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele
;
tisk.
deska
plošča, na katero se odlaga stavek
;
zgod.
deželna deska
v fevdalizmu
zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
dèskanje
-a
[
dəskanje
]
s
(
ə̏
)
glagolnik od deskati:
pri deskanju vedno obstaja možnost srečanja z morskimi psi
;
lega obale zagotavlja dober veter za deskanje
;
deskanje na valovih
/
deskanje je vse bolj priljubljen zimski šport
;
deskanje na snegu
/
deskanje po spletnih straneh
brskanje
dèskar
-ja
[
dəskar
]
m
(
ə̏
)
1.
jadralec na deski
:
deskar se bliža obali
/
društvo deskarjev
2.
kdor se vozi po snegu stoje na snežni deski:
po progi so se spustili prvi smučarji in deskarji
/
deskar na snegu
//
športnik, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski:
svetovno prvenstvo deskarjev na snegu
3.
kdor pregleduje strani na svetovnem spletu:
spletni deskarji
dèskarka
-e
[
dəskarka
]
ž
(
ə̏
)
1.
jadralka na deski:
deskarka na razburkanih valovih
/
deskarke na vodi
2.
ženska, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski:
deskarka se je spustila po smučišču
;
smučarke in deskarke
/
deskarka na snegu
//
športnica, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski:
uspešna deskarka
;
zmagovalka ženskega veleslaloma deskark na olimpijskih igrah
3.
ženska, ki pregleduje strani na svetovnem spletu:
spletna deskarka
dèskarski
-a -o
[
dəskarski
]
prid.
(
ə̏
)
nanašajoč se na deskarje ali deskanje:
ogledali so si deskarski boj z brzicami
;
deskarski jambor in jadro
;
deskarska plaža
/
deskarski park
;
deskarska zveza
;
najmlajša deskarska disciplina so skoki
;
slovenska deskarska reprezentanca
dèskast
-a -o
[
dəskast
]
prid.
(
ə̄
)
podoben deski:
deskast vrh gore
;
ekspr.
bil je deskaste postave
/
deskasta ograja
narejena iz desk
dèskati
1
-am
[
dəskati
]
nedov.
(
ə̏
)
1.
jadrati na deski
:
poleti deska, se potaplja in ukvarja s podvodnim ribolovom
2.
ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na snežni deski in vozi po snegu:
pozimi je rada deskala
/
naučiti se deskati na snegu
3.
pregledovati strani na svetovnem spletu;
brskati
:
deskati po (svetovnem) spletu
dèskati se
stati na jadralni deski in se voziti po vodi:
deskati se čez zaliv
deskáti
2
-ám
[
dəskati
]
nedov.
(
á ȃ
)
les.
oblagati, pokrivati z deskami:
deskati stene lovske sobe
deskôvnik
-a
[
dəskou̯nik
]
m
(
ȏ
)
tisk.
omari podobna priprava za shranjevanje desk s stavki:
deskrípcija
-e
ž
(
í
)
predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih, opis:
podrobna deskripcija okolja
;
avtorjeva pripoved je zdrknila na raven filmske deskripcije
;
ekspr.
omejil se je na golo deskripcijo
deskriptíva
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
način dela, po katerem se prikazujejo samo zunanje značilnosti česa:
na prvi stopnji študija je prevladovala deskriptiva
deskriptíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki predstavlja, prikazuje kaj po zunanjih značilnostih, opisen:
v delu prevladuje pozitivistična deskriptivna metoda
/
deskriptivni realizem
♦
jezikosl.
deskriptivna gramatika
slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja
deskriptívno
prisl.
:
govoriti o predmetu samo deskriptivno
deskriptívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost deskriptivnega, opisnost:
racionalna deskriptivnost lirike
;
deskriptivnost romana
/
ekspr.
z golo deskriptivnostjo ni mogel doseči zaželenega učinka
deskríptor
-ja
m
(
ȋ
)
biblio.
značilna beseda, ki označuje vsebino kakega dela, članka in omogoča iskanje želene informacije:
iskati podatke s pomočjo deskriptorjev
;
seznam, slovar deskriptorjev
dêsktop
-a
m
(
ȇ
)
navidezna delovna površina grafičnega uporabniškega vmesnika na računalniškem zaslonu z ikonami;
namizje
:
ikone na desktopu
deskvamácija
-e
ž
(
á
)
med.
pojav, da se koža lušči, lupi:
deskvamacija po škrlatinki
désna
-e
ž
, désnih
(
ẹ́
)
1.
nav. ed.
desna roka, desnica:
z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu
;
pesn.
dekle, svojo desno mi podaj
//
desna noga:
pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno
/
v medmetni rabi
otroci so korakali: leva, desna, ena, dve
2.
v prislovni rabi,
v zvezi z
na, po, v, z
izraža desno stran:
iti, kreniti, zaviti na, v desno
;
nagniti, obrniti se v desno
;
vrata se odpirajo na, v desno
;
ko greš čez cesto, poglej na levo in desno
;
obrat v desno
/
krogla je priletela z desne
;
na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica
;
voziti po desni
/
kot povelje
na desno
;
pren.
vodstvo stranke ubira pot na desno
●
kar tod pojdite in se držite desne, na desno
na vsakem razpotju pojdite po desni poti
;
ekspr.
ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno
dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
♦
obrt.
plete same desne
desne petlje
désni
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
ki je na nasprotni strani telesa kot srce:
desna noga, roka
;
vsa desna stran telesa je hroma
;
desno oko se mu rado solzi
/
desna rokavica
za na desno roko
●
ekspr.
on je direktorjeva desna roka
nepogrešljiv, najožji sodelavec
//
ki je v odnosu do človeka na taki strani:
avto se je zadel z desnim bokom
;
pri desnem obratu naj bo korak kratek
;
desna stran ceste
/
desni breg reke
gledano v smeri toka
;
desno krilo vojske, moštva
gledano v smeri napada
2.
politično konservativen:
desni socialdemokrati
;
proteste so organizirale desne skupine
;
desno krilo stranke
♦
avt.
desni promet
promet, ki poteka po zunanjem pasu vozišča
;
desno pravilo
pravilo, po katerem ima voznik na skrajni desni prednost
;
navt.
desni bok ladje
gledano od krme proti premcu
;
obrt.
desna petlja
prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite
;
strojn.
desni navoj
navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v smeri urnega kazalca
;
šport.
desni krilec
igralec, ki povezuje obrambo in napad na desni strani, zlasti pri nogometu
;
desno krilo
igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
désno
prisl.
:
desno usmerjeni politiki
;
voziti desno
desníca
-e
ž
(
í
)
1.
desna roka;
ant.
levica
:
dati, stisniti desnico
;
dvigniti desnico v pozdrav
;
z desnico si je zakril oči
/
v pest stisnjena desnica
;
žuljava desnica
●
bibl.
naj ne ve levica, kaj dela desnica
ne hvali se z dobrimi deli
;
iron.
desnica ne ve, kaj dela levica
delo je neenotno, neskladno
//
v prislovni rabi,
v zvezi z
na
izraža desno stran:
posadil ga je na svojo desnico
/
imeti koga na desnici
;
sin je sedel na očetovi desnici
2.
polit.
konservativna stranka, tako krilo v stranki ali skupina takih strank:
slovenska desnica
;
kandidati, predstavniki desnice
;
združevanje desnice
;
zmaga desnice
/
radikalna, skrajna desnica
;
zmerna desnica
desníčar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
kdor pri delu uporablja predvsem desno roko:
večina orodja je prirejena za desničarje
2.
polit.
pristaš, pripadnik politične desnice:
desničarji so priredili shod
/
skrajni desničar
desníčarka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki pri delu uporablja predvsem desno roko:
ker je bila izrazita desničarka, se je težko privadila delati z levo roko
2.
polit.
pristašinja, pripadnica politične desnice:
v politiki je bila zmeraj desničarka
/
skrajna desničarka
desníčarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na pripadnike politične desnice:
desničarski režim
;
desničarski voditelji
;
desničarske organizacije, skupine
/
desničarska stranka
/
desničarski tisk
;
desničarska miselnost
desníčarsko
prisl.
:
desničarsko orientirana politika
desníčarstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
miselnost desničarjev:
boril se je proti desničarstvu v stranki
2.
uporabljanje predvsem desne roke pri delu:
prevladovanje desničarstva nad levičarstvom pri otrocih
desníčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki pri delu uporablja predvsem desno roko:
zanimivo je opazovati gibe desničnih in levičnih ljudi
desníčnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost desničnega človeka:
desničnost je človeku prirojena
desno...
ali
désno...
prvi del zloženk
(
ẹ́
)
nanašajoč se na desni:
desnokrilen, desnook
;
desnosučen
desnokrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki se odpira v desno:
desnokrilna vrata
;
desnokrilno okno
2.
ki je na desnem krilu, desni strani:
desnokrilna četa je napadla
désnosredínski
-a -o
prid.
(
ẹ́-ȋ
)
ki je za politično usmeritev med desnico in sredino:
desnosredinski politični tednik
;
desnosredinska stranka, vlada
désnost
-i
ž
(
ẹ́
)
nagnjenost, usmerjenost v desno:
poševnost in desnost pisave
désnosúčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́-ū
)
fiz.,
kem.,
navadno v zvezi s
snov
ki suka polarizacijsko ravnino v desno:
desoláten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
brezupen
,
obupen
:
zaiti v desolaten položaj
;
biti v desolatnem stanju
desolidarizírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
prenehati biti solidaren:
desolidarizirati se z vlado
/
na seji so se člani desolidarizirali s statutom, češ da je bil vsiljen
desperádo
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
zlasti v latinskoameriškem okolju
izgubljenec
,
obupanec
,
izobčenec
:
to je početje desperada
;
druščina desperadov
;
pognal se je v boj s srditostjo desperada
desperát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
izgubljenec
,
obupanec
:
ostal je pijanec in desperat
desperáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
brezupen
,
obupen
:
desperaten boj
;
desperatna bolezen
/
zaradi bolezni je bil čisto desperaten
obupan
despójna
tudi
déspojna -e
ž
(
ọ̑; ẹ̑
)
v bizantinski državi
vladarjeva žena, cesarica:
ošabna in kruta despojna
despót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v bizantinski državi
vladar ali visok dvorni dostojanstvenik:
despot in despojna
♦
zgod.
srbski vladar v letih od 1402 do 1459
2.
v starem in srednjem veku
vladar z neomejeno oblastjo:
orientalski despoti
//
ekspr.
oblasten, samovoljen človek:
njen mož je surov despot
;
birokratski despot
despótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
despotski
:
despotična država
/
ni maral svojega despotičnega očeta
despotíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
despotizem
:
propad despotije
/
birokratska despotija državnega aparata
2.
v starem in srednjem veku
država, ki ji vlada despot:
ljudstva v perzijski despotiji
despotízem
-zma
m
(
ī
)
1.
politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast:
despotizem v Perziji
;
neusmiljen despotizem
2.
ekspr.
oblastno, samovoljno ravnanje:
ni mogla več prenašati despotizma svojega moža
;
zaradi svojega despotizma se je kmalu z vsemi sprl
despótka
-e
ž
(
ọ̑
)
v starem in srednjem veku
vladarica z neomejeno oblastjo:
vsemogočna despotka
//
ekspr.
oblastna, samovoljna ženska:
zabrusil ji je v obraz, da je despotka
despotovína
-e
ž
(
í
)
v starem in srednjem veku
država, ki ji vlada despot:
despotovine in cesarstva
♦
zgod.
srbska država v letih od 1402 do 1459
despótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na despote ali despotizem:
despotski imperij
;
despotska država
/
zoprn ji je bil zaradi svojega despotskega značaja
;
despotsko ravnanje staršev
despótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
oblastno, samovoljno ravnanje:
kruto despotstvo
;
despotstvo upravnega aparata nad delovnimi ljudmi
;
šef je bil nepriljubljen zaradi svojega despotstva
2.
politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast;
despotizem
:
perzijsko despotstvo
destalinizácija
-e
ž
(
á
)
odpravljanje, opuščanje stalinske politike:
destalinizacija in debirokratizacija v socialističnih deželah
;
proces destalinizacije
destilácija
-e
ž
(
á
)
fiz.
spreminjanje tekočine v paro in te pare v tekočino, prekapanje:
destilacija vode
/
frakcionirana destilacija
pri kateri se postopno ločujejo tekoče zmesi na sestavine na osnovi njihovih različnih vrelišč
♦
kem.
suha destilacija
razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka
destilacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na destilacijo:
destilacijski postopek, proces
/
destilacijska naprava
/
destilacijski produkt
♦
kem.
destilacijska buča
steklena buča pri laboratorijski pripravi za destilacijo
destilárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za destilacijo:
modernizirati destilarno
destilát
-a
m
(
ȃ
)
z destilacijo dobljena snov, prekapina:
čisti destilat
;
alkoholni destilat
;
vinski destilat
vinsko žganje
;
pren.,
knjiž.
erotiko pojmuje kot destilat vsega, kar je v človeku
destilatêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor opravlja destilacijo:
kvalificiran destilater
destilatêrski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od destilater:
dolgoletna destilaterska praksa
destilátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
naprava za destilacijo:
destilarna ima nov destilator
2.
destilater
:
destilator nafte
destilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
fiz.
spreminjati tekočino v paro in to paro v tekočino, prekapati:
destilirati nafto, vodo
/
destilirati žganje
z destilacijo pridobivati
destilíran
-a -o:
destilirana voda
;
pren.,
knjiž.
uživati lepoto v destilirani obliki
destilírka
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
steklena buča pri laboratorijski pripravi za destilacijo:
destimulácija
-e
ž
(
á
)
slabljenje, jemanje volje za kaj, nespodbudno vplivanje:
ti ukrepi so povzročili destimulacijo kmetijske proizvodnje
destimulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki destimulira, nespodbuden:
destimulativni pogoji
;
sistem premij se je pokazal kot destimulativen
;
destimulativna delitev dohodka
destimulatívno
prisl.
:
ti ukrepi so destimulativno vplivali na izvoz
destimulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
slabiti, jemati voljo za kaj, nespodbudno vplivati:
nizki dohodki destimulirajo produktivnost dela
;
nekateri davki destimulirajo podjetja
destinácija
-e
ž
(
á
)
kraj, do katerega se pride, pripotuje, navadno z določenim namenom:
priljubljena turistična destinacija
/
Slovenija bi lahko postala destinacija za hitro razvijajoča se tuja podjetja
destinatár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
komur je kaj namenjeno, zlasti listina ali spis, prejemnik:
destinatar dokumenta
destrúkcija
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
razdiranje
,
uničenje
,
razkroj
:
zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje
;
pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital
;
destrukcija človekove osebnosti
;
destrukcija organskega tkiva
;
izvajati politiko destrukcije
destruktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
razdiralen
,
uničevalen
,
razkrojevalen
:
vaš destruktivni anarhizem
;
destruktivne ideje
;
destruktivna kritika
;
destruktivne in konstruktivne sile
/
destruktivno delovanje vetra
;
destruktivna sredstva
destruktívno
prisl.
:
destruktivno delovati
;
te težnje destruktivno vplivajo na razvoj
destruktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost destruktivnega:
obsoditi destruktivnost take politike
desulfurácija
-e
ž
(
á
)
metal.
odstranitev, odvzem žvepla iz raztaljene kovine;
razžveplanje
:
desulfuracija grodlja, jekla
désusovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
član Demokratične stranke upokojencev Slovenije:
razpravi o načinu sodelovanja so se pridružili desusovci
deščén
-a -o
[
dəščen
]
prid.
(
ẹ̑
)
narejen iz desk:
deščen pod, strop
;
deščena koliba, streha
;
deščena vrata
dèščenje
-a
[
dəščenje
]
s
(
ə̄
)
les.
cepljenje lesa v skodle;
daščenje
dèščica
in
deščíca -e
[
dəščica
]
ž
(
ə̄; í
)
manjšalnica od deska:
trhla deščica
;
pred hišo je bil velik kup desk in deščic
/
dati zlomljeno roko v deščice
;
na deščici je sesekljala peteršilj
/
parketna deščica
;
z deščicami krita koča
dèščičast
in
deščíčast -a -o
[
dəščičast
]
prid.
(
ə̄; í
)
deščičen
:
deščičast pod
dèščičen
in
deščíčen -čna -o
[
dəščičən
]
prid.
(
ə̄; ȋ
)
narejen iz deščic:
deščična tla, vrata
/
deščični pod
parketni pod, parket
dešifránt
-a
m
(
ā á
)
strokovnjak za dešifriranje:
dešifrant v štabu je dešifriral vsa šifrirana pisma
dešifríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dešifrirati:
dešifriranje tajnega vojaškega sporočila
;
ključ za dešifriranje
;
urad ima prostore za šifriranje in dešifriranje
/
dešifriranje starih orientalskih napisov
dešifrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
razbrati s šiframi napisano besedilo:
dešifrirati pismo, tajno sporočilo
;
dešifrirati radiogram
//
razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake:
dešifrirati napise na nagrobnih kamnih
;
dešifrirati staro pisavo
/
ekspr.:
njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati
;
poskusil je dešifrirati zdravniški recept
2.
knjiž.
spoznati
,
doumeti
:
dešifrirati vsebino sporočila
;
ekspr.
tega človeka je težko dešifrirati
dešifríran
-a -o:
dešifriran stenogram
;
dešifrirano sporočilo
dešifríren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se rabi za dešifriranje:
dešifrirni ključ
;
dešifrirni stroj
/
dešifrirni urad
déški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dečke:
deška in mladeniška leta
/
deški zavod
;
deška šola
;
deška obleka, soba
/
z deško vnemo se je lotil dela
;
njena postava je bila videti skoraj deška
déško
prisl.
:
s svojimi svetlimi očmi ga je (po) deško pogledala
;
deško počesane glavice
déškost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost deškega:
z njegovega obraza je izginil izraz deškosti
/
svet sproščene vedrosti in deškosti
detabuizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
dopustiti, da se kaj kritično obravnava:
detabuizirati sporno vprašanje
2.
narediti, da kaj ni več skrivana, prikrivana stvar:
detabuizirati samomor, smrt
detájl
-a
m
(
ȃ
)
podrobnost
,
nadrobnost
:
izgubljati se, spuščati se v detajle
;
dnevniki so nam odkrili še marsikak droben detajl s festivala popevk
;
spominjal se je vseh, tudi nepomembnih detajlov s srečanja z njo
//
posamezen del večje stvari:
filmski detajl
;
detajl spomenika padlim borcem
;
skice detajlov za fresko
/
alp. žarg.
alpinist je premagal težek detajl
kratek del plezalne smeri
♦
gled.
režijski detajl
režijska domislica
detájlen
-lna -o
prid.
, detájlnejši
(
ȃ
)
ki zajema, upošteva vse podrobnosti, nadrobnosti;
podroben
,
nadroben
:
detajlen načrt, opis, prikaz
;
plan se ne spušča v detajlno gospodarsko upravljanje
/
detajlna skica
skica posameznega dela
detájlno
prisl.
:
detajlno izdelana scenerija
;
detajlno razložiti potek dela
;
detajlno spoznati vso problematiko
detajlíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od detajlirati:
kljub detajliranju dogodka je bil učinek skromen, neizrazit
/
ko je izdelal vse skice, je bilo potrebno še detajliranje
detajlírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
navesti, prikazati detajle:
pri slikanju okolja pisatelj detajlira
;
detajlirati predlog
/
konstruktor je naredil načrt in ga detajliral
izdelal posamezne dele
detajlíran
-a -o:
detajlirani opisi spomenikov
;
detajliran proračun
;
narediti detajlirane zaključke
detajlíst
-a
m
(
ȋ
)
trgovec ali trgovsko podjetje, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah:
detajlisti in grosisti
;
blago je šlo iz tovarne naravnost k detajlistu
detajlístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na preprodajanje blaga neposredno potrošnikom v manjših količinah:
detajlistična trgovina
/
detajlistične cene
detánt
-a
m
(
ȃ
)
popuščanje (napetosti) v medsebojnih odnosih, zlasti političnih:
generali so s strokovnimi analizami veliko prispevali k detantu
detašírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
voj.
premestiti del vojaške enote drugam:
detaširati četo na nov položaj
detašíran
-a -o:
detaširani oddelki redne vojske
detašmá
-ja
m
(
ȃ
)
voj.
nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote;
izločena enota
:
poslati detašma v sovražnikovo zaledje
déte
1
-ta
s
(
ẹ́
)
knjiž.
deček ali deklica v prvih letih življenja;
otrok
:
dete je zajokalo, zaspalo
;
njena hčerkica je prisrčno dete
;
bolno dete
;
joka kot majhno dete
//
človeški potomec v odnosu do staršev:
imela sta eno samo dete
;
roditi dete
;
vznes.
nosila je dete pod srcem
/
občinsko dete
nekdaj
otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
●
ekspr.
to društvo je mrtvorojeno dete
ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦
rel.
božje Dete
Jezus Kristus kot otrok
dète
2
medm.
(
ȅ
)
star.
izraža začudenje;
beži
,
eja
:
dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren
détece
-a
s
(
ẹ̄
)
knjiž.,
ljubk.
otrok
:
bolno detece je umrlo
détečji
in
detéčji -a -e
prid.
(
ẹ̄; ẹ̄
)
star.
otroški
:
detečji obraz, smehljaj
detékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
odkrivanje
,
ugotavljanje
,
iskanje
:
seizmografske postaje za detekcijo potresov
;
detekcija električnih nihanj
;
modernizirati tehniko detekcije
/
detekcija raka, tuberkuloze
detektív
-a
m
(
ȋ
)
uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja:
proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov
;
drzni detektivi iz ameriških filmov
//
oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov:
bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici
;
hotelski detektiv
/
privatni detektiv
detektívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
literarno delo iz življenja in delovanja detektivov:
brati detektivke
;
napeta detektivka
;
psihološka detektivka
;
drama je pisana po vzorcu detektivk
/
filmska detektivka
2.
uslužbenka organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja:
pri zasledovanju tihotapcev si pomagajo tudi z lepimi detektivkami
//
ženska, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov:
privatna, zasebna detektivka
detektívski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na detektive:
ošinil ga je z detektivskim pogledom
/
detektivski film, roman
;
detektivska povest, zgodba
/
detektivska pisarna
pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvareh
detektívsko
prisl.
:
predavanje je bilo skoraj detektivsko napeto
detéktor
-ja
m
(
ẹ́
)
teh.
1.
aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa:
vojaki so z detektorji iskali mine
;
napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji
;
natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku
;
ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat
;
pren.
človekovo oko je občutljiv detektor
2.
elektr.
preprost radijski sprejemnik s kristalom:
sam je sestavil detektor
/
kristalni detektor
/
nataknil si je slušalke in poslušal detektor
♦
fiz.
detektor
priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov
;
psih.
detektor laži
aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
detéktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na detektor:
detektorski aparat, sprejemnik
/
organizirati detektorsko službo v armadi
détel
-tla
m
(
ẹ́
)
črna ptica z rdečo liso na glavi in pod repom:
detel je plezal in trkal po deblu
;
slišalo se je udarjanje detla ob suho drevo
dételja
-e
ž
(
ẹ́
)
krmna rastlina z navadno trojnatimi listi in rdečimi, belimi, rumenimi cveti v glavicah:
kositi, sejati deteljo
;
pokladati živini deteljo
/
zapoditi živino iz detelje
♦
bot.
bela detelja
s plazečimi se stebli in belimi ali rdečkastimi cveti, Trifolium repens
;
grmičasta šmarna detelja
večja grmičasta rastlina z rumenimi cveti v grozdih, Coronilla emerus
;
medena detelja
prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus
;
navadna turška detelja
krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia
;
nemška detelja
lucerna
;
rdeča detelja
z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum
dételjast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben listom detelje:
deteljast okrasek
♦
urb.
deteljasto križišče
križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista
dételjen
-jna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na deteljo:
deteljni cveti, listi
;
deteljno seme
/
deteljna njiva
;
travniške in deteljne površine
♦
agr.
deteljni luščilnik
luščilnik deteljnega semena
dételjica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od detelja:
zajčke je krmil s sočno deteljico
/
iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo
2.
kar je po obliki podobno deteljici, trojni ali četverni pentlji:
avtocestni priključek je zasnovan kot polovična deteljica
●
ekspr.
onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica
trije nerazdružni prijatelji
♦
bot.
zajčja deteljica
detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella
dételjičast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben listom deteljice, detelje:
deteljičast vzorec
dételjičasto
prisl.
:
deteljičasto stiliziran ornament
dételjišče
in
deteljíšče -a
s
(
ẹ́; í
)
njiva, na kateri raste detelja:
na deteljišču so čmrlji poletavali s cveta na cvet
/
preorati deteljišče
deténcija
-e
ž
(
ẹ́
)
pravn.
dejanska oblast nad stvarjo za drugega:
imeti kaj v detenciji in ne v posesti
detergènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kemično sredstvo za čiščenje ali pranje:
pralni detergent
;
tekoči detergenti
;
detergent v prahu
;
prati v mlačni raztopini detergenta
detergênten
tudi
detergénten -tna -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na detergent:
detergentna snov
♦
avt.
detergentno olje
olje z dodatki za raztapljanje zoglenelih izgorkov v valjih motorjev z notranjim zgorevanjem
determinácija
-e
ž
(
á
)
določitev
,
opredelitev
,
omejitev
:
prostorska in časovna determinacija
;
stvarna determinacija problema
;
determinacija spola
/
družbena determinacija ravnanja posameznikov
;
ustvarjalnost se osvobaja razredne determinacije
determiniranosti
determinacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od determinacija:
determinacijska metoda
determinánta
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
kar kaj določa, pogojuje:
družbena, psihološka, sociološka determinanta
/
materialna proizvodnja je osnovna determinanta družbenega gibanja
pogoj
♦
mat.
število, ki pove, ali je sistem linearnih enačb rešljiv
determinatív
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
jezikovno sredstvo, ki (sintaktično) določa kako drugo jezikovno sredstvo:
determinatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki vnaprej določa, opredeljuje, določilen:
determinativni moment razvoja
;
determinativna nujnost
determiníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od determinirati:
ključ za determiniranje rastlin
determiníranost
-i
ž
(
ȋ
)
vnaprejšnja določenost, opredeljenost:
verjel je v determiniranost vsega, kar se dogaja
;
brezupna, nepreklicna determiniranost razvoja
/
družbena determiniranost znanosti
;
razredna determiniranost teorij
pogojenost
determinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
določiti
,
opredeliti
:
precizno determinirati politiko turizma
/
determinirati najdene fosile
/
vsebina determinira obliko
determiníran
-a -o:
sociološko determiniran človek
;
zgodovinsko determiniran pojav
;
nekateri skladatelji se zavzemajo za ohlapnejše, manj determinirane forme
determiníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš determinizma:
spor med deterministi in indeterministi
determinístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na determinizem:
deterministični nauk
;
deterministični zakoni
/
deterministični pesimizem
;
deterministična nujnost
determinízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje in njegovega delovanja:
pristaš determinizma
/
družbeni, ekonomski determinizem
déti
1
dém
dov.
,
2. mn.
déste
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
izraziti z besedami;
reči
,
dejati
1
:
jaz pa mislim in dem: to ni nobeno plačilo
;
ne dam tako poceni, de trgovec
;
del je, da so ga napadli razbojniki
/
kaj deš ti, kaj bo iz tega
;
gotovo so že vsi odšli, si je del
mislil, menil;
prim.
dejati
2
déti
2
dénem
dov.
, dêni deníte
(
ẹ́
)
1.
napraviti, da pride kaj na določeno mesto:
lovec dene puško na ramo
;
dela je roke pod glavo
;
krčmar dene pipo v usta in potegne
;
del je roke v žep
;
kam si del knjigo
;
dela si je ogrlico okrog vratu
/
počakaj, še konja denem v hlev
/
deni to iz rok!
2.
star.
izraziti z besedami;
reči
,
dejati
1
:
kaj deneš?
3.
v členkovni rabi,
v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine
izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost:
deniva, da sprejmem vaš predlog
;
denimo, da bi pogledala v leksikon
//
izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem:
težja fizična dela, denimo selitve
;
ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo
●
star.
deli so ga ob glavo
obglavili so ga
;
pog.
denimo šale na stran
začnimo govoriti resno
;
ekspr.
ta nas dene v koš
premaga nas, boljši je kot mi
;
star.
deli so ga v okove in vrgli v ječo
uklenili
;
star.
nima kaj v usta deti
reven je; strada
;
pijača mu je dobro dela
prijala, koristila
;
dobro mu dene, če ga hvalijo
ugaja mu
;
ekspr.
od zadrege ni vedela, kam naj se dene
kaj naj počne, kako naj se vede
detìč
-íča
tudi
détič -a
m
(
ȉ í; ẹ̄
)
1.
zastar.
deček
1
,
fantek
:
kipci zlatih detičev stojijo na ličnih podstavkih
2.
nar. vzhodno
(obrtniški) pomočnik:
zidarski detič
detínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
pesn.
otroški
:
detinje igre
;
detinja srca
detínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
otroški
:
čisto detinski je še
;
detinska doba
;
obujal je spomine na detinska leta
/
detinska bolezen, nebogljenost
detínstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
otroška doba, otroštvo:
že iz detinstva sta dobra prijatelja
♦
ped.
doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo
detoksikácija
-e
ž
(
á
)
odstranjevanje strupov zlasti iz telesa;
razstrupljanje
:
zeleni čaj spodbuja proces detoksikacije
/
detoksikacija telesa
//
postopek nadzorovanega opuščanja uživanja droge:
ko je opravil detoksikacijo, so ga napotili v eno od komun
;
program detoksikacije
detomòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
pravn.
umor otroka, ki ga stori njegova mati ob rojstvu ali neposredno po njem:
kaznovati detomor
detomorílka
-e
[
detomoriu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
mati, ki umori svojega otroka ob rojstvu ali neposredno po njem:
detomorilko so obsodili na strogi zapor
detonácija
-e
ž
(
á
)
pok pri eksploziji brizantnega razstreliva:
zadonela je detonacija
;
oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija
;
odmevi detonacij
//
eksplozija brizantnega razstreliva:
detonacija je odnesla del zidu
♦
avt.
eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju
detonacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na detonacijo:
detonacijski dušilnik
/
detonacijski učinek
;
detonacijski val
detonátor
-ja
m
(
ȃ
)
razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja:
občutljivost detonatorja
//
posodica s takim razstrelivom:
pritrdil je detonator in prižgal zažigalno vrvico
;
odviti minam detonatorje
detonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu:
razstrelivo detonira
/
preh.
detonirati dinamit
povzročiti, da detonira
detrítus
-a
m
(
ȋ
)
biol.
drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni, drobir:
voda je bogata planktona in detritusa
detronizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
odstranitev, pregon s prestola:
njegovo vladanje se je končalo z detronizacijo
//
ekspr.
odvzem vzvišenosti, veljave, moči:
detronizacija diktatorjeve osebnosti
detronizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odstraniti, pregnati s prestola:
detronizirati kralja
//
ekspr.
odvzeti vzvišenost, veljavo, moč:
pesnik je detroniziral vse bogove
;
detronizirati razne namišljene veličine
deus ex machina
deusa ex machina
tudi
-- -- --
[
déu̯s eks máhina
]
m
(
ẹ̑, ȃ
)
lit.,
v starogrškem gledališču
božanstvo, ki nepričakovano razreši dramski zaplet:
deus ex machina v Evripidovih tragedijah
;
pojavil se je kot deus ex machina
;
pren.
smrt junakovega nasprotnika je v romanu nekoliko preočiten deus ex machina
déva
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
dorasla mlada ženska, ki še ni poročena;
dekle
:
iz deklice je postala lepa deva
;
ponosna deva
;
obraz mlade deve
/
Pred tabo klečim, izvoljena deva
(S. Gregorčič)
devica Marija
devalorizácija
-e
ž
(
á
)
fin.
devalvacija
:
zakon o devalorizaciji
;
pren.
devalorizacija človekovega dela
devalorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
devalvirati
:
devalorizirati denar
;
pren.
nenačrtni posegi v naravo so devalorizirali dragocene predele pokrajine
devalutácija
-e
ž
(
á
)
fin.
odprava vezanosti valute na vrednost zlata ali na druge valute:
izvesti devalutacijo
devalvácija
-e
ž
(
á
)
fin.
znižanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute, razvrednotenje:
devalvacija valute
;
posledice devalvacije funta
devalvírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
izvesti devalvacijo, razvrednotiti:
devalvirati denar
devastácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
opustošenje
,
razdejanje
:
devastacija gozdov
devastírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
opustošiti
,
razdejati
:
devastirati naselje, pokrajino
devastíran
-a -o:
devastirana gozdna parcela
dévati
-am
in
-ljem
nedov.
,
tudi
devála
(
ẹ́
)
star.
delati, da prihaja kaj na določeno mesto;
dajati
:
ves večer je deval roko pred usta
;
gostje so si kar sami devali na krožnike
/
prišel je, ko je ravno otroka devala spat
/
pog.
devati stroj narazen
razstavljati ga (na dele)
●
devati prašiča iz kože
odstranjevati zaklanemu prašiču kožo
;
pog.
vse je v nič deval
omalovaževal, podcenjeval
;
pog.
otroke v red devati
skrbeti zanje
;
pog.
za hude dni devati na stran
hraniti, varčevati
dévcija
-e
ž
(
ẹ̄
)
bot.
okrasni grm z jajčasto suličastimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v grozdih, Deutzia crenata:
dévče
-ta
s
(
ẹ̄
)
star.
dekle
:
njegova hči je dobro devče
/
kaj bo takole nebogljeno devče
devedé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
optična digitalna plošča za shranjevanje večje količine podatkov:
filmski devede [DVD]
;
devede z neobjavljenimi posnetki
/
zapisljivi devede
devér
tudi
déver -ja
m
(
ẹ̑; ẹ̄
)
zastar.
svak
deverbatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
izpeljan iz glagola;
izglagolski
,
glagolski
1
:
deverbativni samostalnik
devét
devêtih
štev.
(
ẹ̑ é
)
1.
izraža število devet [9]
a)
v samostalniški rabi:
trikrat tri je devet
;
devetih se ne ustraši
/
ura bije devet
;
o pol devetih dopoldne
;
pridemo ob devetih (zvečer)
21
h
b)
v prilastkovi rabi:
devet otrok
;
v devetih primerih
;
tudi neskl.:
opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let
;
trajalo bo okoli devet dni
//
neskl.
izraža številko devet:
oddaja na kanalu 9
;
v razmerju štiri proti devet
2.
ekspr.
izraža nedoločeno večjo količino:
močen je za devet mož
●
ekspr.
tako te bom, da boš devet sonc videl
močno te bom udaril po glavi
;
iti čez devet gorá in devet vodá
v pravljicah
zelo daleč
;
star.
v devetih vaseh ni takega dekleta
daleč naokoli
;
sam.:,
igr.
pikova devet
devetica, devetka
devet...
ali
devét...
in
devet...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na število devet:
devetleten, devetmetrovka
;
devetkraten
2.
za devet večji od vsote desetic, na katere se nanaša:
devetindevetdeset
devétdeset
-ih
štev.
(
ẹ̑
)
izraža število ali številko devetdeset [90]:
devétdeseti
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
ki v zapovrstju ustreza številu devetdeset:
starček v devetdesetem letu
●
knjiž.
v devetdesetih [90.] letih preteklega stoletja
od 1990 do 2000
devétdesetlétnica
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
devetdeseta obletnica:
proslaviti devetdesetletnico
;
devetdesetletnica obstoja gasilskega društva
2.
devetdeset let stara ženska:
devetdesetletnica je še zdrava in čila
devétdesetlétnik
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
devetdeset let star moški:
častitljiv devetdesetletnik
devétdnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki traja devet dni:
devetdneven pohod
♦
rel.
devetdnevna pobožnost
devetdnevnica
devétdnévnica
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
rel.
pobožnost, ki traja devet dni:
opravljala je devetdnevnico za sinovo zdravje
;
devetdnevnica v čast Mariji
devetér
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
ki je devetih vrst:
zakleniti z deveterimi ključi
/
star.
ni enega poštenega v vseh deveterih vaseh
devetih
devetérec
in
devetêrec -rca
m
(
ẹ̑; ȇ
)
lit.
štiristopni jambski verz z nadštevilnim zlogom:
devetérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupina devetih oseb:
deveterica najboljših športnikov
devetéro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
skupina devetih enot
a)
pri množinskih samostalnikih:
njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov
(I. Cankar)
b)
pri drugih samostalnikih:
prvi izmed deveterih otrok
devetero...
prvi del zloženk
nanašajoč se na število devet:
deveterogub, deveterokotnik
devêti
-a -o
štev.
(
é
)
ki v zapovrstju ustreza številu devet:
deveti [9.] februar
;
bil je deveti otrok v družini
;
ob deveti (uri)
9
h
21
h
;
v deveto leto gre
/
deveti del celote
●
ekspr.
dekleta so mu deveta briga
prav nič se ne zmeni zanje
;
deveta dežela
v pravljicah
daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi
;
ekspr.
tat je bil že zdavnaj za deveto goro
zelo daleč; je izginil brez sledu
;
pog.,
šalj.
deveta lepota
jamica na bradi
;
ekspr.
kovati koga v deveta nebesa
zelo hvaliti, povzdigovati
;
ekspr.
biti v devetih nebesih
zelo srečen
;
preg.
dober glas seže v deveto vas
kar je dobro, je daleč naokrog znano
devetíca
-e
ž
(
í
)
1.
pog.
številka devet:
devetica je bila moja srečna številka
/
na tej progi vozi devetica
tramvaj, avtobus številka devet
2.
igralna karta z devetimi znaki:
ko je zamenjal dve karti, je dobil asa in devetico
devêtič
prisl.
(
é
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na devetem mestu:
ko je pomeril devetič, je končno zadel
devetína
-e
ž
(
í
)
del na devet enakih delov razdeljene celote:
vsak je dobil svojo devetino
♦
zgod.
podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu
devétindevétdeset
-ih
štev.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
izraža število ali številko devetindevetdeset [99]:
jeseni bo star devetindevetdeset let
;
Tržaška cesta 99
2.
ekspr.
izraža nedoločeno večjo količino:
za nepoštenost [je] razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden
(I. Cankar)
devétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pog.
številka devet:
samo devetko je čakal, pa bi imel tombolo
/
devetka vozi vsake četrt ure
tramvaj, avtobus številka devet
2.
igralna karta z devetimi znaki:
srčna devetka
devetkáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor veliko govori o nepomembnih stvareh:
bil je velik devetkač in jezikač
;
prazni devetkači
devetkánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od devetkati:
bil je naveličan njenega devetkanja
/
njegova povest je prazno devetkanje
devetkáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
veliko govoriti o nepomembnih stvareh:
kar naprej devetka in devetka
;
kaj devetkaš!
//
govoriti
,
pripovedovati
:
devetkal je o svojih dogodivščinah
/
ne devetkaj neslanosti!
devetkéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
slabš.
ženska, ki veliko govori o nepomembnih stvareh:
žlobudrava devetkela
devétkrat
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža devet ponovitev:
devetkrat ena je devet
;
devetkrat mu je pisal
/
devetkrat večji
;
devetkrat manj
devétkraten
tudi
devétkráten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ẹ̑-ā
)
devetkrat tolikšen:
nova konstrukcija zdrži devetkratno težo
/
ekspr.
devetkratno izobilje
devétléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
star devet let:
devetleten otrok
2.
ki traja devet let:
devetletni program
;
letos se izteče devetletni mandat štirim ustavnim sodnikom
;
devetletna zaporna kazen
/
devetletna osnovna šola
devetlétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
devetletna osnovna šola:
program devetletke
;
uvedba devetletke
;
v devetletki je med izbirnimi predmeti kar sedem tujih jezikov
devetlétkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
učenec devetletne osnovne šole:
devetletkarji so pouk obiskovali na različnih nivojih
;
prva generacija devetletkarjev
devétmétrovka
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̄
)
šport.,
pri malem rokometu
črta na igrišču, s katere igralec strelja na gol ali podaja žogo soigralcu po lažjem prekršku:
igralec se je postavil na devetmetrovko
//
prosti strel na gol ali podaja žoge soigralcu s te črte:
sodnik je prisodil devetmetrovko
devétnajst
in
devetnájst -ih
štev.
(
ẹ̑; á
)
izraža število ali številko devetnajst [19]:
pridem ob devetnajstih
devétnajsti
in
devetnájsti -a -o
štev.
(
ẹ̑; á
)
ki v zapovrstju ustreza številu devetnajst:
predstava se začne ob devetnajsti (uri)
;
stopiti v devetnajsto leto
;
devetnajsto [19.] stoletje
od 1800 do 1900
devetnájststo
in
devétnajststo --
štev.
(
á; ẹ̑
)
navadno v letnicah
izraža število ali številko tisoč devetsto [1900]:
bilo je na jesen leta devetnajststo dvainštirideset
devetogúb
-a
m
(
ȗ
)
zool.
del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice:
prežvečena hrana pride v devetogub in siriščnik
devetórica
-e
ž
(
ọ̑
)
skupina devetih oseb:
za akcijo je izbral devetorico mož
devetošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
učenec devetega razreda osnovne šole:
devetošolci so se slovesno poslovili na valeti
;
preverjanje znanja za devetošolce
devetovížnik
-a
m
(
ȋ
)
star.
drozg
devétsto
--
tudi
-tih
štev.
(
ẹ̑
)
izraža število ali številko devetsto [900]:
sestanka se je udeležilo kakih devetsto ljudi
/
Tisoč ljudi je živelo kakor jaz in devetsto devetindevetdeset jih je bilo zadovoljnih
(I. Cankar)
deviácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
odmik od normalnega ali pravega, odklon:
psihična deviacija
;
deviacije v otrokovem vedenju
/
alkohol je le sopotnik pri nekaterih družbenih deviacijah
;
birokratske deviacije
♦
ekon.
standardna deviacija
številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov
;
fiz.
deviacija žarka
kot, za katerega se žarek odkloni pri prehodu skozi optično napravo
;
grad.
deviacija
delno menjanje stare trase pri rekonstrukciji ceste; preložitev
deviacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na deviacijo, odklonski:
deviacijski kot
deviánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki deviira:
deviantno obnašanje, ravnanje
/
deviantni pojavi v vrhunskem športu
devíca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki še ni imela spolnih odnosov:
ta je še devica
/
ekspr.:
ostala boš devica
neporočena
;
stara, večna, zarjavela devica
2.
star.
dorasla mlada ženska, ki še ni poročena;
dekle
:
opeval je izvoljeno devico
;
lepa devica
;
obrazi cvetočih devic
♦
rel.
devica Marija
mati Jezusa Kristusa
;
zgod.
železna devica
srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani
3.
kdor je rojen v astrološkem znamenju device:
Tolstoj je bil devica
●
rojen v znamenju device
v času od 24. avgusta do 23. septembra
♦
astron.
Devica
šesto ozvezdje živalskega kroga
devíčar
-ja
m
(
ȋ
)
num.
ogrski zlatnik s podobo Matere božje:
devíčica
-e
ž
(
í
)
1.
iron.
devica
:
dela se nedolžno devičico
//
ekspr.
mlado dekle:
neizkušena šestnajstletna devičica
2.
nar.
gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti;
šmarnica
devíčka
-e
ž
(
í
)
šalj.
devica
:
pazili so nanj kakor mati na svojo hčerko devičko
//
ekspr.
mlado dekle:
zagledal se je v devičko iz sosednje hiše
devíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti;
šmarnica
devíčnik
-a
m
(
ȋ
)
moški, ki še ni imel spolnih odnosov:
ta je še devičnik
/
ekspr.:
ostal bo devičnik
;
star, zakrknjen devičnik
deviírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
odmikati se od normalnega, pravega, odklanjati se:
birokracija je bedela nad tem, da umetnost ne bi deviirala
;
preh.
človeka deviirajo lastni interesi
devinkulácija
-e
ž
(
á
)
fin.
odprava, ukinitev vinkulacije:
devinkulacija zavarovalne police
devinkulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
odpraviti, ukiniti vinkulacijo:
devinkulirati hranilno knjižico
devínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Devin:
devinski grad
♦
bot.
devinski gaber
kraški gaber
devíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na device:
ostala je deviška
;
deviško telo
/
deviška čast
;
deviška čistost, sramežljivost
/
nevesta je imela na glavi bel deviški venec
/
deviška kožica
♦
biol.
deviška ploditev
razvoj živih bitij iz neoplojenih spolnih celic; partenogeneza
;
čeb.
deviško satje
satje, ki še ni zaleženo
2.
ekspr.
ohranjen v prvotnem stanju:
deviški pragozdovi, gorski vrhovi
;
deviška narava, zemlja
/
deviški sneg
devíško
prisl.
:
deviško bel sneg
;
deviško čist
;
deviško lep obraz
devíškost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost deviškega:
dekletova deviškost
;
deviškost njenega telesa
/
ekspr.
deviškost mladih brez
devíštvo
-a
s
(
ȋ
)
deviško stanje:
dekletovo devištvo
/
izgubiti, vzeti devištvo
;
zaobljubila je večno devištvo
/
ekspr.
devištvo pokrajine
devíza
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
življenjsko vodilo, geslo:
njegova deviza je bila zmeraj: zmagati za vsako ceno
;
dobro živeti, to je njihova deviza
;
začeti moramo znova, in to pri najmlajših, je naša deviza
/
njihova deviza na zastavi je: v slogi je moč
devíze
-víz
ž
mn.
(
ȋ
)
1.
ekon.
dobroimetje, ki ga ima kdo v tujini:
izvoz lesa je prinesel državi lepe devize
;
tovarna ustvarja devize
//
obveznica, ček, plačljiv v tujini:
poslovanje, promet z devizami in valutami
2.
pog.
tuja plačilna sredstva:
kupiti avto za devize
;
dobiti honorar v devizah
;
plačevati z devizami
devízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na devize:
devizni dotok, priliv, promet
;
devizni režim, sistem, trg
;
devizna bilanca
;
devizna politika
;
devizne rezerve
/
devizni prekršek
♦
fin.
devizni dinar
do 2007
računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju
;
devizni račun
bančni račun, na katerega so naložena tuja plačilna sredstva
;
devizni tečaj
;
pravn.
devizno pravo
devízno
prisl.
:
nekatere panoge industrije so devizno pasivne
devíznopráven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
nanašajoč se na devizno pravo:
deviznopravni predpisi
devocionálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
rel.
nabožni predmeti:
trgovina z devocionalijami
devójčica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
deklica
:
mlada devojčica
devójka
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
dekle
:
brhka, lepa devojka
devolúcija
-e
ž
(
ú
)
pravn.
pravica višjega organa, da prevzame kako zadevo iz pristojnosti nižjega organa:
devón
-a
m
(
ọ̑
)
geol.
obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile prve dvoživke:
devónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na devon:
devonski skladi
/
devonske rastline
devóten
in
devôten -tna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
knjiž.
pretirano vdan nadrejenim;
klečeplazen
,
hlapčevski
:
ni maral devotnih ljudi
/
devotno vedenje
devótno
in
devôtno
prisl.
:
devotno pozdravljati
devótnost
in
devôtnost -i
ž
(
ọ̑; ó
)
knjiž.
pretirana vdanost nadrejenim;
klečeplaznost
,
hlapčevstvo
:
odbijajoča devotnost
devtêrij
-a
m
(
é
)
kem.
stabilni težki izotop vodika, težki vodik:
jedro devterija
;
odkritje devterija
devterón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
jedro devterija, zgrajeno iz protona in nevtrona:
dez...
predpona v sestavljenkah
za izražanje
a)
nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede:
dezorganizacija, dezorientacija
;
dezinficirati
b)
odstranjevanja, smeri proč, stran:
dezinsekcija, dezodoracija
dezagregácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
razkroj
,
razpad
,
razdružitev
:
dezagregacija sestavnih elementov, komponent
dezaktivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spraviti iz dejavnosti, napraviti neaktivno:
dezaktivirati neeksplodirane letalske bombe
/
dezaktivirati mladino
;
člani organizacije so se dezaktivirali
dezalienácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
odpravljanje, prenehanje alienacije, razodtujevanje:
proces dezalienacije
dezangažírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
odtegniti od aktivnega, dejavnega odnosa do česa:
slaba idejno-vsebinska konstrukcija drame je gledalce dezangažirala
/
senatorji so zahtevali, naj se njihova država vojaško dezangažira
dezatomizácija
-e
ž
(
á
)
neuvajanje atomskega orožja na kako ozemlje:
razpravljali so o dezatomizaciji in razorožitvenih problemih
;
dezatomizacija Afrike
dezavuírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
ovreči pravilnost, resničnost česa, ne priznati česa:
resničnost je dezavuirala njegove trditve
;
nova vlada je dezavuirala prejšnjo politiko
/
zdravnik je dezavuiral svojega kolego
/
poslanci so dezavuirali ministra
odrekli so mu politično podporo
dezen
ipd.
gl.
desen
ipd.
dezertácija
-e
ž
(
á
)
pobeg od vojakov ali iz boja:
polk je bil razredčen zaradi dezertacij
;
nagovarjati vojake k dezertaciji
;
med prostovoljci ni bilo niti enega primera dezertacije
;
kazen za dezertacijo
dezertêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec:
dezerterja so ustrelili
;
sodili so mu kot dezerterju
;
dezerterji (iz) armade
;
po gozdovih so se klatile trume dezerterjev
;
pren.
dezerterji iz organizacije
dezertêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na dezerterje:
dezerterska skupina
/
med vojaki je širil dezerterske misli
/
ekspr.
ravnanje njihovih voditeljev je dezertersko
dezertêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
pojav dezertiranja:
na fronti se je širilo dezerterstvo
;
boriti se proti dezerterstvu
//
pobeg od vojakov ali iz boja:
dezerterstvo so kaznovali s smrtjo
;
trikratno dezerterstvo
;
pren.
narodno dezerterstvo
dezertíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dezertirati:
vojaško sodišče ga je obsodilo zaradi dezertiranja
;
dezertiranje iz tujske legije
dezertírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pobegniti od vojakov ali iz boja:
pod vplivom propagande je dezertirala cela četa
;
dezertiral je iz nemške vojske
;
dezertirati k sovražniku
;
pren.
dezertiral je iz organizacije
deziluzíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odprava, izguba iluzije, razočaranje:
pisatelj se z begom v spomine umika deziluziji sedanjosti
;
pesnikova erotična deziluzija
;
popolna, trpka deziluzija
deziluzionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odpraviti, odstraniti iluzije:
deziluzioniral je umetnika in ga prikazal kot živega človeka
/
resnica ga je deziluzionirala
razočarala
deziluzioníst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor je izgubil iluzije:
skeptik je in deziluzionist
;
postati deziluzionist
deziluzionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
knjiž.
ki je brez iluzij:
deziluzionistični motiv v pesmi
;
deziluzionistična drama, poezija
deziluzionízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
stanje brez iluzij:
njegov deziluzionizem vendarle izzveni romantično
;
popolni deziluzionizem
;
deziluzionizem Prešernove pesmi Slovo od mladosti
dezinfékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
uničenje, uničevanje kužnih klic;
razkužitev
,
razkuževanje
:
zdravniške ekipe so opravile cepljenje in dezinfekcijo
;
dezinfekcija rane
;
sredstvo za dezinfekcijo
;
pren.,
ekspr.
dezinfekcija morale
dezinfekcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dezinfekcijo, razkuževalen:
dezinfekcijska naprava
;
dezinfekcijsko sredstvo
/
dezinfekcijske komore za južno sadje
;
dezinfekcijska postaja
/
dezinfekcijski učinek
dezinféktor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
kdor opravlja dezinfekcijo, razkuževalec:
tečaj za dezinfektorje
2.
priprava za dezinfekcijo, razkuževalnik:
instrumente so dali v dezinfektor
dezinféktorica
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki opravlja dezinfekcijo, razkuževalka:
dezinféktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dezinfektor 1:
dezinfektorski tečaj
/
dezinfektorska obleka
dezinficírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
uničiti kužne klice, razkužiti:
dezinficirati obleko, roke, vodo
;
vse hleve so morali dezinficirati
dezinformácija
-e
ž
(
á
)
napačna informacija, zlasti namerna:
informacija o tej zadevi je bila v bistvu dezinformacija, ker je bil problem prikazan enostransko
;
to je premišljena dezinformacija
;
širiti dezinformacije in zavajati ljudi
dezinformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
napačno informirati, zlasti namerno:
navedbe na izdelku lahko potrošnika dezinformirajo ali celo zavedejo
/
nejasna poročila so ga čisto dezinformirala
dezinsékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
sistematično uničevanje, zatiranje mrčesa:
opravili so dezinsekcijo na poplavljenem območju
;
naprave, podjetje za dezinsekcijo
dezinsekcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dezinsekcijo:
dezinsekcijski aparat
;
dezinsekcijsko sredstvo
/
dezinsekcijski postopek
dezinséktor
-ja
m
(
ẹ́
)
kdor opravlja dezinsekcijo:
kvalificiran dezinsektor
dezintegrácija
-e
ž
(
á
)
publ.
razpadanje, razkrajanje kake celote:
uniji je grozila dezintegracija
;
zaradi dezintegracije družine je zmeraj več zapuščenih otrok
;
proces dezintegracije
/
dezintegracija zavesti
dezintegracíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dezintegracija:
dezintegracijske težnje
dezintegrátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše:
dezintegrator za les, za rudo
dezintegrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
publ.
povzročati dezintegracijo:
birokratizem dezintegrira družbo
;
dezintegrirati človeka in njegovo osebnost
dezintegríran
-a -o:
dezintegrirana zavest
dezinteresíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
stanje brez zanimanja, navdušenja;
nezanimanje
,
ravnodušnost
:
že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost
;
v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti
/
akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi
dezinteresírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
nehati se zanimati, ne zanimati se za kaj:
vodilni politični kadri se ne smejo dezinteresirati za gospodarska vprašanja
dezinteresíran
-a -o:
biti dezinteresiran
;
taka politika je napravila iz ljudi apatično in dezinteresirano čredo
dezinvestírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
nesorazmerno zmanjšati, odtegniti investicije:
s prodajo nekaterih trgovin naj bi se podjetje dezinvestiralo
dezodorácija
-e
ž
(
á
)
odstranitev neprijetnega vonja s kemičnimi sredstvi:
dezodoracija pitne vode, zraka
dezódorans
-a
m
(
ọ̑
)
dezodorant
:
ustna voda deluje tudi kot dezodorans
dezodoránt
-a
m
(
ā
)
sredstvo za odstranjevanje neprijetnega vonja:
hlapljiv dezodorant
dezodorátor
-ja
m
(
ȃ
)
priprava za dezodoracijo:
dezodorator zraka
dezodorírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odstraniti neprijeten vonj s kemičnimi sredstvi:
dezodorirati prostor
dezoksidácija
-e
ž
(
á
)
metal.
odstranitev, odvzem kisika iz raztaljene kovine:
dezoksidacija bakra, jekla
dezoksidírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
metal.
opraviti, izvršiti dezoksidacijo:
dezoksidirati baker
dezóksiribonukleínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
biol.,
v zvezi
dezoksiribonukleinska kislina
nukleinska kislina, ki nosi zapis genske informacije v vseh živih bitjih:
dezoksiribonukleinska kislina [DNK] je osnovna sestavina genskega materiala
dezorganizácija
-e
ž
(
á
)
razpadanje, razkrajanje reda, organizacije česa:
povzročiti dezorganizacijo gospodarstva
;
dezorganizacija državnega aparata, armade
;
dezorganizacija dela
//
nered
,
zmeda
:
kritiziral je tiste, ki vnašajo v proizvodnjo dezorganizacijo
dezorganizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor povzroča dezorganizacijo:
borili so se proti špekulantom in dezorganizatorjem
dezorganizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost dezorganiziranega:
izgubil je nogo zaradi počasnosti in dezorganiziranosti reševalcev
dezorganizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
povzročiti dezorganizacijo česa:
dezorganizirati delo v tovarnah
;
poraz jih je dezorganiziral
/
diverzanti so si prizadevali dezorganizirati železniško in telefonsko službo
dezorganizíran
-a -o:
dezorganizirane množice
;
prizadevajo si obnoviti dezorganizirano gospodarstvo
dezorientácija
-e
ž
(
á
)
pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne:
v kolektiv vnaša dezorientacijo
;
nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo
;
splošna dezorientacija
/
idejna, moralna dezorientacija
/
poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja
/
časovna dezorientacija duševnega bolnika
dezorientíranost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje brez orientiranosti, zlasti idejne:
v takratni literarni kritiki je vladala idejna zmeda in dezorientiranost
/
članek odkriva avtorjevo strokovno dezorientiranost
dezorientírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
povzročiti dezorientacijo:
ta protislovja so dezorientirala ljudi
/
dezorientirati sovražnika
dezorientíran
-a -o:
biti dezorientiran
;
dezorientirana mladina
dèž
-jà
tudi
-ja
[
dəž-
]
m
(
ə̏ ȁ, ə̀
)
1.
padavine v obliki vodnih kapelj:
dež curkoma lije
;
dež pada, rosi
;
dež je ponehal
;
pog.
dež me je dobil
;
pog.
dež gre
dežuje
;
ti oblaki prinašajo dež
;
droben, gost, rahel dež
;
mrzel jesenski dež
;
ekspr.
pohleven dež
;
dež in sneg
;
dež z vetrom
;
debele kaplje dežja
;
govorila je ko dež
hitro, veliko
;
drži se ko dež v pratiki
čemerno
;
potreben je spanja kot suha zemlja dežja
;
hiše rastejo kot gobe po dežju
/
dež bije na okno
;
dež bobna, škrablja po strehi
;
spet bo dež
;
pripravlja se k dežju
;
kaže na dež
;
pog.
na počitnicah smo imeli sam dež
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
na dežju dela
;
ne stoj na dežju
;
hoditi po dežju
;
dela tudi v dežju in mrazu
;
pren.,
ekspr.
ognjen, svinčen dež
/
kisli dež
ki vsebuje raztopljene žveplove in dušikove okside
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina česa padajočega, razsipavajočega se:
dež cvetja se je usul na zmagovalca
;
iz lokomotive je buhnil dež isker
;
dež izstrelkov, kamenja, krogel
●
ekspr.
priti z dežja pod kap
iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo
;
ekspr.
lase ima počesane na dež
tako, da mu visijo in da so ravno prirezani
;
šalj.
babe se zbirajo, dež bo
;
preg.
za dežjem sonce sije
težkim, hudim časom sledijo boljši
♦
agr.
umetni dež
v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin
;
astron.
meteoritski dež
veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo
;
meteorski dež
veliko število hkrati vidnih meteorjev
déža
-e
ž
(
ẹ́
)
okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti:
sirotko nalijejo v leseno dežo
;
velika deža je bila polna zabele
;
deža za med
dèžek
-žka
in
dežèk -žkà
[
dəžək
]
m
(
ə̏; ə̏ ȁ
)
ekspr.
manjšalnica od dež:
rosil je topel majski dežek
;
blag, droben dežek
dežél
--
ž
,
v prislovni predložni zvezi
déžel
(
ẹ̑
)
star.,
v imenovalniku ali tožilniku
dežela 1:
neznana dežel
;
pravil je o starih časih, ko so psoglavci vreli v dežel
dežêla
-e
ž
,
rod. mn. stil.
deželá
(
é
)
1.
obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje:
govorica se je hitro raznesla po deželi
;
vojske in bolezni so razsajale po deželi
;
gorata dežela
;
domača, tuja dežela
;
daljne, neznane dežele
;
lepa, pravljična dežela
;
slovenska, štajerska dežela
/
deveta dežela
v pravljicah
daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi
;
dežela pomaranč
;
ekspr.
dežela Prežihovega Voranca
Koroška
;
ekspr.
dežela tisočerih jezer
Finska
;
ekspr.
dežela vzhajajočega sonca
Japonska
;
dežela na sončni strani Alp
Slovenija
/
jesen prihaja v deželo
//
publ.
organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast;
država
:
imeti dobre odnose s sosednjimi deželami
;
kapitalistična, nerazvita dežela
;
podjarmljene, zatirane dežele
;
afriške dežele
/
dežele v razvoju
/
Proletarci vseh dežel, združite se!
geslo mednarodnega delavskega gibanja
2.
v nekaterih državah
v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom:
avtonomna dežela
/
avstrijske dežele
3.
območje zunaj večjih mest:
prišli so ljudje z dežele in iz mesta
;
oditi na deželo
;
na deželi si je okrepil zdravje
;
živeti na deželi
●
iron.
nekaj je gnilega v deželi danski
v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti
;
star.
jutrove dežele
države Bližnjega vzhoda
;
ekspr.
iti v krtovo deželo
umreti
;
ekspr.
obljubljena dežela
kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost
♦
ekon.
beg z dežele
odseljevanje ljudi v mesta
;
zgod.
habsburške dedne dežele
Štajerska, Koroška, Kranjska
deželàn
in
deželán
tudi
deželjàn
tudi
deželján -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
kdor živi na deželi:
meščani in deželani
//
star.
prebivalec dežele 2:
ta predpis je veljal za deželane in za tujce
2.
zgod.
član deželnih stanov:
imeniten kranjski deželan
deželánka
tudi
deželjánka -e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki živi na deželi:
plaha deželanka se ni dobro počutila med meščankami
deželánski
tudi
deželjánski -a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na deželane:
deželanska sramežljivost
/
deželanska uprava
;
deželanska listina
potrdilo o sprejemu v deželne stanove
deželánstvo
tudi
deželjánstvo -a
s
(
ȃ
)
zgod.
1.
članstvo, pravice članov deželnih stanov:
podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske
/
imeti deželanstvo
2.
deželni stanovi:
cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva
dežêlen
-lna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na deželo:
a)
deželni jezik
b)
deželna meja
;
deželna uprava
/
deželna cesta
nekdaj
cesta, ki jo vzdržuje dežela
♦
zgod.
deželni glavar
v fevdalizmu
vladarjev namestnik v deželi;
v stari Avstriji
od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora
;
deželni knez
v fevdalizmu
vladar v posamezni deželi
;
deželni odbor
v stari Avstriji
izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen
;
deželni stanovi
v fevdalizmu
predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov
;
deželni zbor
v stari Avstriji
zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918
;
deželna deska
v fevdalizmu
zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
;
deželno sodišče
v fevdalizmu
prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce;
v stari Avstriji
okrožno sodišče na sedežu dežele
c)
star.
deželni pridelki
kmečki, poljedelski
dežêlica
-e
ž
(
é
)
manjšalnica od dežela:
cesarstvo je razpadlo na veliko samostojnih deželic
/
ekspr.
opisoval je lepoto domače deželice
dežêlnoknéžji
-a -e
prid.
(
ē-ẹ̑
)
nanašajoč se na deželnega kneza:
deželnoknežji absolutizem
;
deželnoknežja oblast
/
deželnoknežja mesta in trgi
dežêlnosóden
-dna -o
prid.
(
ē-ọ́
)
v zvezi
deželnosodni svetnik
, v stari Avstriji
sodnik senata deželnega sodišča:
dežêlnosódski
-a -o
prid.
(
ē-ọ̑
)
zgod.,
v zvezi
deželnosodska veča
, v fevdalizmu
veča, ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah:
dežêlnostanôvski
-a -o
prid.
(
ē-ō
)
nanašajoč se na deželne stanove:
deželnostanovski odbor
/
deželnostanovske posesti
dežêlnozbórski
-a -o
prid.
(
ē-ọ̑
)
nanašajoč se na deželni zbor:
slovenski deželnozborski poslanci
;
deželnozborske volitve
dežêlski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na deželo:
a)
deželski privilegiji
/
deželska in cerkvena gosposka
posvetna gosposka
♦
zgod.
deželsko sodišče
v fevdalizmu
sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki
b)
star.
deželski učitelj
podeželski
c)
zastar.
deželski pridelki
kmečki, poljedelski
dežemér
-a
[
dəžemer
]
m
(
ẹ̑
)
meteor.
priprava za merjenje količine padavin:
vremenska hišica z dežemerom
dežemérski
-a -o
[
dəžemerski
]
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dežemer:
dežemerski podatki
/
dežemerska postaja
déžen
1
-žna
m
(
ẹ́
)
bot.
1.
navadno v zvezi
navadni dežen
travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, Heracleum sphondylium:
okoli grmov raste polno dežna in grašice
2.
v zvezi
rožno rdeči dežen
zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium:
dèžen
2
-žna -o
[
dəžən
]
prid.
(
ə̄
)
nanašajoč se na dež:
dežne kaplje
/
dežni oblak
/
dežni plašč
plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane
deževánje
-a
[
dəževanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od deževati:
pot je bila vsa razmočena od dolgega, pogostnega deževanja
deževáti
-újem
[
dəževati
]
nedov.
(
á ȗ
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj:
zunaj dežuje
;
počakaj, da neha deževati
;
neprenehoma dežuje
;
če bo pravi čas deževalo, bo dobra letina
/
dežuje z vetrom
2.
ekspr.
v veliki količini padati, razsipavati se:
cvetje je deževalo z oken na ulico
;
granate, krogle dežujejo na prebivalce
;
star.
kamenja je kar deževalo
/
na nesrečnika so deževale brce in udarci
;
pren.
prošnje so deževale
;
od vseh strani kar dežujejo vabila, vprašanja
dežéven
-vna -o
[
dəževən
]
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dež, deževanje:
deževen dan
;
deževna doba, deževno vreme
/
deževna pokrajina
/
deževni oblak
;
deževne kaplje
dežévno
prisl.
,
v povedni rabi
:
deževno je
dežévje
-a
[
dəžeu̯je
]
s
(
ẹ̑
)
dolgo časa trajajoč ali ponavljajoč se dež:
jesensko deževje
;
monsunsko deževje
;
ob deževjih se suhe struge spremenijo v hudournike
/
deževja so izprala in odnesla zemljo
dežévnat
-a -o
[
dəžeu̯nat
]
prid.
(
ẹ̑
)
deževen
:
deževnato jesensko vreme
dežévnica
-e
[
dəžeu̯nica
]
ž
(
ẹ̄
)
1.
voda, zbrana, prestrežena ob dežju:
prati v deževnici
;
po poti je tekla kalna deževnica
/
naloviti, nabrati deževnico
2.
star.
deževnik
:
na trnek je nataknil deževnico
dežévnik
-a
[
dəžeu̯nik
]
m
(
ẹ̄
)
1.
črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan:
po razmočeni poti lezejo deževniki
2.
nav. mn.,
zool.
vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae:
z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje
dežévnost
-i
[
dəžeu̯nost
]
ž
(
ẹ́
)
značilnost deževnega:
deževnost jeseni
déžica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od deža:
dežica masti
dežíti
-ím
[
dəžiti
]
nedov.
, dežì
(
ī í
)
nav. 3. os.,
knjiž.
deževati
:
začelo je dežiti
;
ponoči je dežilo
/
pisma so kar dežila
dèžjev
-a -o
in
dežjèv -éva -o
[
dəžjev-
]
(
ə̄; ȅ ẹ́
)
pridevnik od dež:
dežjeva mokrota
déžmanstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
slabš.
kar je značilno za ravnanje politika Dežmana:
smešil je dežmanstvo in odpadništvo
dèžnat
-a -o
in
dežnàt -áta -o
[
dəžnat
]
prid.
(
ə̏; ȁ ā
)
ki ima dosti dežja:
rastlini najbolj ugajajo vlažni, dežnati kraji
dežníca
-e
[
dəžnica
]
ž
(
í
)
voda, zbrana, prestrežena ob dežju;
deževnica
:
prati, zalivati z dežnico
;
dežnica in snežnica
♦
bot.
užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica
dežníček
-čka
[
dəžničək
]
m
(
ī
)
manjšalnica od dežnik:
lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel
♦
bot.
apneni dežniček
v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea
dežník
-a
[
dəžnik
]
m
(
í
)
priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem:
odpreti, razpeti dežnik
;
ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik
;
svilen dežnik
;
stojalo za dežnike
/
moški, ženski dežnik
♦
bot.
orjaški dežnik
užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
dežníkar
-ja
[
dəžnikar
]
m
(
ȋ
)
izdelovalec, popravljavec dežnikov:
dežníkarica
-e
[
dəžnikarica
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki izdeluje ali popravlja dežnike:
dežnikarica je odprla še eno popravljalnico
♦
bot.
užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota
dežníkarski
-a -o
[
dəžnikarski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dežnikarje:
dežnikarska obrt
dežníkast
-a -o
[
dəžnikast
]
prid.
(
í
)
podoben dežniku:
dežnikast klobuk pri gobah
dežúranje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od dežurati:
nočno dežuranje
dežúrati
-am
nedov.
(
ȗ
)
opravljati službo v času, ko drugi ne delajo:
zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki
/
taborniki so dežurali v izmenah
/
reševalna ekipa je dežurala vso noč
dežúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo:
dežurni častnik, uslužbenec, zdravnik
;
dežurna gasilska četa
;
dežurna lekarna
lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki
/
imeti, opravljati, uvesti dežurno službo
/
dežurna soba
za tistega, ki je dežuren
dežúrni
-a -o
sam.
:
pog.
danes ima dežurno naš oddelek
dežurno službo
dežúrna
-e
ž
, dežúrnih
(
ȗ
)
ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo:
nočna dežurna je zjutraj predala delo
dežúrni
-ega
m
(
ȗ
)
kdor opravlja službo v času, ko drugi ne delajo:
kje je dežurni? popoldne so bili v službi samo dežurni
;
dežurni čete
dežúrstvo
-a
s
(
ȗ
)
služba dežurnega:
med prazniki so uvedli dežurstvo
;
zamenjati koga pri dežurstvu
;
izredno dežurstvo
/
razpored dežurstev
di...
ali
dí...
in
di...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na število dve:
dihibrid, dimorfizem
;
dibrometilen, dimetilamin, dinitrofenol
día
--
m
(
ȋ
)
diapozitiv
:
barvni dia
;
okvirčki dia
;
v prid. rabi:
dia okvirčki
día...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na diapozitiv:
diafilm, diaobjektiv
diabáz
-a
m
(
ȃ
)
petr.
drobnozrnata temno zelena predornina:
diabétes
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi, sladkorna bolezen:
sredstva proti diabetesu
diabétičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki ima sladkorno bolezen:
ker je diabetičarka, vsak dan telovadi
diabétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na diabetike ali diabetes:
diabetična ambulanta
;
diabetična hrana
/
diabetičen bolnik
;
diabetična koma
diabétik
-a
m
(
ẹ́
)
kdor ima sladkorno bolezen:
zdravljenje diabetikov
;
kruh za diabetike
diabetológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za diabetologijo:
internist diabetolog
;
programe hujšanja sestavljajo diabetologi in fizioterapevti
diabetologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o sladkorni bolezni:
na srečanju so govorili o novostih s področja diabetologije
;
strategija razvoja diabetologije
/
pediatrična diabetologija
diabóličen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču;
satanski
,
zloben
:
to je diaboličen človek
;
njegova diabolična narava
/
čutil je v sebi neko diabolično silo
/
opazuje jo z diaboličnim izrazom
diabólika
-e
ž
(
ọ́
)
knjiž.
kar je diabolično:
v romanu se srečujemo s simboliko in groteskno diaboliko
diábolo
-a
m
(
ȃ
)
1.
svinčen naboj za zračno puško:
škatlica diabolov
2.
nekdaj
otroška igra, pri kateri se meče v zrak vreteno v obliki dvojnega stožca in spet lovi na napeto vrvico:
igrati diabolo
;
v prid. rabi:
diabolo kroglice
diadém
-a
m
(
ẹ̑
)
dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek:
cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč
;
diadem z diamanti
//
temu podoben ženski nakit:
v laseh se ji lesketa diadem
;
bleščeč diadem ji obkroža čelo
diáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
mat.
binaren
:
diadni sistem
;
diadno število
diádičen
-čna -o
prid.
(
á
)
mat.
binaren
:
diadični sistem
diadóh
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zgod.
vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo:
boji diadohov
;
pren.
Heglovi diadohi
diafán
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
prosojen
:
ta snov je diafana
díafílm
-a
m
(
ȋ-í
)
fot.
filmski trak z diapozitivi:
razviti diafilm
/
predvajati diafilme o živalih
;
barvni diafilmi
/
posneti na diafilm
diafíza
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
srednji vzdolžni del dolge cevaste kosti:
diafoníja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
najstarejše in najbolj preprosto večglasje:
koralna diafonija
diafrágemski
-a -o
[
dijafragəmski
]
(
ȃ
)
pridevnik od diafragma:
diafragemski obroček
diafrágma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
anat.
mišična pregrada med prsno in trebušno votlino, prepona:
diafragma se širi in krči
2.
med.
opna na kovinskem obročku, ki zapira spermijem dostop v maternico:
uporabljati diafragmo
♦
elektr.
prepustna opna, ki loči v elektrolitski celici anodni del od katodnega
;
fiz.
priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; zaslonka
diagnosticíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diagnosticirati:
diagnosticiranje srčnih bolezni, otrokovih motenj
diagnosticírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
ugotoviti in določiti bolezen:
diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca
;
diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom
diagnóstičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na diagnozo:
delo v diagnostičnem laboratoriju
;
diagnostični postopek
;
diagnostična metoda
/
diagnostične aparature
;
diagnostično sredstvo
/
diagnostično cepljenje
cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi
/
testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja
diagnóstik
-a
m
(
ọ́
)
med.,
navadno s prilastkom
kdor ugotovi in določi bolezen:
dober, slab diagnostik
;
primarij je izkušen diagnostik
//
aparat za ugotavljanje in določanje bolezni:
elektronski diagnostik
diagnóstika
-e
ž
(
ọ́
)
med.
ugotavljanje in določanje bolezni:
opravljati laboratorijsko diagnostiko
;
rentgenska diagnostika
;
metode diagnostike
//
nauk o tem:
diagnóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
ugotovitev in določitev bolezni:
narediti, postaviti diagnozo
;
napačna, pravilna diagnoza
;
klinična diagnoza
/
kardiografska diagnoza
/
zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu
;
pren.
pisateljeva diagnoza sodobne družbe
♦
psih.
psihološka diagnoza
spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti
;
soc.
socialna diagnoza
ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku
diagonál
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
tkanina z izrazito vtkanimi diagonalnimi črtami:
diagonála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi:
kockina diagonala
;
diagonala pravokotnika
/
hoditi po diagonali iz kota v kot
;
reflektorji so nameščeni v diagonali
/
ekspr.
brati po diagonali
na hitro, ne strnjeno
2.
šah.
poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici:
odpreti, zasesti diagonalo
;
bela diagonala
/
velika diagonala
ki poteka iz kota v kot
diagonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diagonalo:
diagonalni prerez, presek
;
diagonalna smer
/
diagonalna kompozicija portreta
♦
šport.
streme na diagonalni vlek
streme, ki priteza čevelj na smuči poševno navzdol
diagonálno
prisl.
:
hoditi diagonalno po sobi
;
presekati ravnino diagonalno
diagrám
-a
m
(
ȃ
)
grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu:
narisati diagram
;
prikazati delo podjetja z diagramom
;
diagram proizvodnje, rojstev
;
pren.
razvojni diagram slovenskega slikarstva
♦
bot.
cvetni diagram
shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo
;
geol.
blokovni diagram
geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo
;
mat.
diagram
krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin
;
šah.
diagram
naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici
diagrámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diagram:
diagramske črte, krivulje
/
diagramsko ugotavljanje norm
diahrón
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju:
diahrono obravnavanje problema
♦
jezikosl.
diahrono jezikoslovje
smer jezikoslovja, ki raziskuje jezik v njegovem razvoju skozi čas
diahróničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju:
diahronično obravnavanje problema
♦
jezikosl.
diahronična lingvistika
diahrono jezikoslovje
diahroníja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času, raznočasnost:
diahronija pojavov
♦
jezikosl.
obstajanje, spreminjanje jezikovne lastnosti, značilnosti v njihovem časovnem razvoju, raznočasje
diákon
-a
m
(
á
)
v Katoliški in Pravoslavni cerkvi
pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem:
posvečenje diakonov
;
duhovniki in diakoni
diakonát
-a
m
(
ȃ
)
v Katoliški in Pravoslavni cerkvi
zadnji red pred mašniškim posvečenjem:
škof mu je podelil diakonat
diákonica
-e
ž
(
á
)
žena pravoslavnega diakona:
diakonísa
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pri prvih kristjanih
ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike:
stregla ji je diakonisa
2.
v protestantskem okolju
redovnica
1
:
diákonski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na diakone:
diakonska čast, služba
/
diakonska obleka
diakrítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
knjiž.
razlikovalen
,
razločevalen
:
diakritični narodopisni pojavi
♦
jezikosl.
diakritični znak
znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
dialékt
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja;
narečje
:
govoriti v dialektu
;
slovenski dialekti
;
zapisovanje dialekta
/
socialni dialekt
govor kakega družbenega sloja
dialektálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dialekt, narečen:
dialektalne raziskave
/
dialektalna poezija
dialéktičen
1
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dialektiko:
dialektična metoda
;
dialektična filozofska smer
;
dialektične zakonitosti
/
dialektičen razvoj
;
dialektično mišljenje
;
dialektična protislovja
♦
filoz.
dialektični materializem
nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja
dialéktično
prisl.
:
gledati na razvoj družbe dialektično
;
dialektično obravnavati problem
dialéktičen
2
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dialekt, narečen:
dialektičen izraz
;
dialektična oblika
;
dialektične posebnosti
/
dialektični teksti
dialéktično
prisl.
:
dialektično obarvana govorica
dialéktičnomaterialístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́-í
)
nanašajoč se na dialektični materializem:
dialektičnomaterialistični pogled na življenje
dialéktičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost dialektičnega:
dialektičnost mišljenja
dialéktik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
predstavnik dialektične filozofske smeri:
preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
//
kdor kaj obravnava dialektično:
dober, dosleden dialektik
2.
v sholastični filozofiji
kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah:
oster, spreten dialektik
//
v antični filozofiji
kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja:
Sokrat je bil sijajen dialektik
3.
govornik, ki zna prepričati:
dialéktika
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega:
marksistična, materialistična dialektika
/
dialektika mišljenja, razvoja
♦
filoz.
dialektika
po Heglu
nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje
//
gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih:
družbena dialektika
;
dialektika narave, zgodovine
2.
v sholastični filozofiji
prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah:
s spretno dialektiko premagati nasprotnika
;
ostra dialektika
//
v antični filozofiji
dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja:
dialektika sofistov
3.
publ.
dialektičnost
:
dialektika pojmov
;
dialektika Prešernove umetnine
dialektizácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
1.
nastajanje dialektov:
dialektizacija slovenskega jezika
2.
uvajanje dialektizmov:
boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo
dialektízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
narečni element v knjižnem jeziku:
pesnik rad uporablja dialektizme
;
lokalizmi in dialektizmi
dialektológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za dialektologijo, narečjeslovec:
priznani dialektologi
;
kongres dialektologov
dialektologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o dialektih, narečjeslovje:
ukvarjati se z dialektologijo
;
slovenska dialektologija
dialektológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za dialektologijo, narečjeslovka:
strokovnjakinja za slovenski jezik in dialektologinja je spregovorila o svojem raziskovalnem delu
dialektolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dialektologijo, narečjesloven:
dialektološka študija
/
dialektološki atlas
dialíza
-e
ž
(
ȋ
)
1.
postopek, pri katerem se človeku z nedelujočimi ledvicami odpadne snovi iz krvi čistijo zunaj telesa na posebni pripravi s polprepustno membrano:
redno hoditi na dializo
;
nočna dializa
;
cena dialize
;
aparati, naprave za dializo
;
zdravljenje, življenje z dializo
/
dializa in možnost presaditve ledvic
2.
kem.
ločevanje kristaloidov od koloidov z opno:
dializátor
-ja
m
(
ȃ
)
priprava za dializo:
filter dializatorja
;
proizvajalec dializatorjev
/
prodaja, umik, uporaba spornih dializatorjev
dialóg
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor:
imela sta dolg dialog
;
dialog med njima je bil iskren
/
za avtorja so značilni zgoščeni dialogi
;
delo je napisano v obliki dialoga
/
dramski, filmski dialog
2.
izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:
sedanja situacija odpira, omogoča dialog
;
prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom
;
dialog med vzhodnim in zahodnim svetom
dialógičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
dialoški
:
dialogična oblika spisa
dialogíst
-a
m
(
ȋ
)
film.
kdor se (poklicno) ukvarja z dialogi:
dialogizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
dajati čemu obliko dialoga:
dialogizirati povest
2.
izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:
konstruktivno dialogizirati
dialogizíran
-a -o:
dialogizirana novela, pesnitev
dialóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dialog:
dialoški tekst
;
knjiga je napisana v dialoški obliki
/
dialoški način razpravljanja
dialóškost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost dialoga, dialoškega:
razvijati dialoškost in strpnost
;
ohranjati dramatično dialoškost
diamagnéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
fiz.
v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru:
diamagnetna snov
diamagnétik
-a
m
(
ẹ́
)
fiz.
diamagnetna snov:
diamagnetízem
-zma
m
(
ī
)
fiz.
lastnost diamagnetne snovi:
diamánt
-a
m
(
ā
)
1.
najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo:
brušenje diamantov
;
uhani z diamanti in safirji
;
steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom
●
publ.
črni diamant
premog
2.
pog.
diamantno rezilo:
rezati steklo z diamantom
♦
min.
ena izmed oblik ogljika
;
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom
diamánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diamant:
diamantni lesk
/
zlat diamantni prstan
;
diamantna krona
●
diamantna poroka
šestdesetletnica poroke; biserna poroka
♦
teh.
diamantno rezilo
priprava za rezanje stekla z diamantno konico
diamántov
-a -o
(
ā
)
pridevnik od diamant:
diamantov lesk, sijaj
diamát
-a
m
(
ȃ
)
polit. žarg.
dialektični materializem:
učbenik diamata
diámeter
-tra
m
(
á
)
geom.
premer
:
diameter kroga, krogle
diametrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
skrajno različen, popolnoma nasproten:
diametralni nazori
;
diametralna pozicija
/
ekspr.
diametralno nasprotje
zelo veliko
♦
geom.
diametralni točki
točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera
diametrálno
prisl.
:
stališča se diametralno razlikujejo
;
diametralno nasprotni interesi
diána
-e
ž
(
ȃ
)
tip manjšega francoskega osebnega avtomobila z manj zaokroženo karoserijo znamke Citroën:
voziti diano
díaobjektív
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
fot.
objektiv za projiciranje diapozitivov na diaprojektorju, včasih tudi na kinoprojektorju:
diapazón
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.
zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta:
pevka ima lep glas z velikim diapazonom
;
izrabil je ves diapazon instrumenta
;
pren.,
publ.
časovni diapazon petih desetletij
;
diapazon mnenj o tem vprašanju je zelo širok
diapozitív
-a
m
(
ȋ
)
pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati:
predvajati diapozitive
;
barvni diapozitivi
;
šola ima bogato zbirko diapozitivov
;
predavanje z diapozitivi
diapozitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na diapozitiv:
diapozitivni posnetek
/
diapozitivna plošča
díaprojéktor
-ja
m
(
ȋ-ẹ́
)
priprava za projiciranje diapozitivov:
šola je dobila nov diaprojektor
díaprojéktorski
-a -o
(
ȋ-ẹ́
)
pridevnik od diaprojektor:
diaprojektorski pribor
diarêja
-e
ž
(
ȇ
)
med.
neobičajno pogostno iztrebljanje tekočega blata;
driska
:
ima močno diarejo
diárij
-a
m
(
á
)
zastar.
dnevni zapiski, dnevnik:
samostanski diariji in kronike
diaróičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na diarejo:
diaroičen bolnik
/
diaroično blato
días
-a
m
(
ȋ
)
pog.
diapozitiv:
pokazati diase
;
slike na diasih
diaskóp
tudi
diaskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
diaprojektor
diaskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
rentgensko presvetljevanje:
diaskopija pljuč
diáspora
-e
ž
(
ā
)
narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere:
katoliška diaspora v Srbiji
;
slovenska diaspora v Ameriki
/
živeti v diaspori
;
položaj Judov v diaspori
diastátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na diastazo:
diastatični encim
diastáza
-e
ž
(
ȃ
)
kem.
encim, ki pospešuje razkroj škroba v sladkor;
amilaza
diástola
-e
ž
(
ā
)
med.
razširitev, razširjanje srca pri utripanju:
diastóličen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od diastola:
diastolični pritisk krvi
diatéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zbirka diapozitivov:
ima bogato diateko
;
na šoli so uredili diateko za pomoč pri pouku
diatermíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence:
zdraviti revmo z diatermijo
diatermíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na diatermijo:
diatermijski aparat
/
diatermijsko zdravljenje
diatéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
nagnjenost organizma h kaki bolezni:
hemoragična diateza
diatomêja
-e
ž
(
ȇ
)
nav. mn.,
bot.
alge s kremenasto lupinico, Diatomeae:
diatomêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
petr.
ki vsebuje lupinice diatomej:
diatomejska prst
;
diatomejsko blato
diatóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
glasb.
ki je iz celih tonov in poltonov:
diatonični sistem
;
diatonična lestvica
lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone
;
diatonična stopnja
/
diatonična harmonika
harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona
diatónika
-e
ž
(
ọ́
)
glasb.
tonski sistem, ki temelji na uporabi diatoničnih lestvic:
díázo...
prvi del zloženk
(
ȋ-ȃ
)
kem.
nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika:
diazometan
dícián
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
kem.
brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika:
vonj po dicianu
dickensovski
-a -o
[
díkensou̯ski
]
prid.
(
ȋ
)
tak kot pri Dickensu:
dickensovski način pripovedovanja
díčen
-čna -o
prid.
(
í ī
)
zastar.
imeniten
,
odličen
,
slaven
:
dični junaki
;
bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe
/
šalj.
moja dična sestrica je tudi prišla
/
iron.
vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni
díči
medm.
(
ȋ
)
pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja
izraža spodbudo, veselje:
Diči, diči, diča, urno na konjiča
(O. Župančič)
díčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.
krasiti
,
lepšati
:
čelo mu diči lovorov venec
;
ciprese dičijo grobove
;
rada se je dičila s trakovi in čipkami
/
diči ga marljivost in skromnost
díčiti se
zastar.
hvaliti se, bahati se:
rad se diči s svojim delom
díd
-a
m
(
ȋ
)
prva leta po 1945
dom igre in dela, otroški vrtec:
otroka imajo v didu
didáktičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na didaktiko, účen:
didaktični princip
;
didaktične metode
;
didaktično usposabljanje učiteljev
2.
ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen:
didaktični film
;
didaktična literatura
;
pesnitev je bila izrazito didaktična
/
delo didaktičnega značaja
didáktičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost didaktičnega, poučnost:
didaktičnost mladinske povesti
didáktik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za didaktiko:
zborovanje didaktikov
/
njegov profesor matematike je dober didaktik
zna dobro poučevati
/
omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
didáktika
-e
ž
(
á
)
veda o poučevanju:
zahteve moderne didaktike
;
posebna, splošna didaktika
dídel
[
didəl
]
medm.
(
ī
)
posnema glasove (enolične) godbe:
didel didel didel didel di
/
didel didel dačka
dideldáj
[
didəldaj
]
medm.
(
ȃ
)
posnema glasove (enolične) godbe:
lajna poje dideldaj dideldu
dideldú
[
didəldu
]
medm.
(
ȗ
)
posnema glasove (enolične) glasbe:
lajna poje dideldaj dideldu
didití
-ja
m
(
ȋ
)
kemično sredstvo za uničevanje mrčesa:
naprašiti, potresti z diditijem
dídžêj
-a
m
(
ȋ-ȇ
)
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu:
radijski didžej [DJ]
;
didžej v diskoteki, klubu
;
občasno dela kot didžej
//
poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb:
slavni didžeji svetovnega formata
didžêjanje
-a
s
(
ȇ
)
izbiranje, organiziranje in predvajanje glasbe ter dodajanje komentarjev, navadno v diskoklubih, na radiu:
ukvarjati se z didžejanjem
;
didžejanje na prostem
//
poustvarjanje elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb:
snemanje lastne glasbe, didžejanje in remiksanje
didžêjka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu:
v klubu jih je razgrela znana didžejka
didžêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na didžeje ali njihovo dejavnost:
didžejski album
;
izdal je didžejsko in avtorsko ploščo
diecéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rel.
najvažnejša, samostojna upravna enota Katoliške cerkve;
škofija
:
kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo
2.
zgod.
upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc:
diecezánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diecezo;
škofijski
:
diecezanski sedež
;
diecezanski bogoslovni zavod
dieléktričen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dielektrik:
dielektrične lastnosti
;
dielektrične snovi
♦
elektr.
dielektrične izgube
v toploto spremenjena energija v dielektriku
;
dielektrična konstanta
dielektričnost
dieléktričnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
elektr.
konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu:
novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda
dieléktrik
-a
m
(
ẹ̑
)
elektr.
izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju:
slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva
dieréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
odmor v verzu na koncu stopice, razloka:
diesel
ipd.
gl.
dizel
ipd.
diéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike:
držati se diete
;
predpisati dieto
;
diabetična dieta
;
mlečna, neslana dieta
;
shujševalna dieta
;
ima strogo dieto
;
med. žarg.
jetrna dieta
za bolne na jetrih
/
redukcijska dieta
shujševalna dieta, ki jo sestavi strokovnjak glede na posameznikovo zdravstveno stanje in s katero se telesna teža zmanjša z manjšim dnevnim vnosom kalorij
2.
zastar.
znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja;
dnevnica
:
plačevati diete
;
poslanske diete
diéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dieto:
dietni predpisi
;
dietna hrana
;
dietna menza
/
bolnišnica razpisuje mesto dietne sestre
/
priti v višji dietni razred
dietétičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja za dietetiko:
med dietetičarkami so tudi vodilne strokovnjakinje s področja sredozemske in azijske prehrane
dietétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dietetiko:
dietetični napotki
;
dietetično zdravljenje
/
dietetična hrana
dietétik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak za dietetiko:
dietetiki priporočajo presno sadje in zelenjavo
dietétika
-e
ž
(
ẹ́
)
med.
nauk o posebni in pravilni prehrani, zlasti za bolnike:
terapevtska dietetika
/
dietetika kajenja
diétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dieto:
dietična hrana
/
dietična kuhinja
diétik
-a
m
(
ẹ́
)
kdor ima dieto:
hrana za dietike
díetíléter
-tra
m
(
ȋ-ȋ-ẹ́
)
kem.
lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina, ki se uporablja zlasti kot narkotik ali topilo:
dietológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za dietologijo;
dietetik
:
pred hujšanjem se je posvetoval z dietologom
dietologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o posebni, predpisani prehrani za določene kategorije ljudi,
med.
dietetika
:
ugotovitve sodobne dietologije
diétoterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
zdravljenje z dieto:
celostni terapevtski program vključuje tudi dietoterapijo
difamácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
jemanje ugleda;
blatenje
,
sramotenje
difamírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
jemati komu ugled;
blatiti
,
sramotiti
:
difamirati nasprotnika
diferénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi;
razlika
,
razloček
:
ugotoviti diferenco
;
diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika
;
diference med spoloma
/
knjiž.
diference v pogledih na vprašanje
;
med njima je prišlo do diferenc
neskladja, nesoglasja
2.
mat.
število, ki se dobi pri odštevanju:
pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka
/
logaritemska diferenca
diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah
diferenciácija
-e
ž
(
á
)
nastajanje razlik v čem:
nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki
;
ideološka, politična diferenciacija
;
diferenciacija znanosti na prelomu stoletja
/
družbena, razredna diferenciacija
;
diferenciacija na vasi
nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje
/
dialektološka diferenciacija
;
diferenciacija praslovanščine
/
publ.
diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah
različno določanje cen glede na razdaljo
♦
biol.
diferenciacija celic
razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji
diferenciál
-a
m
(
ȃ
)
1.
avt.
ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo:
zamenjati olje v diferencialu
2.
mat.
razmeroma majhna sprememba količine:
diferencial neodvisne spremenljivke
diferenciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diferencial ali diferenco:
diferencialno kolesje
/
diferencialno in integralno računanje
/
diferencialni znaki
razlikovalni, razločevalni znaki
♦
bot.
diferencialna rastlina
rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb
;
ekon.
diferencialna carina
izjemna višja carina
;
diferencialna zemljiška renta
zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege
;
mat.
diferencialni račun
računanje, ki temelji na odvajanju funkcij
;
diferencialna enačba
enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije
;
psih.
diferencialna psihologija
psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami
;
šol.
diferencialni izpit
izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole
;
žel.
diferencialna tarifa
tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja
diferencíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diferencirati:
diferenciranje posameznih živalskih vrst
/
diferenciranje funkcije
diferencíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost diferenciranega:
narodna diferenciranost južnih Slovanov
;
diferenciranost družbe
;
diferenciranost literarnih tokov
diferencírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati razlike v čem:
ekonomski razvoj je diferenciral družbo
2.
mat.
iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja;
odvajati
1
:
diferencirati funkcijo
diferencírati se
postajati v sebi različen:
znanost dosega višjo stopnjo, ko se notranje diferencira
;
politično se diferencirati
diferencíran
-a -o:
takrat južnoslovanski jeziki še niso bili zelo diferencirani
;
moderna proizvodnja zahteva diferenciran strokovni kader
;
ti podatki so še premalo diferencirani
♦
biol.
tkiva rastline niso diferencirana
iz enotnega tkiva niso še nastala različna tkiva
diferénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na diferenco:
diferenčna razdalja
♦
elektr.
diferenčna zaščita
zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost
;
jezikosl.
diferenčni slovar
slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov
;
mat.
diferenčni kvocient
kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke
;
strojn.
diferenčni vijak
vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem
diferírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
razlikovati se, ne ujemati se:
mnenja o tem močno diferirajo
difrákcija
-e
ž
(
á
)
fiz.
pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo;
uklon
:
difrakcija svetlobe, zvokov
difrakcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
fiz.
uklonski
:
difrakcijska mrežica
diftêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na difterijo:
difteričen bolnik
/
difterična obloga v sapniku
difteríja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
davica
:
preboleti difterijo
;
bacil difterije
;
epidemija difterije
difteríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na difterijo:
difterijski bacil
/
difterijski serum
diftóng
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik:
jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong
diftóngičen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od diftong:
diftongičen izgovor
diftongizácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
proces, v katerem nastane diftong:
difundírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
fiz.
samodejno prodirati v drugo snov, pronicati:
plini difundirajo skozi opno
difúzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
enakomerno razdeljen, razpršen:
difuzna obarvanost cvetnih listov
;
difuzna svetloba
/
difuzna razsvetljava
;
pren.
ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih
♦
med.
difuzno vnetje potrebušnice
vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici
difuzêr
-ja
m
(
ȇ
)
teh.
naprava za izluževanje:
izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju
difuzíja
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
1.
samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje:
difuzija plina skozi opno
;
pren.
difuzija kulture
2.
razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje:
difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli
difuzíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na difuzijo:
difuzijski pojav
;
difuzijska hitrost
;
difuzijska površina
/
difuzijska priprava
difúznost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost difuznega:
difuznost svetlobe
difúzor
-ja
m
(
ȗ
)
teh.
priprava za razprševanje, razpršilec:
razprševati z difuzorjem
♦
avt.
del uplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom
;
strojn.
stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča
digerírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi:
digéste
-gést
ž
mn.
(
ẹ̑
)
pravn.,
v zakonodaji cesarja Justinijana
zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov drugega in tretjega stoletja:
digestíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
prebava
digestíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na digestijo, prebaven:
digestivni trakt
/
digestivna sredstva
sredstva, ki pospešujejo prebavo
digestórij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih:
digitálec
-lca
m
(
ȃ
)
pog.
digitalni fotografski aparat
:
ohišje digitalca iz trde mat plastike
/
kompaktni digitalec
;
zrcalnorefleksni digitalec
digitálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki posreduje podatke, informacije v zaporedju številk 0 in 1:
digitalna oblika
//
ki deluje na osnovi tako podanih podatkov in informacij:
digitalna tehnologija
;
ob otvoritvi razstave si bo mogoče ogledati tudi digitalno projekcijo
/
digitalni fotografski aparat
fotografski aparat, pri katerem se slika shrani v digitalnem zapisu
;
digitalni podpis
elektronski podpis
;
digitalni zapis
pretvorba različnih signalov v kodo s pomočjo računalniških orodij
;
digitalna fotografija
fotografija, narejena na osnovi digitalnih podatkov
tehnologija za fotografiranje na digitalni nosilec podatkov
;
digitalna kamera
videokamera, v kateri se slika pretvarja v digitalno obliko
2.
med.
opravljen s prsti, prsten:
digitalna preiskava
♦
elektr.
digitalni računalnik
računalnik, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti
digitalín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
strup iz naprstca, rabljen zlasti kot zdravilo za srce:
digitalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
pretvorba podatkov in informacij v digitalno obliko:
digitalizacija starih zvočnih posnetkov
;
projekt digitalizacije
2.
uvedba, uvajanje tehnologije, ki temelji na taki pretvorbi:
izpeljati popolno digitalizacijo telekomunikacijskega omrežja
digitalizíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pretvorjen v digitalno obliko:
digitalizirana glasba, slika
;
digitalizirana oblika
;
digitalizirano gradivo
digitalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od digitalizirati:
digitaliziranje knjižnih vsebin za potrebe trga in raziskav
digitalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
pretvoriti podatke in informacije v digitalno obliko:
digitalizirati listine
2.
uvesti tehnologijo, ki temelji na taki pretvorbi:
digitalizirati celotno telekomunikacijsko omrežje
digitálnik
-a
m
(
ȃ
)
digitalni fotografski aparat
:
svetloba v digitalniku pade neposredno na optično tipalo
diglosíja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje:
diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu
dignitár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
dostojanstvenik, zlasti cerkveni:
dignitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
dostojanstvenost
,
častitljivost
:
njegova digniteta
2.
cerkveni dostojanstvenik:
digresíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje:
lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično
;
številne digresije so zgradbi romana v škodo
díh
-a
m
(
ȋ
)
1.
enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje:
šteti dihe
;
to je bil njegov zadnji dih
;
pogostnost dihov
//
dihanje
:
stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih
;
pridrževati, zadrževati dih
;
dolgo je zdržal brez diha
2.
iz pljuč iztisnjeni zrak:
čutil je njegov dih na obrazu
;
grela ga je s toplim dihom
;
pren.,
ekspr.
zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
//
knjiž.
rahlo pihanje, pihljanje:
dih večernih sapic
;
sveži dih z gora
//
knjiž.,
s prilastkom
rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa:
pomladni dih
;
čutim dih smrti
;
dih novega časa
●
ekspr.
nenavadna lepota jim je jemala dih
zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti
;
brez diha je čakal, kaj bo
zelo napeto
;
ekspr.
do zadnjega diha se je boril
do konca življenja, do smrti
;
knjiž.,
ekspr.
v tem ni niti diha resnice
prav nič
dihálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dihanje:
dihalni organi
;
dihalne mišice
/
dihalne motnje
/
dihalne vaje
/
v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati
♦
anat.
obolenje dihalnih poti
dihálka
-e
[
tudi
dihau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zastar.
škrga
:
dihati z dihalkami
dihálnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk:
skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice
dihálnik
-a
[
tudi
dihau̯nik
]
m
(
ȃ
)
geogr.
odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak:
dihálo
-a
s
(
á
)
nav. mn.
dihalni organ:
dihala in prebavila
;
dihala vretenčarjev
;
bolezen dihal
díhanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od dihati:
slišati je bilo težko dihanje
;
enakomerno, hropeče, pravilno dihanje
;
dihanje skozi nos, usta
/
dihanje rastlin
/
tkanina naj ne ovira dihanja kože
stika kože z zrakom
;
dihanje lesa, usnja
prepuščanje zraka in vlage
♦
biol.
celično
ali
notranje dihanje
razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija
;
med.
globoko dihanje
;
prsno dihanje
pri katerem se širi in oži prsni koš
;
trebušno dihanje
pri katerem se širi in krči trebušna prepona
;
umetno dihanje
umetno dovajanje zraka v pljuča
díhati
-am
stil.
díšem
nedov.
(
í ȋ
)
1.
zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati:
bolnik težko diha
;
dihati skozi nos, usta
;
enakomerno, globoko, sunkovito dihati
;
diha kot kovaški meh
;
bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal
/
dvoživke dihajo tudi s kožo
sprejemajo zrak
;
ribe dihajo s škrgami
/
najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala
;
les pod linolejem ne more dihati
ne pride v stik z zrakom
;
pren.,
ekspr.
morje je čisto rahlo dihalo v zalivu
;
zemlja je mirno dihala
●
evfem.
ponesrečenec ne diha več
je mrtev
//
preh.
vdihavati
:
dihati svež gorski zrak
;
pren.
dihati atmosfero novega časa
;
dihati svobodo
//
izdihavati
:
ne dihaj vame
2.
z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak:
dihala si je v roke, da bi jih ogrela
;
dihati v šipo
3.
ekspr.
živeti
,
bivati
:
vse, kar diha, se veseli pomladi
;
vsi rodovi so dihali v tem upanju
/
vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati
se je slabo, nelagodno počutil
;
diha le za svoje otroke
se jim popolnoma posveča
//
uspevati
,
shajati
2
:
morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati
;
s tem denarjem bomo za silo že dihali
/
ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati
se polno razvijati, delovati
4.
ekspr.
širiti se, prihajati od kod:
iz kleti diha vlaga
/
z njegovega obraza diha dobrohotnost
;
ljubezen diha iz vsake vrstice pisma
;
iz fanta sta dihala zdravje in moč
;
preh.
vsaka njena beseda je dihala neodločnost
5.
ekspr.
rahlo pihati, pihljati:
južni veter diha čez polje
;
skozi okno diha topel zrak
;
preh.:
gozd diha prijeten hlad
;
peč diha toploto
diháje
:
bolnik leži težko dihaje
dihajóč
-a -e:
naglo dihajoč je tekla po stopnicah
;
težko dihajoč bolnik
díhavica
-e
ž
(
ī
)
star.
težko dihanje:
mučila ga je dihavica
dihetáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
hitro, na kratko dihati:
ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati
(I. Potrč)
díhibríd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
biol.
križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih:
dihljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje:
z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka
;
zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo
●
ekspr.
do zadnjega dihljaja
do konca življenja, do smrti
;
evfem.
videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih
kakor bi umirali
2.
iz pljuč iztisnjeni zrak;
dih
:
začutil je njen topli dihljaj
/
pomladni dihljaj
dihljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
rahlo pihati, pihljati:
veter dihlja
díhnik
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium:
nežnolistni dihnik
díhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti:
odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti
;
na hitro dihniti
;
ekspr.
še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
2.
z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak:
dihniti v šipo
;
dihnil je vame
●
ekspr.
besedo je komaj dihnil
zelo tiho izgovoril
//
preh.,
ekspr.
dati
,
vdihniti
:
rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk
;
sonce dihne v naravo novo življenje
3.
ekspr.
rahlo zapihati, zapihljati:
topel veter je dihnil z juga
;
v obraz mu je dihnila zatohla sapa
;
pren.
lepota večera je dihnila v njegovo srce
;
groza ji je dihnila v dušo
dihotómen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
dihotomičen
:
dihotomna organizacija dela
dihotómičen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od dihotomija:
dihotomična delitev pojmov
dihotomíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela:
dihotomija med fizičnim in umskim delom
dihtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
1.
težko dihati, sopsti:
dihtel je od težke poti
;
dihti ko kovaški meh
2.
zelo želeti, hrepeneti:
ljudje so dihteli po takih zgodbah
dihtív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
hrepeneč
,
poželjiv
:
dihtiv pogled
/
dihtiv po slavi
dihúr
-ja
m
(
ū
)
roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici:
dihur jim je pomoril vse kokoši
;
smrdi kot dihur
zelo, močno
//
pog.
dihurje krzno, dihurjevina:
dihurjevína
-e
ž
(
í
)
dihurje krzno:
obleka je obšita z dihurjevino
dihúrji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dihurje:
dihurje kožice
/
dihurji brlog
dihúrnica
-e
ž
(
ȗ
)
past za dihurje:
nastaviti dihurnico
dijáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od dijak:
takrat je bil dvanajstleten dijaček
;
dijaček novinec
diják
-a
m
(
á
)
učenec srednje šole:
šolo obiskuje tisoč dijakov
;
priden, slab, vzoren dijak
;
dijak odličnjak
;
dijak klasične gimnazije
;
dijak tretjega razreda
/
zastar.
vseučiliški dijak
študent
dijákinja
-e
ž
(
á
)
učenka srednje šole:
marljiva dijakinja
;
dijakinja četrtega razreda
dijakovánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
dijaško življenje:
z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja
dijáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dijake:
dijaški časopis
;
dijaško društvo
;
spominjati se dijaških let
;
dijaško življenje
/
dijaški žargon
/
stanovati v dijaškem domu
;
dijaški parlament
predstavništvo dijakov kake šole, šolskega okoliša; sestanek, zborovanje takih predstavništev
;
knjiga je iz dijaške knjižnice
;
dijaško stojišče
stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom
♦
gled.
abonma dijaški popoldanski
;
šol.
dijaška knjižica
nekdaj
knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
dijáštvo
-a
s
(
ȃ
)
dijaki
:
dijaštvo rado zahaja v gledališče
díjo
medm.
(
ȋ
)
klic konju
naprej!
:
ošvrknil je konja in zavpil: dijo
díka
-e
ž
(
í
)
zastar.
1.
okras
:
meč mu je samo za diko
/
prijaznost in dobrota sta njegova dika
/
sin mu bo gotovo v diko
v ponos, čast
2.
slava
,
odličnost
:
zdaj je konec tvoje moči in dike
;
znamenje časti in dike
díkcija
-e
ž
(
í
)
1.
način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka:
naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru
;
ima dognano, lepo dikcijo
;
monotona dikcija
2.
način izražanja, podajanja, slog:
dikcija njegovih pesmi postaja vznesena
;
novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana
/
omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju
♦
pravn.
dikcija zakona ne dopušča dvoma
dikcionár
-ja
m
(
á
)
zastar.
knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene;
slovar
díkromát
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
kem.
iz dveh molekul kromata nastala sol:
kalijev, natrijev dikromat
diktafón
-a
m
(
ọ̑
)
električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed:
narekovati v diktafon
diktafónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od diktafon:
diktafonski zapis
diktát
-a
m
(
ȃ
)
1.
govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis;
narek
2
:
pisati po diktatu
;
vaš diktat je prehiter
/
za šolsko nalogo so pisali diktat
2.
predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti:
vsiljevati diktat
;
mirovni diktat zmagovalcev
/
ekspr.
literarno delo je zanj notranji diktat
//
ukazovanje
,
pritisk
:
upreti se brezdušnemu diktatu
;
smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj
/
publ.
slediti modnemu diktatu
okusu, smeri
diktátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve:
atentat na diktatorja
/
vojaški diktator
//
ekspr.
oblasten, samovoljen človek:
v svoji družini je pravi diktator
●
publ.
modni diktator
kdor odločilno vpliva na spremembo mode
♦
zgod.
nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev
diktátorica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
oblastna, samovoljna ženska:
zmerjal jo je z diktatorico
●
publ.
modna diktatorica
ženska, ki odločilno vpliva na spremembo mode
diktatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
star.
diktatorski
:
diktatoričen sistem
/
njegov diktatorični značaj
diktátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
oblastna, samovoljna ženska:
označil jo je za diktatorko v zvezi
●
publ.
modna diktatorka
ženska, ki odločilno vpliva na spremembo mode
diktátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diktatorje ali diktaturo:
diktatorski režim
;
diktatorska vlada
;
diktatorsko pooblastilo
/
diktatorske metode
/
njegov diktatorski nastop
diktátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve;
diktatura
:
bojevati se zoper diktatorstvo
//
ekspr.
oblastnost
,
samovoljnost
:
moti jih njegovo diktatorstvo
diktatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve:
upreti se diktaturi
;
postaviti, uvesti diktaturo
;
bojevati se zoper diktaturo
;
demokracija in diktatura
/
monarhofašistična, vojaška diktatura
//
publ.
država s tako ureditvijo:
republike, kraljevine in diktature
2.
ekspr.
oblastno, samovoljno ravnanje:
ne morem prenašati direktorjeve diktature
/
režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
♦
diktatura proletariata
v socializmu
politična oblast delavskega razreda
;
zgod.
šestojanuarska diktatura
režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
diktíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diktirati:
v šoli si pomagamo z diktiranjem učne snovi
/
metode diktiranja in pritiska
diktírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis;
narekovati
2
:
najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral
;
diktirati strojepiski
/
pog.
diktirati (dopis) v stroj
sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
2.
predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen:
diktirati pogoje posojila, premirja
/
publ.:
mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva
;
domače moštvo je diktiralo tempo igre
//
dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo:
mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini
/
ekspr.
tukaj ne boš diktiral
díla
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nižje pog.
deska
:
prežagati dilo
;
hrastova dila
2.
mn.,
nar. štajersko
podstrešje
:
na dilah imajo spravljeno suho meso
/
stanovati na dilah
v podstrešnem stanovanju
dílanje
-a
s
(
ȋ
)
pog.
1.
preprodaja
,
razpečevanje mamil
:
pri dilanju so ga zalotili možje v modrem
2.
pogajanje
3
:
obramba gre v dilanje s tožilstvom
dilatácija
-e
ž
(
á
)
1.
fiz.
večanje razsežnosti telesa, raztezanje:
dilatacija železniških tračnic
//
med.
večanje, zvečanje prostornine votlega organa;
širjenje
,
razširjenje
:
dilatacija srca
/
dilatacija zenice
/
balonska dilatacija
širjenje zoženih odprtin požiralnika, sečnice, srčnih zaklopk, žil s katetrom, ki ima na koncu napihljiv balonček
2.
grad.
presledek v gradbenem objektu, ki se naredi zaradi predvidenega raztezanja ali posedanja:
dilatacije na betonskih cestah
dilatacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dilatacijo:
dilatacijska rega
/
dilatacijski koeficient
dílati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
preprodajati
,
razpečevati mamila
:
ko bom nehal kaditi, bom nehal tudi dilati
dílati se
pogajati se
:
dilati se okoli cene
;
vlada se je dilala z naftno družbo za cene bencina
dilatírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
fiz.
večati svoje razsežnosti, raztezati se:
snovi dilatirajo
//
med.
večati svojo prostornino;
širiti se
,
razširjati se
:
srce dilatira
;
preh.
dilatirati požiralnik
2.
grad.
delati v gradbenem objektu dilatacijo:
dilatirati cesto, zgradbo
dilatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
pravn.
ki povzroči časovno odložitev česa:
dilatorne ovire za nastop kazni
/
dilatorni rok
rok, ki se sme podaljšati
dílca
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
pog.
smuči
2
,
smučke
:
kupil si je nove dilce
dílcanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dilcati:
rekreativno dilcanje
dílcati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
smučati:
dilcal je cele dneve
diléma
-e
ž
(
ẹ̑
)
položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostma:
v dilemi med gledališčem in kinom bi se odločil za gledališče
;
dilema med klasično in zabavno glasbo
/
biti, znajti se v dilemi
/
moralne dileme glavnega junaka v romanu
;
ustvarjalne dileme najmlajše generacije
/
publ.
dileme človekovega obstoja
vprašanja, problemi
dilemátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dilemo:
temeljna dilematična razmerja v človeku
/
dilematična situacija
díler
-ja
m
(
í
)
pog.
1.
(poulični) (pre)prodajalec, razpečevalec mamil:
iskal je dilerja z dobro drogo
;
dilerji kokaina
;
diler in zvodnik
2.
(prodajni) posrednik:
na dražbo je prišel tudi diler iz New Yorka
dílerski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na dilerje:
dilerski biznis, trg
/
dilerska mreža
diletánt
in
diletànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
1.
kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim;
ljubitelj
:
pevski zbor je vodil diletant
;
diletanti so nastopili celo v gledališču
/
na tem področju sem le diletant
2.
slabš.
kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo:
je diletant, frazer, ne pa strokovnjak
;
vse svoje življenje bo ostal diletant
;
ta igralec je pravi diletant
diletantízem
-zma
m
(
ī
)
slabš.
nestrokovno, površno opravljanje kakega dela:
tako pisanje je diletantizem
;
očitajo mu diletantizem
;
gledališki diletantizem
;
boj zoper sleherni diletantizem v stroki
;
zmaga umetnosti nad diletantizmom
diletántka
-e
ž
(
ā
)
1.
ženska, ki se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim;
ljubiteljica
:
razstavlja slikarka diletantka
2.
slabš.
kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo:
ta igralka je prava diletantka
diletántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na diletante:
v kraju je deloval diletantski oder
;
nastop diletantske skupine
/
diletantska razlaga problema
;
predstava je po kritikovem mnenju diletantska
diletántstvo
-a
s
(
ā
)
1.
slabš.
nestrokovno, površno opravljanje kakega dela:
preseda mi že njegovo diletantstvo
2.
ukvarjanje s čim iz veselja;
nepoklicna dejavnost
,
ljubiteljstvo
:
razvoj dramatskega diletantstva na podeželju
dílica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od dila:
rezati zelenjavo na dilici
●
pog.,
ekspr.
kakor se obrne, zmeraj je na dil(i)ci
v zadregi, stiski
diližánsa
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte:
iz Londona se je odpeljal z diližanso
diluviálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
geol.
pleistocenski
:
diluvialna doba
/
diluvialna naplavina, tvorba
/
diluvialni človek
dilúvij
-a
m
(
ú
)
geol.
starejša doba kvartarja;
pleistocen
:
geološke najdbe iz konca diluvija
dìm
díma
m
(
ȉ í
)
plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju:
dim se vzdiguje proti nebu
;
iz peči uhaja dim
;
vdihavati cigaretni dim
;
zadušiti se v dimu
;
bel, črn, siv dim
;
gost, smrdljiv dim
;
tovarniški dim
;
smodnikov, tobakov dim
;
oblaki dima
;
odvod dima
;
proti nebu se je dvignil velik steber dima
//
ekspr.
oblak takega plina:
iz dimnikov so se valili gosti dimi
;
puhal je modre dime predse
pri kajenju
/
pog.
hlastno je potegnil nekaj dimov
●
ekspr.
vse to je dim in pena
nepomembna stvar, nič
;
pog.
mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima
že dolgo niste kadili
;
obesiti meso v dim
dati ga prekajevat
;
šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige
so zgorele
;
ekspr.
njegove obljube so prazen dim
obljub ne bo izpolnil
;
preg.
ni dima brez ognja
ni posledice brez vzroka
♦
meteor.
morski dim
megla, ki se pojavi nad morsko površino
;
zgod.
dim
v pravnih sistemih srednjega veka
hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
díma
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
temno siva krava:
pasel je dimo in sivko
dímast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
podoben dimu:
dimasti oblaki
;
dimasta megla
/
dimasta mesečina
nejasna, motna
//
ki je temno sive barve:
dimasto govedo
2.
poln dima:
dimast plamen
;
dimasto ozračje nad mestom
3.
sajast
,
okajen
:
dimasti tramovi
;
dimasta svetilka je slabotno brlela
dímasto
prisl.
:
dimasto bele meglice
dímček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od dim:
bel dimček se suklja iz dimnika
/
dimčki so se kadili od premočenih čepic
dímec
-mca
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od dim:
dimec se suklja iz dimnika
;
na robu gozda je opazil dimec
dímek
-mka
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od dim:
bel dimek se je vil iz kope
/
krogle so zadele cesto in pognale v zrak dimke prahu
2.
bot.
travniška ali gorska rastlina z rumenimi cveti v koških, Crepis:
triglavski, zlati dimek
dímeljen
-jna -o
[
diməljən
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na dimlje:
dimeljni predel telesa
/
dimeljni loj
dímeljnica
-e
[
diməljnica
]
ž
(
ī
)
anat.
parna kost medenice v dimljah:
dímeljničen
-čna -o
[
diməljničən
]
(
ī
)
pridevnik od dimeljnica:
dimeljnična zrast
dímeljski
-a -o
[
diməljski
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na dimlje:
dimeljski pregib
;
dimeljska kila
dímen
-mna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dim:
dimni kanal
;
dimna cev, odprtina
;
dimne naprave
/
proti nebu se valijo dimni oblaki
/
filtriranje dimnih plinov
/
knjiž.
hiš ni bilo mogoče razločiti v dimni dalji
zamegljeni, motni
♦
agr.
dimni generator
priprava za pridobivanje dima za prekajevanje mesa
;
etn.
dimna kuhinja
kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; črna kuhinja
;
voj.
dimna bomba
bomba, napolnjena s snovjo, ki po eksploziji z izgorevanjem daje velike količine dima za maskiranje
;
dimna zavesa
ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje
dimenzíja
-e
ž
(
ȋ
)
vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor, razsežnost:
ploskev ima dve dimenziji, dolžino in širino
/
umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije
globine, plastičnosti
/
določiti, izmeriti dimenzije plavalnega bazena
;
kip zaradi prevelikih dimenzij ni primeren za zaprt prostor
velikosti
;
pren.,
publ.
pisatelj je dal delu potrebne človeške in družbene dimenzije
;
škandal je zavzel izredne dimenzije
♦
fiz.
četrta dimenzija
po Einsteinovi teoriji relativnosti
čas
dimenzíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dimenzija:
dimenzijski podatki
dimenzionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dimenzijo:
dimenzionalna določitev
dimenzionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost dimenzionalnega, razsežnost:
dimenzionalnost predmetov
/
stvarnost je v tej poeziji prenesena v neko novo poetsko dimenzionalnost
dimenzioníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dimenzionirati:
dimenzioniranje konstrukcije letala
;
dimenzioniranje gradbenih objektov
/
dimenzioniranje glavnih oseb v drami
dimenzioníranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost dimenzioniranega;
velikost
,
razsežnost
:
dimenzioniranost množičnih scen v filmu
dimenzionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu:
dimenzionirati dotočne jarke
;
steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji
;
pren.
pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov
;
igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastop
dimenzioníran
-a -o:
pravilno dimenzionirana konstrukcija
;
figure v drami so razločno dimenzionirane
;
ta miza je dimenzionirana za šest oseb
dímeter
-tra
m
(
ȋ
)
lit.
verz iz dveh enakih stopic:
romanca v trohejskih dimetrih
dímije
-mij
ž
mn.
(
ī ȋ
)
v muslimanskem okolju
zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov:
nosila je pisane dimije
;
dimije iz živo rdeče svile
diminuéndo
prisl.
(
ẹ̑
)
glasb.,
označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja
pojemajoče
dímiti
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja;
prekajevati
:
dimiti svinjsko meso
;
dimiti ribe
♦
čeb.
dimiti čebele
puhati dim v panj, da se čebele pomirijo
dímiti se
kaditi se:
požgana vas se je še dimila
;
mokre veje so se na ognju močno dimile
/
v mestu so se dimile neštete tovarne
/
pečica se dimi
dimèč
-éča -e:
dimeča se drva
dímka
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
temno siva krava:
dimko je že pomolzla
;
krava dimka
dímlje
-melj
ž
mn.
(
ī ȋ
)
anat.
spodnji del trupa med trebuhom in stegni:
bolečine v dimljah
dímljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od dimiti:
dimljenje klobas
/
dimljenje čebel
/
vzroki dimljenja pri dizlovih motorjih
dímnast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
poln dima;
dimast
:
dimnast plamen
dímnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
poln dima:
dimnat prostor
;
še kazalcev ni mogel razločiti, tako je bilo dimnato
//
ki je iz dima:
dimnate krogle eksplozij
dímnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
prostor za prekajevanje mesa;
prekajevalnica
:
vzeti gnjat iz dimnice
;
obesiti meso v dimnico
2.
nekdaj
glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši:
spati v dimnici
;
prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla
♦
žel.
podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča
dímniček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od dimnik:
dímničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na dimnico:
dimnična hiša
2.
dimniški
:
dimnična cev
;
dimnična vratca
dímnik
-a
m
(
ȋ
)
kanal za odvajanje dima:
očistiti, omesti dimnik
;
iz dimnika se vali gost dim
/
dimnik slabo vleče
ne odvaja dobro dima
/
nad strehami se dvigajo počrneli dimniki
;
visoki tovarniški dimniki
;
dimnik lokomotive
●
iron.
to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik
ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo
dímnikar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor poklicno čisti, ometa dimnike:
šel se je učit za dimnikarja
;
sajast dimnikar
;
je črn kot dimnikar
●
ekspr.
navsezgodaj sem srečal dimnikarja
po ljudskem verovanju
danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega
dímnikarček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od dimnikar:
mlad, sajast dimnikarček
dímnikarica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
dimnikarjeva žena:
dímnikarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dimnikarje:
dimnikarska lestev
;
dimnikarsko delo
/
dimnikarski mojster
dímnikarstvo
-a
s
(
ȋ
)
dimnikarska obrt:
dímniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dimnik:
dimniški nastavek
;
dimniška cev
;
dimniška vratca
/
dimniška opeka
/
v zadnjem času je bilo več gozdnih kot dimniških požarov
dimnjáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši;
dimnica
dímnjak
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
prekajevalnica
,
dimnica
:
v dimnjaku je viselo meso
dimolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
priprava na vrhu dimnika, ki zadržuje saje:
z dimnika je odpadel dimolovec
dimórfen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
biol.,
min.
ki nastopa v dveh oblikah:
dimorfne rudnine
;
dimorfna snov
dimorfíja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.,
min.
dimorfizem
:
dimorfija rudnin
dimorfízem
-zma
m
(
ī
)
biol.,
min.
pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki, dvoličnost:
sezonski dimorfizem v barvi dlake
;
spolni dimorfizem
;
dimorfizem pri žuželkah
dimovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
grad.
cev ali kanal za odvajanje dima:
omesti dimovod
dimovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
grad.
ki je za odvajanje dima:
dimovodne cevi
;
očistiti kurilne in dimovodne naprave
DÍN
--
in
-a
m
(
ȋ
)
krat.
nemške industrijske norme:
velikost, format je po DIN
//
fot.
enota za občutljivost fotografskega materiala:
občutljivost tega filma je sedemnajst DIN
;
prvi del zloženk:
DIN-določanje občutljivosti filma
♦
tisk.
DIN-format
format pol papirja s stalnim razmerjem stranic, katerih izhodiščna mera je 841 × 1.189 mm
dín
1
--
m
(
ȋ
)
pog.
dinar
:
plačal je petdeset din
dín
2
medm.
(
ȋ
)
posnema glas zvona:
iz zvonika se sliši: din din din
dína
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
enota za merjenje sile, stotisočina newtona:
dináma
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
dinamo
:
na kolesu se mu je pokvarila dinama
dinámičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
poln sile in raznovrstnih sprememb;
razgiban
,
živahen
:
dinamičen človek
;
pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen
/
pouk mora biti dinamičen
;
dinamična predstava
;
dinamična razprava med dramatikom in režiserjem
;
publ.
dinamična pesem
//
ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil:
nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva
;
dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih
/
dinamično pojmovanje dogajanja v svetu
ki se prilagaja spremembam
2.
nanašajoč se na dinamika 2–3:
dinamične, optične in elektromagnetne priprave
/
dinamični in ritmični elementi
;
dinamične vaje
♦
fiz.
dinamični pritisk
pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin
;
glasb.
dinamična označba
označba za jakost izvajanja
;
jezikosl.
dinamični naglas
;
meteor.
dinamična meteorologija
nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil
;
strojn.
dinamična obremenitev
obremenitev, ki se s časom spreminja
dinámično
prisl.
:
dinamično gledati na gospodarstvo
;
kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti
;
partituro bi bilo treba dinamično predelati
glede na dinamiko
dinámičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost dinamičnega:
dinamičnost boja
;
dinamičnost dogajanja
/
dinamičnost filmskega dejanja
/
menjavanje učnih oblik in metod pripomore k dinamičnosti pouka
;
dinamičnost družbenega razvoja
dinámik
-a
m
(
á
)
dinamičen človek:
dinámika
-e
ž
(
á
)
1.
spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil;
razgibanost
,
gibanje
:
družbena dinamika
;
dinamika gospodarske rasti
;
dinamika zaposlovanja
/
življenje je večna dinamika
;
pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki
/
Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko
;
dinamika dejanja, filma
//
razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava:
podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko
;
dinamika izvoza v zadnjih letih
;
visoka dinamika proizvodnje
/
ustvarjalna dinamika sedanjega časa
2.
fiz.
nauk o gibanju teles pod vplivom sil:
statika in dinamika
/
dinamika plinov
3.
glasb.
spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju:
dinamít
-a
m
(
ȋ
)
brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je nitroglicerin:
razstreliti most z dinamitom
dinamítar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
kdor se ukvarja z razstreljevanjem z dinamitom:
bil je izkušen dinamitar
2.
rib. žarg.
kdor lovi ribe z metanjem razstreliva v vodo:
ribiški zakon preganja dinamitarje
dinamítarstvo
-a
s
(
ȋ
)
rib. žarg.
lovljenje rib z metanjem razstreliva v vodo:
dinamitarstvo je kaznivo
dinamíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dinamit:
dinamitni naboj
;
dinamitna bomba
/
dinamitna eksplozija
dinamízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
1.
dinamičnost
,
dinamika
:
dinamizem dogodkov je zunanji znak notranje idejne in moralne problematike
;
dinamizem njegove življenjske sile
;
politični dinamizem v odnosih med državami
2.
kar povzroča, pospešuje razgibanost, živost dejanja:
dramski dinamizem
/
ob takih filmih se sproščajo gledalčevi dinamizmi
čustvene reakcije
♦
filoz.
nazor, da je sila osnova vsega bivajočega in vzrok razvoja
dinamizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti kaj dinamično, razgibati:
angažirati in dinamizirati javnost
/
pesnik dinamizira besede, ker odkriva v njih nove pomenske možnosti
dinámo
in
dínamo -a
m
(
ȃ; ȋ
)
stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti:
pritrditi dinamo na kolo
;
avtomobilski dinamo
;
slišati je bilo samo brnenje dinama
dinámo...
in
dínamo...
prvi del zloženk
(
ȃ; ȋ
)
nanašajoč se na dinamo:
dinamostroj
in
dinamo stroj
;
dinamopločevina
in
dinamo pločevina
dinamométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje sile, silomer:
z dinamometrom ugotavljati moč rok
;
kazalci dinamometrov so mirovali
dinámostròj
in
dínamostròj
in
dinámo stròj
in
dínamo stròj -ôja
m
(
ȃ-ȍ ȃ-ó; ȋ-ȍ ȋ-ó
)
dinamo
dinámski
1
in
dínamski -a -o
(
ȃ; ȋ
)
pridevnik od dinamo:
dinamska pločevina
dinámski
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dinamika 3;
dinamičen
:
dinamske vaje
dínar
-ja
m
,
pri označevanju vrednosti, cene
dínar dinárja
in
dínarja
(
ȋ; ȋ ȃ, ȋ
)
denarna enota Srbije, nekdanje Jugoslavije in nekaterih drugih držav:
tole stane dva dinarja in petdeset par
;
škoda znaša več milijonov dinarjev
;
za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev
;
vstopnice so po pet dinarjev [5 din]
/
prizadevanja za stabilizacijo dinarja
/
jugoslovanski, srbski, tunizijski dinar
;
novi, stari dinar
ob denominaciji dinarja leta 1965
v razmerju 1 : 100
♦
fin.
devizni dinar
do 2007
računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju
;
obračunski dinar
računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju
//
kovanec v vrednosti te enote:
dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh
;
imaš dva dinarja?
●
ekspr.
nimam niti dinarja
nimam popolnoma nič denarja
;
metati dinar
odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec
;
ekspr.
gleda na vsak dinar
je varčen; je skop
;
ekspr.
vsak dinar trikrat obrne
veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
;
publ.
naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar
mislijo samo na denar, zaslužek
;
pog.
en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to
naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš
dínarček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od dinar:
za tole sem plačal devetdeset dinarčkov
/
vsak dinarček sproti zapravi
/
s težavo je odštel tiste dinarčke
dínarec
-rca
m
(
ȋ
)
antr.
pripadnik dinarske rase:
dinaríd
-a
m
(
ȋ
)
antr.
pripadnik dinarske rase:
alpidi in dinaridi
dínarski
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dinar:
dinarske cene
/
publ.
kupiti za dinarska sredstva
/
manjka mi dinarskih kovancev
kovancev po en dinar
dínarski
2
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Dinarsko gorstvo:
dinarska flora
♦
antr.
dinarska rasa
dinást
-a
m
(
ȃ
)
vladar
,
monarh
:
srednjeveški dinasti
;
oblast dinastov
dinástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dinaste ali dinastijo:
njegov dinastični ponos
;
boji med velikimi fevdalnimi družinami za izoblikovanje dinastičnih teritorijev
/
s pesmijo je izrazil svoje dinastično čustvovanje
dinastíja
-e
ž
(
ȋ
)
vrsta vladarjev istega rodu na prestolu:
faraonska dinastija
;
dinastija Nemanjićev
/
biti v sorodu z vsemi evropskimi dinastijami
vladarskimi rodbinami
;
pren.
dinastija igralcev
;
dinastija industrijskih magnatov
dindán
medm.
(
ȃ
)
posnema glas zvona:
iz zvonika se sliši: dindan dindan
/
dindandon
diné
-êja
tudi
diner -ja
[
diné -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
zlasti v francoskem okolju
glavni dnevni obrok hrane:
povabil ga je na dine
;
obilen dine
//
knjiž.
slovesno kosilo ali večerja:
prirediti dine na čast delegacije
díngač
-a
m
(
ȋ
)
rdeče vino iz okolice Dingača na Pelješcu:
postregla je s pristnim dingačem
díngo
-a
m
(
ȋ
)
divji pes, ki živi v Avstraliji:
dinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
kositi, obedovati ali večerjati:
dinirati v hotelu
dínja
-e
ž
(
ī
)
kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad;
melona
:
jesti dinje
;
na trgu prodajajo dinje in lubenice
;
saditi dinje
;
marmelada iz dinj
dinozáver
-vra
m
(
á
)
pal.
izumrli plazilec, zlasti iz obdobja jure in krede, s pokončno štirinožno ali dvonožno hojo, včasih izredne velikosti:
mesojedi, rastlinojedi dinozavri
dínski
-a -o
(
ȋ
)
navadno s števnikom
pridevnik od DIN:
17-dinski film
dióda
-e
ž
(
ọ̑
)
elektr.
1.
polprevodniška priprava, ki prepušča tok le v eni smeri:
kondenzatorji in diode
;
proizvodnja diod
/
svetleča dioda [LED]
ki ob prevajanju električnega toka sveti
2.
elektronka z dvema elektrodama:
dioda ima le katodo in anodo, trioda pa še krmilno mrežico
/
dvojna dioda
elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi
díoksíd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
kem.
spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika:
dušikov, ogljikov, silicijev, žveplov dioksid
díoksín
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
kem.
vsaka od strupenih kloriranih organskih spojin z osnovno strukturo iz dveh benzenskih obročev, ki sta med seboj povezana z dvema kisikovima atomoma:
dioksin v piščancih, mesu, mleku, krompirju
;
nedovoljene vrednosti dioksina
/
afera z dioksinom
díoksínski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
nanašajoč se na dioksin:
živali so krmili z dioksinsko krmo
;
ocena dioksinskega tveganja
/
dioksinska kokoš
/
dioksinski škandal
diolén
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
poliestrno vlakno nemške proizvodnje:
z bombažem mešan diolen
//
tkanina iz teh vlaken:
enobarvni diolen za dežne plašče
dionízičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki je v čast boga Dioniza:
dionizični praznik
2.
knjiž.
neumirjen
,
zanesen
,
razbrzdan
:
dionizičen človek
;
je dionizične narave
/
dionizična in apolinična glasba, umetnost
dionízičnost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost dionizičnega:
dionizičnost pesmi
dionízije
-zij
ž
mn.
(
í ȋ
)
pri starih Grkih
slavje v čast boga Dioniza:
dionizije in starorimske bakanalije
dionízijski
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
neumirjen
,
zanesen
,
razbrzdan
:
dionizijski tip človeka
;
dionizijsko razpoloženje
/
dionizijski ustvarjalni princip
diópter
-tra
m
(
ọ́
)
fiz.
vizirna priprava z luknjicama ali režama na obeh koncih:
z dioptrom prilagoditi merilno pripravo zorni črti
dióptričen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od dioptrija:
dioptrična sončna očala
dioptríja
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
enota za merjenje lomnosti očalnih leč:
meriti dioptrije leče
/
velika dioptrija
;
dioptrija njegovih očal je plus dve
/
pog.
fant ima močno dioptrijo
stanje njegovih oči je tako, da potrebuje očala z veliko dioptrijo
dioráma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prostor z živalmi, rastlinami, prikazanimi tako, kot živijo v naravi:
ogledati si dioramo
;
muzejske diorame
2.
slika, osvetljena tako, da vzbuja vtis plastičnosti:
diorít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
globočnina, ki jo sestavljajo zrna plagioklazov in temnih mineralov:
dioríten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
petr.
ki je iz diorita:
dioriten steber
dioskúr
-a
m
(
ȗ
)
nav. dv.,
knjiž.
neločljiva tovariša:
dioskura Goethe in Schiller
dipilónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
um.
nanašajoč se na starogrški način okraševanja z geometrično stiliziranimi liki:
dipilonski stil
/
dipilonske vaze
díple
-pel
ž
mn.
(
ȋ
)
etn.
belokranjsko ljudsko glasbilo z dvojno piščaljo in mehom:
igrati na diple
//
duda
2
:
glasovi škotskih dipel
diplodók
-a
m
(
ọ̑
)
pal.
zelo velik rastlinojedi dinozaver z dolgim bičastim repom in dolgim vratom z majhno glavo ter štirinožno hojo:
brontozaver in diplodok
diploíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki ima normalno, dvojno število kromosomov:
diploidni organizem
;
diploidne celice
diplokók
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
skupina dveh kokov:
diplóma
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli:
dobiti diplomo
;
izdati, preklicati diplomo
;
univerzitetna diploma
;
diploma filozofske fakultete
;
slovesna podelitev diplom
/
doktorska, mojstrska diploma
●
pog.
ima diplomo v žepu
je uspešno končal šolanje
2.
zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli:
delati diplomo
;
pripravljati se na diplomo
/
čestitati za diplomo
3.
dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti:
zmagovalcem so izročili diplome in darila
;
ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom
;
sadjarska diploma
;
diploma častnega meščana
♦
zgod.
diploma
srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti
;
oktobrska diploma
listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji
diplomacíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko:
posvetil se je diplomaciji
;
zgodovina diplomacije
/
študirati diplomacijo
2.
diplomati
:
izšolanost diplomacije
3.
sposobnost ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno:
z vso diplomacijo, ki je je bil zmožen, je pregovoril starše
/
ker ni šlo drugače, je poskusil z diplomacijo
diplománt
-a
m
(
ā á
)
kdor je diplomiral:
diplomanti slovenistike odhajajo predvsem v profesuro
;
povojni diplomanti
;
diplomanti glasbene, igralske akademije
;
skrbeti za izpopolnjevanje diplomantov
;
število diplomantov narašča iz leta v leto
/
diplomant ekonomske srednje šole
diplomántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki je diplomirala:
diplomantka ekonomske fakultete
diplomát
-a
m
(
ȃ
)
1.
višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih:
na sejo so povabili vse akreditirane diplomate
;
diplomat pri Organizaciji združenih narodov
;
delo naših diplomatov
/
ministrski predsednik je dober diplomat
/
poklicni diplomat
2.
ekspr.
kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno:
izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat
/
pog.
toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
diplomátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
diplomatski
:
diplomatični zastopnik
/
diplomatična sposobnost
/
trgovec je bil diplomatičen
diplomátično
prisl.
:
diplomatično je molčal
;
diplomatično rešiti problem
diplomátičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost človeka, ki zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno:
diplomatičnost urednika
/
presenetila jih je diplomatičnost njegovega odgovora
diplomátika
-e
ž
(
á
)
veda o srednjeveških listinah:
diplomatizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
govoriti, ravnati oprezno, zvijačno:
ta pa zna diplomatizirati
diplomátka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
višja uslužbenka, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih:
akreditirana diplomatka
;
diplomatka na veleposlaništvu
/
karierna veleposlanica
2.
ekspr.
ženska, ki zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno:
ta ženska je vražja diplomatka
diplomátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo:
a)
diplomatski predstavnik
;
imeti diplomatske stike s tujimi državami
;
živahna diplomatska dejavnost
;
rešiti spor po diplomatski poti
;
biti v diplomatski službi
/
francoščina je diplomatski jezik
;
diplomatski zbor
vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
;
diplomatska pošta
pošta, ki je carina ne pregleduje
;
pren.
diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu
♦
pravn.
diplomatska imuniteta
nedopustnost kazenskega pregona diplomatov
b)
lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski
;
potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost
diplomátsko
prisl.
:
diplomatsko odstraniti nesporazum
;
tako diplomatsko ga je znal prepričati, da je popustil
diplomátstvo
-a
s
(
ȃ
)
spretno, okoliščinam ustrezno ravnanje:
s svojim diplomatstvom se je znal povsod uveljaviti
diplómen
-mna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od diploma:
diplomni obrazec
diplomíranec
-nca
m
(
ȋ
)
diplomant
:
diplomiranci filozofske fakultete
;
število diplomirancev naglo narašča
diplomíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diplomirati:
prizadevajo si za učinkovitejši študij in hitrejše diplomiranje
diplomírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
opraviti zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli:
diplomirati na medicinski fakulteti, slavistiki
;
diplomirati v rednem roku
;
diplomirati z odličnim uspehom
diplomíran
-a -o:
diplomirani ekonomist, pravnik
;
diplomirana babica
;
diplomirani inženir
akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole
diplómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na diplomo:
uspešno opraviti diplomski izpit
;
kandidat je oddal diplomsko nalogo
;
pripravljati diplomsko delo
/
diplomski predmet
dípól
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
elektr.
dvojica nasprotnoimenskih električnih ali magnetnih polov zelo blizu skupaj:
električni, magnetni dipol
;
dipol na anteni
dipsomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
občasna bolezenska nagnjenost k uživanju alkoholnih pijač:
díptam
-a
m
(
ȋ
)
bot.
dišeča rastlina z rožnatimi cveti v stoječih grozdih, ki raste po sončnih pobočjih;
jesenček
2
:
díptih
tudi
díptihon -a
m
(
ȋ
)
1.
um.
poslikani ali reliefno okrašeni plošči, ki se zapirata kot knjiga:
oltarni diptih
;
pren.
novelistični diptih
2.
pri starih Rimljanih
povoščeni tablici za pisanje:
dír
-a
m
(
ȋ
)
hiter tek:
pognati konja v dir
;
otrok se je spustil v dir pred njim
;
isker, nagel dir
;
konj teče v lahnem diru
/
jezditi v diru
;
peljati se v diru
●
ekspr.
otroci, mir, če ne, bo dir!
nehajte razgrajati, sicer boste kaznovani
♦
vet.
zelo hiter tek v skokih
díra
tudi
déra -e
ž
(
í; ẹ́
)
voz z ravno nakladalno ploskvijo:
pohištvo so prepeljali na diri
dírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
zastar.
vtikati se, vmešavati se:
v moja načela ne diraj
/
ne diraj vame, da se ne spozabim
dírek
-rka
m
(
ȋ
)
zastar.
dir
:
konj se je pognal v živahen direk
direkcíja
-e
ž
(
ȋ
)
ustanova, ki zlasti v okviru države izvaja in nadzoruje dejavnost na določenem področju:
generalna, glavna direkcija
;
direktor, predstavniki, uslužbenci direkcije
;
pristojnosti direkcije
;
soglasje direkcije
/
komunalna direkcija
;
direkcija za ceste, turizem, železnice
/
začeli so graditi direkcijo
poslopje te ustanove
direkcíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od direkcija:
direkcijska pisarna
dirékt
1
-a
m
(
ẹ̑
)
šport. žarg.
udarec pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej;
direktni udarec
:
desni, levi direkt
;
serija direktov
dirékt
2
prisl.
(
ẹ̑
)
nižje pog.
direktno
,
neposredno
,
naravnost
2
:
jaz sem jo pa kar direkt vprašala
/
ti si pa direkt nesramen
dirékten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden:
direkten kontakt
;
direkten vpliv
;
pog.
ravnatelj ima direkten telefon
/
poskrbeti za direkten prevoz potnikov
;
peljati se z direktnim vlakom
z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja
;
do Ljubljane imate direktno zvezo
/
direkten radijski prenos tekme
prenos s tekmovališča istočasno s tekmo
;
direktna razsvetljava
razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev
//
ki ničesar ne prikriva, jasen:
fant se izmika direktnemu odgovoru
;
postaviti direktno vprašanje
/
direktna pesniška izpoved
izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
●
pog.,
ekspr.
tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem
popolnoma nasprotna
♦
alp.
direktna smer
plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti
;
astron.
direktno gibanje
gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu
;
biol.
direktni prednik
;
direktna delitev
delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome
;
jezikosl.
direktni govor
navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor
;
direktni objekt
predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
;
ped.
direktna metoda
učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika
;
polit.
direktna demokracija
demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena
;
pravn.
direktni davek
davek od dohodkov in premoženja
;
direktna volilna pravica
pravica voliti brez posrednika
;
strojn.
črpalka na direktni pogon
;
šport.
direktni udarec
udarec pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej
diréktno
prislov od direkten:
direktno izraziti svoje mnenje
;
blago jim pošiljajo direktno iz tovarne
//
pog.,
ekspr.
poudarja trditev:
ob tem dogodku je direktno podivjal
♦
jezikosl.
direktno prehodni glagol
glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
direktíva
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
smernica, navodilo za delo, ravnanje, ki ga daje višji organ nižjim:
dati, dobiti direktive
;
delati po direktivah
;
politična direktiva vodilnih organov
;
izvrševalec direktiv
/
direktive od zgoraj
direktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na direktivo:
direktivni organ
/
direktiven članek
;
učni načrt je direktiven
/
direktivni posegi v gospodarstvo
♦
ekon.
direktivni gospodarski plan
plan, ki popolnoma predpisuje gospodarski razvoj
direktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost direktivnega:
prevelika direktivnost centralnih organov
;
direktivnost planov
diréktnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost direktnega, neposrednost:
povečana direktnost vplivov
/
direktnost pesnikove izpovedi
diréktor
1
-ja
m
(
ẹ́
)
uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo:
izvoliti direktorja
;
določiti,
pog.
postaviti koga za direktorja
;
gimnazijski direktor
ravnatelj
;
direktor gostinskega podjetja
upravnik
;
razpisati mesto direktorja
;
pomočnik direktorja
/
generalni direktor
;
komercialni, tehnični direktor
;
direktor radijskega programa
♦
film.
direktor filma
odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma
;
direktor fotografije
filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov
diréktor
2
-ja
m
(
ẹ̄
)
agr. žarg.
samorodna trta, samorodnica:
zasajenega imajo precej direktorja
//
vino iz grozdja te trte:
spila sta liter direktorja
direktorát
-a
m
(
ȃ
)
ustanova, ki zlasti v okviru države izvaja in nadzoruje dejavnost na določenem področju:
naloge, pristojnosti direktorata
;
prostori direktorata
;
uprava, vodja direktorata
;
sekretar na, v direktoratu
/
evropski, generalni direktorat
;
direktorat za energijo, kmetijstvo, okolje
;
direkorat za elektronske komunikacije, medije, šport, podjetništvo, zdravstveno varstvo
diréktorica
-e
ž
(
ẹ́
)
uslužbenka, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo:
direktorica založbe
;
direktorica zdravstvenega doma
;
direktorica gimnazije
ravnateljica
/
generalna, izvršna, strokovna direktorica
;
direktorica festivala
direktórij
-a
m
(
ọ́
)
1.
skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo:
ustanovo vodi direktorij
;
član direktorija
;
sklepi direktorija
2.
rač.
zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu, imenik:
glavni direktorij
;
preiskovanje direktorijev na disku
;
seznam direktorijev
♦
rel.
koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja
;
zgod.
petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
diréktorjev
-a -o
(
ẹ́
)
pridevnik od direktor
1
:
direktorjeva pisarna
;
direktorjeva tajnica
direktorováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti direktor, opravljati direktorske posle:
v podjetju direktoruje gospodarstvenik
diréktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na direktorje:
direktorski položaj
;
direktorsko mesto v podjetju
/
direktorski posli
diréktorstvo
-a
s
(
ẹ́
)
služba direktorja, ravnateljstvo:
sprejeti direktorstvo
/
direktorstvo v tovarni mu je prineslo mnogo poznanstev
;
odložiti direktorstvo
direndáj
-a
[
dirəndaj
]
m
(
ā
)
ekspr.
hrup
,
vpitje
:
goste imajo, spet bo direndaj
;
direndaj je trajal pozno v noč
;
zdaj mi je pa že dovolj tega direndaja
/
mestni direndaj
;
strašen direndaj je po cestah
vrvež, prerivanje
;
brata se nista menila zanjo, imela sta svoj direndaj
svoje igre, svojo zabavo
direndájast
-a -o
[
dirəndajast
]
prid.
(
ā
)
ekspr.
poln hrupa, vpitja:
direndajasto mesto
dírica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od dira:
ročna dirica
dirigènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
kdor umetniško vodi, usmerja orkester, zbor:
na prireditvi sodelujejo znani solisti in dirigenti
;
dirigent vadi z otroškim zborom
;
dirigent orkestra
;
koncert bo pod vodstvom dirigenta iz Zagreba
;
predstaviti se prvič kot dirigent
/
operni dirigent
2.
publ.
kdor vodi, usmerja sploh:
dirigenta te nogometne tekme sta bila naša strelca
dirigêntka
tudi
dirigéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki umetniško vodi, usmerja orkester, zbor:
dirigentka pevskega zbora
dirigêntski
tudi
dirigéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na dirigente:
dirigentski pult
;
dirigentska palica
/
dobiti dirigentsko mesto
dirigêntstvo
tudi
dirigéntstvo -a
s
(
ē; ẹ̄
)
dejavnost dirigentov:
posvetiti se dirigentstvu
/
pouk dirigentstva
dirigiranja
dirigíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dirigirati:
dirigiranje koncerta
;
umetnost dirigiranja
/
planiranje in dirigiranje proizvodnje
;
dirigiranje v posamezne poklice
/
dirigiranje umetnih satelitov
dirigíranost
-i
ž
(
ȋ
)
pojav vodenja, usmerjanja:
desetletje velike dirigiranosti v politiki in gospodarstvu
dirigírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del:
dirigirati simfoničnemu orkestru
;
koncert bo dirigiral znan dirigent
/
dirigirati s širokimi gestami
2.
voditi, usmerjati sploh:
pedagoški vodja dirigira šolsko delo
;
dirigirati proizvodnjo
;
administrativno dirigirati organizacijo
/
v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone
poslali, odpremili
dirigíran
-a -o:
dirigirana trgovina
;
dirigirana umetnost
;
centralno dirigirano gospodarstvo
♦
voj.
dirigirani izstrelek
izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
dirimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov:
predsednikov glas dirimira
dirjáč
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.
1.
konj, ki hitro teče:
v kočijo so zapregli dirjača
;
prijezdil je na sivem dirjaču
2.
dirkalni konj;
dirkač
:
kupil je žlahtnega dirjača
dirjálec
-lca
[
dirjau̯ca
]
m
(
ȃ
)
star.
dirjač
:
jezdec je obrnil dirjalca proti gozdu
/
pripravljal je svojega dirjalca za tekmo
dírjanje
tudi
dirjánje -a
s
(
ī; ȃ
)
glagolnik od dirjati:
dirjanje konj
/
otroci so se naveličali dirjanja po dvorišču
dirjástenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od dirjastiti:
utrujen od dirjastenja
dirjástiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
divje, vihravo teči:
fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo
;
pes je dirjastil za kokošmi
dírjati
-am
nedov.
(
ī
)
1.
hitro teči:
konji dirjajo skozi vas
;
vranec je dirjal v velikih skokih
;
dirjati kakor blisk, kakor vihar
/
dirjati na konju
/
ekspr.
vlak dirja skozi noč
;
pren.,
ekspr.
čas dirja kakor še nikoli
2.
ekspr.
zelo hitro se premikati:
kaj pa tako dirjaš, saj te komaj dohajam
;
nervozno dirja po sobi
/
na vrat na nos je dirjal v mesto
;
toliko dela ima, da ves dan dirja sem ter tja
♦
vet.
zelo hitro, skokoma teči
dirjajóč
-a -e:
dirjajoč konj
dirjíhati
-am
nedov.
(
í
)
zastar.
dirjati
,
dirjastiti
:
dirjihati čez travnik in skozi grmovje
dírka
-e
ž
(
ȋ
)
tekmovanje v hitrostni vožnji ali jahanju:
prirediti dirko
;
trenira za jesenske dirke
;
staviti na dirkah
;
zmagal je na dirki za svetovno prvenstvo
;
avtomobilska, kolesarska dirka
;
cestne dirke avtomobilov in motorjev
/
kasaške, konjske dirke
;
pren.
dirka cen in plač
;
dirka v oboroževanju
♦
šport.
dirka na kronometer
dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po eno ali več minut
//
ekspr.
veliko prizadevanje za kaj:
dirka za denar
;
dirka za filmsko nagrado
●
pog.,
ekspr.
čisto smo pozabili nanj, ker je bila taka dirka (s časom)
hitenje, naglica
dirkáč
-a
m
(
á
)
1.
tekmovalec v hitrostni vožnji ali jahanju:
dirkači vozijo letos po nekoliko spremenjeni progi
;
avtomobilski, motociklistični dirkač
;
tekmovalec je rutiniran dirkač
/
dirkač je zadovoljno trepljal svojega konja
/
testni dirkač
2.
dirkalni konj:
njegov konj je odličen dirkač
dirkáčica
-e
ž
(
á
)
tekmovalka v hitrostni vožnji:
avtomobilska dirkačica
;
profesionalna dirkačica
;
najhitrejša slovenska dirkačica
dirkálec
-lca
[
dirkau̯ca
tudi
dirkalca
]
m
(
ȃ
)
dirkač
:
dirkalec se je ponesrečil
/
pravilno krmiti dirkalce
dirkálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dirke:
dirkalni čoln, avtomobil
;
dirkalni konj
;
dirkalno kolo
/
dirkalna proga
/
dirkalna prireditev
;
dirkalna sezona
dirkalíšče
-a
s
(
í
)
posebej urejen prostor za dirke:
na dirkališču so se zbrali najboljši motoristi Evrope
;
krožno dirkališče
/
kolesarsko, konjsko dirkališče
;
dirkališče za avtomobile
dirkalíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dirkališče:
dirkališčni prostor
/
dirkališčne dirke
dirkalíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
dirkališčen
:
dirkališki prostor
dirkálnik
-a
m
(
ȃ
)
vozilo, namenjeno, prirejeno za dirke:
sesti v dirkalnik
;
predelava, razvoj, testiranje vrhunskih dirkalnikov
;
dirkalnik za motokros
;
krmilo, motor za dirkalnik formule ena
/
vožnja z zmagovalnim dirkalnikom
dírkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dirkati:
pripraviti konja na dirkanje
;
cestno dirkanje
/
utrujen od dirkanja iz kraja v kraj
dirkáški
-a -o
prid.
(
á
)
ki je za dirke:
dirkaški konji
dírkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
tekmovati v hitrostni vožnji:
letos bodo dirkali vsi najboljši predstavniki iz Evrope
;
lanski zmagovalec je prenehal dirkati
/
kobila Aurora je tudi letos dirkala
2.
ekspr.
zelo hitro se premikati:
dirkali smo na vlak, ker smo bili že pozni
/
pog.
ves dan sem dirkala iz trgovine v trgovino
dírndl
-a
m
(
í
)
ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši:
pisan, rožnat dirndl
dírniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
prizadeti
,
vznemiriti
:
njene besede so ga globoko dirnile
;
novica ga je neprijetno dirnila
/
sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz
díroma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
v diru:
diroma jezditi
dís
-a
tudi
--
m
(
ȋ
)
glasb.
za polton zvišani ton d:
začeti z disom
;
prvi del zloženk:
Dis-dur
dis...
predpona v sestavljenkah
1.
za izražanje
a)
nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede:
disharmonija, diskvalificirati, dispariteta
b)
manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede:
diskontinuiteta
2.
za izražanje deljenja in širjenja na različne strani:
dislokacija
dísaharíd
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
kem.
sladkor, ki je sestavljen iz dveh monosaharidov:
hidroliza disaharida
;
molekule disaharida
;
disaharidi in polisaharidi
disakórd
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
neskladnost
,
nesoglasje
,
neubranost
:
v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija
;
pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi
/
njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord
disážio
-a
m
(
ȃ
)
fin.
razlika med nominalno in manjšo tržno vrednostjo deviz, vrednostnih papirjev:
disciplína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti:
v razredu mora biti disciplina
;
disciplina se krha, popusti
;
kršiti disciplino
;
utrditi disciplino
;
stroga, zavestna disciplina
;
delovna, poslovna disciplina
;
državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina
;
ekspr.
vojaška, železna disciplina
zelo stroga
/
ta profesor nima discipline
;
pren.
pesniška disciplina
;
ustvarjalna disciplina arhitekta
;
disciplina mišljenja
;
disciplina v oblikovanju snovi
2.
s prilastkom
panoga, področje znanosti, umetnosti, športa:
sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja
;
v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline
;
naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle
;
filozofske, naravoslovne, športne discipline
disciplináren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
disciplinski
:
disciplinarni red
;
disciplinarna pravila
/
disciplinarna preiskava
discipliníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od disciplinirati:
discipliniranje armade, učencev
/
discipliniranje dela, duha
discipliníranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost discipliniranega človeka:
discipliniranost delavcev, učencev
;
ob potresu se je pokazala velika discipliniranost prebivalstva
/
slogovna discipliniranost
disciplinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
navaditi koga na disciplino, na red:
tega človeka bi morali disciplinirati
;
disciplinirati samega sebe
;
disciplinirati učence
;
počasi sem se discipliniral
/
disciplinirati svoja nagnjenja
discipliníran
-a -o
deležnik od disciplinirati:
vojska je bila odlično organizirana in dobro disciplinirana
//
ki se zavestno podreja disciplini:
discipliniran igralec, vojak
;
učenec je discipliniran
;
vozniki in pešci bi morali biti bolj disciplinirani
;
postal je nenavadno discipliniran
/
te risbe so v stilizaciji strogo disciplinirane
;
prisl.:
svoje naloge izpolnjuje disciplinirano
;
vesti se disciplinirano
disciplínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disciplino:
disciplinska pravila
/
disciplinski prekršek
;
disciplinska kazen
;
disciplinska odpoved delovnega razmerja
;
uvesti disciplinsko preiskavo
♦
pravn.
disciplinski center za mladoletnike
zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje
;
disciplinsko sodišče
posebno sodišče, ki razsoja o disciplinskih deliktih članov društva ali stanovskega združenja
disciplínsko
prisl.
:
delavec je bil disciplinsko kaznovan
;
za svoje delo je disciplinsko odgovoren
;
sam.:,
pog.
prišel je v disciplinsko
disciplinsko preiskavo
diseminácija
-e
ž
(
á
)
med.
razširjenje bolezenskih klic po telesu:
disertácija
tudi
dizertácija -e
ž
(
á
)
znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova:
delati, napisati disertacijo
;
disertacija s področja dialektologije
/
doktorska disertacija
♦
šol.
braniti disertacijo
pred komisijo zagovarjati disertacijo
disertacíjski
tudi
dizertacíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disertacijo:
disertacijska tema
/
disertacijsko delo
disfúnkcija
-e
ž
(
ú
)
med.
nepravilno delovanje kakega telesnega organa:
disfunkcija žlez
;
pren.,
knjiž.
funkcije in disfunkcije sodobne literarne zgodovine
disgustírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vzbuditi v kom razočaranje, odpor, nerazpoloženje:
njegovo vedenje me je zelo disgustiralo
disharmóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
neskladen
,
neubran
:
konec novele je disharmoničen
;
disharmonična predstava
disharmoníja
-e
ž
(
ȋ
)
neskladnost
,
neubranost
:
disharmonija med idealom in resničnostjo
;
disharmonija med obliko in vsebino
;
ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema
/
v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo
;
ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi
;
odhajal je z disharmonijo v duši
disharmonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
ne skladati se, ne ujemati se:
najini nazori disharmonirajo
disidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
kdor se odcepi od svoje skupine, organizacije:
disidenti so začeli izdajati svoj časopis
;
politični disident
;
disident stranke
/
pojav meščanskega disidenta
disidêntski
tudi
disidéntski -a -o
(
ē; ẹ̄
)
pridevnik od disident:
disidentska skupina
disimilácija
-e
ž
(
á
)
biol.
razstavljanje organskih snovi v celici, razgrajevanje:
proces disimilacije
;
produkti disimilacije
♦
jezikosl.
izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega, razlikovanje
disimilacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od disimilacija:
disimilacijski pojav, proces
disimilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
biol.
razstavljati organske snovi v celici, razgrajevati:
disimulácija
-e
ž
(
á
)
pravn.,
med.
prikrivanje
,
skrivanje
,
tajenje
:
disimulacija bolezni, umora
disimulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pravn.,
med.
prikrivati
,
skrivati
,
tajiti
:
disimulirati bolezen, umor
disipácija
-e
ž
(
á
)
fiz.
pojav, pri katerem se zapravlja energija in prehaja toplota od telesa na okolico:
disipacija pri trenju
disjúnkcija
-e
ž
(
ú
)
filoz.
sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo:
logične konjunkcije in disjunkcije
♦
jezikosl.
del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti
;
mat.
sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna
disjunktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disjunkcijo:
disjunktivna sodba
;
disjunktivno vprašanje
♦
jezikosl.
disjunktivni števnik
števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik
;
disjunktivno priredje
priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje
dísk
-a
m
(
ȋ
)
1.
šport.
okrogla lesena, okovana plošča za metanje:
vreči disk
/
tekmovanje v metu, metanju diska
;
metalec diska
;
pren.,
knjiž.
rumeni disk sonca
2.
teh.
disku podoben del priprave, naprave:
vrteči se diski brane drobijo kepe zemlje
;
zavorni disk
zavorni kolut
♦
rač.
gibki
ali
mehki disk
upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij; disketa
;
izmenljivi disk
ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje
;
(trdi) disk
elektronska naprava z vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje podatkov in informacij
diskáč
-a
m
(
á
)
pog.
nočni lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi;
diskoteka
:
hoditi plesat v diskač
diskalceát
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
menih reda bosonogih avguštincev:
samostan diskalceatov v Ljubljani
♦
rel.
menih reda, katerega člani hodijo bosi ali v sandalah
diskánt
-a
m
(
ā
)
glasb.,
zlasti v srednjeveških zborih
najvišji pevski glas:
peti diskant
/
govoriti z diskantom
diskantíst
-a
m
(
ȋ
)
zlasti v srednjeveških zborih
kdor poje diskant:
nastop diskantistov in altistov
dískast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben disku:
diskasta ploščica
♦
avt.
diskasta zavora
zavora, ki jo sestavljajo zavorni kolut in zavornika
dískdžôkej
in
dískdžókej
-a
m
(
ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑
)
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v disko klubih, na radiu;
didžej
:
diskdžokeji so se razvili v kreatorje plesnih in glasbenih zabav
//
poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb:
v devetdesetih se je uveljavil rave in z njim diskdžokeji
diskéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
rač.
upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij:
vstaviti disketo v računalnik
/
dvostranska, enostranska disketa
diskéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
rač.,
navadno v zvezi
disketni pogon
ali
disketna enota
del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih:
vstaviti disketo v disketni pogon
;
priključek, vmesnik za disketno enoto
diskétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
rač.
del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih;
disketni pogon
,
disketna enota
:
priključiti disketnik
;
vstaviti disketo v disketnik
;
imeti vgrajen disketnik
;
disketnik, miška in tipkovnica
dísko
tudi
disco -a
[
dísko
]
m
(
ȋ
)
lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi;
diskoteka
:
plesati v disku
;
v prid. rabi:
disko klub
;
disko glasba
zvrst zabavne glasbe z močno poudarjenim preprostim ritmom, ki se igra, predvaja zlasti kot plesna glasba v disku
diskomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
veliko navdušenje nad disko glasbo:
obdobje diskomanije
;
diskomanija sedemdesetih let
/
diskomanija se je začela mešati z anarhističnim pankovskim gibanjem
diskónt
-a
m
(
ọ̑
)
1.
prodajalna, v kateri se blago prodaja po nižjih cenah, navadno vezanih na nakup večje količine blaga iste vrste:
vsi večji diskonti prodajajo ozimnico
2.
fin.
obresti, ki se odbijejo pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične:
zvišati diskont
//
nakup nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti:
diskont menice
diskónten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na diskont:
diskontna prodajalna
;
diskontne cene veljajo ob nakupu vsaj treh kosov izdelka
/
povišati diskontno mero
/
diskontni kredit
kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo
;
diskontna denarna politika
državno določanje obrestne mere, po kateri banka odkupuje menice
diskontinuíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
pretrgan
,
prekinjen
,
nepovezan
:
diskontinuiran razvoj
;
diskontinuirano delo
diskontinuíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
pretrganost
,
prekinjenost
,
nepovezanost
:
diskontinuiranost razvoja
diskontinuitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
pretrganost
,
prekinjenost
,
nepovezanost
:
razvojna diskontinuiteta
;
diskontinuiteta dela
;
diskontinuiteta med posameznimi področji družbenega življenja
♦
geol.
diskontinuiteta
plast v zemeljski notranjosti, na kateri se potresni valovi odbijajo ali lomijo
;
Mohorovičićeva diskontinuiteta
ki leži v povprečni globini 33 km in je obenem meja med zemeljsko skorjo in plaščem
;
meteor.
diskontinuiteta
večje spremembe temperature, pritiska, vlage na majhni razdalji
diskontíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diskontirati:
diskontiranje menic
diskontírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
kupiti, prodati nedospelo terjatev z diskontom:
diskontirati menico
diskordánca
-e
ž
(
ȃ
)
geol.
nevzporednost skladov zaradi tektonskih procesov:
diskordánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diskordanco:
diskordantni skladi
/
diskordantna lega
diskotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na diskoteko:
diskotečna uspešnica
;
diskotečno plesišče
diskotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi:
iz diskoteke so se vračali šele proti jutru
;
obiskovalci diskotek
2.
sistematično urejena zbirka plošč:
izpopolniti diskoteko z novimi ploščami
;
šolska diskoteka
;
novosti iz diskoteke
//
prostor, kjer so urejene in shranjene plošče:
iti v diskoteko
diskôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na (trdi) disk:
diskovni prostor
;
diskovni sistem, strežnik
;
diskovno polje
diskrecíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
diskretno ravnanje, vedenje:
lahko računamo z njegovo diskrecijo
;
potrebna je popolna diskrecija
2.
pravn.
pravica oblastnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu;
svobodni preudarek
:
sodnik je odločil po diskreciji
diskrecíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na diskrecija 2:
diskrecijska pravica
diskrecionáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na diskrecija 2:
diskrecionarno delovanje upravnih organov
/
diskrecionarna pravica
diskreditíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diskreditirati:
vsa propaganda je bila usmerjena v diskreditiranje zunanje politike
diskreditíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost diskreditiranega:
diskreditiranost stranke
diskreditírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti veljavo, ugled:
s temi izjavami so ga popolnoma diskreditirali
;
njegovo ravnanje ga je diskreditiralo v očeh tovarišev
;
s svojim nastopom so se diskreditirali
/
ta gledališka interpretacija je delo diskreditirala
diskreditíran
-a -o:
vodstvo stranke je bilo takrat že močno diskreditirano
diskrepánca
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nesoglasje
,
neskladnost
,
nasprotje
:
prišlo je do diskrepance med možnostmi in načrti
;
očitna diskrepanca
;
stilna diskrepanca
;
diskrepanca med solistom in dirigentom
/
junak se zaradi notranjih diskrepanc zlomi
diskrepánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nesoglasen
,
neskladen
,
nasproten
:
diskrepantni interesi
diskréten
1
-tna -o
prid.
, diskrétnejši
(
ẹ̑
)
1.
ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh:
diskreten človek
;
bil je diskreten in je molčal
;
obljubim ti, da bom ostal diskreten
/
zastavil mu je diskretno vprašanje
/
diskretno vedenje
taktno, obzirno
/
hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo
zaupno
2.
ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa;
nevsiljiv
,
nevpadljiv
:
diskreten vzorec blaga
;
diskretna razsvetljava
;
diskretna reklama
/
uporabljati diskreten parfum
/
diskreten lokal
diskrétno
prisl.
:
oblačiti se diskretno in elegantno
;
diskretno pripovedovati o dogodku
diskréten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ločen drug od drugega:
pegice na tem delu obraza so diskretne
♦
mat.
diskretna množica
množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0
diskrétnost
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost diskretnega
1
:
diskretnost je njegova vrlina
;
sramežljiva diskretnost
/
potrebna je stroga diskretnost
/
posebno nam je ugajala diskretnost dekoracije
diskrétnost
2
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost diskretnega
2
:
diskretnost enot
diskriminácija
-e
ž
(
á
)
dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje:
odpraviti diskriminacijo
;
gospodarska, rasna diskriminacija
;
čeprav je diskriminacija med spoloma po ustavi prepovedana, so ženske za enako delo slabše plačane od moških
/
publ.:
odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva
;
to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam
/
pozitivna diskriminacija
dodeljevanje več ugodnosti manjšim skupnostim kot velikim
diskriminacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na diskriminacijo:
diskriminacijski ukrepi
;
diskriminacijska politika
;
diskriminacijske uredbe v stanovanjski politiki
diskriminánta
-e
ž
(
ȃ
)
mat.
izraz, od katerega je odvisno, ali sta korena kvadratne enačbe realna ali kompleksna:
koren diskriminante
diskriminatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki vsebuje diskriminacijo:
diskriminatoren odnos
;
diskriminatorna obravnava
;
diskriminatorno ravnanje
/
biti diskriminatoren do koga
diskriminatórnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost diskriminatornega:
domnevna diskriminatornost razpisa, zakona
;
očitki o diskriminatornosti sistema
diskriminátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki vsebuje, izraža diskriminacijo:
diskriminatorski ukrepi
;
diskriminatorska politika
diskriminíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, stanje diskriminiranega:
dokaz diskriminiranosti
;
odpraviti občutek diskriminiranosti posameznih skupin zaposlenih
diskriminírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljati:
diskriminirati črnce
;
diskriminirati nezakonskega otroka
2.
razločevati
:
s temi sredstvi uspešno diskriminiramo naravne in umetne pojave
diskriminíran
-a -o:
podeželska mladina je bila pri šolanju diskriminirana
;
diskriminirano umetniško delo
diskúrz
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari:
začela sta dolg diskurz o tem filozofskem vprašanju
diskurzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
filoz.
ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje:
diskurzivno mišljenje, spoznavanje
diskurzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
filoz.
sposobnost razumskega, logično razčlenjenega mišljenja:
intuitivnost in diskurzivnost
;
načelo diskurzivnosti
/
diskurzivnost mišljenja
dískus
-a
m
(
ȋ
)
anat.
ploščica iz veziva in hrustanca med kostema:
poškodbe medvretenčnih diskusov
♦
med.
dislokacija diskusa
diskusíja
in
diskúsija -e
ž
(
ȋ; ú
)
izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru;
razprava
,
razpravljanje
:
poročilo je sprožilo živahno diskusijo
;
začeti diskusijo
;
poseči v diskusijo
;
sodelovati v diskusiji
;
ideološka, politična diskusija
/
dati osnutek zakona v javno diskusijo
;
diskusija v časopisju o letošnjem gledališkem programu
/
pog.
kako se bo tak organ imenoval, je stvar diskusije
imenoval se bo, kakor se bomo dogovorili
●
ekspr.
stvar je izven diskusije
jasna; rešena
diskusíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na diskusijo:
diskusijski krožek
;
diskusijski sestanki so bili zelo obiskani
;
diskusijski večer
/
diskusijska snov
diskutabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
o katerem bi bilo treba, bi se dalo diskutirati, nerazčiščen:
nekatera vprašanja so še diskutabilna
diskutánt
-a
m
(
ā á
)
kdor diskutira:
glavni referat so dopolnjevali številni diskutanti
;
izjave diskutantov
/
poznali so ga, da je dober diskutant
diskutántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki diskutira:
diskutanti in diskutantke
/
je spretna diskutantka
diskutíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od diskutirati:
vneto diskutiranje o problemu
diskutírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru, razpravljati:
odgovor je jasen in o tem ni treba več diskutirati
;
na sestanku so diskutirali o delu organizacije
;
živahno diskutirati
/
publ.
o vsem tem se javno diskutira
govori, piše
diskvalificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
odvzeti (moralno) vrednost, ceno:
to dejanje ga je diskvalificiralo
;
s svojim nastopom se je popolnoma diskvalificiral
2.
šport.
odvzeti pravico do nastopanja ali sojenja na tekmah:
diskvalificirati tekmovalca
;
zaradi napak v teku so konja diskvalificirali
izločili iz tekmovanja
diskvalificíran
-a -o:
diskvalificiran plavalec
;
moralno diskvalificiran človek
diskvalifikácija
-e
ž
(
á
)
1.
odvzem, izguba (moralne) vrednosti, cene:
diskvalifikacija političnih nasprotnikov
2.
šport.
odvzem pravice do nastopanja ali sojenja na tekmah:
diskvalifikacija igralca
disleksíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
motnja sposobnosti branja in pisanja:
trpeti za disleksijo
;
otrok, učenec, odrasli z disleksijo
;
posamezniki z disleksijo ne kažejo enakih vzorcev težav
;
imel je težjo obliko disleksije
;
učne težave zaradi disleksije
;
disleksija in avtizem
dislocírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
postaviti, namestiti na drug kraj:
tovarna je dislocirala del svoje proizvodnje
dislocíran
-a -o:
šola ima tudi dislocirane oddelke
;
dislocirana enota vrtca se nahaja v pritličju stanovanjskega bloka
;
letala so dislocirana na raznih krajih
razmeščena, razporejena
dislokácija
-e
ž
(
á
)
publ.
postavitev, namestitev na drug kraj:
dislokacija proizvodnega obrata
/
pravilna dislokacija industrije
razmestitev, razporeditev
♦
geol.
dislokacija
premaknitev skladov iz prvotne lege; ploskev, ki nastane ob premaknitvi skladov, prelomna ploskev
;
med.
dislokacija diskusa
premaknitev diskusa iz prvotne lege
;
voj.
dislokacija
razmestitev vojaških enot po mestih in vojnih ladij po lukah
dislokacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dislokacijo:
dislokacijski načrt
/
dislokacijska ploskev
dismenorêja
-e
ž
(
ȇ
)
med.
menstruacija s krči in bolečinami:
disociácija
-e
ž
(
á
)
1.
kem.
razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome:
disociacija karbonatov
;
stopnja disociacije
/
elektrolitska, toplotna disociacija
2.
psiht.
nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi:
disociacija mišljenja
/
disociacija osebnosti
pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
disociacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disociacijo:
disociacijski proces
;
disociacijska stopnja
/
disociacijski monolog in notranji dialog
disociatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disociacija 2:
disociativni simptomi
;
pacient z disociativno motnjo
disociírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome:
del molekul soli v vodi disociira
disociíran
-a -o:
disociiran elektrolit
;
slabo disociirana kislina
;
pren.
čas in prostor sta v noveli močno disociirana
♦
psiht.
disociirano mišljenje
nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje
disonánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glasb.
neblagoglasno razmerje dveh ali več tonov:
v tej skladbi se kopičijo disonance
;
disonanca in konsonanca
/
gosli so se oglasile v rezki disonanci
2.
knjiž.
neskladnost
,
nesoglasje
,
neubranost
:
disonanca barv
/
socialne disonance
;
disonance življenja
disonánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
disonanten
:
disonančni akordi
/
disonančen gledališki repertoar
disonánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na disonanco:
disonanten akord
/
disonantna glasba
/
disonantni elementi v noveli
disonántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost disonantnega:
glasb.
disonantnost skladbe
/
knjiž.
v pesmi se izraža disonantnost njegovega razpoloženja
disonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
glasb.
disonantno zveneti:
glasovi disonirajo
dispanzêr
-ja
m
(
ȇ
)
zdravstvena ustanova za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje nekaterih bolezni:
iti na pregled v dispanzer
;
ginekološki, otroški, šolski dispanzer
;
dispanzer za pljučne bolezni
dispanzêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na dispanzer:
dispanzerski zdravnik
/
razširitev dispanzerske in preventivne službe
disparáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki nima s čim drugim nič skupnega;
nezdružljiv
,
različen
:
disparatni pojmi
;
na sliki se družijo realno disparatni predmeti
;
miselnost obeh znanstvenih del je popolnoma disparatna
disparátnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost disparatnega:
disparatnost izhodišč, nazorov
disparitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
neusklajenost
,
nesorazmerje
:
dispariteta cen posameznih proizvodov
;
dispariteta v produkciji
/
socialna dispariteta
razlike v socialnem položaju
dispéčer
-ja
m
(
ẹ̑
)
uslužbenec, ki z osrednjega mesta vodi vožnje, razpošiljanje:
vlakovni dispečer
;
dispečer v letalstvu
/
dispečer radijskega programa
dispéčerski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dispečerje:
to je naloga dispečerske skupine
/
dispečerski center
;
dispečerska služba
dispénza
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
oprostitev od zakonskih predpisov ali obveznosti, spregled:
dobiti, podeliti dispenzo
;
prositi za dispenzo
;
ženitna dispenza
dispenzácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
podelitev dispenze:
papeževa dispenzacija
dispenzatórij
-a
m
(
ọ́
)
zastar.
uradni farmacevtski priročnik, ki vsebuje osnovne podatke o zdravilnih surovinah, njihovem predelovanju v zdravila in navodila za kontrolo zdravil;
farmakopeja
dispenzírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
dati dispenzo, spregled:
dispenzirati koga od izpolnitve kake dolžnosti
2.
farm.
pripraviti in izdati zdravilo:
dispepsíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
prebavne motnje:
taka hrana lahko povzroči dispepsijo
dispéptičen
-čna -o
(
ẹ́
)
pridevnik od dispepsija:
dispeptične težave
dispergírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
kem.
razpršiti snov v drugi snovi:
dispergirati glino v vodi
;
klej se dispergira v vodi
dispergíran
-a -o:
dispergirana snov
dispêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na disperzija 1:
disperzno stanje
/
disperzni sistem
disperzija
;
disperzna faza
snov, ki je razpršena v drugi snovi
disperzíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kem.
zmes razpršene trdne, tekoče ali plinaste snovi in druge snovi:
groba disperzija
;
koloidna disperzija
/
disperzija gline v vodi
2.
knjiž.
razpršitev
,
razkropitev
:
množična uporaba avtomobilov je privedla do disperzije mest
;
disperzija prebivalstva
/
letos je bila disperzija cen v trgovinah zelo visoka
♦
fiz.
disperzija svetlobe
razstavitev svetlobnega curka na spektralne barve, razklon svetlobe
disperzíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na disperzija 1:
disperzijski postopek
/
disperzijsko barvilo
netopno barvilo, ki se v vodi razprši
;
disperzijsko sredstvo
snov, v kateri je druga snov razpršena
dispêrznost
-i
ž
(
ȇ
)
kem.
stopnja razpršenosti snovi v drugi snovi:
dobiti zaželeno disperznost
displêj
tudi
display -a
[
displêj
]
m
(
ȇ
)
elektr. žarg.
elektronska naprava, ki omogoča na prirejenem zaslonu prikazovanje določenih sporočil;
prikazovalnik
:
na displeju prebrati vozni red
/
displej časa, temperature
dispnóa
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
oteženo, težko dihanje:
dispnóičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na dispnoo:
dispnoičen bolnik
/
dispnoično dihanje
disponènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
uslužbenec, ki je pooblaščen samostojno voditi kako poslovno področje podjetja:
biti vozovni disponent pri železnici
disponíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od disponirati:
samostojno disponiranje s premoženjem
disponírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj, razpolagati:
disponirati s premoženjem
;
s temi sredstvi disponirajo zavarovalnice
♦
arhit.
postaviti v določen red, sistem, razvrstiti
disponíran
-a -o
1.
deležnik od disponirati:
središčno disponirana stavba
2.
v danem času pripravljen, sposoben za kaj, razpoložen:
na premieri pevka ni bila disponirana
;
učenci niso bili disponirani za pouk
/
disponiran za bolezen
nagnjen k njej, dovzeten zanjo
dispozícija
-e
ž
(
í
)
1.
trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj;
nagnjenost
,
dovzetnost
:
imeti dispozicijo za kaj
;
biološke, dedne dispozicije
;
duševne, telesne dispozicije
;
dispozicija h krvavitvam
;
dispozicija za bolezen
/
kulturne dispozicije dobe
;
pesnikova lirična dispozicija
2.
osnutek, načrt za pisno delo:
učenci so napravili dispozicijo za spis
;
Prešernova dispozicija za Krst pri Savici je zelo natančna
//
navodilo
,
napotek
:
dobiti dispozicije
;
delati po dispozicijah
3.
knjiž.
razvrstitev
,
razporeditev
:
dispozicija dvoran v muzeju
dispozicíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dispozicijo:
dispozicijska teorija o vzrokih zločinstva
/
dispozicijski črteži
♦
ekon.
dispozicijski fond
fond, s katerim vodilni organi prosto razpolagajo
dispozitív
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
del sodbe, ki vsebuje odločitev, rešitev zadeve;
izrek
:
dispozitiv odločbe, sodbe
dispozitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
ki vsebuje izrek:
dispozitivni del odločbe, sodbe
/
dispozitivna določba
zakonska določba, ki jo stranke lahko nadomestijo s svojo ureditvijo
dispropórc
-a
m
(
ọ̑
)
nenormalno razmerje med posameznimi sestavinami celote;
nesorazmerje
,
neskladnost
:
kompozicijski disproporci
;
disproporci v obsežnosti posameznih člankov
/
disproporc med rastjo proizvodnje in kupno močjo
;
disproporci v gospodarskem razvoju
/
odpravljati disproporce pri delitvi sredstev za pedagoške storitve
razlike, neenotnosti
dispropórcija
-e
ž
(
ọ́
)
disproporc
:
disproporcija med telesno težo in višino
;
disproporcije v upodabljanju figur
/
v razvoju gospodarstva prihaja do disproporcij
disproporcionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je v disproporcu s čim;
nesorazmeren
,
neskladen
:
posamezni deli fasade so disproporcionalni
disproporcionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
značilnost disproporcionalnega;
nesorazmernost
,
neskladnost
:
disproporcionalnost okna
2.
disproporc
:
disproporcionalnost med posameznimi področji družbenega življenja
disproporcioníranost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost disproporcioniranega;
nesorazmernost
,
neskladnost
:
disproporcioniranost figur
disproporcionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
napraviti kaj disproporcionalno:
disproporcionirati človeške figure na sliki
disproporcioníran
-a -o:
prostori v stavbi so disproporcionirani
disprózij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
kalciju podobna težka kovina, element Dy:
dispút
-a
m
(
ȗ
)
v srednjem veku
izmenjava mnenj med profesorji in študenti na univerzi o kakem znanstvenem vprašanju:
udeleževati se učenih disputov
;
filozofski, teološki disput
;
disputi sholastikov
;
pren.
avtorjeva najnovejša drama je izbrušen intelektualni disput
disputácija
-e
ž
(
á
)
disput
:
filozofska disputacija
/
svoja dela je moral zagovarjati na javni disputaciji
disputánt
-a
m
(
ā á
)
v srednjem veku
kdor disputira:
disputíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od disputirati:
učeno disputiranje
disputírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
v srednjem veku
udeleževati se disputa:
disputirati o filozofiji
2.
diskutirati
,
razpravljati
1
:
z njimi je težko disputirati
dissous
--
[
disú
]
v prid. rabi
(
ȗ
)
kem.,
v zvezi
dissous plin
acetilen (v jeklenkah), raztopljen v acetonu:
rezati, variti z dissous plinom
distálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
bolj oddaljen od trupa:
distalni del kosti
distánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama;
razdalja
,
oddaljenost
:
distanca med objektoma je premajhna
;
povečati distanco
//
časovna dolžina, ki loči dva dogodka:
distanca do teh doživetij je že precejšnja
;
časovna distanca
2.
kritičen odnos do česa:
nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve
;
dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco
;
avtorjeva distanca do snovi
●
zna varovati potrebno distanco do podrejenih
ni z njimi preveč prijazen, domač
;
zavzeti distanco do česa
izraziti odklonilno stališče do česa
;
pog.
držati ljudi v distanci
ne biti z njimi preveč prijazen, domač
;
gledati na kaj z distanco
imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
♦
geom.
razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
distancíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od distancirati se:
distanciranje vlade od pisanja posameznih listov
/
priprava za distanciranje valjev
distancírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim:
precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora
;
distancirati se od politike sile
/
z begom v preteklost se hoče distancirati od vsega
distancírati
teh.
narediti razmik, razmakniti:
distancirati konstrukcijske elemente
distánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na distanco:
distančno presojanje stvari
♦
ekon.
distančna kupčija
kupčija med dvema osebama na različnih krajih
;
geom.
distančni obrazec
obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu
distánčnik
-a
m
(
ȃ
)
arhit.
predmet, ki drži določen razmik med konstrukcijskima elementoma:
distančniki med stropom in dekorativno ploščo
distén
-a
m
(
ẹ̑
)
min.
rudnina triklinski aluminijev silikat:
dístih
tudi
dístihon -a
m
(
ȋ
)
lit.
dvovrstična kitica, dvostišje:
pisati distihe
/
elegijski distih
antična kitica iz heksametra in pentametra
distingvíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
imeniten
,
odličen
,
izbran
:
distingviran gospod
;
pri njej so se zbirale distingvirane dame
/
to je bilo čutiti iz njenega distingviranega govora
distingvíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
imenitnost
,
odličnost
,
izbranost
:
bahajo se s svojo distingviranostjo in gostoljubjem
distínkcija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razlikovanje
,
razločevanje
:
distinkcija pojmov
/
poznamo razne distinkcije pojma
pomenske različice
distinktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
razlikovalen
,
razločevalen
:
distinktivni znaki
distoníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
motnja mišičnega ali žilnega napona:
iskati zdravniško pomoč zaradi distonije
distonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
glasb.
zgrešiti pravilno intonacijo pri petju ali igranju:
solist je precej distoniral
;
soprani so v višini distonirali
distorzíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi;
zvin
:
distorzija noge v gležnju
distrákcija
-e
ž
(
á
)
1.
med.
naravnavanje izvinjenih sklepov ali zlomljenih kosti z nategovanjem:
distrakcija je bila za ponesrečenca zelo boleča
2.
psih.
trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja:
distrés
-a
m
(
ẹ̑
)
stres z negativnimi učinki na zdravje:
odziv organizma na distres
distribúcija
-e
ž
(
ú
)
organizirano razdeljevanje surovin, blaga:
proizvodnja in distribucija blaga, knjig
;
dobra organizacija distribucije
;
podjetje za distribucijo filmov
/
dohodek od distribucije
//
razdeljevanje
,
razpošiljanje
:
sistem za brezžično distribucijo električne energije
//
publ.
distribucijsko podjetje:
lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov
♦
jezikosl.
distribucija
razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev
;
soc.
starostna distribucija
razvrstitev prebivalstva po starosti
distribucíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na distribucijo, razdeljevalen:
distribucijsko in kinematografsko omrežje
;
distribucijsko podjetje
/
distribucijske naprave
♦
mat.
distribucijski zakon
distributivnostni zakon
distribuírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
opravljati, izvrševati distribucijo, razdeljevati:
distribuirati narodni dohodek v državnem proračunu
;
distribuirati proizvode
/
distribuirati filme
distributêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor opravlja distribucijo:
prodati film tujim distributerjem
;
filmski distributerji
;
distributerji bencina
distributêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na distributerje:
distributerski posli
distributíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki opravlja distribucijo:
slaba organizacija distributivnega aparata
;
distributivno omrežje
distributívnost
-i
ž
(
ȋ
)
mat.
lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo:
zakon distributivnosti
distributívnosten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
mat.,
v zvezi
distributivnostni zakon
zakon o distributivnosti:
distribútor
-ja
m
(
ȗ
)
distributer
:
distributorji električne energije
distríkt
-a
m
(
ȋ
)
1.
v nekaterih državah
upravna enota različnih velikosti:
dežela je razdeljena na distrikte
/
distrikti v Ilirskih provincah
2.
knjiž.
okoliš
,
območje
:
gozdni distrikt
;
tovarniški distrikt
distríkten
-tna -o
(
ȋ
)
pridevnik od distrikt:
distriktni guverner, predstavnik, zdravnik
;
distriktni urad
;
distriktno sodišče
distrófičen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od distrofija:
distrofičen otrok
distrofíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice:
distrofija jetrnih, ledvičnih celic
/
mišična distrofija
za katero je značilno postopno propadanje mišičnih celic
distrófik
-a
m
(
ọ́
)
kdor ima distrofijo:
društvo distrofikov
;
rehabilitacija mladih distrofikov
/
mišični distrofik
dišáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
oddajati, dajati prijeten vonj:
akacije močno, opojno dišijo
;
zrak je dišal od samega cvetja
;
brezoseb.
diši po vrtnicah
;
iz kuhinje vabljivo diši
//
oddajati, dajati vonj sploh:
vsak predmet je drugače dišal
;
kuhinja diši po dimu
;
vino diši po sodu
;
brezoseb.
v sobi je dišalo po jabolkih
●
ekspr.
ta pa še po mleku diši
je še zelo mlad, neizkušen
//
evfem.
zaudarjati
,
smrdeti
:
salama že diši
;
brezoseb.
iz ust mu diši
2.
ekspr.
imeti, kazati značilnosti česa:
ta beseda diši po čitalniški dobi
;
zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju
;
brezoseb.:
diši po snegu
;
že takrat je močno dišalo po vojni
3.
z dajalnikom
vzbujati željo, mikati:
cigareta mu še nikoli ni tako dišala
;
hudo je bolan, saj mu še vino ne diši
/
ekspr.:
delo mu ne diši
;
ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4.
preh.,
zastar.
vohati
,
duhati
:
mačka diši miš
dišèč
-éča -e:
dišeč po kadilu
;
dišeče seno
;
prijetno dišeč dim
/
dišeča sol
♦
bot.
dišeči les
prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus
;
dišeči volčin
grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum
;
dišeča perla
zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata
;
vrtn.
dišeči grahor
dišáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus:
jedem dodajamo razne dišave
2.
kozmetično sredstvo prijetnega vonja:
uporabljati drage dišave
3.
nav. mn.
vonj
,
duh
2
:
iz kuhinje so se širile prijetne dišave
;
zastar.
dišava planinskega cvetja
dišávar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor pripravlja in prodaja dišave:
mazilo je kupil pri dišavarju v mestu
dišáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dišavo:
dišavne rastline
;
dišavna zelišča
/
dišavna sol, voda
/
dišavna posoda
dišavína
-e
ž
(
í
)
zastar.
kozmetično sredstvo prijetnega vonja;
dišava
:
prodajati dišavine
dišáviti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
delati kaj dišeče:
dišaviti lase
;
dišaviti se z mazili in parfumi
dišávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
rastlina, bogata z dišavnimi snovmi:
gojiti dišavnice in zdravilne rastline
;
nabirati in sušiti dišavnice
;
domače in tuje dišavnice
;
dišavnice za juho
2.
posodica za dišave:
odpreti dišavnico
;
dragocena dišavnica
dišéčina
tudi
dišečína -e
ž
(
ẹ̄; í
)
zastar.
dišava
:
dodati vinu različne dišečine
/
trgovec z dišečinami
dišéčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost dišečega:
dišečnost vrtnic
díti
díjem
nedov.
(
í ī
)
zastar.
1.
rahlo pihati, pihljati:
sapica dije
;
pren.
iz nje dije toplina
2.
dišati
,
dehteti
:
cvetlice dijejo
●
star.
kar dije in žije, se veseli pomladi
vse se veseli pomladi
ditirámb
-a
m
(
ȃ
)
1.
pri starih Grkih
zborovska pesem v čast bogu Dionizu:
prepevati ditirambe
2.
lit.
pesem, ki proslavlja kako osebo ali predmet, slavospev:
pisati ditirambe
ditirámbičen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
navdušen
,
zanosen
:
ditirambično pismo
/
ditirambična radost in vznesenost
ditirámbski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ditiramb:
ditirambski zbori
/
ditirambska pesem
/
knjiž.
ditirambska hvala
navdušena, zanosna
diurétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
farm.
ki pospešuje izločanje seča:
diuretični čaj
;
diuretično sredstvo
/
diuretičen učinek zdravila
diurétik
tudi
diurétikum -a
m
(
ẹ́
)
farm.
diuretično sredstvo:
živosrebrni diuretiki
diuréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
izločanje seča:
bolnikova diureza je zadostna
diurníst
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar:
bil je diurnist na magistratu
diurnístka
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
uslužbenka, pisarka, ki je plačana na dan, dnevničarka:
bila je diurnistka pri advokatu
díva
-e
ž
(
ȋ
)
navadno s prilastkom
zelo slavna igralka ali pevka;
zvezda
,
zvezdnica
:
filmska, operna diva
/
šalj.
postala je prava diva
dívan
1
-a
m
(
ȋ
)
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem:
sesti na divan
;
ležati na divanu
;
v kuhinji je stal star, oguljen divan
dívan
2
tudi
diván -a
m
(
ȋ; ȃ
)
zgod.
državni svet v muslimanskih deželah:
sultanov divan
dívanček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od dívan:
poležava na divančku
díven
-vna -o
prid.
, dívnejši
(
ȋ
)
zastar.
čudovit
,
sijajen
:
diven razgled
;
divna pokrajina
/
diven načrt
/
divna lepota
divergénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
nastanek razlik, ki razdelijo kaj enotnega, razhajanje:
prišlo je do divergence v razvoju
//
take razlike:
opredeliti svoje nazorske divergence
/
v kompoziciji je opaziti stilne divergence
♦
biol.
razvoj organizmov iste vrste v različne smeri
divergénčen
-čna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od divergenca:
divergenčen pojav
divergénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je ali postaja vedno bolj različen:
pisatelj niha med dvema divergentnima poloma
;
divergentni kulturni tokovi v srednji Evropi
;
stališča so bila zelo divergentna
/
divergentni razvoj
♦
biol.
divergentni razvoj organizmov
;
fiz.
divergentni žarki
žarki, ki se razhajajo
;
mat.
divergentna vrsta
vrsta, pri kateri zaporedje delnih vsot nima limite
divergéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost divergentnega:
divergentnost razvoja
divergírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
biti ali postajati vedno bolj različen;
iti narazen
,
razhajati se
:
življenjske poti nekdanjih sodelavcev divergirajo
/
divergirati v mišljenju
♦
biol.
razvijati se v različne smeri
divertiménto
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
lahkotnejša večstavčna instrumentalna skladba:
divertimento za klavir in orkester
divertissement
-a
[
divertismá -ja
]
m
(
ȃ
)
kor.
skupek kontrastnih baletnih točk kot vložek v predstavi ali kot samostojno baletno delo:
diverzánt
-a
m
(
ā á
)
kdor naredi, dela diverzije:
diverzanti so minirali most
/
vtihotapljati v državo špijone in diverzante
diverzántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na diverzante:
diverzantska akcija
;
diverzantska skupina
/
diverzantski način bojevanja
;
diverzantska sredstva
diverzántstvo
-a
s
(
ā
)
dejavnost diverzantov:
obdolžili so ga diverzantstva
diverzificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj bolj raznovrstno:
investitor je želel diverzificirati svoj proizvodni program
;
diverzificirati gospodarstvo
2.
narediti, da kaj pride na več mest, se porazdeli na več enot:
Zahod je diverzificiral svoje naftne nakupe
;
diverzificirati premoženje
diverzificíran
-a -o:
diverzificirana struktura gospodarstva
diverzifikácija
-e
ž
(
á
)
uvajanje, povečevanje raznovrstnosti:
diverzifikacija visokošolskega študija
/
diverzifikacija proizvodnje
diverzíja
-e
ž
(
ȋ
)
vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju:
glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija
;
diverzantska trojka je izvedla diverzijo
;
pren.
ideološke, politične diverzije
//
voj.
samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča:
izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali
diverzíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od diverzija:
diverzijska akcija
diverzitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
pojavljanje v različnih oblikah, različnih vrstah;
raznovrstnost
:
biotska diverziteta
;
območje z nadpovprečno diverziteto ptic
dívidend
-a
in
dividènd -ênda
in
-énda
m
(
ȋ; ȅ é, ẹ́
)
mat.
število, ki se deli;
deljenec
dividénda
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno delnico:
dividende so se zmanjšale
;
izplačati dividende
;
visoke dividende
dividénden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dividende:
dividendni papirji
/
dividendni sklad
dividíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dividirati:
dividiranje dela otrokom težave
dividírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
mat.
delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja;
deliti
:
dividirati tisoč s pet
divinatóričen
-čna -o
(
ọ́
)
pridevnik od divinacija:
divinatorična sposobnost
divinizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti kaj za božansko, pobožanstviti:
svoje junake je diviniziral
díviti se
-im se
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
čutiti in izražati občudovanje;
čuditi se
:
vsi so se divili njegovi hrabrosti
;
diviti se lepoti slike
divíz
-a
m
(
ȋ
)
tisk.
grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed;
vezaj
divizíja
-e
ž
(
ȋ
)
vojaška enota iz več polkov raznih rodov vojske:
formirati divizijo
;
oklopna, pehotna divizija
;
poveljnik divizije
;
štab divizije
divizijón
tudi
divizión -a
m
(
ọ̑
)
voj.
enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov:
konjeniški, topniški divizijon
divizijonár
tudi
divizionár -ja
m
(
á
)
nekdaj
poveljnik divizije:
adjutant divizijonarja
divizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na divizijo:
divizijski general
/
divizijska artilerija
;
divizijsko poveljstvo
divízor
-ja
m
(
ȋ
)
mat.
število, s katerim se deli;
delitelj
divjáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od divjak:
divjački se učijo streljati z loki
/
tudi najhujši divjački se v šoli unesejo
divjáčina
tudi
divjačína -e
ž
(
ā; í
)
1.
divje lovne živali, navadno z užitnim mesom:
loviti divjačino
;
vse dneve stika za divjačino
;
past za divjačino
//
ena taka žival:
večkrat je ujel kako divjačino
2.
meso teh živali:
pripraviti divjačino
;
specialitete iz divjačine
3.
ekspr.
človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti:
človek težko živi s tako divjáčino
/
cele dneve moram miriti to divjáčino
neugnane, razposajene otroke
divjačínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na divjačino ali divjad:
divjačinska jed
/
divjačinska sled
divjáčka
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od divjakinja:
divjád
-i
ž
(
ȃ
)
divje lovne živali, navadno z užitnim mesom:
divjad je letos povzročila veliko škodo
;
v teh gozdovih je dosti divjadi
;
loviti divjad
♦
lov.
dlakasta, pernata divjad
;
prehodna divjad
ki ne živi stalno v istem lovišču
;
zaščitena divjad
ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti
;
vsakoletni odstrel divjadi
//
ena taka žival:
večkrat je prinesel kako divjad iz gozda
;
ujeti divjad v past
divják
-a
m
(
á
)
1.
mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte:
cepiti, saditi divjake
;
češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
//
samoraslo, necepljeno drevo ali trta:
divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje
2.
slabš.
človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti:
njihov sosed je bil neotesan divjak
/
na cesti se boj divjakov
voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
//
ekspr.
neugnan, razposajen otrok:
deček je postal pravi divjak
/
kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je
plašen, neprilagodljiv otrok
3.
pripadnik divjega plemena:
raziskovati življenje, običaje divjakov
;
hribovci so živeli še kakor divjaki
4.
v stari Avstriji
član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu:
divjáka
-e
ž
(
á
)
samoraslo, necepljeno drevo, navadno češnja:
cepiti divjako
;
češnja divjaka
/
zrele divjake so zelo dobre
divjákinja
-e
ž
(
á
)
1.
slabš.
ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti:
prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo
2.
pripadnica divjega plemena:
divjákovec
-vca
m
(
á
)
bot.
rastlina z velikimi rumenimi cveti v koških, Doronicum:
velikocvetni divjakovec
divjánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od divjati:
težko je prenašala njegovo divjanje
;
divjanje otrok
/
divjanje morja
/
divjanje cen
divjáščina
-e
ž
(
ā
)
zastar.
divjad
,
divjačina
:
veseli so ga bili, če je prinesel domov kako divjaščino
divjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na divjak 2–3:
divjaški rodovi
;
divjaške navade
/
prestrašil se je divjaškega vpitja
divjáško
prisl.
:
vede se čisto (po) divjaško
divjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
divjaško početje ali dejanje:
kar počne, je pravo divjaštvo
;
divjaštva tujih vojakov
//
lastnost divjega, divjaškega človeka:
drži se ga še divjaštvo in surovost
♦
zgod.
divjaštvo
po Morganu in Engelsu
prva stopnja v razvoju človeške družbe
divjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
divje, razposajeno tekati sem ter tja:
ne divjaj, saj si že ves poten
;
otroci divjajo po sobi, za žogo
;
divjati gor in dol
/
krava divja po travniku
/
ekspr.
pri delu kar divja
zelo hitro dela
//
ekspr.
zelo hitro se premikati:
mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto
;
kam divjaš?
/
divjati na konju
;
tako divja z motorjem, da se bo še ubil
2.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
burja silovito divja
;
morje divja in veter dviga valove čez krov ladje
;
na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo
;
vihar divja že nekaj dni
/
v dolini so prav takrat divjali najhujši boji
;
v deželi že več let divja vojna
;
pren.
v njem divja vihar strasti
;
v srcu mu je divjala jeza
;
brezoseb.
strašno je divjalo v njem
3.
v dejanju kazati svojo jezo, togoto:
pijan je divjal nad otroki
;
divja kot obseden
4.
ekspr.
divje, nepravilno rasti:
korenje divja, namesto da bi delalo koren
;
pren.
zadnje čase cene kar divjajo
divjajóč
-a -e:
divjajoč hudournik
;
divjajoča nevihta
;
divjajoča žival
divjáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
divjina
:
prostrana divjava
divjegléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.
ki divje gleda:
mrk, divjegled moški
divjeók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima divje oči:
divjeoki možje
divjevodáš
-a
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z veslanjem v kajaku ali kanuju na divjih vodah:
s svetovnega prvenstva so se divjevodaši vrnili s tremi kolajnami
;
izkušen, mlad divjevodaš
dívji
-a -e
prid.
(
í
)
1.
ki živi, raste svobodno v naravi:
divji golob, zajec
;
v starem štoru je našel divje čebele
;
cepiti divjo češnjo
;
jata divjih rac
;
divje in gojene rastline
;
divje in domače živali
2.
ki še ni kultiviran, civiliziran:
ti kraji so še zelo divji
/
divja dolina, pokrajina
;
divja, nedotaknjena narava
/
divji predeli celine
;
film o Divjem zahodu
o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
/
divja plemena
ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3.
ki se ne da ukrotiti:
konja je prodal, ker je bil divji
/
pri sosedu imajo zelo divjega psa
/
bik je ves divji razgrajal po vasi
razdražen
4.
nav. ekspr.
ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti:
tega divjega človeka se vsi izogibajo
;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi
/
imel je divje navade
/
otroci so tako divji, da jih komaj krotim
neugnani, razposajeni
//
ekspr.,
v povedni rabi
zelo jezen:
kmalu se vrni, sicer bo oče divji
;
divji ko ris
/
na koga je tako divji? ves divji je nanj
//
ki izraža, kaže divjost, veliko jezo:
divji obraz
;
ustrašil se je njegovega divjega pogleda
/
opazil je divji blesk v njegovih očeh
/
zaslišal se je divji lajež psov
5.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki se boji tujih ljudi:
ne bodi tako divji in pridi bližje
6.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo:
prijela ga je divja jeza
;
ljubil jo je z divjo strastjo
/
zaslišal se je divji krik, smeh
/
vnel se je divji boj
/
mraz je sicer divji, a snega ni
;
začutil je divjo lakoto
//
ki ima veliko hitrost, silovitost:
pognal je konja v divji dir
;
od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava
/
utrujen od divjega plesa
7.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
čuden
,
nenavaden
:
to je napravilo nanj prav divji vtis
;
imel je divje sanje
/
vedno nosi obleke divjih barv
8.
ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi:
divji lov
;
divja gradnja
črna gradnja
;
divje odlagališče
nezakonito odlagališče odpadkov v naravi
/
divji zakon
skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
/
divji lovec, ribič
●
pog.,
ekspr.
ves divji je na meso
zelo rad ga je
;
pog.,
ekspr.
divji je na ženske
ima veliko slo po ženskah
♦
bot.
divji bezeg
;
divji kostanj
okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum
;
divja roža
šipek
;
etn.
divji mož
po ljudskem verovanju
moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu
;
divja jaga
po ljudskem verovanju
truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku
;
med.
divje meso
nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi
;
šport.
tekmovanje na divjih vodah
tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
;
vrtn.
divja mladika
mladika, ki zraste iz starega tkiva
;
zool.
divji petelin
velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus
;
divja koza
gams
dívje
prisl.
:
divje kričati
;
divje rasti
;
divje voziti
;
divje romantična pokrajina
;
divje smo navijali za naše moštvo
●
ekspr.
divje ga je imelo, da bi ga udaril
komaj se je premagoval
;
sam.:
nekaj divjega je v njegovi naravi
divjíca
-e
ž
(
í
)
agr.
poganjek, ki zraste iz starega tkiva trsa:
vinogradnik je porezal divjice
divjína
-e
ž
(
í
)
1.
nenaseljen, nekultiviran svet:
pokrajina je bila pred sto leti še divjina
;
v okolici je še dosti divjine
;
iztrebiti divjino
/
divjina prerašča dolino
divje rastlinje
/
vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike
necivilizirane pokrajine
2.
človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti;
divjak
:
ne bodi taka divjina
3.
star.
divjad
,
divjačina
:
loviti divjino
/
okusna divjina
divjínec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
kdor živi v divjini:
dívjost
tudi
divjóst -i
ž
(
í; ọ̑
)
1.
lastnost, značilnost divjega:
divjost konj
/
udomačena žival ne more povsem zatajiti svoje divjosti
/
moti me njegova divjost in surovost
2.
zastar.
nenaseljen, nekultiviran svet;
divjina
:
v taki divjosti ni maral živeti
dívnjak
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
park
,
vrt
:
pustite, ljubi oča, me, da v divnjak grem sprehajat se
(F. Prešeren)
dívnost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
čudovitost
,
lepota
:
divnost pomladi
divôta
-e
ž
(
ó
)
zastar.
čudovitost
,
lepota
:
to je prava divota
;
divote gora
divôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
čudovit
,
sijajen
:
divoten razgled
/
divotna deklica, pokrajina
dixieland
-a
[
díksilend-
]
m
(
ȋ
)
glasb.
stil v jazzu po prvi svetovni vojni, ki posnema in modernizira neworleanški jazz:
mojster dixielanda
;
v prid. rabi:
dixieland ansambel
;
dixieland stil
dizájn
-a
m
(
ȃ
)
dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom, (industrijsko) oblikovanje:
ukvarjati se z dizajnom
/
razstava dizajna
dizájner
-ja
m
(
á
)
kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom;
oblikovalec
:
grafični dizajner
;
barvni dizajner v znanem podjetju
dizájnerka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki daje predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom;
oblikovalka
:
za posebne priložnosti ima svojo dizajnerko
;
modna dizajnerka
dizájnerski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dizajnerje ali dizajnerstvo:
dizajnerska oblačila
;
sprehajalci so bili oblečeni po zadnji dizajnerski modi
dizájnersko
prisl.
:
v dražjih hotelih so kopalnice pogosto opremljene prav dizajnersko
dizájnerstvo
-a
s
(
á
)
dejavnost, ki se ukvarja z dajanjem, določanjem oblike predmeta z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom;
oblikovanje
:
ukvarjati se z dizajnerstvom
;
moda in dizajnerstvo
dizajnírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom;
oblikovati
:
luči za dvorano je dizajniral znani arhitekt
dizajníran
-a -o:
vrhunsko dizajnirana hiša
dízel
-zla
tudi
diesel -sla
[
dízəl
]
m
(
ī
)
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo plinsko olje:
delovanje dizla
/
dizel motor
dizel
//
avtomobil na dizelski pogon:
nameravam kupiti dizla srednjega razreda
;
v prid. rabi:
dizel generator
dizel s prigrajenim (električnim) generatorjem
;
dizel lokomotiva
;
dizel-električna lokomotiva
lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh
;
uvesti dizel-električno vleko
dízelski
tudi
dieselski -a -o
[
dízəlski
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na dizel:
lokomotiva na dizelski pogon
/
dizelsko gorivo
/
dizelski motor
dizel
dizentêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
med.
ki ima grižo;
grižav
:
dizenteričen bolnik
dizenteríja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko;
griža
1
:
imeti dizenterijo
;
oboleti za dizenterijo
dizenteríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dizenterijo, grižen:
dizenterijski znaki
♦
biol.
dizenterijski bacil
dízlov
tudi
dieslov -a -o
[
dízlov-
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na dizel:
lokomotiva na dizlov pogon
/
dizlov motor
dizel
DJ
-ja
in
--
[
dídžêj -êja
]
m
(
ȋ-ȇ
)
krat.
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu;
didžej
:
radijski DJ
;
DJ v diskoteki, klubu
;
delal je kot DJ
//
poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb:
DJ je izdal lastni album
;
prvi del zloženk:
Dj-program
;
DJ-producent
dláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dlako:
dlačna barva
/
dlačni čopič
♦
anat.
dlačna čebulica
dláčevje
-a
s
(
ā
)
več dlak, dlake:
pod nosom mu je poganjalo prvo dlačevje
dláčica
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od dlaka:
po roki so ji rasle svetle dlačice
;
dlačice v nosu
/
gosenice s štrlečimi dlačicami
2.
nav. mn.,
bot.
enoceličen ali večceličen izrastek rastlinske povrhnjice:
listi tobaka so porasli z dlačicami
;
hmelj se oprijemlje s plezalnimi dlačicami
;
koreninske dlačice
koreninski laski
dláčje
-a
s
(
ȃ
)
več dlak, dlake:
dlačje na prsih
dláka
-e
ž
(
á
)
nitast izrastek na koži sesalcev:
na nogah ima dolge dlake
;
puliti si dlake
;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih
/
kot psovka
molči, ti suha dlaka ti
;
kot vzklik
pasja dlaka, tega ti ne verjamem
//
ed.
več dlak, dlake:
dlaka raste, se obnavlja
;
naježiti dlako
;
žival ima gladko, mehko, sivo dlako
/
odeja iz kamelje dlake
;
klobuk iz zajčje dlake
/
resasta dlaka
trša, daljša
;
zimska dlaka
●
ekspr.
cepiti dlako
razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
;
ekspr.
iskati dlako v jajcu
pretiravati v zahtevah po natančnosti
;
pog.,
ekspr.
niti za dlako se nisi spremenil
prav nič
;
pog.
vedno mu gredo po dlaki
v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo
;
ekspr.
ta nima dlake na jeziku
v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav
;
kjer osel leži, dlako pusti
nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
;
preg.
volk dlako menja, a narave nikdar
človek ne more zatajiti svojega bistva
dlákar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
lov.
dlakasta divjad:
lov na dlakarje
2.
nav. mn.,
zool.
vsaka od žuželk, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj:
ličinke dlakarjev
dlákarica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.,
v zvezi
uš dlakarica
vsaka od uši, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj:
uši dlakarice ne sesajo krvi
dlákast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dlako:
dlakasta koža
;
dlakaste živali
/
dlakasti čopič
;
dlakasta klobučevina
/
dlakaste koreninice
dlákav
-a -o
prid.
(
á
)
porasel z dlakami ali dlačicami:
dlakava koža
;
ima robate in dlakave roke
;
zelo dlakav
/
dlakav list
♦
bot.
dlakavi sleč
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti, Rhododendron hirsutum
dlákavost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost dlakavega:
dlakavost kože
;
dlakavost pri angorskem kuncu
/
dlakavost listov
dlákica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od dlaka:
dlake in dlakice
dlakocép
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
dlakocepec
:
s tem dlakocepom se ne bom zapletal v pogovor
dlakocépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti:
takle dlakocepec ti lahko zagreni življenje
;
malenkosten dlakocepec
dlakocépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
dlakocepski
:
dlakocepen ravnatelj
/
dlakocepna razprava
dlakocépiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti:
dlakocepil je ob vsaki njegovi besedi
;
rad dlakocepi
dlakocépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti:
ti si prava dlakocepka
dlakocépljenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od dlakocepiti:
tuje mu je vsako dlakocepljenje
dlakocépski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti:
šef je zelo strog in dlakocepski človek
/
dlakocepsko izvajanje pravilnika
;
dlakocepsko obravnavanje problema
dlakocépstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
ekspr.
razčlenjevanje problema do nepomembnih malenkosti:
tvoje debatiranje vodi že v dlakocepstvo
;
brezplodno, doktrinarsko dlakocepstvo
/
dlakocepstvo uradnikov
dlakojéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki jé dlako:
dlakojedna žuželka
dlán
-í
ž
(
ȃ
)
1.
notranja stran roke od zapestja do prstov:
črte na dlani
;
mesto pozna kakor svojo dlan
zelo dobro
;
to je kakor na dlani
očitno, jasno
;
pokrajina pred nami je kot na dlani
dobro, razločno vidna
/
ekspr.:
miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora
skoraj nič
;
okoli hiše je komaj za dlan zemlje
zelo malo
//
notranja stran roke od zapestja do konca prstov:
razpreti dlan
;
skrčiti dlan v pest
;
nasloniti glavo v dlani
;
na dlaneh se mu pozna, da težko dela
;
podprl si je glavo z dlanmi
;
raskava, žuljava dlan
/
pesn.
božja dlan
nebo, nebesni obok
2.
knjiž.
del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov;
roka
:
moja dlan nima več take moči
;
položila mu je dlan na ramo
●
pog.
pazi se, me že srbijo dlani
imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril
;
ekspr.
uspeh je bil na dlani
očiten, jasen, zagotovljen
;
ekspr.
na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo
dobro, natančno vemo, kaj si delal
;
ekspr.
nositi srce na dlani
vedno očitno kazati svoja čustva
dlánast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben dlani, roki:
dlanaste lise
♦
bot.
dlanasti list
list, sestavljen iz lističev, ki izhajajo iz ene točke
dlánasto
prisl.
:
dlanasto nacepljen list
dlánastokŕp
-a -o
prid.
(
á-ȓ á-r̄
)
bot.,
v zvezi
dlanastokrpi list
list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine:
dlánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na dlan:
zlomiti si dlančno kost
;
dlančna stran podlakti
2.
nanašajoč se na dlančnik:
dlančni računalnik
;
ponudniki dlančnih naprav
dlánčnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
vsaka od petih kosti v dlani:
zlomiti si dlančnico
dlánčnik
-a
m
(
ȃ
)
majhen prenosni računalnik, ki ga je mogoče držati v dlani:
naprednejši dlančniki predvajajo glasbo in delujejo kot mobilni telefoni
;
izdelovalec dlančnikov
;
serija dlančnikov
dlánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dlan:
dlanske kosti
/
dlanska stran roke
dlésen
-sni
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
sluzničasto tkivo, ki pokriva del čeljusti ob zobeh:
bolijo me dlesni
;
brezzobe dlesni
;
gornja dlesen
;
krvavitev iz dlesni
dlèsk
1
dlêska
m
(
ȅ é
)
zool.
gozdna ptica pevka z izredno močnim kratkim kljunom, Coccothraustes coccothraustes:
dleski so trli češnjeve koščice
dlèsk
2
dlêska
in
dléska
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kratek, nizek, nezveneč glas:
glasen dlesk
dléskanje
in
dlêskanje
tudi
dleskánje -a
s
(
ẹ̄; ē; ȃ
)
glagolnik od dleskati:
v gozdu se je slišalo dleskanje in pokanje
/
dleskanje s prsti
dléskati
-am
in
dlêskati -am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ
)
dajati kratke, nizke, nezveneče glasove:
brez prestanka je dleskal z jezikom
/
dleskati s prsti
/
dleskati s kljunom
dléskniti
-em
in
dlêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati kratek, nizek, nezveneč glas:
dleskniti z jezikom
/
dleskniti s prsti
/
divji petelin je nekajkrat dlesknil
dlêsna
-e
ž
(
é
)
nav. mn.
dlesen
:
krvaveče dlesne
dlésniti
-em
in
dlêsniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dleskniti
:
dlesniti z jezikom
dlêsno
-a
s
(
é
)
nav. mn.
dlesen
:
dlesna so mu otekla
;
fant ima zdrava dlesna
dlétast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben dletu:
žolna ima dolg dletast kljun
;
dletast sveder
;
dletasti zobje glodavcev
dlétce
-a
s
(
ẹ̄
)
manjšalnica od dleto:
dolbsti s tankim dletcem
dléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dleto:
dletno rezilo
/
dletna obdelava
dlétenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dletiti:
dlétiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
obdelovati, dolbsti z dletom:
drugi so les žagali, on pa je dletil
dléto
-a
s
(
ẹ́
)
orodje za dolbenje s kratkim prečnim rezilom:
nabrusiti dleto
;
te izseke izdolbemo s srednje širokim dletom
;
plosko, polkrožno, žlebasto dleto
;
kamnoseško, mizarsko, rezbarsko dleto
/
ekspr.
te kipe je ustvarilo odlično kamnoseško dleto
♦
mont.
vrtalno dleto
;
obrt.
križno dleto
s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih
dljè
prisl.
, nàjdlje
(
ȅ
)
1.
izraža večjo razdaljo;
bolj daleč
:
prišel je dlje kot jaz
;
pozna vse ljudi v okolici in še dlje
/
človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
●
v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas
zahteval je še nekoliko več kot mi
2.
izraža daljše trajanje:
danes živijo ljudje dlje kakor včasih
;
najdlje je jezna en teden
;
ustavil se je malo dlje
;
čim dlje čaka, tem boj je nemiren
/
na hladnem se sadje dlje časa ohrani
bolj dolgo
;
vrnil se je za dlje časa;
prim.
daleč
,
dolg
2
dnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda;
ant.
nočen
:
najvišje dnevne temperature
;
dnevno in nočno delo
/
dnevna svetloba
/
dnevna krema
/
dnevna soba
prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo
;
kupil si je dnevno sobo
pohištvo za dnevno sobo
2.
nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur:
dnevni donos medu
;
dnevni obrok kruha
;
dnevni počitek
;
dnevni zaslužek
;
dovoljena dnevna doza zdravila
;
dnevna norma
;
dnevna poraba goriva
/
dnevni razpored dela
/
dnevne cene
cene, ki trenutno veljajo na tržišču
//
v zvezi
dnevni red
načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah:
napraviti si dnevni red za počitnice
;
obvezen dnevni red za gojence zavoda
/
dnevni red konference
vnaprej določen načrt za njen potek
●
postaviti vprašanje na dnevni red
začeti ga obravnavati
;
nesreče so na dnevnem redu
se venomer ponavljajo
3.
vsakodneven
,
reden
:
dnevni radijski program
;
kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano
;
poročila v dnevnem časopisju
/
dnevna delovna migracija
4.
ki se dogaja danes, sedaj:
komentar dnevnih dogodkov
/
vtikati se v dnevno politiko
/
poznal je vsa dnevna vprašanja
aktualna
♦
mont.
dnevni kop
kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda
;
voj.
dnevno poročilo
poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah
;
dnevno povelje
povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan
;
zool.
dnevni pavlinček
dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io
dnévno
prisl.
:
obleko menja celo trikrat dnevno
;
dnevno se vozi s tem vlakom
;
penzion je sto evrov dnevno
dnévnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja:
izplačati, obračunati dnevnice
;
sprejeti odlok o višini dnevnic
;
pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
♦
rel.
dnevnice
del brevirja, ki se opravi v enem dnevu
dnévničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
nekdaj
uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan:
dnevničarji in nameščenci
2.
knjiž.
novinar, ki poroča o dnevnih novicah;
vestičar
dnévničarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nekdaj
uslužbenka, pisarka, ki je plačana na dan:
dnévničarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dnevničarje:
dnevničarska nagrada
/
dnevničarski članki
dnévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih:
pisati dnevnik
;
popotni dnevnik
;
objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika
//
zvezek, knjiga s temi zapiski:
njen dnevnik je bil vezan v usnje
2.
uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki:
voditi dnevnik o poteku gradbenih del
;
blagajniški, ladijski dnevnik
;
prometni dnevnik železniške postaje
♦
fin.
temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov
;
šol.
uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku
3.
časopis, ki izhaja vsak dan:
naročiti se na dnevnik
;
objaviti v dnevniku
;
uredništvo dnevnika
/
radijski, televizijski dnevnik
oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi
4.
zool.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
metulj, ki leta podnevi:
metulji dnevniki
dnévnikovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
sodelavec časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik:
med nastopajočimi novinarkami in novinarji so se dnevnikovci odlično odrezali
;
dnevnikovci in večerovci
//
bralec, zlasti zvesti, časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik:
na prireditev je bilo prijavljenih 830 najzvestejših dnevnikovcev
dnevnína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
plačilo za delo enega dne:
vselej, ko je dobil dnevnino, je z veseljem prešteval svetle krone
;
udinjati se za veliko dnevnino
dnévniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dnevnik:
roman je napisan v obliki dnevniške izpovedi
/
kontrolirati dnevniške vpise
/
dnevniška kritika
dnévnoinformatíven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
ki je v zvezi s podajanjem dnevnih, aktualnih informacij:
dnevnoinformativni program
;
dnevnoinformativna oddaja
;
dnevnoinformativno uredništvo
/
dnevnoinformativni servis
dnévnopolítičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na dnevno politiko:
njegova umetnost ni služila dnevnopolitičnim geslom
;
dnevnopolitični interesi
dníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki raste na dnu, pri tleh:
dnični listi
2.
nar.
ki leži v dniki:
njive, ki niso preveč dnične, so že zorane
dníka
-e
ž
(
í
)
nar.
plitvejša vdolbina, kotanja v zemljišču:
v dnikah stoji spomladi voda
dníkast
-a -o
prid.
(
í
)
nar.
podoben dniki:
dnikasta globel
dnína
1
-e
ž
(
ī
)
delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan:
hoditi na dnino, v dnino
;
prositi ljudi na dnino
;
mati je bila vse dneve na dnini
//
plačilo, zaslužek za tako delo:
pri kmetu je delala za majhno dnino
;
dnino vsega leta je porabila v bolezni
/
za družine ponesrečencev so prispevali rudarji po eno dnino
zaslužek enega delovnega dne
dnína
2
-e
ž
(
í
)
nar.
večja valovita dolina v gorah:
na prostranih dninah stojijo nizki pastirski stanovi
dnínar
-ja
m
(
ȋ
)
najet kmetijski delavec, plačan na dan:
polje so mu obdelovali dninarji
;
najemati dninarje
;
oče je bil reven dninar
dnínarica
-e
ž
(
ȋ
)
najeta kmetijska delavka, plačana na dan:
domača hči in dninarice okopavajo krompir
;
preživljala se je kot dninarica
dnináriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
hoditi na dnino:
vse življenje je dninaril
;
dninariti za borno plačilo
;
dninariti po kmetijah
dnínarka
-e
ž
(
ȋ
)
dninarica
:
njegova mati je bila dninarka
dnínarski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dninar:
dninarsko delo
dníniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
hoditi na dnino:
dninil je pri kmetih
dníšče
-a
s
(
í
)
zastar.
spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini;
dno
:
vode tečejo v dnišče
dníti
-ím
nedov.
, dnì
(
ī í
)
star.
vstavljati dno:
dniti sod
dnjáča
-e
ž
(
á
)
nar.
plitva, odprta vdolbina na valovitem svetu:
pot je bila kopna, le v osojnih dnjačah je bilo nekaj snega
DNK
--
in
-ja
[
dẹenká
]
m
(
ȃ
)
biol.,
krat.
nukleinska kislina, ki nosi zapis genske informacije v vseh živih bitjih;
dezoksiribonukleinska kislina
:
opraviti analize DNK
;
prvi del zloženk:
DNK-analiza
;
DNK-test
;
DNK-vzorec
dnò
-à
s
,
rod. mn.
dnòv
in
dnôv
stil.
dán,
mest. mn.
dnìh
in
dnéh
(
ȍ ȁ
)
1.
spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave:
izbiti sodu dno
;
napraviti, očistiti dno
;
vstaviti sodu dno
;
gošča se zbira na dnu lonca
;
kovček z dvojnim dnom
;
ravno dno
;
skleda brez dna
/
dno ladje, panja
;
posteljno dno iz žične mreže
/
izpiti kozarec do dna
do konca, popolnoma
/
kot poziv pri pitju
do dna!
/
pesn.
izpiti kupo bridkosti do dna
//
spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini:
voda je tako globoka, da ne dosežeš dna
;
ladja je zadela ob dno
;
morsko, rečno dno
;
peščeno dno
;
plitvo dno
;
kamenje na dnu potoka
/
v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini
;
pren.
dno neba
2.
navadno s prilastkom
del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo:
zajeti vodo z dna
;
potopiti kaj na dno morja
;
pog.
kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno?
bi se radi potopili
;
na dnu brezna, jame je temno
;
globoko v dnu je ležalo mesto
;
pren.
s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše
;
na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja
;
če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
//
spodnji del česa:
tam je dno stene
;
brezno je segalo nekako do dna hriba
;
sedel je na dnu stopnic
//
najbolj oddaljeni del česa:
z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki
/
v dnu oči je smeh
;
pren.,
vznes.
njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
najnižji, najrevnejši družbeni sloj:
dno družbe
;
v drami je prikazano dno takratnega življenja
;
ljudje z malomeščanskega dna
/
bil je pometač, živel je prav na dnu
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom,
v zvezi
dno duše, srca
izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti:
iz dna duše je prepričan
;
iz dna srca sem ti hvaležen
;
ljubiti, sovražiti iz dna srca
;
v dno duše, srca ga je bilo sram
/
v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
//
v zvezi
do dna
popolnoma
,
čisto
:
dojeti do dna
;
dogodek ga je do dna pretresel
;
spoznal ga je do dna
●
pog.,
ekspr.
ta človek nima dna
ni mu nikoli dovolj jedi in pijače
;
tej stvari ne vidim dna
konca
;
publ.
to sporočilo je izbilo sodu dno
je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal
;
ekspr.
ta prepad je brez dna
zelo globok
;
pogledati, seči stvari do dna
spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
;
priti vprašanju do dna
razrešiti vprašanje
;
dihniti iz dna
globoko iz pljuč
;
iz dna spremeniti življenje
popolnoma, v celoti
;
publ.
naše moštvo je na dnu tabele
na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu
;
ekspr.
polniti sode brez dna
opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦
anat.
lobanjsko dno
sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline
;
medenično dno
mišična obloga spodnjega dela medenice
;
bot.
listno dno
del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila
;
glasb.
resonančno dno
spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
;
geogr.
dno doline
dó
1
--
tudi
-ja
m
(
ọ̑
)
glasb.
solmizacijski zlog, ki označuje ton c ali prvo stopnjo v lestvici:
do
2
člen.
izraža precejšnje približevanje določeni polni meri;
skoraj
:
vas ima do sedemdeset hiš
;
do dvajset minut hoda
/
lahko napišeš do sto vrstic
največ
do
3
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje meje v prostoru
a)
do katere sega dejanje:
priteči do cilja
;
ne morem do njih
;
voda sega do pasa
;
do roba poln kozarec
/
kako daleč je do tja
/
z drugim predlogom:
v vodi do nad kolen
;
zapet je do pod brade
;
do pod vrh hriba je še dobro uro
;
pren.
priti do prepričanja
;
pomagati do uspeha
;
ključ do spoznanja
b)
proti kateri je dejanje usmerjeno:
imam prošnjo do vas
;
obrni se do župana
na župana
2.
za izražanje meje v času, do katere sega dejanje:
do tega časa, trenutka se še ni vrnil
;
bedeti do jutra
;
vztrajati do konca
;
bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka)
;
koliko (dni) je še do praznikov
;
ura je pet (minut) do dvanajstih
11
55
/
do takrat bo vse drugače
;
do včeraj je bil še zdrav
;
do nedavna je bilo podjetje še močno
/
otroci do petega leta starosti
;
čas do počitnic
/
s prislovno predložno zvezo:
cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni
;
do pred tremi dnevi se še ni vedelo
;
do pred kratkim je delal v tovarni
3.
za izražanje količine:
tehtnica je do tisočinke grama natančna
;
zapor do treh dni
//
z nesklonljivim izrazom količine
za izražanje
a)
dosežene mere:
našteti do deset
b)
skrajne dosegljive mere:
za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč evrov
/
gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov
;
vinograd daje do deset hektolitrov
c)
približne mere:
drevesa so do trideset korakov vsaksebi
4.
v zvezi z
od
za izražanje začetne in končne meje:
vlak vozi od Ljubljane do Beograda
/
dela od šestih do dveh
;
prodaja vstopnic od 9. do 11. ure
;
odprto (od) 7–20
/
nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
//
včasih v zvezi z
od
za izražanje približne, vmesne mere:
takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
;
ležal bo pet do deset dni
/
publ.
jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5.
za izražanje načina, posledice dejanja:
dež jih je do kože premočil
;
smejati se do solz
;
urezati se do krvi
//
za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti:
odkrit do brezobzirnosti
;
do dobrega se seznaniti s problemi
;
do grdega sta se sprla
zelo, hudo
/
dogodek ga je do dna pretresel
popolnoma, čisto
6.
za izražanje razmerja, navadno čustvenega:
dekletu ni dosti do plesa
;
veliko nam je do tega, da pridete
;
ljubezen do domovine
;
ima veselje do glasbe
;
usmiljen do trpečih
/
obveznosti do družbe
;
pravica do pokojnine
●
ekspr.
sestradan do brezumja
popolnoma, čisto
;
ekspr.
ni vse do črke tako, kot so te učili
popolnoma, čisto
;
ekspr.
vsi do enega so prišli
prav vsi
;
ekspr.
težav ne premagaš od danes do jutri
kmalu, hitro
;
ekspr.
do kraja naveličan
popolnoma
;
ekspr.
zna do malega vse
vse; skoraj vse
;
knjiž.
stali so mož do moža
tesno skupaj
;
publ.
cesta bo do nadaljnjega zaprta
dokler ne bo odlok preklican
;
ekspr.
do skrajnosti površen
zelo
;
ekspr.
do vraga je vroče
zelo, silno
;
preg.
zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača
iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
do...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z
do
za izražanje
a)
dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej:
dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati
/
doseči do stropa
;
dospeti do gozda
;
dozidati do slemena
b)
dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu:
dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati
/
doplavati do brega
/
v zvezi s
se
dokopati se, domisliti se
c)
dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem:
doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
č)
same dovršnosti (brez pomenskega odtenka):
dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
3.
v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
dokolenke, dokomolčen, dosmrten
;
dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj
dób
-a
m
(
ọ̑
)
star.
hrast
:
vihar je ruval stoletne dobe
;
gozd košatih dobov
♦
bot.
hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi, Quercus robur
dôba
-e
ž
(
ó
)
1.
s prilastkom
omejeno trajanje
a)
v katerem se kaj dogaja, zgodi:
predplačnikom so podaljšali čakalno dobo
;
začela se je tekmovalna doba
;
zima je za naravo doba mirovanja
/
ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
b)
ki je potrebno, namenjeno za kaj:
delovna doba
;
izvolili so ga za eno mandatno dobo
;
poskusna doba obratovanja
c)
v življenju, bivanju:
moška, otroška doba
/
z oslabljenim pomenom
v dobi pubertete
v puberteti
/
povprečna življenjska doba ljudi
;
pren.
življenjska doba strojev
2.
navadno s prilastkom
omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:
doba civilizacije, napredka
;
to je najbolj razgibana doba tega obdobja
/
živimo v dobi tehnike
/
študij prazgodovinskih dob
;
kultura sedanje dobe
;
zlata doba rimske arhitekture
/
duh dobe
/
baročna, krščanska doba
;
nova doba
duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje
;
v fevdalni dobi
v fevdalizmu
/
velja za enega največjih umetnikov vseh dob
vseh časov
/
star.
tistih dob je bila to najboljša literarna revija
v tistem času, takrat
;
do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo
dotistihdob
;
od tistih dob je preteklo že dvesto let
odtistihdob
3.
navadno s prilastkom
omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja;
čas
:
od takrat je minila le kratka doba
;
dolgo dobo ga že nisem videl
;
v dobi desetih let se marsikaj spremeni
4.
zastar.
starost
,
leta
1
:
bil je močen človek srednje dobe
●
atomska doba
20. stoletje
;
knjiž.,
ekspr.
bil je pravi sin svoje dobe
človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦
arheol.
bronasta, kamena, železna doba
;
astron.
obhodna doba
čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo
;
bot.
vegetacijska doba
čas, ko rastlina raste in se razvija
;
čeb.
brezpašna doba
;
fiz.
nihajna doba
čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj
;
glasb.
doba
osnovna metrična enota v taktu
;
geol.
ledena doba
starejša doba kvartarja
;
kem.
razpolovna doba
čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi
;
med.
inkubacijska doba
čas od okužbe do izbruha bolezni
;
ležalna doba
čas, ko mora bolnik ležati
;
pravn.
pokojninska doba
delovna doba, potrebna za dosego pokojnine
;
šol.
učna doba
nekdaj
predpisan čas za izučitev v poklicu
dobáva
-e
ž
(
ȃ
)
oskrba kupca z naročenim blagom:
podjetje je prevzelo dobavo polizdelkov
;
ustaviti dobavo plina
;
hitra dobava
;
dobava premoga
;
dobava za vojsko
;
rok dobave je potekel
/
dobava opreme iz inozemstva
//
dostava
,
pošiljatev
:
dobava mleka na dom
dobáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na dobavo ali dobavljanje:
podjetje je vezano na dobavne roke
;
dobavni pogoji, stroški
/
dobavni nalog
;
skleniti dobavno pogodbo
dobavítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor opravlja dobavo:
naše podjetje ni dobavitelj, je le proizvajalec
;
vojni dobavitelj
;
dobavitelj jamskega lesa za rudnik
;
glavni dobavitelj mesa
;
dobavitelj za žito
dobavíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki opravlja dobavo:
glavna, pomembna dobaviteljica
;
zanesljiva dobaviteljica
;
dobaviteljica nafte, orožja, plina
/
država dobaviteljica
dobavíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dobavitelje:
dobaviteljski računi
/
upoštevanje dobavnih rokov je dobaviteljska dolžnost
dobavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
dobava
:
dobavitev surovin
dobáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
oskrbeti kupca z naročenim blagom:
ne moremo vam dobaviti kuriva v tako kratkem času
;
dobaviti živila v večjih količinah
//
dostaviti
,
poslati
:
dobaviti špecerijo na dom
dobavítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dobavitev:
držati se dobavitvenega roka
dobávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od dobavljati:
dobavljanje blaga za široko potrošnjo
dobávljati
-am
nedov.
(
á
)
oskrbovati kupca z naročenim blagom:
hotelu dobavlja kmetijska zadruga
;
dobavljati sadje in vino
;
dobavljati v dogovorjenih rokih
//
dostavljati
,
pošiljati
:
dobavljati zelenjavo na trg
dobavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dobaviti:
premog bo dobavljiv čez dva meseca
dobávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
adm.
listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika:
poslati blago z dobavnico
2.
zastar.
dobaviteljica
dobávnik
-a
m
(
ȃ
)
dobavitelj
:
pogajati se z dobavniki
dôben
-bna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na dobo:
dobne meritve
♦
gozd.
dobni prirastek
ves prirastek lesa do določene starosti drevesa; starostni prirastek
dóber
dôbra -o
prid.
, bóljši
(
ọ́ ó
)
1.
ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:
dober človek
;
fant je dober in pošten
/
daje jim dober zgled
;
ima veliko dobrih lastnosti
;
dobro dejanje, delo
/
pog.
bodi dober z menoj
prizanesljiv, usmiljen
;
je iz dobre družine
;
ima dobro vzgojo
//
ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi:
dober sosed
;
vedno je bil dober z nami
;
srčno dober
;
dober kot duša, kot kruh
/
živijo v dobrih odnosih
;
želi si kake dobre besede
/
v nagovoru
bodite tako dobri in nas obvestite
2.
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri:
dobri čevlji
;
dober papir ne vpija črnila
;
dober radijski sprejem
;
dober zrak
;
povsod so speljane dobre ceste
;
dobra zemlja
/
dobra hrana
okusna; izdatna, obilna
;
točimo dobro vino
/
operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce
zdravo, močno
/
knjiga je pisana v dobrem jeziku
pravilnem, izrazno bogatem
/
kot voščilo pri jedi
dober tek,
pri kakem delu
dobro srečo želim
;
lov. žarg.,
kot voščilo za uspešen lov
dober pogled
//
ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:
dober državljan
;
on je dober oče
/
dober delavec bi to naredil v polovičnem času
/
biti dober delavec
prizadevno, uspešno delati
;
ta zdravnik je dober diagnostik
/
dober prevodnik toplote
//
glede na določene zahteve uspešen, učinkovit:
naredil je dober načrt za delo
;
dal mu je dober nasvet
;
vodi dobro politiko
/
dober začetek
3.
ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo:
dobra kakovost
;
dobra prehranjenost organizma
;
dobro razumevanje snovi
/
dosegli so dobre rezultate
;
hiša je v dobrem stanju
/
midva sva dobra znanca, prijatelja
/
po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj
hitre, urne
//
precejšen
,
obilen
:
ima dobre dohodke
;
delo je težko, zaslužek je pa dober
;
dobra letina
/
predstava je imela dober obisk
4.
ki prinaša ugodnosti, veselje:
dobra novica
;
poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom
;
to je za vas dobro znamenje
/
živi v zelo dobrih razmerah
;
pri njem ima dobro življenje
/
film je doživel dobro kritiko
pozitivno, pohvalno
;
ohranili so ga v dobrem spominu
;
o njem imam dobro mnenje
/
kot pozdrav:
dober dan! dober večer! dobro jutro!
//
ki prinaša precejšnje gmotne koristi:
ima dober poklic, položaj
;
napravil je dobro kupčijo
5.
navadno v povedni rabi
ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje:
pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti
;
sin je še kar dober, hči je slabša
;
naloga bo dobra, lahko jo oddaste
/
za kuharja bo že dober
;
nizki čevlji niso dobri za v hribe
;
ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6.
navadno v povedni rabi
veljaven
,
uporaben
:
stari vozni listek ni več dober
;
ta znamka ni dobra za pismo
/
kolo je še dobro
;
mleko ni več dobro
je pokvarjeno, neužitno
7.
v povedni rabi
ki ugodno vpliva, koristi:
počitek po delu je dober
;
čaj je dober proti prehladu
;
mleko je dobro za otroke
/
prevelika strogost ni dobra
/
gumijasti podplati so dobri za v dež
8.
z izrazom količine
ki nekoliko presega točno mero:
dober meter visok steber
;
posoda drži dobrega pol litra
;
do mesta je dobro uro
/
tako sodi dober del naše kritike
precej velik, precejšen
;
opravila sta dober kos poti
/
star.
čakam ga že dober čas
precej dolgo
9.
pog.,
v povedni rabi,
s širokim pomenskim obsegom
izraža
a)
stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno:
še dva dni boš ležal, pa boš dober
zdrav
;
ti si že dober, mene pa še vse čaka
si prestal neprijetnosti, težave
;
še ta izpit, pa sem dober
;
s tobakom sem dober za pol leta
založen, preskrbljen
;
ekspr.
če te zalotijo, si dober za dve leti
boš zaprt
;
še malo se bo jezila, pa bo dobra
pomirjena
b)
občudovanje, priznanje:
dober je, da je zdržal toliko časa
;
dober je, da ni povedal
/
dobra je, da si upa
pogumna
c)
ekspr.
nevoljo, grajo:
ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal
;
ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
●
igralec je imel včeraj dober dan
dobro je igral
;
ta hiša je na dobrem glasu
ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej
;
pog.
ima dober jezik
spretno govori
, dober nos
bistro, pravilno predvideva
;
star.
prodati dober kup
poceni
;
pog.
vedno so si bili dobri
v prijateljskih odnosih
;
pog.
že dalj časa sta si dobra
se imata rada
;
v sili sem mu bil tudi jaz dober
je mene prosil za pomoč
;
pog.
on je dober za družbo
družaben, zabaven
;
reci zanj dobro besedo
priporoči ga; zavzemi se zanj
;
z dobro besedo pri njem nič ne opraviš
s prijazno izraženo željo, zahtevo
;
ekspr.
ima dobro glavo
se lahko uči
;
pog.
ona je dobrih rok
radodarna
;
otrok je v dobrih rokah
zanj skrbijo skrbni ljudje
;
to je storil v dobri veri
v prepričanju, da je tako prav
;
posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili
v trdnem prepričanju
;
biti dobre volje
veselo razpoložen
;
pokazati dobro voljo za kaj
pripravljenost
;
zgubil je dobro ime
ni več spoštovan
;
on je dobrega srca, ima dobro srce
je usmiljen, dobrohoten
;
konec dober, vse dobro
;
naglica ni nikjer dobra
ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
;
prisiljena reč ni dobra
če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦
bot.
dobra misel
zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare
;
pravn.
misija dobre volje
delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
;
rel.
dobro delo
dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi
;
šol.
dober uspeh
uspeh s povprečno oceno dobro
;
prav dober uspeh
uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro
1.
prislov od dober:
dobro gospodariti
;
dobro misliti o ljudeh
;
sadje je letos dobro obrodilo
;
dobro postavljeno vprašanje
;
vročino dobro prenaša
;
umil si se dobro, še počeši se
;
dobro vzgojen otrok
;
dobro zaslužiti
/
vse se je dobro končalo
srečno, uspešno
;
rad dobro jé in pije
;
dobro kuha
;
blago se dobro nosi
je trpežno in se ne mečka
;
za v sneg se dobro oblecite
v topla oblačila
;
udarce ste dobro prenesli
;
dobro prodati
po visoki ceni
;
vidi in sliši dobro
razločno, jasno
;
tu ljudje dobro živijo
v izobilju, lagodno
2.
izraža precejšnjo temeljitost dejanja:
posodo dobro očistite in posušite
;
dobro je poslušal, kaj bo povedal
;
publ.
iz dobro poučenih krogov se je zvedelo
;
dobro znan obraz
/
dobro pritrditi
močno, trdno
;
dobro shranite
varno
/
ekspr.:
dobro si ga ugnal
;
dobro ste se držali
/
kot podkrepitev
dobro veš, da ne morem
//
star.
precej
2
,
zelo
:
dobro dolgo smo ga čakali
;
dobro hitro je hodil
3.
z dovršnim glagolom
poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja:
ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo
;
zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
4.
v povedni rabi
izraža
a)
primernost, koristnost česa:
zate bo dobro, če boš delal
;
najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo
;
dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi
/
če boš govoril resnico, bo dobro
/
zdaj ni dobro molčati
ne sme se
b)
v zvezi z
bi
(obzirno) željo, trditev:
dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati
;
ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati
;
dobro bi bilo, da bi začeli
c)
precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin:
pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
č)
s smiselnim osebkom v dajalniku
precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja:
dobro mi je
;
malo si odpočij, pa ti bo bolje
5.
nav. elipt.
izraža
a)
zadovoljstvo nad čim:
dobro, da si ostal doma
;
dobro, da ni zamudil
b)
začudenje, presenečenje nad čim:
dobro, da vse zmore
;
še dobro, da ga poslušajo
6.
v medmetni rabi
izraža
a)
soglasje, privolitev:
mi bomo tudi šli z njimi. Dobro
;
dobro, pa naj bo po tvojem
b)
zadržano pritrjevanje:
dobro, drugače tudi narediti nisi mogel
;
dobro, kaj si pa drugega hotel
c)
nevoljno sprijaznjenje s čim:
dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem
;
dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
●
pijača mu je dobro dela
prijala, koristila
;
dobro mu dene, če ga hvalijo
všeč mu je, ugaja mu
;
dobro se jim godi
so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah
;
ne počuti se dobro
ne čuti se zdravega
;
pri vas se dobro počuti
se mu zdi prijetno, domače
;
pog.
v matematiki je dobro podkovan
jo temeljito obvlada
;
pog.
pri meni je dobro zapisan
o njem imam ugodno mnenje
;
dobro se mu zdi, da ste prišli
veseli ga
;
z njim ni dobro češenj zobati
imeti opravka
♦
šol.
fizika: dobro
;
zemljepis: prav dobro
dôbri
-a -o
sam.
:
pomagal je dobrim in slabim
;
ekspr.
ta je pa dobra!
česa takega nisem pričakoval
;
dobro in zlo
;
pri omenjanju pokojnega
sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož
;
do dobrega se seznaniti s problemom
temeljito, popolnoma
;
delati za dobro naroda
blaginjo, blagostanje
;
pog.
on vse za dobro vzame
ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna
;
v njegovo dobro sem to storil
korist, prid
;
100 evrov imam še v dôbrem
in
dóbrem
jih moram še dobiti
;
storil je dosti dobrega
;
to ne pomeni nič dobrega
/
kaj bo dobrega
kot nagovor
kakšne novice prinašate; kaj želite
♦
fin.
v dobro
desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve
;
knjižiti v dobro
;
šol.
dobiti dobro v matematiki
pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne
;
dobiti prav dobro iz fizike
drugo najvišjo pozitivno oceno;
prim.
boljši
dóberman
-a
m
(
ọ̄
)
večji službeni ali hišni pes vitke postave s kratko ravno dlako:
rotvajler in doberman
dóbermanski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na dobermana:
dobermanska psica
/
dobermanski pinč
dobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
natančno ponovljen od besede do besede:
dobeseden zapisnik pričanja
;
dobesedna ponovitev stavka
/
dobesedni prevod
prevod, ki se popolnoma ujema s predlogo, z originalom
/
ekspr.
junaštvo v dobesednem smislu
dobesédno
prislov od dobeseden:
dobesedno navajati, ponoviti, prevajati
●
jemati, razumeti kaj dobesedno
natanko tako, kot je rečeno ali zapisano
//
ekspr.
poudarja trditev:
za svojo družino je žrtvovala dobesedno vse
;
tako se je potil, da je dobesedno lilo z njega
dobesédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost dobesednega:
dobesednost prevoda
dobíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno:
pri kupčiji ni imel dobička
;
v podjetju so si delili dobiček
;
tovarna je ustvarila velik dobiček
;
ali bo kaj dobička?
ekspr.
masten dobiček
/
trgovina mu je prinašala lepe dobičke
;
prodajati z dobičkom
/
vojni dobiček
♦
ekon.
čisti dobiček
ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov
;
tržni dobiček
2.
korist, ki izvira iz česa:
od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička
;
pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček
;
dobiček iz pravd
●
biti na dobičku
imeti korist, zaslužiti
;
preg.
kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
3.
zastar.
plačilo
:
prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček
dobičkanôsen
-sna -o
prid.
, dobičkanôsnejši
(
ó ō
)
ki prinaša dobiček, korist:
dobičkanosno podjetje
dobičkanôsnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost dobičkanosnega:
dobičkanosnost trgovine
dobíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček:
špekulanti in dobičkarji
;
napovedati boj dobičkarjem
/
vojni dobičkarji
dobičkaríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zastar.
dobičkarstvo
:
njihova dobičkarija je hujša od oderuštva
2.
slabš.
koristoljubje
:
za stvar se je odločil iz gole dobičkarije
dobičkáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
ukvarjati se s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček:
vsevprek dobičkarijo
dobíčkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dobičkarje:
dobičkarski interesi
;
dobičkarske špekulacije
/
dobičkarski trgovec
/
bil je dobičkarske narave
dobíčkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
slabš.
dejavnost dobičkarjev:
boriti se proti dobičkarstvu
;
kramar je in ves pogreznjen v dobičkarstvo
;
brezobzirno dobičkarstvo
dobičkažêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen dobička:
dobičkaželjen trgovec
dobičkažêljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost dobičkaželjnega človeka:
to je storil iz dobičkaželjnosti
dobičkolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
slabš.
kdor pri vsem išče dobiček, korist:
ta človek je pravi dobičkolovec
dobičkolôvstvo
-a
s
(
ȏ
)
dobičkarstvo
:
umazano dobičkolovstvo
dobičkonôsen
-sna -o
prid.
, dobičkonôsnejši
(
ó ō
)
ki prinaša dobiček, korist:
poiskal si je zelo dobičkonosen posel
;
dobičkonosna kupčija
;
naložiti denar v dobičkonosno podjetje
/
izbral si je dobičkonosen poklic
dobičkonôsnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost dobičkonosnega:
dobičkonosnost trgovine
dobít
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dobiček
,
premoženje
:
njegov cilj je le dobit
;
priti do dobiti
♦
agr.
klavna dobit
vse, kar se pridobi z zakolom živali
dobítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
denar ali predmet, dobljen v igri na srečo:
zadeti glavni dobitek
;
s tombole se je vračal brez dobitka
2.
knjiž.
pridobitev
,
korist
2
:
to je izreden dobitek za vse narode
;
pokazal mu je svoj novi dobitek
♦
šah.
dobitek kmeta
osvojitev nasprotnikovega kmeta
3.
zastar.
dobiček
,
premoženje
:
samo za dobitek mu gre
dobíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na dobitek:
dobitne kombinacije pri loteriji
2.
zastar.
dostopen
,
dosegljiv
:
knjiga je težko dobitna
dobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
zastar.
dosežek
,
uspeh
:
dobitve medicine
dobíti
-ím
dov.
,
tudi
dóbil;
stil.
dobóm
(
ī í, ọ̑
)
1.
postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega:
povsod kaj dobi
;
dobiti kos kruha, kozarec vina
;
si že dobil plačo za ta mesec
;
dobiti brzojavko, pismo
/
dokumente je dobil nazaj
/
dobiti vznemirljive novice
;
dosti so dobili za domačo nalogo
/
v kateri trgovini si to dobil
kupil
;
pren.
dobiti možnost, priložnost za kaj
2.
s širokim pomenskim obsegom
postati bogatejši
a)
za kako stvar:
kmetje so dobili zemljo v dar
;
dobiti svoj delež
;
za rojstni dan ni dobil ničesar
;
dobiti na pósodo, za doto
;
dobiti za denar, za gotovino, zastonj
/
dobiti otroka, sina
/
mačka je dobila mlade
povrgla, skotila
;
po starših je dobil kmetijo
podedoval
b)
za kako lastnost:
jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus
;
njegov obraz je spet dobil barvo
;
stvar je dobila visoko ceno
;
zbiralna akcija je dobila širok obseg
/
dobiti veselje do dela
/
dobiti sive lase
osiveti
;
dobiti pogum
opogumiti se
//
postati deležen
c)
kakega stanja, navadno neprijetnega:
dobiti bolezen, jetiko, vročino
;
dobiti kašelj, živčni napad
;
ob eksploziji je dobil hude opekline
;
pri padcu je dobil pretres možganov
;
dobiti prehlad
prehladiti se
č)
kakega pojava, navadno vremenskega:
dobili smo dež, sneg
;
po dolgem času smo dobili lepo vreme
3.
sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega:
koliko si dobil za avto, delo, garanje
;
za hišo je dobil premalo
/
za to nisem dobil ničesar
/
samo posmeh je dobil za zvestobo
4.
s širokim pomenskim obsegom
biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa:
nikjer nisem mogla dobiti solate
;
delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev
;
dobiti delo v tovarni
;
še ob pravem času so dobili dokumente
;
dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše
;
dobiti konju par
;
dobiti prostor v avtobusu
/
v zakon je dobil zdravo kmečko dekle
;
dobila je bogatega moža
/
dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo
/
žensko so dobili otrokom za varuha
najeli
//
najti koga, naleteti na koga:
gospodarja ni dobil doma
;
dobila ga je mrtvega
;
dobil jih je v živahnem pogovoru
/
gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila
/
če pohitite, boste vlak še dobili
//
z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani:
dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
5.
s širokim pomenskim obsegom
priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba:
če te dobijo, te bodo zaprli
;
vlomilca so kmalu dobili
;
ko te dobim, boš tepen
/
pog.:
dež me je dobil
;
nevihta ga je dobila v gorah
;
brezoseb.
dobilo jih je sredi polja
bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
6.
napraviti, da kdo kam pride:
trudili so se, da bi ga dobili iz ječe
;
dobiti smet iz očesa
;
ekspr.
komaj so ga dobili iz postelje
/
dobiti koga na svojo stran
;
niso ga mogli dobiti v svojo družbo
//
knjiž.
napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka:
če delimo dvajset s štiri, dobimo pet
;
žveplo, ki ga dobimo iz spojin
;
podatki, ki jih dobimo v analizi
7.
izraža, da je kaj kje na razpolago:
delavcev ni mogoče dobiti
;
vstopnice dobite pri blagajni
;
v trgovini se dobi tudi tobak
/
dobiš me lahko vsako popoldne
8.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik:
dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje
;
dobiti nagrado
biti nagrajen
;
dobiti oceno
biti ocenjen
/
dobiti gol
;
dobiti obisk
/
dobiti ime Peter
/
dobiti dobro, prijazno besedo
/
dobiti klofuto, udarec
;
dobiti jih s palico
;
pog.
dobil je eno okrog ušes
/
dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani
;
dobiti vpogled v stvar
●
trg. žarg.
prosim, že dobite?
vam že strežejo
;
pog.
med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje
med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi
;
pog.
dobiti košarico
biti zavrnjen; biti zavrnjen ob ponudbi za ples
;
ekspr.
dobiti kroglo v glavo
biti ustreljen; biti ranjen v glavo
;
pog.,
ekspr.
tu dobi vsaka stvar noge
vsaka stvar se tu izgubi, izgine
;
pog.
dobiti pet let, mesecev (zapora)
biti obsojen na pet let, mesecev (zapora)
;
pog.
končno je nesramnež dobil svoje
bil je ostro zavrnjen, kaznovan
;
pog.
prosim, bi lahko dobil tajnika
bi lahko govoril z njim
;
ekspr.
pošteno jih je dobil pod nos
zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake
;
ekspr.
pazi se, če te dobim pred oči
če prideš v bližino
;
pog.
precej ga je dobil v glavo
precej je vinjen
;
ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast
popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam
;
pog.
dobiti koga v pest, v roke
ujeti in kaznovati ga
;
pog.
v vas smo dobili vojake
v našo vas so prišli vojaki
;
pog.
dobiti kaj toplega v želodec
pojesti kako toplo jed
;
pog.,
ekspr.
rad bi dobil kaj za pod zob
rad bi kaj pojedel
;
ekspr.
če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar
ga ne boš pregovoril, pridobil
;
pog.
dobiti koga na laži
ugotoviti, da se je kdo zlagal
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po glavi
biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po grbi
biti tepen; biti premagan
;
ekspr.
dobiti po nosu
biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja
;
brezoseb.,
pog.
v rudniku ga je dobilo
se je ponesrečil
;
kar je iskal, to je dobil
zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega
;
preg.
kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦
navt.
dobiti veter v jadra
;
rel.
dobiti odvezo
;
šport.
dobiti točko
zmagati
dobíti se
pog.
sestati se, sniti se:
dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih
;
dobiti se s kom
dobívši
zastar.
:
dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn
-êna -o:
pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov
;
preveriti dobljene rezultate
;
ta denar ni po pravici dobljen
;
z destilacijo dobljena snov
;
zmaga je dobljena
●
preg.
kakor dobljeno, tako izgubljeno
dobítnica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje:
dobitnica bronaste, srebrne, zlate medalje
;
dobitnica glavne nagrade
;
dobitnica oskarja
;
dobitnica priznanja
/
uvrstila se je med dobitnice točk svetovnega pokala
dobítnik
-a
m
(
ȋ
)
kdor dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje:
dobitnikom bomo poslali dobitke po pošti
;
srečni dobitnik
;
dobitnik zlate kolajne
;
dobitnik Nobelove nagrade
;
v zadnjem kolu športne napovedi je bilo veliko dobitnikov
dobiválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dobivanje 2:
rudarska dobivalna dela
dobívanje
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od dobivati:
dobivanje pisem
/
dobivanje vode s črpanjem
/
dobivanje bakra
pridobivanje
2.
mont.
ločevanje in odvajanje rude od kamninske gmote:
ročno dobivanje
dobívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega:
ob vsaki priložnosti dobiva velika darila
;
vsak dan dobiva pisma
;
pokojnino dobiva redno
2.
s širokim pomenskim obsegom
postajati bogatejši
a)
za kako stvar:
kmetje so dobivali zemljo v zakup
;
orodje je dobival na posodo
/
pog.
dobivati trebuh
rediti se v trebuh
;
otrok že dobiva zobe
začenjajo mu rasti
b)
za kako lastnost:
pšenica je začela dobivati barvo
;
stvar dobiva dokončno obliko
;
mesto dobiva docela drugačno podobo
/
počasi je dobival veselje do dela
/
meso že dobiva duh
začenja zaudarjati, smrdeti
;
dobivati sive lase
siveti
//
postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega:
pogosto je dobival nahod
;
srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo
;
od ran dobiva vročino
3.
navadno s prislovnim določilom
biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu:
dobivati časopis po pošti
;
mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu
;
dobivati malico v šoli
;
delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane
/
dobivati zdravila vsako uro
/
za svoje delo dobiva lepo plačo
;
dobiva pokojnino
ima redne dohodke v obliki pokojnine
4.
postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa:
tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš
;
plemstvo je dobivalo oblast v roke
/
kolonialne države dobivajo samostojnost
//
z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani:
pravde je navadno dobival
;
pri kartah je neprestano dobival
5.
knjiž.
delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka:
iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke
;
žveplo, ki ga dobivamo iz rude
pridobivamo
6.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik:
dobivati nagrade
;
dobiva slabe ocene
/
dobivati klofute
●
ekspr.
kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute
ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico
;
pog.,
ekspr.
dobivati jih po grbi
biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dobívati se
pog.
sestajati se, shajati se:
z dekletom sva se začela dobivati
;
dobivali smo se v parku
dóbje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
hrastov gozd:
grabiti listje v dobju
dobljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
dostopen
,
dosegljiv
:
knjiga je težko dobljiva
dobojeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
končati boj:
tovariši, dobojevali smo
/
z notranjim predmetom
četa je dobojevala poslednji boj
;
pren.
dobojeval je v sebi boj očiščenja
dobojeváti se
z bojem priti do česa, doseči kaj:
dobojevati se do svobode
dobojeván
-a -o:
še ne dobojevani socialni boji
;
notranji boj še ni dobojevan
doboríti se
-ím se
dov.
, dobóril se
(
ī í
)
knjiž.
1.
z bojem priti do česa, doseči kaj:
doboriti se do enakopravnosti
;
doboriti se na položaj
2.
končati boj:
doborila sem se
dóboš
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
gastr.,
v zvezi
doboš torta
torta iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro:
postregla mu je z doboš torto in kompotom
dóbov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
hrastov
:
dobov gozd, les
dobovína
-e
ž
(
í
)
star.
hrastov les:
miza iz dobovine
dóbovje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
hrastov gozd:
gosto dobovje
dobránati
-am
tudi
dobranáti -ám
dov.
(
ā; á ȃ
)
končati brananje:
dobranala sta in izpregla
dobráti
-bêrem
dov.
,
tudi
doberó; dobrál
(
á é
)
končati branje:
učitelj je dobral
dobráti se
beroč priti do česa:
komaj se je dobral do konca knjige
dobrán
-a -o:
v dveh večerih je bila knjiga dobrana
;
Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane
popolnoma, čisto dojete
dobráva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem:
živina se pase na dobravi
;
po dobravah je nabiral lešnike
;
v dobravi se oglaša kukavica
;
cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava
;
pesn.
mračna, tiha dobrava
dobrávski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od dobrava:
dobravske trate
dobrcì
-èv
in
dóbrci -ev
m
mn.
(
ȉ ȅ; ọ̄
)
nar. dolenjsko
ošpice
:
otrok ima dobrce
dobrčàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nanašajoč se na dobrce:
dobrčav otrok
/
dobrčav izpuščaj
dobréti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.,
star.
prijati, dobro deti:
gorski zrak mu dobri
dobríčina
1
-e
m
(
ȋ
)
ekspr.
dobrodušen, dobrosrčen človek:
stari dobričina se je temu zelo čudil
;
delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine
dobríčina
2
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
dobrodušen, dobrosrčen človek:
naš učitelj je prava dobričina
;
poznam ga, stara dobričina je
;
odličen tovariš je in velika dobričina
dobríčnež
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
dobrodušen, dobrosrčen človek:
mož je velik dobričnež
dobríčnik
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
dobrodušen, dobrosrčen človek:
to je velik dobričnik
;
kako se je razvnel, stari dobričnik
dobríka
-e
ž
(
í
)
nar.
dobrovita
dobríkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od dobrikati se:
pridobil si ga je z dobrikanjem
/
dobrikanje psa
dobríkati se
-am se
nedov.
(
ī
)
izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost:
ni njegova navada, da bi se dobrikal
;
zaman se ji dobrikaš
;
toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil
/
pes se mi dobrika
dobrikajóč se
-a -e:
pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju
;
spregovoriti z dobrikajočim se glasom
dobríkav
-a -o
prid.
(
í
)
ki se (rad) dobrika:
dobrikav človek
/
govoriti sladke, dobrikave besede
dobríkavo
prisl.
:
dobrikavo ji je pogledal v oči
dobríkavost
-i
ž
(
í
)
lastnost dobrikavega človeka:
njena dobrikavost mu že preseda
dobrín
-a
m
(
ȋ
)
agr.
krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku:
dobrína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb:
pridobivati, proizvajati dobrine
;
gospodarske, potrošne dobrine
;
težiti po vedno novih materialnih dobrinah
;
duhovne dobrine
;
ustvarjati kulturne dobrine
;
izmenjava raznih dobrin
2.
korist
2
:
cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok
;
to je dobrina za vse ljudi
3.
knjiž.
dobra, pozitivna lastnost:
etične dobrine
;
planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine
dobríti
-ím
nedov.
, dobrèn
(
ī í
)
nav. 3. os.,
star.
biti všeč, ugajati:
tvoj nasvet mi dobri
;
brezoseb.:
ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo
/
preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila
prijala, dobro dela
dôbro
-a
s
(
ó
)
zastar.
dobrina
:
dobra so se kopičila v rokah posameznikov
dobro...
prvi del zloženk
nanašajoč se na dober:
dobrodelen, dobrohoten, dobronameren, dobrosrčen
;
dobrodošel
/
dobrovoljec
dobrobít
1
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
s prilastkom
blaginja
,
blagor
:
to je jamstvo za njegov dobrobit
dobrobít
2
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
s prilastkom
blaginja
,
blagor
:
delati za dobrobit domovine
;
skrbeti za dobrobit otrok
;
duhovna dobrobit
dobročúden
-dna -o
prid.
(
ȗ
)
ki je dobre, blage čudi, narave:
vedeli so, da je dobročuden
/
dobročudna papiga
dobrodêjen
-jna -o
prid.
(
ē ȇ
)
1.
ki dobro, ugodno deluje:
objame ga dobrodejen hlad
;
dobrodejni mir gozda
;
pogreznil se je v dobrodejen spanec
;
piha dobrodejen veter
/
dobrodejno zdravilo
2.
zastar.
dobrodelen
:
dobrodejno društvo
dobrodêjno
prisl.
:
sprememba zraka zelo dobrodejno vpliva
dobrodêjnost
-i
ž
(
ē
)
lastnost, značilnost dobrodejnega:
dobrodejnost morskega podnebja
dobrodélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki dela dobra dela, dejanja:
dobrodelne ustanove
;
dobrodelno društvo
/
prireditev v dobrodelne namene
dobrodélnež
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor dela dobra, človekoljubna dela:
ni le medijska zvezda, ampak tudi dobrodelnež
dobrodélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki dela dobra, človekoljubna dela:
denar so dobrodelnice razdelile med pomoči potrebne
;
glasbenica in dobrodelnica
dobrodélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor dela dobra, človekoljubna dela:
mož je velik dobrodelnik
dobrodélnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj:
znana je njihova dobrodelnost
/
sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi
dobrodôšel
-šla -o
[
dobrodošəu̯
]
prid.
(
ó
)
1.
čigar prihoda je kdo vesel:
dobrodošel gost
;
vedno boš dobrodošel v naši hiši
;
kamor pride, je dobrodošel
;
opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla
/
kot pozdrav
dobrodošli, kar vstopite
2.
ki se da uporabiti, izkoristiti:
vsak izgovor mu je dobrodošel
;
dobrodošla priložnost
/
nova izdaja pesmi je kar dobrodošla
dobrodôšlica
in
dobrodóšlica -e
ž
(
ō; ọ̑
)
slavnosten sprejem ob prihodu gosta:
pripraviti dobrodošlico
;
predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico
/
piti dobrodošlico na čast gostu
//
pozdravni nagovor ob takem sprejemu:
župan nam je izrekel dobrodošlico
;
pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico
dobrodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave:
dobrodušen človek
/
govorila je z dobrodušnim nasmehom
;
dobrodušen obraz
/
dobrodušna šala
dobrodúšno
prisl.
:
dobrodušno spregovoriti
;
dobrodušno vesel značaj
dobrodúšje
-a
s
(
ȗ
)
zastar.
dobrodušnost
:
z obraza se mu bere dobrodušje
/
iz dobrodušja ga je obdržal v službi
dobrodúšnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
dobrodušen človek:
šaljivec je in velik dobrodušnež
;
samozadovoljen dobrodušnež
dobrodúšnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost dobrodušnega človeka:
z njenega obraza sije dobrodušnost
;
rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti
dobrohôten
-tna -o
prid.
(
ó ō
)
ki hoče, želi dobro:
mož je zelo dobrohoten
/
zahvaliti se za dobrohoten opomin
;
dobrohotne besede
/
spregovoriti z dobrohotnim glasom
dobrohôtno
prisl.
:
gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno
;
dobrohotno se ji smeje
dobrohôtnež
-a
m
(
ȏ
)
ekspr.
dobrohoten človek:
dela se dobrohotneža
dobrohôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost dobrohotnega človeka:
prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo
dobroimétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
s predplačilom naložena sredstva, denar, ki so uporabniku na voljo za uporabo storitve:
naložiti dobroimetje na tablico za elektronsko cestninjenje
;
dobroimetje na kartici
;
dobroimetje na mobi računu
;
nalaganje dobroimetja na urbano
2.
fin.
imetje na (transakcijskem) računu:
plačati iz dobroimetja
;
klirinška in konvertibilna dobroimetja
;
dobroimetje pri banki, v tujini
dobrojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor rad dobro in veliko jé:
mož je znan dobrojedec
;
miza je pripravljena za dobrojedce
dobrolétina
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar.
dobrovita
:
grm dobroletine
dobrolétovina
in
dobroletovína -e
ž
(
ẹ̄; í
)
nar.
dobrovita
:
posekati dobroletovino
dobromíseln
-a -o
[
dobromisələn
in
dobromisəln
]
prid.
(
ȋ
)
star.
ki dobro, pošteno misli;
dobromisleč
:
dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti
dobromislèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
ki dobro, pošteno misli:
dobromisleči ljudje
dobronaméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ima dobre, poštene namene:
noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu
;
tako mislijo vsi dobronamerni ljudje
/
dobronameren opomin
;
dobronamerna kritika, pobuda
;
njene besede so dobronamerne
dobronamérno
prisl.
:
svetujem ti dobronamerno
dobronamérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost dobronamernega človeka:
dvomiti o dobronamernosti kritikov
/
dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna
dobropís
-a
m
(
ȋ
)
fin.
knjiženje v dobro:
dobropis na kontu dolžnika
;
dobropis v znesku 30 evrov
//
obvestilo o takem knjiženju:
zaradi napačno obračunanih stroškov so stranki izstavili dobropis
dobrososédski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
publ.
nanašajoč se na dobre sosede:
dobrososedsko sodelovanje držav
/
dobrososedski odnosi
dobrosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je dobrega srca:
dobrosrčen človek
;
ženica je zelo dobrosrčna
dobrosŕčnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
dobrosrčen človek:
dobrosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost dobrosrčnega človeka:
iz same dobrosrčnosti mu pomaga
dôbrost
in
dobróst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
zastar.
dobrota
:
v njem ni dobrosti
/
marsikatero dobrost mi je storil
//
dobra lastnost, krepost:
nravna dobrost
;
človek z dobrostmi in slabostmi
dobrostojèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
1.
ki ima mnogo materialnih dobrin;
bogat
,
premožen
:
izviral je iz dobrostoječe družine
2.
ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje;
uspešen
:
dobrostoječe podjetje
dobróta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka:
čudi se njeni dobroti
;
storiti kaj iz dobrote
;
ne verjame v njegovo dobroto
;
materina, srčna dobrota
/
službo je dobil samo po njegovi dobroti
2.
nav. mn.
dejanje, storjeno komu v korist:
nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot
;
izkazovati, deliti dobrote
;
zahvaliti se komu za prejete dobrote
;
obsipati koga z dobrotami
//
star.
korist
2
,
dobro
:
otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje
/
zastar.
zemeljske dobrote
užitki, prijetnosti
3.
nav. mn.
dobra jed ali pijača:
nanesli so mu raznovrstnih dobrot
;
postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli
;
miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4.
zastar.
dobra kakovost:
vino ni posebne dobrote
●
ekspr.
sama dobrota ga je
je zelo dober, dobrosrčen
;
z dobroto pri njem vse dosežeš
če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
;
preg.
dobrota je sirota
dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
♦
pravn.
pravna dobrota
nekdaj
oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
dobróten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
dobrotljiv
,
dobrohoten
:
v njem sem našel dobrotnega prijatelja
/
blagoslov dobrotnih rok
/
v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda
2.
dobrodejen
,
blagodejen
:
suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja
;
dobrotno sonce
dobrótno
prisl.
:
dobrotno tolažiti
dobrotljív
-a -o
prid.
, dobrotljívejši
(
ī í
)
ki (rad) izkazuje, deli dobrote:
dobrotljiv človek
;
prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
dobrotljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dobrotljivega človeka:
ganila jih je njegova dobrotljivost
dobrótnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote:
mati je otrokova največja dobrotnica
2.
zastar.
vlačuga
,
prostitutka
:
Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice
(Prežihov)
dobrótnik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor izkazuje, deli komu dobrote:
on je naš največji dobrotnik
;
vse življenje mu je bil dobrotnik
;
slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
dobrótniški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dobrotnik:
dobrotniški nagibi
dobrótnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
dobrotljivost
,
dobrohotnost
:
spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti
;
verjeti v dobrotnost
;
gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti
dobrotováti
-újem
tudi
dobrótovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ọ̑
)
star.
izkazovati, deliti dobrote:
preskop je, da bi dobrotoval
dobrotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
dobrodejen
,
blagodejen
:
objela ga je dobrotvorna senca
//
zastar.
dobrodelen
:
dobrotvorno društvo
dobrovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
pravn.
prepričan, da je do česa upravičen:
dobroverni posestnik
/
dobroverna priča
priča, ki je prepričana, da govori resnico
dobrovíta
-e
ž
(
ī
)
bot.
grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih, Viburnum lantana:
grmi dobrovite
;
dekle je tanko kot šiba dobrovite
dobrovítovina
in
dobrovitovína -e
ž
(
ī; í
)
šibje dobrovite:
košara iz dobrovitovine
dobrovóljček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači:
dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni
;
lahkoživi, vinski dobrovoljčki
;
njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov
/
ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se
dobrovóljec
-jca
m
(
ọ̑
)
star.
kdor stopi prostovoljno v vojsko;
prostovoljec
:
bitke se je udeležil kot dobrovoljec
♦
zgod.
solunski dobrovoljci
jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti
dobrovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki je (navadno) dobre volje:
gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov
;
dobrovoljen otrok
/
dobrovoljen izraz
//
dobrohoten
,
dobrosrčen
:
dobrovoljni možiček jih je posvaril
/
dobrovoljen nasmeh
;
dal mu je dobrovoljen nasvet
2.
star.
prostovoljen
:
dobrovoljen vojak
dobrovóljno
prisl.
:
možakar si dobrovoljno mane roke
;
dobrovoljno odpuščati
dobrovóljnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor je (navadno) dobre volje:
dobrovóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost dobrovoljnega človeka:
vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti
/
dobrovoljnosti ni bilo konec
dobrovóljski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dobrovoljec:
dobrovoljska divizija, legija
dobrožívček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od dobroživec:
dobrožívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi:
mož velja za dobroživca
;
lahkomiseln, zavaljen dobroživec
dobrožívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) dobro, uživaško, brezskrbno živi:
dekle je prava dobroživka
dóbršen
-šna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
precej velik, precejšen:
prehodila sta že dobršen del poti
;
prekopati dobršen kos vrta
;
ima dobršno mero potrpežljivosti
/
hodila sta že dobršno uro
dobro uro
dóbršno
prisl.
:
dobršno dolgo čakati
;
dobršno pozno je že
docéla
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
popolnoma
,
čisto
:
docela drugačen, neznan, prepričan
;
docela izsekan gozd
;
docela pozabiti
/
obrazov nisem docela razločil
docènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja:
izvolili so ga za docenta
;
docent na filozofski fakulteti
;
razpisati delovno mesto docenta
♦
ped.
privatni docent
v nekaterih državah
predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila
docêntka
tudi
docéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
univerzitetna predavateljica, za stopnjo nižja od izredne profesorice:
docentka pravne fakultete
;
docentka za področje statistike
docêntski
tudi
docéntski -a -o
(
ē; ẹ̄
)
pridevnik od docent:
docentski naslov
docentúra
-e
ž
(
ȗ
)
naslov ali služba docenta:
dobiti, doseči docenturo
;
univerzitetna docentura
/
dohodki od docenture
docíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od docirati:
tako dociranje spominja na zaključno moralo v basni
/
profesor se je skrbno izogibal dociranja
;
abstraktno, dolgočasno dociranje
docírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
slabš.
govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval:
ta človek rad docira
2.
zastar.
predavati (na univerzi):
docira na pravni fakulteti
3.
šol.
poučevati abstraktno:
njihov profesor preveč docira
docúrniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
priliti majhno količino tekočine:
docurniti malo žganja v čaj
docvèsti
tudi
docvestì -cvetèm,
in
docvêsti -cvêtem
[
docvəsti
in
docvesti
]
dov.
,
stil.
docvèl docvelà
in
docvêla
in
docvetèl docvetlà
in
docvêtel docvêtla
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
cvesti do konca:
rože je pomoril mraz, še preden so docvele
/
akacije so že docvele;
prim.
docveteti
docvétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
približevati se koncu cvetenja:
drevje docveta
;
pren.
lepota ji docveta
docvetéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
cveteti do konca:
te rože pri nas ne bodo docvetele;
prim.
docvesti
docvítati
-am
nedov.
(
ȋ
)
približevati se koncu cvetenja:
pred šolskim oknom je docvitala jablana
dočákati
-am
dov.
, dočákajte
in
dočakájte; dočákala
in
dočakála
(
á ȃ
)
1.
s čakanjem priti do česa, doseči kaj:
dočakati mir
;
končno smo dočakali ta dan
;
komaj sem dočakal, da je šla
/
po dolgih letih je dočakala brata
;
dočakati vlak
2.
živeti do določene dobe, dogodka:
dneva ne dočaka več, tako je slab
;
dočakal je redek jubilej
;
dočakati sto let
;
dočakati visoko starost
;
nar.
mogoče se dočakamo jutra
●
ekspr.
oh, kaj sem dočakal
kako velika nesreča me je zadela
;
dočakala me je s kavo in slaščicami
sprejela
;
preg.
kdor čaka, dočaka
dočakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
pričakovati
:
ne dočakujemo nobene nevarnosti
dočárati
-am
dov.
(
ȃ
)
publ.
pričarati
,
prikazati
:
igralci so odlično dočarali burno življenje te zgodbe
/
poetične lepote in veličine ljubezni pesnik ni dočaral
dočím
vez.
(
ȋ
)
medtem ko:
branil se je z eno roko, dočim je deček napadal z obema
/
zastar.
dočim je bila žena na vrtu, je preiskal njeno omaro
dočísta
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
do čistega:
zdaj je dočista umit
//
popolnoma
,
čisto
:
dočista izprazniti
;
dočista osiveti, uničiti
dočutíti
in
dočútiti -im
dov.
(
ī ú
)
knjiž.
doumeti
,
dojeti
:
ni dočutila njegovih skrbi
;
dočutiti lepoto poezije
;
spoznal sem in dočutil, kaj je sreča
dodajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
s katerim se kaj dodaja:
dodajalna naprava
dodájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dodajati:
dodajanje materiala
;
dodajanje rudninskih snovi krmi
;
mehanizem za dodajanje plina
/
dodajanje matic
♦
obrt.
širjenje pletenega, kvačkanega izdelka po kroju
dodájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati (k) čemu še kaj:
hrani dodajamo začimbe
;
vinu dodajati vodo
/
avtor dodaja vire na koncu razprave
♦
čeb.
dodajati panjem matice
oskrbeti panje z maticami
2.
dodatno, zraven pripovedovati:
vse je bilo, kot bom povedal, ničesar ne mislim dodajati
;
list še dodaja, da je zmaga pravična
;
ljudje so ga tolažili in modro dodajali: Saj si imel še srečo
dodájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki se dodaja:
dodajni material
dodátek
-tka
m
(
ȃ
)
1.
kar se da (k) čemu zraven, povrhu:
izboljšati jed z dodatki
;
kavni dodatek
;
pecivo z dodatkom cimeta
/
fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
♦
obl.
modni dodatki
vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
//
kar se doda k rednim prejemkom, k plači:
prejemati dodatek
/
otroški dodatek
izplačan upravičenim zavarovancem za otroke
;
položajni dodatek
uslužbencem na določenem položaju
;
terenski dodatek
za delo na terenu
;
varstveni dodatek
osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine
;
ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2.
kar se da (k) čemu na koncu, pristavek:
dodatek k razlagi, k zapisniku
dodáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se da (k) čemu zraven, povrhu:
dodatni material
;
dodatni sedeži
;
dodatna lokomotiva
/
dodatni pouk, predlog
;
potrebna je še dodatna razlaga
;
dodatno vprašanje pri izpitu
/
honorarno delo mu omogoča dodatne zaslužke
dodátno
prisl.
:
dodatno pognojiti, soliti
dodáti
-dám
dov.
,
2. mn.
dodáste
in
dodáte; dodál
(
á
)
1.
dati (k) čemu še kaj:
dodati testu jajca
;
dodal je še, kolikor je manjkalo
/
namesto da bi pritisnil na zavoro, je dodal plin
2.
dodatno, zraven povedati:
priča doda k prejšnji izpovedi naslednje
;
dodal je, da kljub vsemu ni izgubil poguma
;
koliko skrbi mi delaš, je dodala
;
ne verjemi mu vsega, kar pripoveduje, ker rad kaj iz svojega doda
dodán
-a -o:
v novi izdaji so dodane še štiri pesmi
;
betonski mešanici dodana voda
dodejáti
-dêjem
dov.
,
tudi
dodém;
2. mn.
dodêjete
tudi
dodéste,
3. mn. tudi
dodejó; dodêj
in
dodèj; dodejál
(
á ȇ
)
star.,
navadno kot deležnik na -l
dodati
:
pismu je dodejal še denar
/
drugi ljudje pa so dodejali, da je dober
dodekaéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
telo, ki ga omejuje dvanajst skladnih pravilnih peterokotnikov;
dvanajsterec
:
izračunati površino dodekaedra
dodekafoníja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
kompozicijska metoda, ki temelji na enakovredni uporabi vseh dvanajstih tonov kromatične lestvice:
polemika o dodekafoniji
dodekafónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dodekafonija:
dodekafonska skladba, tehnika
dodélanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost dodelanega:
roman se odlikuje po psihološki dodelanosti
;
formalna dodelanost stila
dodélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
končati delo:
ko boste dodelali, boste dobili plačo
;
za danes smo dodelali
●
ekspr.
pri nas si dodelal, lahko greš
ne želimo več imeti stikov s teboj
2.
izdelati do konca:
krojač je dodelal obleko
;
sliko je že dodelal
3.
opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost:
tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi
dodélan
-a -o:
spis še ni dodelan
;
napol dodelane obleke
;
tehnično dodelana skladba
dodeláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od dodelati:
šivilja potrebuje za dodelavo obleke še dve uri
/
dodelava papirja, tkanin
dodelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
približevati se koncu dela:
lončar dodelava vrč
/
dodelavati pesniško delo
dodeláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ekon.
ki se za plačilo opravlja po naročilu drugega podjetja kot del njegovega proizvodnega procesa:
dodelavni posli
;
naročila za dodelavna dela
dodelílnik
-a
m
(
ȋ
)
avt.
priprava, ki daje vžigalno napetost posameznim svečkam bencinskega motorja po določenem vrstnem redu:
dodelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dodeliti:
dodelitev stanovanja
;
dodelitev zemljišča za zidavo nove šole
/
dodelitev nagrad
dodelíti
-ím
dov.
, dodélil
(
ī í
)
1.
z odločbo izročiti v uporabo:
dodelili so mu novo stanovanje
//
z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj:
otroka je sodišče dodelilo materi
2.
star.
dati
,
podeliti
:
usoda mu ni dodelila sreče
♦
num.
dodeliti novec
ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
dodeljèn
-êna -o:
fant je dodeljen drugemu polku
;
oče je bil dodeljen k motoriziranim oddelkom
;
s to odločbo nama je bila dodeljena soba
dodelítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dodelitev:
dodelitvena odločba
dodelívec
-vca
m
(
ȋ
)
avt.
priprava, ki daje vžigalno napetost posameznim svečkam bencinskega motorja po določenem vrstnem redu:
popraviti dodelivec
dodeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dodeljevati:
dodeljevanje sredstev za znanstvene raziskave
;
dodeljevanje stanovanj
;
dodeljevanje zemlje kmetom
dodeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
dajati
,
podeljevati
:
dodeljevati podporo socialno šibkejšim
dodeljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dodeliti:
dodeljivo stanovanje
dodeloválnica
-e
ž
(
ȃ
)
tovarniški obrat za opravljanje dokončnih del za lepši videz, boljšo kakovost:
dodelovalnica usnja
dodelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
približevati se koncu dela:
ali ste že končali? Ne še, a danes dodelujemo
/
pisatelj je povedal, da dodeluje svojo zadnjo dramo
2.
opravljati dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost:
po strojenju usnje dodelujejo s kemičnimi in mehanskimi postopki
;
podjetje blago uvaža, ga dodeluje in prodaja
/
metodo so dolgo preizkušali, popravljali in dodelovali
dodéti
-dénem
dov.
, dodêni dodeníte
(
ẹ́
)
dodati
:
mati mu dodene še nekaj denarja
;
dodenite še malo masti
/
dodenimo še, da je njegova zgodba neverjetna
dodévati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
dodajati
:
ljudske pesmi je popravljal in jim dodeval iz svojega
dòdiplómec
-mca
m
(
ȍ-ọ̑
)
študent, ki si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli do diplome:
podpirati študij dodiplomcev
;
štipendije za dodiplomce
dòdiplómski
-a -o
prid.
(
ȍ-ọ̑
)
ki je do diplome:
dodiplomski program, študij
;
predavanja na dodiplomski stopnji
;
dodiplomsko izobraževanje
dodôbra
in
dodóbra
prisl.
(
ȏ; ọ̑
)
temeljito
,
popolnoma
:
dodobra se naspati, ohladiti
;
dodobra premisliti
;
dodobra iztisnjena limona
;
dodobra prepojena tla
dodojíti
-ím
dov.
, dodójil
(
ī í
)
1.
prenehati dojiti:
svinjo je prodal, ko je dodojila
2.
dojiti do določene mere:
otroka ni dodojila
dóga
1
-e
ž
(
ọ́
)
deščica za sestavljanje lesene posode, navadno klana:
doge so se razsušile
;
cepiti, kalati doge
;
hrastova doga
;
doge pri čebru, sodu
;
les za doge
dóga
2
-e
ž
(
ọ́
)
velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako:
velika doga je stražila vhod
/
nemška doga
dogajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dogajanje:
zgodba ohranja dogajalni prostor in čas romana
dogajálno
prisl.
:
zgodbe so na prvi pogled dogajalno in izpovedno nepovezane
dogájanje
-a
s
(
ā
)
kar se dogaja:
na vse dogajanje gleda mirno
;
živi odmaknjen od dogajanja v svetu
//
navadno s prilastkom
celota dogodkov, ki se vrstijo v času, življenju:
kritik je ves čas spremljal naše slovstveno dogajanje
;
iskati paralele v svetovnem dogajanju
;
vloga delavcev v zgodovinskem dogajanju
/
publ.
vključevati se v družbeno dogajanje
/
pisatelj je postavil dogajanje v kmečko okolje
;
dogajanje v romanu bi bilo treba skoncentrirati
;
filmsko dogajanje
/
dogajanja v organizmu
proces, potek
dogájati se
-am se
nedov.
(
ā
)
nav. 3. os.
večkrat se zgoditi:
v podjetju se dogajajo napake
;
to se pogosto dogaja v naši industriji
/
ekspr.
v tej igri se nič ne dogaja
v njej ni dramatskih konfliktov
//
izraža obstoj, potek v prostoru in času:
ne vem, kaj se dogaja v tej hiši
/
roman se dogaja v nekem zdravilišču
/
slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja
dogánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od doganjati:
doganjanje človekovega bistva
dogánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa:
doganjati resnico
;
doganjati splošne značilnosti pojava
doganjajóč
-a -e:
doganjajoč mislec
doganjívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
doganljivost
:
kritikova doganjivost
doganljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da dognati:
doganljive prvine lirike
;
ta dejstva so doganljiva
//
ki je sposoben z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa:
doganljiv in intuitiven kritik
doganljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
sposobnost z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa:
avtorjeva pronicljivost in doganljivost
;
to delo je sad dolgega študija in doganljivosti
dógar
-ja
m
(
ọ̑
)
izdelovalec dog:
dogarji in tesarji
dógast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
vet.,
v zvezi
dogasta stoja
stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami:
dógemski
-a -o
[
dogəmski
]
(
ọ̑
)
pridevnik od dogma:
dogemska zgodovina
doglávnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
prvi za poglavarjem, namestnik:
poglavar in njegov doglavnik
doglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) videti:
jezdeci so izginili iz dogleda
;
ladja je priplula v dogled
;
vlak je že na, v dogledu
doglédati
-am
dov.
, doglêj
in
doglèj doglêjte
(
é ȇ
)
1.
s pogledom doseči:
ni mogel dogledati konca ravnine
;
komaj je dogledal do vrha
2.
knjiž.
doumeti
,
dojeti
:
dogledati globočino človeške bede
;
dogledati vlogo umetnosti v družbi
dogléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
navadno v zvezi s
čas, prihodnost
časovno malo oddaljen:
problem bo rešen v doglednem času
;
to napovedujejo za dogledno prihodnost
bližnjo
2.
s pogledom dosegljiv:
bomba je eksplodirala v dogledni daljavi
doglédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
bližnja prihodnost:
upamo, da se bo to v doglednosti uresničilo
2.
razdalja, do katere se da (razločno) videti:
hiša se zgublja na robu doglednosti
dogléžnjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zastar.
obuvalo, ki sega do gležnjev:
dógma
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
rel.
temeljni, nespremenljivi verski nauk:
razglasiti za dogmo
;
cerkvene, verske dogme
;
dogma o sveti Trojici
2.
nav. slabš.
trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih:
ta nazor je dobil veljavo dogme
;
boj proti dogmam v znanosti
/
svoja dognanja ima za dogme
dogmátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na dogmo:
to je dogmatični nauk Cerkve
;
dogmatična definicija
/
dogmatična določba, kritika
/
dogmatično maličenje doktrine
2.
nav. slabš.
ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja:
pouk ne sme biti dogmatičen
;
dogmatično mišljenje, ravnanje
;
njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo
/
povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu
dogmátično
prisl.
:
dogmatično trditi
dogmátičnost
-i
ž
(
á
)
nav. slabš.
lastnost, značilnost dogmatičnega:
tuja mu je vsaka dogmatičnost
;
moti jih dogmatičnost njegovih trditev
/
tak pouk vodi v dogmatičnost
dogmátik
-a
m
(
á
)
1.
nav. slabš.
kdor kaj dogmatično trdi ali se natančno, togo drži dogem:
nestrpen dogmatik je
;
nočemo biti togi dogmatiki
;
ravna kot dogmatik
2.
rel.
strokovnjak za dogmatiko:
katoliški, protestantski dogmatiki
dogmátika
-e
ž
(
á
)
rel.
nauk o dogmah:
dogmatika in filozofija
/
profesor dogmatike
dogmatizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
dogmatiziranje
:
tudi herezije so podlegle dogmatizaciji
dogmatízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.,
nav. slabš.
mišljenje ali ravnanje, ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja:
dogmatizem in fanatizem
;
osvoboditi se moramo dogmatizma
;
estetski dogmatizem
;
to je suhi dogmatizem
;
odpraviti je treba ostanke dogmatizma
/
boj proti dogmatizmu v znanosti
dogmatizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dogmatizirati:
dogmatiziranje je nezdružljivo z znanostjo
;
dogmatiziranje katoliške vere
dogmatizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.,
nav. slabš.
dajati čemu značilnosti dogme:
svojega nazora nočem dogmatizirati
;
dogmatizirali so njegovo teorijo
dogmatizíran
-a -o:
program ne sme postati dogmatizirana formula
dogmátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
dogmatičen
:
dogmatska trditev
;
kritiko so razglasili za dogmatsko
♦
rel.
dogmatska resnica
dognánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
kar se doseže z razmišljanjem, raziskovanjem:
priti do izvirnih dognanj
;
delo temelji na znanstvenih dognanjih
;
medicinska dognanja
;
najnovejša dognanja o vesolju
;
upoštevati dognanja moderne znanosti in tehnike
2.
glagolnik od dognati:
iskanje in dognanje zakonitosti v razvoju
dognánost
-i
ž
(
á
)
značilnost dognanega:
jezikovna dognanost daje delu še posebno vrednost
;
oblikovna, tehnična, umetniška dognanost
;
dognanost pesmi, skladbe
;
težnja po dognanosti
dognáti
-žênem
dov.
, doženíte
(
á é
)
1.
z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa:
premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar
;
poskušal je dognati kaj stvarnega
;
dognati resnico
;
zdravnik je dognal vnetje
;
hotel bi dognati, če dogovor še drži
;
dognal je, da mora nalogo opraviti čim prej
;
brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje
;
dognati s poskusi
♦
pravn.
dognati istovetnost osebe
;
dognati krivdo
2.
knjiž.
izoblikovati popolnoma, do konca:
prevajalec je prevod res dognal
/
misli ni mogel vselej do kraja dognati
;
nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
3.
star.
narediti, izvesti kaj do konca:
delo je srečno dognal
;
dognati kupčijo, pravdo
●
star.
rad bi umrl, dognal sem
prišel sem do konca življenja
;
star.
dognala je svoje življenje
umrla je
4.
star.
skleniti, dogovoriti se:
starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán
-a -o:
Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan
;
to je že dognana resnica
;
ta novela je najbolj dognana
;
pravda je dognana
;
stvar še ni dognana
;
oblikovno in vsebinsko dognan prevod
;
film je po izrazu dognan
●
opazil sem, da so čevlji že močno dognani
ponošeni, obrabljeni
;
ljudje so bili od dolge poti dognani do konca
zelo utrujeni, izčrpani
dognojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dodatno gnojiti:
dognojevati jesenske posevke
dognojíti
-ím
dov.
, dognójil
(
ī í
)
dodatno pognojiti:
posevke, ki jih je prizadela zima, bo treba dognojiti
dogódba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
star.
dogodek
:
ta dogodba ga je močno vznemirila
;
ne govori nikomur o današnji dogodbi
;
žalostna dogodba
//
dogodivščina
:
zabaval jih je s svojimi lovskimi, študentovskimi dogodbami
2.
zastar.
zgodba
:
to je preprosta dogodba, ki opisuje kmečko življenje
;
pripovedovati dogodbe
dogódbica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
zgodbica
:
pripovedovati dogodbice
;
marsikako dogodbico sem že slišal o njem
2.
star.
dogodek
:
ta dogodbica je bila odločilna za moje življenje
dogódek
-dka
m
(
ọ̑
)
kar se zgodi:
dogodki so se vrstili z veliko naglico
;
težko je slediti vsem dogodkom
;
razpravljati o aktualnih dogodkih
;
neprijeten, zanimiv dogodek
;
to so bili usodni dogodki za našo deželo
;
živo se spominja dogodka iz šole
/
izid te knjige je bil velik literarni dogodek
;
komentar o športnih dogodkih dneva
;
v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki
/
ekspr.:
sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek
ima velik, trajen pomen
;
srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta
najpomembnejši dogodek
●
ekspr.
v družini pričakujejo vesel dogodek
rojstvo otroka
;
zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade
kaj se bo zgodilo
;
publ.
v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav
sčasoma, polagoma
♦
zgod.
septembrski dogodki
protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante
//
ekspr.,
v povedni rabi
posebno, nenavadno doživetje:
to je bil zanj dogodek
;
njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo
/
svatba je bila na vasi dogodek
dogodíti se
-ím se
dov.
, dogódil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
zgoditi se, pripetiti se:
dogodil se je čudež
;
to se mu ni še nikoli dogodilo
/
dogodilo se mu je, da je prezrl napis
dogodívščina
-e
ž
(
ȋ
)
nenavaden, zanimiv, vznemirljiv doživljaj:
blodi po svetu in išče dogodivščin
;
pripoveduje nam o nezaslišanih dogodivščinah
;
njegove ljubezenske dogodivščine
;
želja po dogodivščinah
dogódkoven
-vna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dogodek, zaporedje dogodkov:
dogodkovna zgodovina
/
dogodkovni krmilnik
dogodljáj
-a
m
(
ȃ
)
dogodek, navadno manjši, manj pomemben:
na poti se mu je pripetil neprijeten dogodljaj
;
družbi pripoveduje drobne dogodljaje s planin
;
nenavaden, resničen dogodljaj
dogòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
vodenje živine na določeno mesto:
dogon živine na pašnik
;
dogon živine za odkup
/
teža živali ob dogonu
dogoníti
-gónim
dov.
(
ī ọ́
)
zastar.
končati pogon:
psi so dogonili
;
dogoniti divjad
dogónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dogon:
pripeljati živino na dogonsko mesto
dogórek
-rka
m
(
ọ̑
)
ostanek dogorele stvari, zlasti sveče:
v svečnikih je bilo še samo nekaj dogorkov
;
pren.,
pesn.
dogorek sanj
dogoréti
-ím
dov.
, dogôrel
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati goreti:
ogenj je dogorel
;
sveča je dogorela
/
polena so dogorela
popolnoma zgorela
;
pren.
ljubezen dogori
;
sveča njegovega življenja je dogorela
2.
goreti do določene meje:
cigareta mu je dogorela do polovice
dogôrel
-éla -o:
dogoreli tramovi
;
dogorela cigara
dogorévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dogorevati:
dogorevanje ognja
;
dogorevanje sveč
/
dogorevanje večerne zarje
dogorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
približevati se koncu gorenja:
med prsti mu dogoreva cigareta
;
sveče dogorevajo
;
svetilka počasi dogoreva
;
pren.
v njem je dogorevala vera v dobroto
;
njeno življenje dogoreva
//
pesn.
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
dan dogoreva
;
zvezde dogorevajo
dogorevajóč
-a -e:
dogorevajoč ogenj
dogospodáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
končati gospodariti:
oče je dogospodaril, zdaj je vrsta na sinu
;
zaradi zapravljivosti je kmalu dogospodaril
2.
ekspr.
izgubiti oblast, ugled:
okupator je dogospodaril na naši zemlji
;
stranka je kmalu dogospodarila
dogospodováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
končati gospodovati:
mož je kmalu dogospodoval
dogotávljati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
dodelovati
,
dokončevati
:
dogotavljati obleko
dogotovíti
-ím
dov.
, dogotôvil
(
ī í
)
zastar.
dodelati
,
dokončati
:
cerkev so dogotovili v petnajstem stoletju
;
močno se je utrudil, preden je dogotovil delo
;
dogotoviti razpravo
dogotovljèn
-êna -o:
rokopis je že dogotovljen
;
ladja je dogotovljena
dogovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dogovarjati se:
tajno dogovarjanje
;
dogovarjanja za sestavo novega odbora
;
dogovarjanje med državami
/
partnersko dogovarjanje
dogovárjati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
z dogovorom skušati doseči soglasje:
dogovarjati se o ceni
;
dogovarjal se je s sindikalnimi voditelji
;
dogovarjala sta se, kaj bosta storila
dogovína
-e
ž
(
í
)
les za izdelovanje dog:
posekati hrast za dogovino
dogôvor
-a
m
(
ȏ
)
sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti:
skleniti dogovor
;
odstopil je od dogovora
;
ravnati se po dogovoru
;
mednarodni dogovori
;
dogovori med poštnimi in transportnimi podjetji
/
pisar.:
vajenca sprejmemo takoj ali po dogovoru
;
nastop službe takoj, plača po dogovoru
/
pog.
to je stvar dogovora
bo, kakor se bomo dogovorili
;
ekspr.
službo sta odpovedala, kakor po dogovoru
oba hkrati, istočasno
dogôvoren
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na dogovor:
dogovorni pogoji
;
knjižni jezik in pisava sta tako ali tako samo dogovorna
dogovoríti
-ím
dov.
, dogovóril;
nam.
dogovôrit
in
dogovorít
(
ī í
)
1.
končati govorjenje:
ko je nazadnje dogovoril, so mu navdušeno ploskali
/
zaradi ihtenja ni mogla dogovoriti
/
komaj je dogovoril te besede
;
ustavil jo je, preden je dogovorila misel
2.
zastar.
dogovoriti se za kaj:
dogovoriti sestanek
/
dogovorila bova novo pogodbo
sklenila
dogovoríti se
z dogovorom doseči soglasje:
velja, kakor sva se dogovorila
;
dogovorila sta se za sestanek
;
dogovoriti se o odškodnini
;
dogovoril sem se s predsednikom
dogovorjèn
-êna -o:
upoštevati dogovorjeni rok
;
dogovorjene cene
;
kupčija je dogovorjena
;
sešla sta se na dogovorjenem mestu
;
oglasiti se na dogovorjeno znamenje
;
vse je bilo dogovorjeno
dogovórnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
odposlanec
,
posrednik
:
v nasprotnikov tabor je prišel kot dogovornik
dogovórno
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
po dogovoru:
to dela dogovorno s tovariši
dogradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dograditi:
dograditev kulturnega doma se je zakasnila
;
dograditev avtomobilske ceste
;
krediti za dograditev in popravila stanovanj
/
dograditev gospodarskega sistema
;
dograditev avtocestnega odseka
dogradíti
-ím
dov.
, dográdil
(
ī í
)
končati gradnjo:
začeli so že pred tremi leti, pa še niso dogradili
//
zgraditi do konca:
dograditi most, stavbo
/
daljnovod so dogradili že pred rokom
;
pren.
pisatelj ni dogradil posameznih značajev
;
družbe ni mogoče dograditi v enem samem obdobju
dograjèn
-êna -o:
dograjen svetovni nazor
;
dograjena proga
;
drama je oblikovno in vsebinsko dograjena
;
poslopje nove šole je bilo te dni dograjeno
dográjati
-am
nedov.
(
á
)
približevati se koncu gradnje, graditve česa;
dograjevati
:
lisica dograja rov
;
pren.
dograjati narodno individualnost
dograjênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
dovršenost
,
popolnost
,
izdelanost
:
pisatelj se v novelah približuje umetniški dograjenosti
;
dograjenost skladbe
;
za delo je značilna realistična dograjenost značajev
dograjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dograjevati:
stari način dela zavira hitro dograjevanje stavb
;
dograjevanje življenjskega nazora
;
dograjevanje gospodarskega sistema
dograjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
približevati se koncu gradnje, graditve česa:
stavbo te dni dograjujejo
;
pren.
dograjevati svoj svetovni nazor
2.
dodatno graditi:
bolnišnici dograjujejo nov trakt
;
v kopališču dograjujejo garderobe in umivalnice
dogŕda
prisl.
(
ȓ
)
zastar.
zelo
,
hudo
:
dogrda sta se sprla
dogrêbsti
-grêbem
dov.
, dogrébel dogrêbla
(
é
)
z grebenjem priti do česa:
dogrebsti do kamna
;
z rokami sta grebla sneg in se končno dogrebla do vrat
dogréti
-êjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
dodatno segreti:
zrak je treba filtrirati in dogreti na želeno temperaturo
dogrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
dodatno segrevati:
dogrevati vodo z električnim grelcem
dohájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dohajati:
čim hitrejše dohajanje splošnega družbenega razvoja
dohájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
iti enako hitro kot kdo drug:
deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali
;
komaj dohaja moža
;
pren.
storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov
;
delo komaj dohajamo
●
teče, da ga komaj dohajajo peté
zelo hitro
2.
s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj;
dohitevati
:
nikogar ni srečaval, nikogar dohajal
3.
publ.
dojemati
,
razumevati
:
uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo
;
občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost
;
umsko dohajati
4.
zastar.
prihajati
:
kupci so dohajali iz daljnih krajev
/
z bojišča dohajajo pretresljive novice
dohajajóč
-a -e:
opazovala je dohajajoče povabljence
dohitéti
-ím
dov.
, dohítel
(
ẹ́ í
)
1.
s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj:
dohitel ga je na ovinku
;
tako beži, da ga ne morem dohiteti
/
z avtom je dohitel vlak
●
smrt ga je dohitela na potovanju
umrl je na potovanju
2.
izenačiti se s kom v čem:
dohiteti sosede pri delu
;
tik pred koncem ga je dohitel na tabeli
;
v šolstvu smo dohiteli napredne države
;
v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev
3.
nadomestiti
,
popraviti
:
zamujenega ne moremo več dohiteti
dohitévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dohitevati:
hitro dohitevanje in varno prehitevanje
/
dohitevanje drugih v znanju
dohitévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj:
ljudje so ju dohitevali in prehitevali
;
dohitevati znance
/
ker je veter pojemal, je s čolnom dohiteval jadrnico
//
iti enako hitro kot kdo drug;
dohajati
:
ne hodi tako hitro, saj te komaj dohitevam
;
pren.
treba se je izpopolnjevati, če hočeš dohitevati dobo
dohòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
kraj, prostor, kjer se da do česa priti:
eksplozija je zasula dohod do rudarjev
;
vsi dohodi v mesto so bili zaprti
/
hiša ima dohod z dveh strani
;
dohod na teraso je z vrta
2.
zastar.
prihod
:
vse je bilo pripravljeno za očetov dohod
dohodarína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
dohodnina
dohodárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nekdaj,
v zvezah
dohodarstveni urad, dohodarstvena uprava
urad, uprava za pobiranje občinskih davščin:
dohódek
-dka
m
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
vsota, ki jo kdo v določenem obdobju prejme za svoje delo, od premoženja:
redni dohodki mu ne zadoščajo
;
ima dobre dohodke
;
mesečni dohodki
;
rentni dohodek
;
dohodki od premoženja
;
viri dohodkov
;
davek od dohodkov
/
njegov edini dohodek je pokojnina, štipendija
/
osebni dohodki
2.
nav. ed.,
ekon.
uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem obdobju, izražen v denarju:
dohodek podjetja se je povečal
;
sestaviti pravilnik o delitvi dohodka
;
prispevek od dohodka
3.
ekon.,
navadno v zvezi z
naroden
novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem obdobju, izražena v denarju:
slovenski narodni dohodek
;
bruto narodni dohodek
;
narodni dohodek povprečno na prebivalca, na zaposlenega
♦
fin.
katastrski dohodek
z zemljiškim katastrom določen povprečni dohodek od zemljiške parcele
;
proračunski dohodki
sredstva, ki jih prejemajo organi družbenopolitičnih skupnosti za svojo dejavnost
dohóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dohod:
široka dohodna pot vodi na sprehajališče
;
dohodne stopnice
dohodíti
-hódim
dov.
, dohójen
(
ī ọ́
)
knjiž.,
z notranjim predmetom
prehoditi pot:
dohoditi boš moral pot, ki si jo začel
/
dohodila je že pol poti
dohodkôven
tudi
dohódkoven -vna -o
prid.
(
ō; ọ̑
)
nanašajoč se na dohodke:
naš dohodkovni sistem
;
dohodkovna neenakost
;
dohodkovna politika
/
dohodkovni razred
;
dohodkovna lestvica
dohodnína
-e
ž
(
ī
)
davek od dohodkov:
plačevati, pobirati dohodnino
;
dohodnina od kmetijstva, podjetij
;
osnova za odmero dohodnine
/
obrazec za prijavo dohodnine
dohodnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dohodnino:
znižati dohodninsko stopnjo
/
dohodninski davek
dohrepenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
prenehati hrepeneti:
srce je dohrepenelo
dohrepenéti se
s hrepenenjem doseči kaj:
nobeden od njiju se ni dohrepenel do ideala
dóhtar
-ja
m
(
ọ́
)
1.
nižje pog.
zdravnik
,
doktor
:
iti k dohtarju
;
poslati po dohtarja
/
vedno hodi okoli dohtarjev
2.
star.
odvetnik
,
advokat
:
zadevo sem izročil dohtarjem
/
jezični, pravdarski dohtar
●
pog.
govori kakor raztrgan, strgan dohtar
veliko, spretno
dóhtarica
-e
ž
(
ọ́
)
nižje pog.
zdravnica
,
doktorica
:
njegova hči hoče postati dohtarica
dohtáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
prizadevati si govoriti učeno:
misli, da ga vsi občudujejo, kadar dohtari
;
sredi večje družbe je dohtaril bradat študent
dóhtarski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na dohtar 1:
dohtarska služba
/
ekspr.
ima čisto dohtarsko pisavo
težko čitljivo, nerazločno
doigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
končati igranje, igro:
pianistka je doigrala in se poklonila
;
doigrati simfonijo
/
doigrati partijo šaha
;
pren.
kmalu je doigral svojo politično vlogo
;
doigrali so za vedno
2.
knjiž.
izoblikovati popolnoma, do konca:
igralci niso doigrali te v bistvu preproste scene
;
vlogo kralja je dobro doigral
doigrán
-a -o:
tragedija je doigrana
;
moja vloga je doigrana
doigrávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od doigravati:
doigravanje prekinjenih partij
doigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
približevati se koncu igranja, igre:
doigravati partijo šaha
doíti
-ídem
stil.
dójdem
dov.
, došèl došlà,
stil.
dôšel dôšla, došlò
tudi
došló
(
í, ọ́
)
1.
star.
s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj;
dohiteti
:
na poti so ga došli sosedje
;
kmalu doidejo gručo kmetov
;
došel jih je že blizu mesta
2.
zastar.
priti
,
prispeti
:
došli smo do hiše
;
srečno je došel domov
/
došlo je nekaj časnikov
dôšel
-šla -o:
pozdraviti došle goste
;
došla pisma
dòizobráziti
-im
dov.
(
ȍ-ā ȍ-ȃ
)
dodatno izobraziti:
učitelji so se doizobrazili za delo z otroki s posebnimi potrebami
dòizobraževánje
-a
s
(
ȍ-ȃ
)
glagolnik od doizobraževati:
obsežno in kakovostno doizobraževanje učiteljev novih in prenovljenih predmetov
;
doizobraževanje brezposelnih, odraslih
dòizobraževáti
-újem
nedov.
(
ȍ-á ȍ-ȗ
)
dodatno izobraževati:
učitelji se v svoji delovni karieri neprestano doizobražujejo
dojáča
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
curki mleka so udarjali ob pločevinasto dojačo
dojádrati
-am
dov.
(
ȃ
)
z jadranjem priti kam:
dojadrati do otoka
/
dojadrali smo
končali smo jadranje
dojáhati
-am
tudi
-jášem
dov.
(
ā
)
star.
prijahati
:
Če bi bil podvizal, dojahal bi bil vendar do Loge vesi
(I. Pregelj)
dojédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
približevati se koncu jedenja:
ravno dojedal je, ko so ga poklicali
;
v naglici je dojedal kos pečene gosi
dójem
in
dôjem -jma
m
(
ọ́; ó
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
vtis
,
občutek
:
ne more se otresti dojma zapuščenosti
;
imam dojem, da me noče razumeti
/
predstava je pustila v gledalcih globok dojem
;
še ves je pod dojmom žalostnega dogodka
dojemálec
-lca
[
dojemau̯ca
in
dojemalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor dojema umetnino:
likovni izraz se razvija neodvisno od svojega dojemalca
;
odnos med ustvarjalcem in dojemalcem
dojemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dojemanje:
dojemalna sposobnost
/
dojemalni organi
dojémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od dojemati:
avtor se je znal približati otrokovemu dojemanju
;
čustveno in miselno dojemanje življenja
;
globlje dojemanje družbenega dogajanja
;
intuitivno dojemanje
;
dojemanje skladbe, učne snovi, filmske umetnine
/
slušno, vidno dojemanje
;
dojemanje zvokov
dojémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
vključevati, sprejemati v zavest:
fant hitro dojema
;
toliko novega je, da otrok komaj dojema
;
učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago
;
čustveno, površno dojemati
/
razlagal je tovarišem, kako dojema vojaško življenje
;
umetnino dojema elementarno
2.
sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom:
oko dojema svetlobo
;
njegova ušesa ne dojemajo več ropota
;
streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč
-a -e:
hitro dojemajoč človek
dojemljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki hitro dojema:
dojemljiv človek
/
bister, dojemljiv duh
//
knjiž.,
navadno v zvezi z
za
dovzeten
,
sprejemljiv
:
nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe
/
mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv
2.
ki se da dojeti:
njegova poezija je težko dojemljiva
;
čutno dojemljive stvari
/
to mu je treba prikazati na dojemljiv način
dojemljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost dojemljivega človeka:
fant je obdarjen z izredno dojemljivostjo
;
pri pisanju je treba upoštevati otroško dojemljivost
;
dojemljivost učencev
/
to presega okvir normalne človeške dojemljivosti
//
knjiž.,
navadno v zvezi z
za
dovzetnost
,
sprejemljivost
:
preseneča nas velika dojemljivost obiskovalcev za moderna gledališka dela
dójen
-jna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na dojenje:
dojna doba
//
zastar.
doječ
:
dojna mati
/
dojne svinje potrebujejo mešano krmo
2.
nar. vzhodno
ki ima, daje mleko;
molzen
:
dojna krava
dojênče
-ta
s
(
é
)
knjiž.
dojenček
:
joka kakor dojenče
dojênček
-čka
m
(
é
)
otrok do prvega leta starosti:
previti dojenčka
;
zdrav in krepek dojenček
;
nega dojenčka
;
steklenička za dojenčka
dojênčica
-e
ž
(
é
)
deklica do prvega leta starosti:
hčerka noče več nositi pleničk, češ da ni več dojenčica
;
živahna dojenčica
dojênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
dojenček
:
hraniti dojenca
;
jok dojencev
dojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od dojiti:
dojenje je za otrokov razvoj zelo važno
dojênka
-e
ž
(
é
)
dojenčica
:
dojenka v zibelki je jokala na ves glas
dojênski
-a -o
(
é
)
pridevnik od dojenec:
dojenski jok
dojésti
-jém
dov.
,
2. mn.
dojéste,
3. mn.
dojedó
in
dojêjo; dojêj
in
dojèj dojêjte; dojédel dojédla
(
é
)
nehati jesti:
ko sta dojedla, je začela pomivati
;
dojedel je svoj kos kruha
dojéden
-a -o:
na pol dojedeno hruško je vrgla na tla
dojéti
-jámem
dov.
, dojêmi dojemíte; dojél;
nam.
dojét
in
dojèt
(
ẹ́ á
)
vključiti, sprejeti v zavest:
končno je le dojel njene besede
;
šele zdaj je dojel njegovo misel
;
učenci niso dojeli razlage
;
šele ko se je vrnil od pogreba, je dojel, kaj se je zgodilo
;
intuitivno, z razumom dojeti
;
včasih je težko dojeti bistvo stvari
/
dojeti resnico
spoznati, najti
dojét
-a -o:
zgodba je globoko dojeta
;
bistvo problema je zdaj dojeto
dojétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
glagolnik od dojeti:
olajšati dojetje predstave, literarnega dela
;
dojetje pravega smisla kulturnega dela
;
dojetje resnice
dojílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dojenje:
dojilna sposobnost
dojílja
-e
ž
(
í
)
ženska, ki doji tujega otroka:
otroka so izročili dojilji
dojílka
-e
[
tudi
dojiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
zastar.
dojilja
:
bila mu je dojilka
dojílnica
-e
[
drugi pomen
dojiu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
1.
prostor v otroških ustanovah ali bolnišnicah, kamor prihajajo matere dojit:
iz dojilnice je slišati jok dojenčkov
2.
nar. prekmursko
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
polna dojilnica mleka
dojílnik
-a
[
dojiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
nar. vzhodno
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
mati je s polnim dojilnikom stopila iz hleva
dojíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
hraniti s svojim mlekom:
mati doji otroka
;
zelo dolgo je dojila
/
psica doji mladiče
2.
nar. vzhodno
iztiskati, odvzemati mleko iz vimena;
molsti
:
dojiti kravo
//
nepreh.
imeti, dajati mleko:
doji več kot polovica krav
;
koza dobro doji
dojèč
-éča -e:
doječe matere
dójka
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
vzboklina na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami:
otrok išče materino dojko
;
ohlapna dojka
;
vnetje dojk
;
rak na dojki
2.
knjiž.
dojilja
:
namesto matere ga je dojila dojka
dójmiti
-im
tudi
dójmiti se -im se
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
zastar.
ganiti
,
pretresti
:
dogodki tistih dni so nas globoko dojmili
;
njene besede so ga dojmile
dójnica
1
in
dojníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
nar. vzhodno
žival, ki daje mleko, zlasti krava;
molznica
1
:
kupil je dve dojnici
;
ta krava je dobra dojnica
♦
vet.
žival, ki doji, zlasti svinja
dojníca
2
-e
ž
(
í
)
zastar.
dojilja
:
najeli so zdravo dojnico
;
služila je za dojnico
dojnína
-e
ž
(
ī
)
v stari Jugoslaviji
denarni prispevek ustanove za bolniško zavarovanje doječim materam:
dojníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dojníce ali dojenje:
dojniška doba
dójnost
-i
ž
(
ọ́
)
vet.
zmožnost, sposobnost za dojenje:
dojnost pri svinji je upadla
dojúžnik
-a
m
(
ȗ
)
nar. zahodnodolenjsko
(dopoldanska) malica:
prinesla je koscem dojužnik
dójva
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
molža
:
mati je bila ravno v hlevu pri dojvi
dók
-a
m
(
ọ̑
)
pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje:
spraviti ladjo v dok
/
ladjo so gradili v doku
♦
navt.
plavajoči dok
na morju
;
suhi dok
na kopnem
//
del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga:
ladja se je zasidrala v doku
dokadíti
-ím
dov.
, dokádil; dokajèn
(
ī í
)
kaditi do konca:
dokaditi cigareto, pipo
/
dokadil je in vstal
dókaj
in
dokàj
prisl.
(
ọ̑; ȁ
)
knjiž.
precej
2
:
od takrat je minilo dokaj let
;
dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih
/
njegova usoda je dokaj žalostna
;
hlevi so urejeni dokaj sodobno
dókajkrat
in
dokàjkrat
prisl.
(
ọ̑; ȁ
)
knjiž.
večkrat
:
dokajkrat tvega življenje
dókajšen
in
dokàjšen -šna -o
prid.
(
ọ̑; ȁ
)
knjiž.
precej velik, precejšen:
maloobmejni promet je bil dokajšen
dókajšnji
in
dokàjšnji -a -e
prid.
(
ọ̑; ȁ
)
knjiž.
precej velik, precejšnji:
dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo
/
delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo
dokapitalizácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
vložitev dodatnega kapitala za povečanje osnovnega:
dokapitalizacija bo podjetju zagotovila denar za nujno potrebne investicije
;
potrditi dokapitalizacijo
;
dokapitalizacija banke
;
postopek dokapitalizacije
dokapitalizacíjski
in
dokapitalizácijski
-a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na dokapitalizacijo:
dokapitalizacijski denar
/
dokapitalizacijski delež
/
cena dokapitalizacijske delnice
dokapitalizíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekon.
ki ima vložen dodatni kapital za povečanje osnovnega:
banka je bila dokapitalizirana z javnimi sredstvi
dokapitalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
vložiti dodatni kapital za povečanje osnovnega:
dokapitalizirati družbo, podjetje
;
banka se je dokapitalizirala z izdajo novih delnic
dokàz
-áza
m
(
ȁ á
)
kar utemeljuje, podpira kako trditev:
vsi dokazi govorijo proti vam
;
manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov
;
predložiti, zbirati dokaze
;
trditev je podprl z dokazi
;
otipljivi, tehtni dokazi
;
dokazi za in proti
;
za to imamo že dovolj dokazov
;
zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen
;
priznal je pod pritiskom dokazov
/
dokaz o strokovnosti
♦
mat.
aritmetični dokaz
pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije
;
direktni dokaz
pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic
;
geometrijski dokaz
pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije
;
indirektni dokaz
pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja
;
pravn.
nasprotni dokaz
s katerim se ovrže kaka trditev
;
obremenilni, razbremenilni dokaz
//
zunanji izraz, znamenje česa:
to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna
;
dokaz ljubezni
;
v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
dokázanost
-i
ž
(
á
)
značilnost dokazanega:
obsodba se opira na popolno dokazanost krivde
dokázati
tudi
dokazáti -kážem
dov.
(
á á á
)
1.
utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi:
dokazati svoj alibi
;
na sodišču je dokazal svojo nedolžnost
;
dokažem ti resnico
;
dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi
;
s pričami je dokazal, da ni kriv
;
neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati
;
statistično se to ne da dokazati
/
to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen
;
dokazati svojo moč
/
lahko ti dokažem laž
/
tega laikom ne bomo dokazali
ne bomo jih mogli prepričati
●
ekspr.
dokazati črno na belem
pisno; neizpodbitno, popolnoma
2.
postati zunanji izraz, znamenje česa:
pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili
dokázan
-a -o:
dokazane trditve
;
krivda je dokazana
;
to je znanstveno dokazano
dokázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na dokaz:
obsežen dokazni material
;
dokazna listina
;
dokazno gradivo, sredstvo
/
njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
♦
pravn.
dokazni postopek
;
dokazno breme
dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
dokazílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki kaj dokazuje:
dokazilna listina
;
zbrati dokazilno gradivo
/
ta pisma nimajo dokazilne moči
/
laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna
dokazílo
-a
s
(
í
)
dokazno sredstvo:
za to imam dokazila
;
poskrbeti za dokazilo
;
neovrgljiva dokazila
/
prošnji priložite dokazilo o izobrazbi
spričevalo, potrdilo
dokazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dokazati:
dokazljiva hipoteza
;
to dejstvo je dokazljivo
;
pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva
dokazljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost dokazljivega:
dokazljivost pravila, trditve
dokazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se dokazuje:
dokazovalni postopek
dokazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dokazovati:
njegovo dokazovanje je pravilno
;
sodnik je zaključil dokazovanje
;
izčrpno dokazovanje
;
dokazovanje v matematiki
;
predmet dokazovanja
dokazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi:
dokazoval je svojo nedolžnost
;
dokazoval je, da ni kriv
;
z uradnim spričevalom dokazovati
;
prepričevalno dokazovati
2.
biti zunanji izraz, znamenje česa:
povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja
;
rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo
/
to nič ne dokazuje
/
primer zgovorno dokazuje napredek
dokazujóč
-a -e:
hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico
;
deduktivno dokazujoča metoda
dokipéti
-ím
dov.
,
tudi
dokípel
(
ẹ́ í
)
1.
kipeti, vreti do konca:
v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti
2.
ekspr.
priti do viška:
strasti so dokipele
dokláda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar se doda k rednim prejemkom, k plači;
dodatek
:
dobivati doklade
;
priznali so mu pravico do posebne doklade
/
draginjska doklada
v stari Jugoslaviji
dodatek zaradi draginje
;
dobiva otroške doklade
otroški dodatek
2.
lokalni dodatek k državni davščini:
plačevati doklado
;
občinske doklade
;
doklada na dohodke
;
doklada od kmetijstva
dokládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dajati, polagati zraven:
dokladati drva na ogenj
dokláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na doklado:
dokladni zavezanec
doklêj
in
doklèj
prisl.
(
ē; ȅ
)
izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje;
do kdaj
1
:
doklej misliš ostati v Ljubljani
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
bomo videli, doklej se bo upiral
doklepáti
-klépljem
dov.
, doklêplji doklepljíte; doklêpal
(
á ẹ́
)
končati klepanje:
končno je doklepal
;
doklepati koso
doklèr
in
dókler
in
dòkler
vez.
(
ȅ; ọ̑; ȍ
)
v časovnih odvisnih stavkih
1.
z nedovršnim glagolom
za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega:
dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati
;
revež bo, dokler bo živ
;
dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige
;
tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
●
upamo, dokler živimo
;
preg.
dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel
v sreči ima človek dosti prijateljev
2.
z zanikanim glagolom
za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem:
gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo
;
varuj otroka, dokler se ne vrne mati
/
ni miru, dokler vse ne spi
/
brez nikalnice:,
star.
žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce
;
zastar.
bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne
(F. Prešeren)
doklíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati:
fanta ni več na doklicu
/
oddaljen na doklic
2.
zastar.
klic
,
klicanje
:
z doklicem ga je opozoril na nevarnost
doklicáj
-a
m
(
ȃ
)
oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati;
doklic
:
ladja je bila na doklicaj oddaljena od brega
doklícati
-klíčem
dov.
, doklícala
in
doklicála
(
í ȋ
)
s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride:
kliče ga, pa ga ne more doklicati
;
sosed je predaleč, da bi ga doklical
;
stražarja so komaj doklicali
/
s težavo je doklical spečega prijatelja
doklícen
-cna -o
(
ȋ
)
pridevnik od doklic:
doklicna razdalja
dokliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s klicanjem dosegati, da se kdo odzove ali pride:
zaman ga je doklicevala
;
tovariši so se doklicevali
dòklič
vez.
(
ȍ
)
nar.
dokler
:
ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil
(I. Potrč)
dokód
in
do kód
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̄
)
izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje:
do kod nameravaš iti
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
tu vidiš, do kod je segala voda
dokóder
in
do kóder
[
dokodər
]
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̑
)
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka:
zapelji, do koder moreš
dokolénica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
gamaša
,
golenica
:
obuti dokolenice
;
praporščak je udarjal s paličico po dokolenicah
dokolénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nav. mn.
nogavica, ki sega do kolen:
nositi zelene dokolenke
;
obuti dokolenke
;
spletla mu je lepe volnene dokolenke
2.
rabi se samostojno ali kot prilastek
oblačilo, ki sega do kolen:
irhaste dokolenke
;
hlače dokolenke
;
suknja dokolenka
3.
nav. mn.,
zastar.
gamaša
,
golenica
:
obul si je čevlje in nataknil dokolenke
dokolénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki sega do kolen:
nosil je dokolenske hlače
;
dokolenska suknja
/
dokolenski škornji
;
dokolenska fotografija
♦
med.
dokolenska mavčna obveza
dokolkováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
dodatno kolkovati:
dokolkovati vlogo
dokomôlčen
-čna -o
[
dokomou̯čən
]
prid.
(
ȏ
)
ki sega do komolcev:
dokomolčne rokavice
/
dokomolčni rokavi
dokomôlčnica
-e
[
dokomou̯čnica
]
ž
(
ȏ
)
med.
obveza, ki sega do komolca:
mavčna dokomolčnica
dokomôlčnik
-a
[
dokomou̯čnik
]
m
(
ȏ
)
nav. mn.,
zastar.
iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav;
narokavnik
:
nataknil si je črne dokomolčnike
dokončánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dokončati:
dokončanje začetih del
;
pooblastila prenehajo z dokončanjem postopka
;
zagotoviti sredstva za dokončanje zdravstvenega doma
dokončáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, izvesti kaj do konca:
slikar je dokončal portret
/
dokončati začeto delo
;
dokončati partijo šaha
;
pravdo smo dokončali
/
učenec je dokončal šolo
●
vznes.
dokončal je svojo življenjsko pot
umrl je
2.
zastar.
skleniti
:
zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán
-a -o:
po dokončanem obredu so se ljudje razšli
;
ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo
;
njeno življenje je dokončano
dokončávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
približevati se koncu dela:
mizarji na stavbi že dokončavajo
/
takrat je dokončaval srednjo šolo
dokônčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
1.
narejen, izveden do konca:
pripraviti dokončni načrt
;
dokončen proizvod
;
dokončna montaža
/
dokončna zmaga
/
delo dobiva dokončno podobo
2.
ki se ne da spremeniti;
nepreklicen
,
neovrgljiv
:
odločba ustavnega sodišča je dokončna
;
sodba je dokončna
/
ustvaril si je dokončno mnenje
;
zavzeti dokončno stališče
●
publ.
o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede
pojav še ni popolnoma raziskan
dokônčno
prisl.
:
dokončno oblikovati
;
kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti
;
dokončno redigirana drama
;
sam.:
nočem trditi kaj dokončnega
;
ni še nič dokončnega
dokončeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
približevati se koncu dela:
ali boš kmalu napravil? Pravkar dokončujem
;
dokončevati risbe
dokônčnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost dokončnega:
dokončnost izdelkov
/
dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja
;
v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela
;
dokončnost odločbe
/
knjiž.
dokončnost pesnikove lirike
dovršenost, popolnost
dokopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, dokôplji dokopljíte,
tudi
dokôpaj dokopájte; dokôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
končati kopanje:
dokopali smo
;
dokopati temelje
2.
kopati do določene meje:
dokopali so do polovice vinograda
;
dokopal je do skale
3.
dodatno, zraven kopati:
dokopal je še del jarka
dokopáti se
s kopanjem priti kam:
komaj se je dokopal skozi sneg v zavetišče
//
ekspr.
s prizadevanjem, trudom priti do česa:
dokopati se do premoženja, do stanovanja
;
dokopati se do časti, oblasti
;
dokopati se do resnice
;
dolgo je trajalo, preden sem se dokopal do tega spoznanja
dokopávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
s prizadevanjem, trudom prihajati do česa:
počasi se je dokopaval do besednih pomenov
;
dokopavati se do spoznanja
dokorêj
prisl.
(
ē
)
zastar.
izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje;
do kdaj
1
:
dokorej ostanete tukaj
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
ne vem, dokorej bom danes delal
dokósiti
1
-im
dov.
(
ọ́
)
končati kosilo:
ko je dokosil, je odšel
dokosíti
2
-ím
dov.
, dokósil; dokošèn
(
ī í
)
1.
končati košnjo:
ko je dokosil, je naložil deteljo na voz
2.
dodatno, zraven nakositi:
voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave
dokováti
-kújem
dov.
, dokovál
(
á ú
)
končati kovanje:
dokoval je in odložil kladivo
dokŕmiti
-im
dov.
,
tudi
dokrmíla
(
ŕ
)
dodati krmo, hrano:
dokrmiti čebele, živino
doksográf
-a
m
(
ȃ
)
zlasti pri starih Grkih
pisec, ki zbira in zapisuje nauke filozofov:
doksologíja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve:
dóktor
-ja
m
(
ọ́
)
1.
najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova:
promovirati za doktorja
;
doktor prava
;
doktor matematičnih ved
;
kandidat je dobil naslov doktorja znanosti
/
častni doktor
naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug
/
kot nagovor
gospod doktor
;
kot pristavek k imenu:
doktor [dr.] Ivan Prijatelj
;
govoril sem z doktor Zarnikom
z doktorjem Zarnikom
;
doktor Korenova
doktorica Korenova
;
doktor Bleiweisove Novice
Novice doktorja Bleiweisa
//
kdor ima doktorski naslov:
zbrali so se sami doktorji biologije
2.
pog.
zdravnik
:
doktor mu je zapisal zdravila
;
poslali so me po doktorja
3.
star.
odvetnik
,
advokat
:
tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego
/
za jezičnega doktorja študira
;
v prid. rabi:
doktor roman
umetniško manj vreden roman iz bolnišničnega življenja
doktoránd
-a
m
(
ā
)
kdor se pripravlja na doktorat:
danes bosta branila disertacijo dva doktoranda
doktorándka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki se pripravlja na doktorat:
razpis štipendij za mlade doktorandke
doktorát
-a
m
(
ȃ
)
1.
doktorski naslov:
za docenta se zahteva doktorat
;
doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti
;
doktorat iz ekonomskih ved
/
za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine
2.
delo, izpit za dosego doktorskega naslova:
delati, narediti doktorat
;
pripravlja se na doktorat
dóktorček
-čka
m
(
ọ́
)
iron.
manjšalnica od doktor:
doktorčki vsakovrstnih ved
dóktorica
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki ima doktorski naslov:
doktorica filoloških ved
2.
pog.
zdravnica
:
bil sem pri doktorici
3.
star.
zdravnikova žena:
doktorírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
doseči, pridobiti si doktorski naslov:
septembra bo doktorirala
;
doktoriral je iz kemije
;
doktoriral je na ljubljanski univerzi
dóktorjev
-a -o
(
ọ́
)
svojilni pridevnik od doktor:
dóktorski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na doktorje:
a)
podelili so mu doktorski naslov
;
doseči doktorsko čast
/
kandidat je oproščen doktorskega izpita
/
doktorska diploma
b)
v teh hribih je doktorska služba precej naporna
/
ekspr.
ima doktorski podpis
težko čitljiv, nerazločen
dóktorstvo
-a
s
(
ọ́
)
doktorski naslov, doktorska čast:
doseči doktorstvo
;
s svojim doktorstvom si tam ne bo dosti pomagal
doktrína
-e
ž
(
ī
)
1.
sistem teorij z določenega področja:
izjava se ne sklada s cerkveno doktrino
;
politična, socialna doktrina
/
Rousseaujeva revolucionarna doktrina
2.
knjiž.
nazor
,
načelo
:
pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino
;
moderne dramaturške doktrine
//
nav. slabš.
togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje:
ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem
/
njegove besede so le suha doktrina
doktrinálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na doktrino:
doktrinalna trditev
/
doktrinalna nasprotja
doktrínar
in
doktrinár -ja
m
(
ȋ; á
)
nav. slabš.
kdor se natančno, togo drži doktrine:
ni nikak doktrinar
;
ozkosrčen doktrinar
;
doktrinarji in dogmatiki
doktrinárec
-rca
m
(
ȃ
)
doktrinar
:
ozkosrčen doktrinarec
doktrináren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na doktrino:
doktrinarna razlaga zakona
;
trditev doktrinarnega krščanstva
/
slabš.:
profesorjeva doktrinarna vnema
;
znanost ne sme biti doktrinarna
doktrinárno
prisl.
:
govori suho, doktrinarno
doktrinárnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost doktrinarnega:
doktrinarnost razprave
doktrínarski
in
doktrinárski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na doktrinarje:
doktrinarsko mišljenje
;
ostro je kritiziral njegovo doktrinarsko stališče
doktrínarstvo
in
doktrinárstvo -a
s
(
ȋ; ȃ
)
nav. slabš.
doktrinarsko mišljenje ali ravnanje:
bojevati se proti doktrinarstvu
;
fanatično doktrinarstvo
dokúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
skuhati do konca:
fižol je trd, treba ga je še dokuhati
dokumènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
listina z uradno veljavnostjo:
dokumenti so v redu
;
predložiti je treba osebno izkaznico in druge dokumente
;
ponarediti, pregledati dokumente
;
ni se mogel zaposliti, ker ni imel potrebnih dokumentov
;
ustavni dokument
;
dokument o šolanju
/
deklaracija je dokument mednarodnega značaja
2.
kar kaže, potrjuje resničnost ali obstoj česa:
našli so tudi obremenilne dokumente
;
zgodovinski dokument
;
pren.
narodopisno blago je dokument ljudske kulture
;
ta drama je dokument svoje dobe
3.
rač.
na nosilcu podatkov shranjena datoteka, zlasti kot rezultat predhodne obdelave v urejevalniku (besedil):
elektronski, spletni dokumenti
;
pretvorba dokumentov
;
skeniranje, tiskanje dokumentov
;
čarovnik za spajanje dokumentov
/
povečati prostor za shranjevanje dokumentov
dokumentácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od dokumentirati:
trditev je potrebna dokumentacije
;
obširna, vsestranska dokumentacija
/
ekonomska dokumentacija
//
dokumenti
,
listine
:
vojaška dokumentacija
;
dokumentacija poslanega blaga
2.
podatki in strokovna literatura v zvezi z določenim delom, vprašanjem:
za gradnjo šole so že pripravili potrebno dokumentacijo
;
za investicijske kredite je treba predložiti izčrpno dokumentacijo
;
izdelati, overiti tehnično dokumentacijo
;
objavili so dokumentacijo o podelitvi Nobelovih nagrad
//
zbiranje takih podatkov in literature:
dokumentacija se je v zadnjem času močno razmahnila
/
oddelek za dokumentacijo
dokumentacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dokumentacijo:
publikacija ima predvsem dokumentacijski značaj
/
dokumentacijski viri
;
dokumentacijsko gradivo
/
dokumentacijska služba
dokumentalíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor opravlja dokumentacijo:
dokumentalisti in informatorji
;
razpisati delovno mesto dokumentalista za tehnično dokumentacijo
dokumentárec
-rca
m
(
ȃ
)
publ.
dokumentarni film:
nagradili so dva najboljša dokumentarca
;
barvni dokumentarec o himalajskih vzponih
;
režiser je avtor številnih dokumentarcev
dokumentáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se kaj dokumentira, utemeljuje:
dokumentarni podatki
;
zbiranje dokumentarnega gradiva
/
delo ima razen umetniške vrednosti še dokumentaren pomen
/
dokumentarni film
film iz posnetkov, narejenih v kraju, času, v katerem se dejanje godi
dokumentáričen
-čna -o
prid.
(
á
)
dokumentaren
:
dokumentarično gradivo
/
njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen
;
razstava ima dokumentarično vrednost
dokumentárično
prisl.
:
delo dokumentarično prikazuje zgodovinske dogodke
dokumentáričnost
-i
ž
(
á
)
dokumentarnost
:
nehotena dokumentaričnost knjige
dokumentaríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
ustvarjalec dokumentarnih filmov:
to je sijajen dokumentarist
;
film znanega dokumentarista
2.
dokumentalist
:
razpisati mesto dokumentarista
dokumentárnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost dokumentarnega:
roman je dragocen tudi zaradi svoje dokumentarnosti
;
zgodovinska dokumentarnost umetnine
dokumênten
-tna -o
prid.
(
ē
)
ki je za dokumente:
tovarna dokumentnega papirja
dokumentíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dokumentirati:
dokumentiranje odločbe
/
dokumentiranje književnosti
dokumentíranost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost dokumentiranega:
delo je še posebno pomembno zaradi svoje dokumentiranosti
dokumentírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izpričati, podpreti kaj z dokumenti, utemeljiti:
gradivo je treba dokumentirati
;
dokumentirati prošnjo, vlogo
;
dokumentirati podatke z risbami in grafikoni
;
statistično dokumentirati gospodarsko stanje
/
svoja proučevanja je tudi fotografsko dokumentiral
;
pren.
to delo dobro dokumentira svojo dobo
dokumentíran
-a -o:
predlogi so zadostno dokumentirani
;
razprava je obširno dokumentirana
dokúp
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od dokupiti:
posestvo je povečal z dokupom travnika
dokupíti
in
dokúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
dodatno, zraven kupiti:
blaga si vzel premalo, treba ga bo še dokupiti
/
ker je bila slaba letina, so morali živež dokupiti
●
dokupiti leta
prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan
;
star.
nevesti so dokupili leta
dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti
dokupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dodatno, zraven kupovati:
dokupoval je pašnike in njive
/
sami pridelajo premalo, zato morajo živež dokupovati
dokvalifikácija
-e
ž
(
á
)
dopolnilna kvalifikacija:
tečaj za dokvalifikacijo bolničarjev
dól
1
-a
[
tudi
dôu̯
]
m
,
mest. mn. stil.
doléh
(
ọ̑; ȏ ọ̑
)
star.
dolina
:
doli in drage
;
potok teče po dolu
;
globok dol
/
pesn.
dol in breg
●
ekspr.
zvonjenje se razlega čez hrib in dol
daleč naokoli
♦
fiz.
valovni dol
točka v valu, v kateri je odmik navzdol največji
;
geogr.
dol
manjša, navadno stranska dolina
dôl
2
prisl.
(
ó
)
izraža gibanje ali smer proti nižjemu kraju;
ant.
gor
:
hoditi po stopnicah gor in dol
;
dol poglej
;
stopiti (s kolesa) dol
/
pisati tanko gor, debelo dol
/
s prislovnim določilom kraja:
preselil se je tja dol na ravnino
;
zapihalo je od hribov dol
;
zavirati dol po klancu
;
pot zavije dol proti reki
;
ekspr.
lasje ji segajo dol do ramen
prav do ramen
//
v medmetni rabi
izraža čustvo odpora, nasprotovanja, zahtevo po odstranitvi:
dol korupcija
;
dol z vlado
●
star.
če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol
se bo zelo razjezil
;
na nas gleda od zgoraj dol
zviška, zaničljivo
;
hodi po sobi gor in dol
sem in tja
;
pog.
jedi ne spravi dol
ne more zaužiti
;
pog.,
ekspr.
pred takim junakom klobuk dol
vsa čast mu
;
gor – dol
pog.
en evro gor ali dol, kaj bi gledal na to
naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš
;
ekspr.
zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati
čeprav ti bo morda zameril
;
ekspr.
eden dol, drugi gor – je že tako na svetu
sreča ni stalna
;
preg.
zdravje po niti gor, po curku dol
zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
dolágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dajati, polagati zraven:
dolagati drva v peč
dólar
tudi
dolár -ja
m
(
ọ̄; ȃ
)
denarna enota Združenih držav Amerike, Kanade in nekaterih drugih držav:
podjetje je izvozilo za tristo tisoč dolarjev izdelkov
/
ameriški, kanadski dolar
♦
fin.
obračunski dolar
dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
šop dolarjev
dólarček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od dolar:
šušteči dolarčki
;
milijon dolarčkov
dólarski
tudi
dolárski -a -o
prid.
(
ọ̄; ȃ
)
nanašajoč se na dolar:
dolarska valuta, vrednost
/
ekspr.:
dolarski magnat
;
dolarska civilizacija
civilizacija, ki upošteva, ceni le denar
dôlb
-a
[
dou̯b-
]
m
(
ȏ
)
zastar.
izdolbina
dôlbec
-bca
[
dou̯bəc
]
m
(
ȏ
)
kdor dolbe:
dolbeníca
-e
[
dou̯benica
]
ž
(
í
)
zastar.
dolbenka
dôlbenje
-a
[
dou̯benje
]
s
(
ó
)
glagolnik od dolbsti:
dolbenje debel
/
dolbenje v skale
dôlbenka
-e
[
dou̯benka
]
ž
(
ȏ
)
preprost čoln, izdolben iz enega debla:
peljati se v dolbenki
dolbílce
-a
[
dou̯bilce
]
s
(
ī
)
manjšalnica od dolbilo:
graversko dolbilce
;
koničasto dolbilce
dolbílen
-lna -o
[
dou̯bilən
]
prid.
(
ȋ
)
s katerim se dolbe:
dolbilni stroj
dolbílo
-a
[
dou̯bilo
]
s
(
í
)
orodje za dolbenje:
čevljarsko, mizarsko dolbilo
;
dolbila in dleta
dolbína
-e
[
dou̯bina
]
ž
(
í
)
star.
vdolbina
:
plitva dolbina
;
vzbokline in dolbine
;
dolbina v skali
/
dolbine za kipe v zidu
dolbínast
-a -o
[
dou̯binast
]
prid.
(
í
)
podoben vdolbini:
dolbinasto okno
dolbínica
-e
[
dou̯binica
]
ž
(
í
)
manjšalnica od dolbina:
dolbinice in razpoke v skali
dolbník
-a
[
dou̯bnik
]
m
(
í
)
teh.
stroj za dolbenje:
dolbnják
-a
[
dou̯bnjak
]
m
(
á
)
star.
dolbilo
:
vztrajno je tolkel z batom po dolbnjaku
dôlbsti
dôlbem
[
dou̯psti
]
nedov.
, dôlbite
in
dolbíte
(
ó
)
1.
izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj:
žagati in dolbsti
;
dolbsti les
;
dolbsti z dletom
//
z dolbenjem delati, oblikovati:
dolbsti luknjo
;
dolbsti žlice
/
ekspr.
v lica so se ji dolble jamice
2.
spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči:
dolbsti kamenčke iz zidu
dolce
[
dólče
]
prisl.
(
ọ̑
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
nežno
dólček
-čka
[
tudi
dôu̯čək
]
m
(
ọ̑; ȏ
)
manjšalnica od dolec:
dólec
-lca
[
tudi
dôu̯ca
]
m
(
ọ̑; ȏ
)
majhna dolina, dolinica:
griči in dolci Gorjancev
dólek
-lka
m
(
ọ̑
)
alp.
raven ali rahlo nagnjen svet, ki je na eni strani odprt proti še nižji dolini:
bivakirali so v dolku
dolénjec
-jca
m
(
ẹ́
)
1.
prebivalec spodnjega, dolnjega konca vasi:
zbrali so se gorenjci in dolenjci
2.
dolenjsko vino:
pila sta dolenjca
3.
pog.
vlak, ki vozi na Dolenjsko:
voziti se z dolenjcem
dolénji
stil.
dólenji -a -e
prid.
(
ẹ̄; ọ̑
)
zastar.
ki leži, je nižje;
spodnji
:
dolenji konec vasi
/
dolenje dežele
južne
/
Dolenja vas
dólenjka
in
dolénjka -e
ž
(
ọ̑; ẹ́
)
nar.
nabrano spodnje krilo, ki se v pasu priveže:
dolénjski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na Dolenjce ali Dolenjsko:
gričevnata dolenjska pokrajina
;
dolenjske izletniške točke
;
star.
mahniti jo na dolenjsko stran
Dolenjsko
/
dolenjska šegavost
;
dolenjsko narečje
/
dolenjsko vino
/
dolenjski vlak
vlak, ki vozi na Dolenjsko
dolénjščina
-e
ž
(
ẹ́
)
dolenjsko narečje:
govori v dolenjščini
;
vpliv dolenjščine na knjižni jezik
dolèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
dosega cilja z letom:
dolet divjih rac
;
dolet letala na letališče
/
na letališču so uredili progo za dolet
za pristajanje
dolétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
leteč dosegati cilj:
ptice so doletale in odletale
/
race doletajo
doletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
leteč dosegati cilj:
vrane doletavajo in odletavajo
;
pren.
zaslišal je zvonjenje, ki je doletavalo z vetrom
doléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
polnoleten
:
sin bo že kmalu doleten
;
postati doleten po zakonu
doletéti
-ím
dov.
, dolêtel
(
ẹ́ í
)
1.
nav. 3. os.
izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja:
družino je doletela nesreča
;
ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi
;
doletel ga je nepričakovan poraz
;
kjerkoli te lahko doleti smrt
/
učenca je doletela zaslužena kazen
;
to je najhujše, kar nas more doleteti
/
doletela ga je velika čast, sreča
doživel je veliko čast, srečo
/
mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda
2.
star.
prileteti
:
z juga so doletele ptice
doletévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nav. 3. os.
izraža večkraten nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja:
pogosto nas doletevajo težave
doletíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer letalo pristane:
helikopter je končno našel doletišče
dolétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
polnoletnost
:
doseči doletnost
dôlg
1
-á
[
dou̯g-
]
m
,
tož. mn. stil.
dolgé
(
ȏ
)
1.
kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju:
dolg se je iz leta v leto večal
;
črtali so mu dolg
;
plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg
;
posestvo je brez dolga
;
državni dolg
;
javni dolg
stanje obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine
;
notranji dolg
stanje obveznosti do pravnih ali fizičnih oseb iste države
;
vojni dolg
/
imeti dolg
;
ekspr.:
izkopati se iz dolgov
;
lesti, zabresti v dolgove
//
kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm:
vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove
;
oživljanje starih del je njen moralni dolg
;
dolg do domovine
2.
star.
krivda
,
greh
:
smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
●
dela dolgove
ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja
;
vzeti kaj na dolg
ne plačati takoj
;
sem na dolgu z odgovorom
nisem še odgovoril, odpisal
;
s stanarino bom ostal še na dolgu
je ne bom še poravnal
;
ekspr.
do vratu tiči v dolgovih
zelo je zadolžen
;
preg.
obljuba dela dolg
kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦
ekon.,
fin.
dolg je dospel v plačilo
;
pravn.
častni dolg
katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost
;
neizterljivi dolg
;
rel.,
v očenašu
odpusti nam naše dolge
dôlg
2
-a -o
stil.
-ó
[
dou̯g-
]
prid.
, dáljši
(
ȏ ó
)
1.
ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost;
ant.
kratek
:
dolg hodnik
;
stopa z dolgimi koraki
;
nosi zelo dolge lase
;
pes z dolgimi visečimi uhlji
;
zadnji predor je bil izredno dolg
;
dolga cesta
;
dolga palica, vrv
;
vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti
/
ima dolg obraz
podolgovat
;
ekspr.
fant je res dolg
zelo velik in suh
;
dolg kakor prekla
/
šalj.
Ljubljana je bila takrat še dolga vas
majhno, provincialno mesto
/
dolga večerna obleka
obleka, ki sega (skoraj) do tal
;
dolge hlače
hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
/
avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči
luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
//
obširen
,
obsežen
:
v zadnji številki je objavil o tem dolg članek
;
dolga pesem
;
napisal mu je dolgo pismo
2.
z izrazom količine
ki izraža razsežnost med skrajnima koncema:
stavba je dolga dvajset metrov
;
kilometre dolg sprevod
;
meter, pol sežnja dolg
3.
ki traja razmeroma veliko časa:
dolgi zimski večeri
;
dolga bolezen
;
jesen je bila dolga in lepa
;
utrujen od dolge poti
;
dolgo deževje, življenje
/
ozrl se je za njo z dolgim pogledom
;
dolg poljub
/
pil je z dolgimi požirki
/
po dolgem času sta se spet srečala
;
dolg rok
//
s časovno enoto
ki se zdi, da traja veliko časa:
čaka ga že dolge mesece
;
dan mi je bil strašno dolg
;
dolgo uro je premišljeval
celo
;
tiste ure so bile zelo dolge
;
od tedaj so pretekla že dolga leta
mnogo let
4.
z izrazom količine
ki izraža razsežnost v času:
predavanje je lahko dolgo največ deset minut
;
dolg čas
bilo mu je zelo dolg čas
dolgčas
;
od dolgega časa je ves bolan
od dolgočasja
●
slabš.
imeti dolg jezik
biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti
;
ekspr.
oditi z dolgim nosom
osramočen; ne da bi kaj opravil
;
ekspr.
narediti dolg obraz
z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost
;
evfem.
imeti dolge prste
krasti
;
pog.
mesec je še dolg
treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače
;
pog.
saj ne bova dolga
hitro bova opravila, se pogovorila
;
pog.,
ekspr.
je širši kot daljši
zelo debel
;
ekspr.
padel je, kakor je dolg in širok
tako, da je bil ves na tleh
;
ekspr.
dolgi lasje – kratka pamet
ženske niso posebno pametne, razsodne
;
preg.
ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera
vsaka stvar se kdaj konča
;
preg.
dolga bolezen, gotova smrt
♦
jezikosl.
dolg glas
;
dolgi nedoločnik
nedoločnik na -ti ali -či
;
navt.
ladja dolge plovbe
ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih
;
rad.
dolgi valovi
radijski valovi z valovno dolžino od 1000 do 2000 m
;
šport.
tek na dolge proge
tek na razdaljo, večjo od 1500 m
dôlgo
prislov od dolg:
dolgo smo ga čakali
;
ljudje že dolgo govorijo o tem
;
dolgo je ostal doma
;
ne dolgo potem se ga je spomnil
nedolgo
;
ekspr.
tega ne bom več dolgo prenašal
;
že dolgo časa ni bilo dežja
;
ekspr.
dolgo v noč ni mogla zaspati
/
v povedni rabi
dolgo je še do večera
//
izraža trajanje sploh:
kako dolgo boš ostal tukaj
/
ekspr.
uro dolgo ga je čakal
●
evfem.
slab je, ne bo dolgo
kmalu bo umrl
;
pog.
to imam že dolgo na jeziku
že zdavnaj sem hotel povedati
♦
jezikosl.
dolgo naglašen samoglasnik
dôlgi
-a -o
sam.
:
pog.
še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo
;
časopis je na dolgo pisal o tem
;
pripoveduje na dolgo in široko
zelo obširno, s številnimi podrobnostmi
;
nevihta ni ponehala za dolgo
;
po dolgem jih je le pregovoril
;
prerezati kumaro po dolgem;
prim.
daljši
,
dalj
2
,
dalje
,
dlje
dolgájsica
-e
[
dou̯gajsica
]
ž
(
ȃ
)
pesn.,
v zvezi
srajčica dolgajsica
dolga srajčka:
Vsi [angeli] v srajčicah dolgajsicah oblečeni dostojno
(O. Župančič)
dolgàn
in
dolgán -ána
[
dou̯gan
]
m
(
ȁ á; ȃ
)
star.
dolgin
dôlgčas
-a
[
dou̯kčas
]
m
(
ȏ
)
duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave:
fanta je mučil dolgčas
;
čutiti, občutiti dolgčas
;
po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval
/
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dolgčas mi je
;
v mestu mi je bilo zelo dolgčas
;
med predstavo mu je postalo dolgčas
/
dolgčas mi je bilo po prijatelju
pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti
/
vse te neumnosti dela iz dolgčasa
dolgega časa
//
ekspr.
okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje:
ne mara v hribe, v tisti dolgčas
;
kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca
/
tukaj je grozen dolgčas
●
pri nas ni nikoli dolgčas
zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi
;
ekspr.
v tem kraju ima dolgčas mlade
je (zmeraj) dolgočasno, pusto
;
ekspr.
jesti sam krompir in repo je res dolgčas
ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo
;
ekspr.
pasti, preganjati, prodajati dolgčas
dolgočasiti se
;
ekspr.
preganjati dolgčas
ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
dôlgež
-a
[
dou̯gež-
]
m
(
ȏ
)
star.
dolgin
dolgín
-a
[
dou̯gin
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
zelo velik in suh človek:
prišel je tudi tisti dolgin
;
neki dolgin mi je stopil na nogo
dolgínast
-a -o
[
dou̯ginast
]
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
zelo velik in suh:
dolginast mladenič, vojak
;
ta otrok je tako čudno dolginast
dolgínka
-e
[
dou̯ginka
]
ž
(
ȋ
)
ekspr.
zelo velika in suha ženska:
kdo pa je tista dolginka?
dolgínski
-a -o
[
dou̯ginski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolgine:
dolginska postava
/
dolginski možak
dolginast
dolgo...
[
dou̯go
]
prvi del zloženk
nanašajoč se na dolg
2
:
dolgobrad, dolgobrk, dolgolasec
;
dolgotrajen, dolgovezen
dolgobrád
in
dolgobràd -áda -o
[
dou̯gobrad-
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima dolgo brado:
star dolgobrad možak
dolgobrádec
-dca
[
dou̯gobradəc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima dolgo brado:
krčmar je bil umazan dolgobradec
dolgobŕk
-a -o
[
dou̯gobərk
]
prid.
(
ȓ r̄
)
ki ima dolge brke:
dolgobrki možakarji
dolgobŕkec
-kca
[
dou̯gobərkəc
]
m
(
ȓ
)
ekspr.
kdor ima dolge brke:
dolgocéven
-vna -o
[
dou̯gocevən
]
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima dolgo cev:
tlačil je tobak v svojo dolgocevno pipo
/
dolgoceven top
;
dolgocevna puška
dolgocévka
-e
[
dou̯goceu̯ka
]
ž
(
ẹ̑
)
rabi se samostojno ali kot prilastek
kar ima dolgo cev:
kadil je pipo dolgocevko
/
(puška) dolgocevka
dolgocvéten
-tna -o
[
dou̯gocvetən
]
prid.
(
ẹ̑
)
bot.,
v zvezi
dolgocvetni jeglič
jeglič z dolgo venčno cevjo, rastoč na planinskih tratah, Primula halleri:
dolgočásen
-sna -o
[
dou̯gočasən
]
prid.
, dolgočásnejši
(
á ā
)
ki povzroča, ustvarja dolgočasje:
dolgočasen članek, film
;
dolgočasen jesenski dan
;
ta kraj je dolgočasen
;
njegovo delo je zelo dolgočasno
;
življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno
/
dolgočasen človek
/
fant z dolgočasnim obrazom
dolgočásno
prisl.
:
dolgočasno govoriti
/
v povedni rabi
bilo mu je dolgočasno
dolgočásenje
-a
[
dou̯gočasenje
]
s
(
á
)
glagolnik od dolgočasiti:
dolgočasenje ob nezanimivi knjigi
/
ta govor je samo dolgočasenje poslušalcev
dolgočásiti
-im
[
dou̯gočasiti
]
nedov.
(
á ȃ
)
povzročati komu dolgčas:
govornik je dolgočasil poslušalce
;
dolgočasiš me s to statistiko
dolgočásiti se
čutiti, občutiti dolgčas:
na plesu se je dolgočasila
;
pri takih pogovorih se vedno zelo dolgočasi
dolgočásje
-a
[
dou̯gočasje
]
s
(
ȃ
)
duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave:
mori ga dolgočasje
;
to dela samo iz dolgočasja
;
v tem kraju bi umrl od dolgočasja
;
neznosno dolgočasje
;
dolgočasje zimskih večerov
/
njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja
/
natisnili so tako dolgočasje
dolgočasno besedilo
●
ekspr.
preganjati dolgočasje
ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
dolgočásnež
-a
[
dou̯gočasnež-
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
dolgočasen človek:
pusti ga pri miru, tega dolgočasneža
dolgočásnica
-e
[
dou̯gočasnica
]
ž
(
ȃ
)
ekspr.
dolgočasna ženska:
oh, ta dolgočasnica!
dolgočásnost
-i
[
dou̯gočasnost
]
ž
(
á
)
lastnost, značilnost dolgočasnega:
dolgočasnost mesta, zgodbe
/
vsem je že presedala njegova dolgočasnost
dolgočasováti
-újem
in
dolgočásovati -ujem
[
dou̯gočasovati
]
nedov.
(
á ȗ; ā
)
star.
dolgočasiti se:
še boš dolgočasovala
/
te zgodbe so ga vedno bolj dolgočasovale
dolgočasile
dolgodlák
in
dolgodlàk -áka -o
[
dou̯godlak
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima dolgo dlako:
dolgodlak pes
;
dolgodlaka mačka
/
dolgodlak kožuh
dolgodlákar
-ja
[
dou̯godlakar
]
m
(
ȃ
)
žival z dolgo dlako, navadno pes:
goji dolgodlakarje in kratkodlakarje
♦
lov.
nemški dolgodlakar
rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako
dolgodlákec
-kca
[
dou̯godlakəc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
žival z dolgo dlako:
pred hišo je sedel črn dolgodlakec
dolgodnévnica
-e
[
dou̯godneu̯nica
]
ž
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje nad dvanajst ur dnevne svetlobe:
dolgodôben
-bna -o
[
dou̯godobən
]
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
dolg
2
,
dolgotrajen
:
dolgodobno suženjstvo
dolgoglàv
in
dolgogláv -áva -o
[
dou̯goglav-
]
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
antr.
ki ima dolgo in ozko glavo:
dolgoglav človek
/
dolgoglava lobanja
dolgoglávec
-vca
[
dou̯goglavəc
]
m
(
ȃ
)
antr.
človek z dolgo in ozko glavo:
stari Slovani so bili pretežno dolgoglavci
dolgoglávost
-i
[
dou̯goglavost
]
ž
(
ā
)
antr.
značilnost človeka z dolgo in ozko glavo:
dolgogrív
-a -o
[
dou̯gogriv-
]
prid.
(
ȋ ī
)
ki ima dolgo grivo:
dolgogriv konj, lev
/
dolgogriva glava
/
slabš.
visok in dolgogriv fant
dolgolas
dolgogrívec
-vca
[
dou̯gogrivəc
]
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor ima dolge lase:
tisti dolgogrivec ga je naščuval
dolgohláčnik
-a
[
dou̯gohlačnik
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi dolge hlače:
suhopet dolgohlačnik
dolgojezíčen
-čna -o
[
dou̯gojezičən
]
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
ki veliko govori, opravlja:
kaj vse so si izmislile te dolgojezične ženske
dolgojezíčnež
-a
[
dou̯gojezičnež-
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor veliko govori, opravlja:
tak dolgojezičnež je
dolgokljún
1
-a
[
dou̯gokljun
]
m
(
ȗ
)
ekspr.
ptič z dolgim kljunom:
dolgokljún
2
-a -o
[
dou̯gokljun
]
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima dolg kljun:
dolgokljune rečne ptice
/
dolgokljun čoln
dolgokocínast
-a -o
[
dou̯gokocinast
]
prid.
(
í
)
ki ima dolge kocine, dlake:
dolgokocinasta žival
/
dolgokocinast kožuh
dolgokrák
in
dolgokràk -áka -o
[
dou̯gokrak
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima dolge krake, noge:
dolgokrak pajek
;
dolgokraka ptica, žaba
/
ekspr.
dolgokrak fantič
dolgokríl
-a -o
[
dou̯gokril
]
prid.
(
ȋ ī
)
1.
ki ima dolga krila, dolge peruti:
dolgokrile ptice
2.
knjiž.
ki nosi dolgo krilo:
dolgokrile žene
dolgolás
in
dolgolàs -ása -o
[
dou̯golas
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima dolge lase:
mlad, dolgolas fant
/
dolgolasa glava
dolgolásec
-sca
[
dou̯golasəc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima dolge lase:
tistega dolgolasca si je izbrala
dolgoláska
-e
[
dou̯golaska
]
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki ima dolge lase:
simpatična dolgolaska
;
pren.,
pesn.
breza dolgolaska
dolgoléten
-tna -o
[
dou̯goletən
]
prid.
(
ẹ̑
)
ki traja mnogo let:
dolgoleten boj
;
dolgoletna praksa
;
dolgoletno delo
;
veže naju dolgoletno prijateljstvo
/
dolgoletne izkušnje
dolgolíčen
-čna -o
[
dou̯goličən
]
prid.
(
ī ȋ
)
star.
ki ima dolg, podolgovat obraz:
dolgoličen starec
dolgolíst
-a -o
[
dou̯golist
]
prid.
(
ȋ ī
)
dolgolisten
:
dolgolista palma
dolgolísten
-tna -o
[
dou̯golistən
]
prid.
(
ȋ
)
ki ima dolge liste:
dolgolistna palma
♦
bot.
dolgolistni jetičnik
;
dolgolistna meta
dolgometrážec
-žca
m
(
ȃ
)
film. žarg.
dolgometražni film
:
za glavno nagrado med dolgometražci se je potegovalo trinajst filmov
dolgometrážen
-žna -o
[
dou̯gometražən
]
prid.
(
ȃ
)
film.,
v zvezi
dolgometražni film
film, ki je dolg več kot 1.800 m in traja približno uro in pol:
podelili so nagrado za najboljši dolgometražni film
dolgometrážnik
-a
[
dou̯gometražnik
]
m
(
ȃ
)
film.
dolgometražni film:
kratki filmi so bili prikazani v odmorih med dolgometražniki
dolgonóg
-a -o
[
dou̯gonog-
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima dolge noge:
fant je suh in dolgonog
;
dolgonoga ženska
/
dolgonoga žirafa
♦
zool.
dolgonogi pajek
pajek z dolgimi nogami, ki živi v hišah, Pholcus phalangoides
dolgonós
-a -o
[
dou̯gonos
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima dolg nos:
dolgonos deček
;
ženska je bila majhna in dolgonosa
dolgonósec
-sca
[
dou̯gonosəc
]
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor ima dolg nos:
kako se mi je posmehoval ta dolgonosec!
dolgonóska
-e
[
dou̯gonoska
]
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
ženska, ki ima dolg nos:
oženil se je s tisto dolgonosko
;
pren.,
pesn.
goska dolgonoska
dolgonóžec
-žca
[
dou̯gonožəc
]
m
(
ọ̑
)
ekspr.
žival z dolgimi nogami:
dolgonóžen
-žna -o
[
dou̯gonožən
]
prid.
(
ọ̄
)
dolgonog
:
dolgonožen komar
dolgopecljàt
-áta -o
[
dou̯gopecljat
]
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima dolg pecelj:
dolgopecljati listi, plodovi
/
dolgopecljat cvet
♦
bot.
dolgopecljati brest
brest, s plodovi na dolgih pecljih, Ulmus laevis
dolgopérnat
-a -o
[
dou̯gopernat
]
prid.
(
ẹ̑
)
dolgolisten
:
dolgopernate palme
dolgopét
in
dolgopèt -éta -o
[
dou̯gopet
]
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
star.
dolgonog
:
dolgopet deček
;
starec je bil dolgopet in suh
dolgopétec
-tca
[
dou̯gopetəc
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor ima dolge noge:
tisti suhljati dolgopetec
dolgopétež
-a
[
dou̯gopetež-
]
m
(
ẹ̑
)
dolgopetec
:
ta dolgopetež mi je pobegnil
dolgopétka
-e
[
dou̯gopetka
]
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki ima dolge noge:
molči, dolgopetka suha!
dolgoprogáš
-a
[
dou̯goprogaš
]
m
(
á
)
šport. žarg.
športnik, ki tekmuje v teku na dolge proge:
zmagal je naš dolgoprogaš
/
konj dolgoprogaš
ki dirka na razdalji, večji od 3000 m
dolgoprogášica
-e
[
dou̯goprogašica
]
ž
(
á
)
šport. žarg.
športnica, ki tekmuje v teku na dolge proge:
slovenska dolgoprogašica
;
najboljša uvrstitev naše dolgoprogašice
dolgopŕst
-a -o
[
dou̯gopərst
]
prid.
(
ȓ r̄
)
1.
ki ima dolge prste:
nežna, dolgoprsta roka
2.
evfem.
kradljiv
,
tatinski
:
prijeli so dolgoprstega nepridiprava
;
dolgoprsta druščina
dolgopŕsten
-tna -o
[
dou̯gopərstən
]
prid.
(
ȓ
)
1.
ki ima dolge prste:
dolgoprstne roke
2.
evfem.
kradljiv
,
tatinski
:
dolgoprstni fant
dolgopŕstnež
-a
[
dou̯gopərstnež-
]
m
(
ȓ
)
evfem.
tat
,
kradljivec
:
dolgoprstneži so okradli zlatarno
;
nevaren dolgoprstnež
dolgopŕstnica
-e
[
dou̯gopərstnica
]
ž
(
ȓ
)
evfem.
tatica
,
kradljivka
:
prijeli so premeteno dolgoprstnico
dolgorásel
-sla -o
[
dou̯gorasəu̯
]
prid.
(
ā á
)
ki je dolge, visoke rasti:
dolgoraslo dekle
/
dolgorasli lasje
dolgorép
in
dolgorèp -épa -o
[
dou̯gorep
]
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima dolg rep:
dolgorep konj, pav
;
tam se po drevju podijo pisane ptice in dolgorepe opice
/
dolgorepa papiga
dolgorépec
-pca
[
dou̯gorepəc
]
m
(
ẹ̑
)
zool.
1.
nav. mn.
višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in dobro razvitim zadkom, Macrura:
k dolgorepcem prištevamo tudi potočnega raka
2.
v zvezi
lunj dolgorepec
ptica ujeda, ki živi v pustinjah vzhodne Evrope in srednje Azije, Circus macrourus:
dolgorépka
-e
[
dou̯gorepka
]
ž
(
ẹ̑
)
zool.
1.
majhna ptica pevka z dolgim repom, Aegithalos caudatus:
jata drobnih dolgorepk
2.
divja raca z dolgimi srednjimi peresi v repu, Anas acuta:
dolgorés
-a -o
[
dou̯gores
]
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.
ki ima dolge rese, resice:
dolgores šal
/
dolgorese oči
dolgorílčen
-čna -o
[
dou̯goriu̯čən
]
prid.
(
ȋ
)
ki ima dolg rilec:
dolgorilčni sloni
♦
čeb.
dolgorilčna čebela
čebela, ki ima dolg rilček
dolgorílec
-lca
[
dou̯goriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
žival z dolgim rilcem:
ustrelil je velikega dolgorilca
dolgoróčen
-čna -o
[
dou̯goročən
]
prid.
, dolgoróčnejši
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dolg rok:
najeti dolgoročni kredit
;
dolgoročno posojilo
/
dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva
;
skleniti dolgoročni trgovinski sporazum
;
dolgoročne investicije, pogodbe
;
dolgoročna napoved vremena
za daljši čas
/
brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek
ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo
//
dolgotrajen
:
dolgoročna brezposelnost
;
dolgoročno zdravljenje
dolgoróčnost
-i
[
dou̯goročnost
]
ž
(
ọ̑
)
značilnost dolgoročnega:
dolgoročnost posojila
dolgoróg
-a -o
[
dou̯gorog-
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima dolge roge:
dolgorog jelen
;
dolgorogi voli
dolgorók
-a -o
[
dou̯gorok
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima dolge roke:
fant je dolgonog in dolgorok
dolgorún
-a -o
[
dou̯gorun
]
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
ki ima dolgo runo, dlako:
trop dolgorunih ovc
dolgosrájčnik
-a
[
dou̯gosrajčnik
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi dolgo srajco, navadno otrok:
mali dolgosrajčniki
dolgóst
-i
[
dou̯gost
]
ž
(
ọ̑
)
zastar.
dolžina
:
izmeriti dolgost in debelost predmeta
/
članka zaradi njegove dolgosti niso natisnili v celoti
/
star.
dolgost življenja
dolgostásen
-sna -o
[
dou̯gostasən
]
prid.
(
ā
)
knjiž.
vitek
,
visokorasel
:
dolgostasno dekle
dolgostêbeln
-a -o
[
dou̯gostebələn
in
dou̯gostebəln
]
prid.
(
ȇ
)
ki ima dolgo steblo:
dolgostebelne rože
dolgósten
-tna -o
[
dou̯gostən
]
prid.
(
ọ̑
)
star.
dolžinski
:
dolgostna mera
dolgosúknjar
-ja
[
dou̯gosuknjar
]
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor nosi dolgo suknjo:
kdo pa je tisti dolgosuknjar
dolgosúknjež
-a
[
dou̯gosuknjež-
]
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor nosi dolgo suknjo:
bradat dolgosuknjež
dolgotrájen
-jna -o
[
dou̯gotrajən
]
prid.
, dolgotrájnejši
(
ā
)
ki traja dolgo časa:
dolgotrajna bolezen
;
dolgotrajno deževje
;
dolgotrajni postopki na sodiščih
/
to bo dolgotrajnejši proces
ki bo trajal razmeroma dolgo časa
dolgotrájnost
-i
[
dou̯gotrajnost
]
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost dolgotrajnega:
dolgotrajnost bojev
dolgoúh
-a -o
[
dou̯gouh
]
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima dolga ušesa, dolge uhlje:
dolgouh osel, zajec
/
dolgouha glava
dolgoúhec
-hca
[
dou̯gouhəc
]
m
(
ȗ
)
ekspr.
žival z dolgimi uhlji, navadno zajec:
dolgouhec je kar naprej migal z uhlji
;
pes goni dolgouhca po hosti
;
knjiž.
sivi dolgouhec
osel
dolgoúšec
-šca
[
dou̯goušəc
]
m
(
ȗ
)
dolgouhec
:
dolgoušec ji je požrl vse zelje na vrtu
;
knjiž.
dolgoušec je nenadoma močno zarigal
dolgovalôven
-vna -o
[
dou̯govalovən
]
prid.
(
ȏ
)
fiz.
ki ima dolgo valovno dolžino:
dolgovalovni žarki
;
dolgovalovna svetloba
//
rad.
ki deluje na dolgih valovih:
dolgovalovni oddajnik, sprejemnik
dolgováti
-újem
[
dou̯govati
]
nedov.
(
á ȗ
)
navadno z dajalnikom
1.
biti dolžen, imeti dolg:
dolguješ mi tisoč evrov
;
dolgujete nam na račun dobave
/
dolguje mu dopis
2.
biti obvezan komu kaj izkazovati:
dolgujem ji hvaležnost
;
dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
3.
imeti kaj po zaslugi koga:
temu človeku dolgujem srečo, življenje
;
publ.
mesto dolguje svoj razcvet turizmu
dolgovéčen
-čna -o
[
dou̯govečən
]
prid.
(
ẹ̄
)
star.
dolgotrajen
,
večen
:
sovraštvo je bolj dolgovečno kot ljubezen
dolgôven
-vna -o
[
dou̯govən
]
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na dolg:
dolgovni seznam
;
dolgovna knjiga
knjiga dolžnikov
♦
pravn.
biti prodan v dolgovno suženjstvo
pri starih Grkih in Rimljanih
v suženjstvo zaradi neporavnanih dolgov
dolgovézen
-zna -o
[
dou̯govezən
]
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
slabš.
ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava:
dolgovezen človek
;
pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen
//
razvlečen
,
nezanimiv
:
poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom
;
pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih
dolgovéziti
-im
[
dou̯goveziti
]
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripovedovati, obravnavati:
fant je nekaj dolgovezil
;
kaj bi dolgovezil, saj nas ne zanima
dolgovéznež
-a
[
dou̯goveznež-
]
m
(
ẹ̑
)
slabš.
kdor zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava:
kdo bo poslušal tega dolgovezneža
dolgovéznost
-i
[
dou̯goveznost
]
ž
(
ẹ́
)
slabš.
lastnost, značilnost dolgoveznega:
dolgoveznost pripovedovanja
/
dolgočasil nas je s svojo dolgoveznostjo
dolgovláknat
-a -o
[
dou̯gou̯laknat
]
prid.
(
ȃ
)
ki ima dolga vlakna:
preja iz dolgovlaknate volne
♦
tekst.
dolgovlaknati bombaž
dolgovrát
in
dolgovràt -áta -o
[
dou̯gou̯rat
]
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima dolg vrat:
visok, dolgovrat fant
/
dolgovrata žirafa
/
dolgovrat vrč
dolgovráten
-tna -o
[
dou̯gou̯ratən
]
prid.
(
ȃ
)
dolgovrat
:
dolgovraten labod
dolgozób
-a -o
[
dou̯gozob-
]
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima dolge zobe:
mršava, dolgozoba ženska
dolgozŕnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima dolga in tanka zrna:
dolgozrnati riž
dolgožív
-a -o
[
dou̯goživ-
]
prid.
(
ȋ í
)
1.
knjiž.
ki dolgo živi:
v tej družini so vsi dolgoživi
;
dolgožive čebele
2.
fiz.
ki počasi radioaktivno razpada:
dolgoživ izotop
dolgožívost
-i
[
dou̯goživost
]
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost, značilnost dolgoživega:
dolgoživost posameznih rodov
/
dolgoživost se je povečala, umrljivost zmanjšala
;
pren.
dolgoživost literarne umetnine
dôli
prisl.
(
ó
)
1.
izraža stanje ali položaj na nižjem kraju;
ant.
gori
:
hiša je ob vodi in doli je vlažno
;
daleč, globoko doli
/
s prislovnim določilom kraja:
doli v dolini
;
tam doli pod hribom
/
vino od tam doli
2.
zastar.
dol
2
:
pridi doli
dolíca
-e
ž
(
í
)
star.
majhna dolina:
dolìč
-íča
in
dólič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
star.
majhna dolina, zlasti v gorah:
sneg je ostal le še v žlebovih in doličih
dolihokefál
-a
m
(
ȃ
)
antr.
človek z dolgo in ozko glavo, dolgoglavec:
dolihokefálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
antr.
ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav:
dolihokefalni tip človeka
/
dolihokefalna lobanja
dolihokefalíja
-e
ž
(
ȋ
)
antr.
značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost:
dolihokefálnost
-i
ž
(
ȃ
)
antr.
značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost:
dolína
-e
ž
(
í
)
1.
nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini:
dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi
;
priti iz doline
;
spuščati se v dolino
;
speljati cesto po dolini
;
vas stoji v dolini
;
dolga, globoka, ozka dolina
;
rečna dolina
;
rodovitna dolina
;
dolina Save
;
prebivalci dolin
/
Poljanska dolina
/
iron.
Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski!
(I. Cankar)
●
star.
prišel je čez hribe in doline
od daleč
;
kdaj gremo v dolino
z gore, s hriba
;
star.
potika se po hribih in dolinah
vsepovsod
;
bibl.
dolina Jozafat
kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem
;
ekspr.
ta svet je solzna dolina
kraj trpljenja, težav
;
star.
pozdrav čez hribe in doline
daleč, v oddaljen kraj
♦
alp.
alpska dolina
;
geogr.
(kraška) dolina
podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača
;
ledeniška dolina
ki jo je izoblikoval ledenik
;
dno doline
del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
2.
vbokli del vala:
doline in grebeni valov
dolínar
-ja
m
(
ȋ
)
zastar.
dolinec
:
nevihta je naredila veliko škodo tudi dolinarjem
dolínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima veliko dolin:
vrtačast in dolinast svet
dolínec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor živi v dolini, v ravnini ali je doma iz doline:
dolinci že žanjejo
;
dolinci in hribovci
dolínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od dolina:
rodovitna dolinica
dolínka
1
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki živi v dolini, v ravnini ali je doma iz doline:
dolinke in hribovke
dolínka
2
-e
ž
(
í
)
star.
dolinica
:
kraške dolinke
dolínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolino:
dolinski kmetje
/
dolinsko in višinsko podnebje
♦
geogr.
dolinsko razvodje
razvodje v dnu doline brez pomembnejše vzpetosti sveta
;
grad.
dolinska pregrada
velik jez, ki zadržuje veliko količino vode
dolítek
-tka
m
(
ȋ
)
kar se dolije:
dolíti
-líjem
dov.
(
í
)
dodati tekočino:
steklenica še ni polna, treba bo doliti
/
doliti vina v sod
;
doliti bencin
;
dolij še zajemalko vode
/
doliti kozarec
dolív
-a
m
(
ȋ
)
dolivanje
:
vino za doliv
//
kar se dolije:
dolívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od dolivati:
dolivanje vode
dolívati
-am
nedov.
,
tudi
dolivájte;
tudi
dolivála
(
í
)
dodajati tekočino:
dolivati in odlivati
/
dolivati vodo v vino
;
po kapljicah dolivati olje
dolívek
-vka
m
(
ȋ
)
kar se dolije:
za razkužila se natančno določi količina dolivka
dolívka
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
posoda za dolivanje vina v sod:
dôlman
-a
m
(
ȏ
)
nekdaj
huzarska suknja, okrašena z vrvicami:
temno moder dolman
dólmen
-a
m
(
ọ̑
)
arheol.
prazgodovinsko nagrobno znamenje iz velikih kamnov:
dobro ohranjen dolmen
dólnje...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dolnji:
dolnjelužiški
dólnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
ki leži, je nižje;
spodnji
:
ustavil se je pri dolnjem mlinu
;
dolnji prostori
;
dolnja ustnica
/
Dolnje Vreme
♦
geogr.
dolnji tok reke
zadnji del reke blizu izliva
dolóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od določati:
a)
določanje cen
;
kriteriji za določanje pokojnine
;
določanje vrednosti blaga
b)
določanje razdalje
;
mikroskopsko določanje rudnin
dolóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
ukazovati, predpisovati, kako naj bo:
društvena pravila tako določajo
;
to določa ustava, zakon
/
predpis določa delovno obveznost
;
določati davčno osnovo
;
prejemki se določajo po pravilniku
/
prodajna služba določa dobavne roke
//
izbirati, namenjati za kaj:
kandidate določa komisija
;
določati igralce za reprezentanco
2.
na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir:
določati pasmo živali
;
določati krvne skupine
/
določati strani neba
dolóčba
-e
ž
(
ọ̑
)
kar akt uradno določa:
izjemna, splošna določba
;
določbe posameznih členov ustave
;
kaznovati po določbah zakona
/
določba o delitvi dohodka
dolóčen
-čna -o
prid.
, dolóčnejši
(
ọ́
)
podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža:
nihče mu ni dal določnega odgovora
;
zahtevam določno izjavo
;
izreči o tem določno mnenje
/
misel je dobivala določnejšo obliko
♦
jezikosl.
določna glagolska oblika
oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika
;
določna oblika pridevnika
oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna
dolóčno
prisl.
:
oče se ni določno izrazil
;
povedal mu je samo na splošno, ne pa določno
;
stvari je treba določneje razmejiti
;
šele zdaj je določneje videl njen obraz
;
sam.:
izvedel ni nič določnega
dolóčenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost določenega:
določenost pravil
/
socialna določenost umetniškega ustvarjanja
/
zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti
določeválec
-lca
[
določevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kar kaj določa:
to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj
/
določevalec norme
določeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se določa:
določevalen način
♦
biol.,
min.
določevalni ključ
določevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od določevati:
določevanje sladkorja v krvi
določeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
določati
:
predpisi tako določujejo
/
določevati pravice
/
določevati želodčno kislino
določujóč
-a -e:
določujoči znaki
določílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se določa:
to so določilni elementi razlage
♦
jezikosl.
določilni stavčni člen
;
osnovna in določilna beseda zloženke
določílnica
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
določilna beseda:
določílo
-a
s
(
í
)
kar akt uradno določa:
zakonsko določilo je še veljavno
;
ta določila bomo morali temeljito spremeniti
;
podrobna določila
;
ustavna določila
;
določila statuta
;
določilo o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok
♦
jezikosl.
povedkovo določilo
;
prislovno določilo
določítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj določi:
določítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od določiti:
a)
potrebne so podrobne določitve
;
kriteriji za določitev zaslužka
/
določitev datuma
b)
časovna določitev umetnostnega spomenika
določíti
in
dolóčiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
ukazati, zahtevati, kako naj bo:
to bo določil poseben predpis
;
določili so, da bo sestanek jutri
;
določiti z zakonom
/
določiti ceno, vrstni red, smer razvoja
/
določiti datum prihodnjega zasedanja
;
določiti rok plačila
//
izbrati, nameniti za kaj:
komisija je določila kandidate
;
določiti koga za dediča
;
starši so ga določili za mizarja
;
v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev
/
sredstva za to se določijo v predračunu
2.
na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir:
določiti pasmo živali
;
določiti krvno skupino
/
težko mu je določiti leta
♦
biol.,
min.
določiti mineral, rastlino, žival
po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost
;
navt.
določiti položaj ladje
ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja
;
num.
določiti novec
ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
dolóčen
-a -o
1.
deležnik od določiti:
dokončati delo v določenem času, roku
;
prišel je določeni dan
;
narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj
;
določena cena
;
obveznosti so določene s pogodbo
;
razprava je določena za peti junij ob desetih
;
časovno, dobro, jasno določen
;
določen je bil za talca
2.
ki je znan, a se noče, ne more imenovati;
neki
1
,
nekateri
:
te hvalnice so napisali določeni kritiki
;
take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh
/
publ.,
z oslabljenim pomenom:
današnja premiera pomeni določeno novost
;
zaradi tega bodo nastopile določene težave
;
prisl.:
čisto določeno sem se zavedal tega
;
sam.:
o njem ne vem nič določenega
določítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od določitev:
določitveno vprašanje
določljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da določiti:
določljiv pomen
;
čas in prostor sta določljiva
;
stvar je težko določljiva
;
izrazno, zgodovinsko določljiv
;
matematično določljivi pojavi
določljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost določljivega:
določljivost pojava
dolóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost določnega:
ta epigram se odlikuje po jedrnatosti in določnosti besede
;
določnost Prešernove satire
;
določnost zakona
/
knjiž.
občudoval je nenavadno določnost, s katero so bila dejstva predstavljena
dolomít
-a
m
(
ȋ
)
apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina:
Alpe so iz apnenca in dolomita
♦
petr.
kalcijev magnezijev karbonat
dolomíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolomit:
dolomitni pesek
;
dolomitne čeri
/
dolomitni lapor
dolomitizácija
-e
ž
(
á
)
petr.
nadomeščanje prvotnih kamnin z dolomitom:
dolomitizacija apnenca
dolomítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolomit:
dolomitske kamnine
/
sivi, razčlenjeni dolomitski vrhovi
dolózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
pravn.
pri katerem se storilec zaveda prepovedanega dejanja in ga hoče;
naklepen
:
dolozni uboj
dolóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
glasb.
melodični okrasek za glavno noto:
melodija, okrašena s predložki in doložki
doložíti
-ím
dov.
, dolóžil
(
ī í
)
dati, položiti zraven:
doložiti drva v peč
;
k svojim vrečam je doložil še naše
;
doloži na ogenj, da ne ugasne
dólus
-a
m
(
ọ̑
)
pravn.
duševni proces, pri katerem se storilec zaveda prepovedanega dejanja in ga hoče;
naklep
dolvôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
teh.
ki ima smer vodnega toka:
koordinate gorvodne in dolvodne meje
/
dolvodna smer
dolvôdno
prisl.
:
ureditev brežine vodotoka dolvodno
dôlž
--
[
dou̯ž
]
ž
(
ȏ
)
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
v, na
v dolžino, po dolgem:
v dolž meri dva metra
/
hodil je po sobi v šir in dolž
sem in tja
dôlžen
in
dolžán dôlžna -o
stil.
-ó
[
dou̯žən; dou̯žan
]
prid.
(
ó ȃ ó
)
1.
ki še ni poravnan, plačan:
plačati dolžno naročnino
;
vrniti dolžno vsoto
//
v povedni rabi
ki ima dolg:
na vse strani je dolžen
/
dolžen mu je veliko vsoto
;
dolžen mu je za delo
;
dolžni ste mi najemnino za pol leta
/
hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen
koliko vam moram plačati
;
polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen
;
pren.
družbi je bil dolžen za vzgojo
●
pog.,
ekspr.
nobene nam ni ostal dolžen
vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
2.
ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva:
izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje
;
izreči komu dolžno priznanje
//
v povedni rabi
obvezan komu kaj izkazovati, storiti:
dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
;
dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo
/
vsi smo dolžni skrbeti za red
pričakuje se od nas, moramo
;
dolžni smo, da mu pomagamo
3.
obvezen
,
predpisan
:
določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
♦
pravn.
dolžno pismo
pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica
;
dolžni delež
delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
dolžína
-e
[
dou̯žina
]
ž
(
í
)
1.
razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa:
izmeriti dolžino ceste
;
dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino
;
dolžina in debelina niti
/
graditi ladje predpisane dolžine
/
cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena
;
reka je po vsej dolžini plovna
;
prepogniti list po dolžini
v smeri, vzporedni z daljšim robom
2.
velikost trajanja v času:
določiti dolžino pogovora
;
spreminjanje dolžine dneva in noči
3.
lastnost dolgega:
ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti
/
dolžina je knjigi v škodo
obširnost, obsežnost
♦
avt.
zavorna dolžina
razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi
;
fiz.
valovna dolžina
razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost
;
geogr.
zemljepisna dolžina
oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku
;
jezikosl.
dolžina samoglasnika
;
mat.
dolžina
razdalja med dvema točkama
dolžínski
-a -o
[
dou̯žinski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolžino:
sukanje okrog dolžinske osi
/
dolžinsko raztezanje
po dolžini
♦
geogr.
dolžinska stopinja
enota za merjenje zemljepisne dolžine
;
mat.
dolžinska mera
enota za merjenje razdalje med dvema točkama
dolžítev
-tve
[
dou̯žitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dolžiti:
dolžitev nepoštenosti ga je hudo prizadela
dolžíti
-ím
[
dou̯žiti
]
nedov.
, dôlži
(
ī í
)
delati, imeti koga za krivega česa:
dolžili so ga tatvine
;
dolžil me je, da sem mu pokvaril sina
;
po krivem ga dolži
dolžíti se
star.
zadolževati se:
obljubi mi, da se ne boš pri nikomer dolžil
dolžníca
-e
[
dou̯žnica
]
ž
(
í
)
ženska, ki ima dolg, navadno denarni:
dolžnice bomo morali pisno opominjati za naročnino
/
hvaležna sem vam in bom vedno vaša dolžnica
♦
pravn.
glavna dolžnica
za katero se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam
dolžník
-a
[
dou̯žnik
]
m
(
í
)
kdor ima dolg, navadno denarni:
terjati dolžnike
;
upniki in dolžniki
;
knjiga dolžnikov
/
za to dobroto ostanem tvoj dolžnik
;
čutil se je dolžnika pred dekletom
♦
pravn.
glavni dolžnik
za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam
;
hipotekarni dolžnik
čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev
dolžníški
-a -o
[
dou̯žniški
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dolžnike:
vpisati v dolžniško knjigo
;
izpolniti dolžniško obveznost
♦
pravn.
dolžniško razmerje
obveznostno razmerje dolžnika do upnika
dolžnóst
-i
[
dou̯žnost
]
ž
(
ọ̑
)
1.
kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih:
skrb za mladino je naša dolžnost
;
storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost
;
nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost
;
moralna dolžnost
;
ekspr.
to je naša sveta dolžnost
;
dolžnost varovanja tajnosti
;
zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok
/
tvoja dolžnost je, da to pojasniš
pričakuje se od tebe, moraš
;
vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve
;
štel si je v dolžnost pomagati prijatelju
;
knjiž.
plačaj, kar ti je dolžnost plačati
//
nav. mn.
kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo:
dolžnosti ga kličejo drugam
;
izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti
;
poklicne, verske dolžnosti
;
pravice in dolžnosti državljanov
;
po službeni, uradni dolžnosti
službeno, uradno
●
publ.
vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost
so volili
2.
funkcija
,
služba
:
razrešili so ga sekretarskih dolžnosti
;
prevzel je dolžnosti podpredsednika
/
odhaja na novo službeno dolžnost
službeno mesto
/
vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije
dolžnósten
-tna -o
[
dou̯žnostən
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dolžnost:
mati goji v otroku dolžnostni čut
/
opravil je celo vrsto dolžnostnih obiskov
;
njegovo dejanje je bilo več kot dolžnostna vljudnost
♦
biblio.
dolžnostni izvod
izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom
;
pravn.
dolžnostni delež
delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
dóm
-a
m
,
mest. ed.
dómu
in
dômu;
mn.
domôvi,
v drugem pomenu tudi
dómi;
dv.
dóma
in
domôva
(
ọ̑
)
1.
prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja:
bratova družina ima v mestu lep dom
;
urediti si dom
;
vse življenje je bil brez doma
/
koliko imaš do doma
;
vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma
;
pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu
;
dostava mleka na dom
na stanovanje
/
tu bo odslej tvoj dom
tu boš prebival, živel
●
ekspr.
rad se drži doma
veliko časa preživi domá
;
ima dva doma, v svoji družini in pri starših
z obema družinama je enako tesno povezan
;
knjižnica izposoja knjige na dom
izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj
;
vznes.
zadnji dom
grob
//
družinska skupnost, v kateri kdo živi:
šola in dom morata pri vzgoji sodelovati
;
ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal
;
skrbeti za dom
/
dobiti pismo od doma
od domačih, od svoje družine
;
spodili so ga z doma
;
toži se mu po domu
po domačih ljudeh, domačem kraju
/
zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma
družinskega vzdušja, topline
;
ustvariti si želita dom
lastno družino
2.
navadno s prilastkom
stavba, urejena za določen namen:
društvo si je sezidalo dom
/
prireditev bo v prosvetnem domu
;
gasilski, zadružni, zdravstveni dom
/
podjetje ima svoj samski in počitniški dom
;
planinski, turistični dom
//
ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo:
ves čas študija je stanoval v domu
;
upravnik doma
/
dijaški, študentski dom
;
kazensko-poboljševalni dom
;
dom igre in dela
prva leta po 1945
otroški vrtec
;
dom onemoglih
;
dom za slepo mladino
;
dom za starejše
3.
knjiž.
kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji:
ob cesti stoji velik dom
;
porušeni, požgani domovi
/
njive in travniki ležijo okrog doma
4.
posestvo
,
domačija
:
prevzeti dom po očetu
;
poročil se je na dom
;
sin je ostal na domu
//
vznes.
domovina
:
bojevati se za dom in rod
5.
posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo:
seja obeh domov
/
spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦
ekon.
delo na domu
pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih
;
geogr.
stegnjeni dom
pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri
;
dom v ključu
pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih;
prim.
zdoma
domá
prisl.
(
ȃ
)
v domači hiši, v svojem stanovanju:
oče je doma
;
gospodarja ni doma
;
čepeti doma
;
doma ima mater
;
ne zdržim doma
;
doma in v šoli
;
pri nas doma
;
z vsemi doma se razume
;
obleka za doma
/
doma pri starših
;
doma za pečjo
/
gospodariti, pridelati doma
na svojem domu, posestvu
;
nima denarja za šolanje in mora ostati doma
♦
igr.
ali je Peter doma
igra, pri kateri odrasli prime otroka za nos in ga tako vpraša
//
v domačem kraju, v domači deželi:
v osnovno šolo je hodil doma, v gimnazijo pa v Ljubljani
;
te opreme ne bomo več uvažali, ker jo bomo izdelovali doma
;
pridelati za doma in za izvoz
;
doma in na tujem
;
klub bo igral tekmo doma
na svojem igrišču
//
po rodu:
doma iz bogate hiše
;
od kod si doma? doma je daleč, iz doline, s hribov, na Primorskem, v mestu
●
tam je doma jetika
razširjena
;
ekspr.
okus pri teh ljudeh ni najbolj doma
ga nimajo dosti
;
pog.
on je povsod doma
se spozna, se znajde
;
pog.
v botaniki je precej doma
se razume nanjo, jo pozna
;
bodite kakor doma
počutite se (v moji hiši) kar se da sproščeno, udobno
;
preg.
povsod je dobro, doma pa najbolje
;
sam.:,
preg.
ljubo doma, kdor ga ima
domàč
-áča -e
prid.
(
ȁ á
)
1.
nanašajoč se na dom 1:
a)
domači in sosedovi otroci
;
domača hiša
;
živel je v težkih domačih razmerah
;
biti pri kom kakor domač
/
domače ime
ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
;
domači praznik
praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
b)
domač pridelek
;
domača hrana, klobasa
;
domače vino
/
domača zdravila
doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
c)
domača nega bolnikov
;
krava domače reje
;
domača vzgoja
;
domača zabava
;
domača dela, opravila
/
domača obrt
na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev
;
čevlji domačega dela
ročnega
č)
kmetje so lahko sekali le za domače potrebe
;
pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo
/
domača halja
halja za nošenje doma, v stanovanju
;
domača lekarna
omarica z najnujnejšimi zdravili
2.
nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino:
domači fantje
;
domači film
;
rad sem v domačem kraju
;
domači in tuji tekmovalci
;
nisem domač v tem kraju
;
domača industrija
;
domače novice
;
domača občina
/
slabš.
domači izdajalec
med narodnoosvobodilnim bojem
okupatorjev sodelavec
;
domači jezik
jezik lastne jezikovne skupnosti
;
domači kapital
;
domači turizem
turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov
;
domače tržišče
tržišče znotraj države
//
ki je po izvoru od tam, kjer živi:
priseljenci in domači prebivalci
/
domača rastlina
3.
ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom:
divje in domače živali
4.
krotek
,
nenapadalen
:
nikar se ne bojte, pes je čisto domač
5.
navadno v povedni rabi
ki ne kaže strahu pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi:
že čez nekaj dni je postal domač
;
drugič je bila z njim čisto domača
/
gostje so se napravili domače
//
ki vzbuja občutek ugodja:
majhen prostor je bolj domač kot velik
●
ekspr.
že dolgo ni prestopil domačega praga
ni bil doma
;
iron.
domači prijatelj
ženin ljubimec
;
kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač
do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine
;
vrnil se je pod domačo streho
domov
;
pesn.
domače ognjišče
dom, družina
;
ekspr.
stopiti spet na domača tla
vrniti se v domovino
♦
ekon.
domače delo
pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih
;
etn.
domače platno
platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje
;
gastr.
domači prijatelj
trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami
;
obrt.
domači kruh
z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh
;
šol.
domači učitelj
nekdaj
učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu
;
domača naloga
pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma
;
domače
ali
obvezno branje
literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče
prisl.
:
prav domače se je vedla
;
po domače povedati
preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku
;
biti po domače sprejet
/
Janez Kotar, po domače Maček
●
ekspr.
tista proslava je bila – po domače rečeno – krokarija
povedano brez olepšavanja
;
iron.
v tovarni je šlo vse preveč po domače
ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči
-a -e
sam.
:
vsi domači so mu pomrli
člani družine
;
prinesi merico domačega!
doma pridelanega vina
;
pog.
navija za domače
domače tekmovalce
domáčen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
po značilnostih, lastnostih podoben domačemu;
domačnosten
:
manjše sobe in cvetlice na mizah ustvarjajo domačno razpoloženje
/
ta restavracija je premalo domačna
domáčenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od domačiti:
za islandščino je značilna večstoletna tradicija domačenja tujega strokovnega izrazja
/
pogosto je kršeno domačenje tujk
domáčica
1
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
gospodarjeva žena;
gospodinja
:
sprejela jih je domačica s hčerkama
domačíca
2
-e
ž
(
í
)
star.
domačinka
:
ni vedel, ali je lepo dekle tujka ali domačica
domačíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem:
njegova domačija leži na sončni rebri
;
oče mu je zapustil domačijo brez dolga
/
prevzel je domačijo
postal njen gospodar
//
star.
domača hiša, dom:
hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna
2.
vznes.
domovina
:
vrnili so se v domačijo
;
svobodna domačija
domačíjica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od domačija:
domačijica je bila premajhna, da bi vse preživljala
/
ekspr.
take domačijice ni daleč naokoli
domačíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki prikazuje življenje v domačem, kmečkem, podeželskem okolju:
domačijska umetnost
/
domačijski motivi v slikarstvu
♦
lit.
domačijski realizem
;
domačijska povest
domačíjstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
prikazovanje življenja v domačem, kmečkem, podeželskem okolju:
umetnik je obtičal v preozkem domačijstvu
/
v povest je pisatelj vnesel lepoto domačijstva
domačín
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor je doma, živi v določenem kraju:
domačini so turiste sprejeli z nezaupanjem
/
tega ne vem, nisem domačin
/
publ.
domačini so zasluženo zmagali
domači tekmovalci
//
kdor je po izvoru od tam, kjer živi:
avstralski domačini
;
odpor domačinov do belih gospodarjev
2.
zastar.
(hišni) gospodar:
postregel jim je domačin sam
3.
mn.,
zastar.
člani družine;
domači
:
okrog očetove postelje so stali vsi domačini
domačínec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
domačin
:
učitelj je bil pri domačincih priljubljen
domačínka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki je doma, živi v določenem kraju:
domačinke so jim prinašale hrano
/
publ.
domačinke so bile v vseh disciplinah v premoči
domače tekmovalke
//
ženska, ki je po izvoru od tam, kjer živi:
priseljenci so se ženili z domačinkami
2.
knjiž.
domača beseda:
tujke so prav tako kot domačinke postale narodova lastnina
domačínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na domačine, domorodce:
domačinski čolni
;
domačinska vas
/
domačinska plemena
domačínstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
knjiž.
domačijstvo
:
v članku ocenjuje pisec pomen našega sodobnega domačinstva
2.
zastar.
gospodinjstvo
:
kupila je nekaj reči, ki se rabijo v domačinstvu
domáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
udomačevati
:
domačiti živali
2.
nadomeščati prevzete besede z domačimi:
intelektualci so sklenili, da bodo začeli sistematično domačiti tuje strokovno izrazje
//
prilagajati prevzete besede (glasovni) podobi maternega jezika:
imena valut v slovenščini praviloma pisno domačimo
domáčnost
-i
ž
(
á
)
1.
vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje:
motiti domačnost
;
prisrčna, tiha, topla domačnost
;
njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline
/
v majhnem mestu ima občutek domačnosti
/
ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
2.
knjiž.
kar je značilno za domovino:
pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti
;
v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
domáčnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
1.
po značilnostih, lastnostih podoben domačemu:
domačnostno občutje, vzdušje
;
njegova soba je brez domačnostnega udobja
/
zaradi zgledovanja po tujih mestih je kraj izgubil svoj domačnostni izraz
2.
domačijski
:
domačnostna umetnost
/
domačnostna smer v literaturi
domakníti
in
domákniti -em
dov.
(
ī á
)
star.
dodati
,
primakniti
:
oče je k doti še nekaj domaknil
domála
člen.
(
ȃ
)
knjiž.
skoraj, do malega:
domala vsi so tukaj
;
otok je domala brez zelenja
;
domala plešast
/
toča je domala uničila pšenico
dománji
-a -e
prid.
(
ā
)
nar. vzhodno
domač
:
domanji ljudje
/
domanji kruh
dómar
-ja
m
(
ọ̑
)
šol. žarg.
učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu:
v razredu je bilo precej domarjev
dómarica
-e
ž
(
ọ̑
)
šol. žarg.
učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu:
domaševáti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
končati mašo:
župnik je domaševal in ljudje so odšli
dómec
-mca
m
(
ọ̑
)
zgod.,
v fevdalizmu
nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu:
kupiti domec na javni dražbi
domêhka
in
doméhka
prisl.
(
ȇ; ẹ̑
)
zastar.
tako da postane mehko;
do mehkega
:
skuhati kostanj domehka
dómek
-mka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od dom:
ima nekaj krp zemlje in majhen domek
;
lesen, reven domek
●
ekspr.
dober je domèk, čeprav ga je za en sam bobèk
dom je človeku drag, koristen, če je še tako majhen, skromen
doména
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
področje ustvarjanja, delovanja:
domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike
;
osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave
;
reševanje teh vprašanj je domena ministrstva
/
zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov
2.
del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav
rač.
domensko ime
:
registrirati, zakupiti domeno
;
spletna domena
3.
zgod.
državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku:
kralj je živel od bogatih domen
;
državne domene
domének
-nka
m
(
ẹ̑
)
kar je domenjeno:
najin včerajšnji domenek velja
;
resen domenek
//
sestanek
,
zmenek
:
popoldne imam domenek z njim
domenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
star.
dogovor
:
zvedel je za domenitev med njima
domeníti se
in
doméniti se -im se
dov.
(
ī ẹ́
)
dogovoriti se:
domeniti se za sestanek
;
s starši smo se že domenili
doménjen
-a -o:
diskutanti so bili domenjeni med seboj
;
za sestanek je že vse domenjeno
;
ekspr.
torej domenjeno, dobiva se pri tebi
/
domenjeni znaki
znaki, ki se uporabljajo po dogovoru
doménjati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
dogovarjati se:
domenkováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
dogovarjati se:
domenkovati se z delavci
doménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na domena 3:
domenska uprava
;
domensko posestvo
domériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
končati merjenje:
geometri so domerili
2.
k odmerjenemu dodati:
to je slaba mera, domeri še malo
doméstik
1
-a
m
(
ẹ̄
)
pri starih Rimljanih
pripadnik cesarjeve telesne straže:
stotnik domestikov
domestík
2
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
močna, gosta bombažna tkanina za perilo:
kupila je celo balo domestika
domestikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
prilagajanje, spreminjanje divjih živali v domače;
udomačevanje
,
udomačitev
:
doba domestikacije goveda
domestikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.,
zgod.
nanašajoč se na finančno gospodarstvo deželnih stanov:
črpati iz domestikalnega fonda
domèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
razdalja, ki se doseže pri streljanju ali metanju:
rakete z dolgim dometom
;
domet topov je bil prekratek
;
top z dometom osem tisoč metrov
//
razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje:
novi radijski oddajniki so občutno povečali domet radijskih postaj
2.
oddaljenost, v kateri se da kaj doseči z izstrelkom ali vrženim predmetom:
ušel je iz dometa strojničnega ognja
;
psi so se pripodili na domet kamna
;
biti v dometu topov
3.
publ.
dosežek
,
uspeh
:
novi film je režiserjev najvišji domet
domicíl
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
stalno bivališče, prebivališče:
določiti prisilni domicil
;
domicil davkoplačevalca
/
v Kranju so podelili domicil Prešernovi brigadi
priznanje za delež v narodnoosvobodilnem boju na območju te občine
2.
fin.
plačilni kraj menice, ki je plačljiva zunaj bivališča glavnega dolžnika:
plačati v domicilu
;
domicil menice
domicílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na domicil:
domicilna občina
/
publ.
domicilne cene
cene na domačem tržišču
domicilírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
določiti domicil:
domicilirati menico
domicilíran
-a -o:
domicilirana menica
domijáda
tudi
domiáda
-e
ž
(
ȃ
)
športno tekmovanje dijaških domov:
jubilejna domijada
;
otvoritev domijade
;
udeleženci domijade
domík
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
dodelitev izdražene stvari najboljšemu ponudniku:
izdati odločbo o domiku
dómina
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.
ploščica, ki ima na eni strani dve polji s pikami:
postavljati, razmetavati domine
;
padali so drug za drugim kot domine
●
nizko
izbil ti bom tiste tvoje domine
zobe
//
igra s takimi ploščicami:
igrati domino
;
povabil me je na partijo domine
2.
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z mučenjem, poniževanjem moških, ki ob tem občutijo spolni užitek:
stasita domina
;
ukazovalna domina
/
suženj z domino
dominácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
prevlada
,
premoč
:
dominacija razvitih dežel na svetovnem trgu
//
oblast
1
,
gospostvo
1
:
biti pod kolonialno dominacijo
;
posledice večstoletne tuje dominacije v deželi
dominánca
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
dominantnost
,
dominacija
:
na sliki preseneča dominanca svetlih tonov
♦
bot.
prevlada posamezne vrste v rastlinski združbi
dóminanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od dominati se:
dominánta
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost:
dominanta narave tega pesnika je liričnost
;
dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju
2.
kar stoji, se dviga nad čim:
ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta
;
naravna dominanta
;
dominanta pokrajine
/
zunanja dominanta te hiše je kamnit portal
♦
bot.
vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi
;
glasb.
peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
dominánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je v prevladi, v premoči, prevladujoč:
podjetje ima dominanten položaj na evropskem trgu
;
dominantna ideja, lastnost, vloga
/
ta problem je v njegovi drami dominanten
//
ekspr.
ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje:
dominantna igralska osebnost
;
ta pesnik je dominantna postava v naši poeziji
2.
ki stoji, se dviga nad čim:
ustavili so se na dominantnem vrhu
/
dominantna lega stavbe
♦
bot.
dominantna lastnost
;
dominantna vrsta
vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi
;
glasb.
dominantni akord
akord na peti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti glavno funkcijo
dominántno
prisl.
:
dominantno vplivati na kaj
;
dominantno poudarjen orkester
dominántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost dominantnega:
dominantnost nekaterih dednih lastnosti
/
dominantnost osrednjega lika v filmu
dominát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
doba absolutne monarhije v rimskem cesarstvu od Dioklecijana naprej:
dóminati se
-am se
in
dóminati -am
nedov.
(
ọ̑
)
igrati domino:
vsak večer se je dominal s prijateljem
domínij
-a
m
(
í
)
politična in gospodarska oblast, gospostvo:
evropske države izgubljajo svoj dominij v Afriki
♦
zgod.
osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota; zemljiško gospostvo
dominikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.
ki je v neposredni posesti fevdalca:
dominikalno posestvo
/
dominikalna zemlja
zemlja, za katere obdelovanje skrbi fevdalec sam
dominikánec
-nca
m
(
ȃ
)
član reda sv. Dominika:
pridigarski redovi minoritov in dominikancev
dominikánka
-e
ž
(
ȃ
)
redovnica reda sv. Dominika:
samostan dominikank
dominikánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dominikance:
dominikanski red, samostan
dominión
-a
m
(
ọ̑
)
samostojna država, nastala iz britanske kolonije in le rahlo povezana z matično državo:
britanski dominioni
;
dati deželi položaj dominiona
dominírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
biti v prevladi, v premoči, prevladovati:
v industriji je dominiral tuj kapital
;
na tamkajšnji univerzi dominira študij prava
;
na sestanku sta dominirali dve temi
/
v takratnem političnem življenju je dominiralo nacionalno vprašanje
//
ekspr.
zaradi popolnosti vzbujati občudovanje:
v naslovni vlogi je dominiral gost iz Zagreba
;
dominirati v družbi
2.
ekspr.
stati, dvigati se nad čim:
grad dominira nad mestom
;
nad hišami dominira kupola
dominirajóč
-a -e:
dominirajoč položaj
dómino
-a
m
(
ọ̑
)
1.
maškaradni plašč s kapuco, navadno svilen:
oblečen je bil v širok rdeč domino
;
črn domino
//
kdor je oblečen v tak plašč:
ustavil ga je eleganten domino
2.
igra s ploščicami, ki imajo na eni strani dve polji s pikami;
domina
:
odigrala sva dve partiji domina
dominsvétovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
sodelavec revije Dom in svet:
lirika dominsvetovcev
dominsvétovski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na revijo Dom in svet:
dominsvetovski kritik
;
pesniki dominsvetovskega kroga
domísel
-sli
[
domisəu̯
]
ž
(
ȋ
)
knjiž.
ugotovitev
,
spoznanje
:
priti do novih domisli
/
pomirila ga je domisel, da lahko gre
domíseln
-a -o
[
domisələn
in
domisəln
]
prid.
(
ȋ
)
1.
ki hitro najde izvirne izpeljave, rešitve:
domiseln režiser, vzgojitelj
;
otroci so pri igri zelo domiselni
2.
izvirno izpeljan, rešen:
domiselna kompozicija romana
;
ilustracije so domiselne
domíselno
prisl.
:
vlogo učenca je igral domiselno
;
domiselno urejene izložbe
domíselnost
-i
[
domisəlnost
]
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost domiselnega človeka:
manjka mu domiselnosti
;
režiser je s svojo domiselnostjo podprl avtorja
;
domiselnost v iskanju novih prijemov v glasbi
/
domiselnost karikature
/
zanj sta bila značilna bujna domiselnost in ognjevit temperament
domíslek
-a
[
domislək
]
m
(
ȋ
)
izvirna izpeljava, rešitev česa:
njegovo delo kaže številne lastne domisleke
;
film je poln posrečenih domislekov
/
vsi so hvalili njen domislek, da jim nastavijo past
idejo, predlog
//
izvirna, duhovita misel:
fant je kar sipal domisleke
domíslica
-e
ž
(
ȋ
)
izvirna, duhovita misel:
smejali so se njegovi domislici
;
ekspr.:
dekle je kar stresalo domislice
;
njegova esejistična proza se iskri od domislic
/
duhovita domislica
//
izvirna izpeljava, rešitev česa:
vsi so glasovali za domislico, ki jo je predlagal predsednik
♦
gled.
režijska domislica
domísličen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
poln domislic:
ti prizori dajejo njegovemu domisličnemu slogu poseben čar
domísličnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
sposobnost ustvarjati, oblikovati domislice:
pesnikova domisličnost
domísliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov:
domisliti izvirno misel
;
pisatelj vprašanja ni do kraja domislil
/
knjiž.
niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče
2.
opozoriti na kaj, spomniti:
domislil ga je obljube, na dolžnost
;
domislil ga je, da mora domov
;
gotovo se bo domislil, da ni plačal
;
nisem se domislil, da danes ni uradnih ur
domísliti se
1.
s premišljanjem obnoviti v spominu;
spomniti se
:
domislil se je vsega, kar je videl
;
ni se mogel domisliti njegovega imena
;
poskušal se je domisliti, kako se pesem začne
//
z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem:
rad se domisli mladostnih norčij
;
večkrat se domisli na dom, na prijatelje
2.
dobiti kako misel, idejo:
domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika
;
domislil se je, da bo šel na lov
/
počasi se bo že domislil česa boljšega
3.
izkazati pozornost s kako stvarjo:
upamo, da se nas boste domislili s kako kartico
domíšljen
-a -o:
domišljen režijski koncept
;
vse misli so domišljene
domíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od domišljati:
žalil ga je z domišljanjem, naj vendar že plača
/
njeno domišljanje o plemenitem rodu
/
sposobnost za domišljanje novih gesel
izmišljanje
domíšljati
-am
nedov.
(
í
)
1.
knjiž.
prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov:
domišljal je svoj odnos do umetnosti
2.
opozarjati na kaj, spominjati:
ne maram, da me kdo domišlja na plačilo
domíšljati se
s premišljanjem obnavljati v spominu;
spominjati se
:
le polagoma se je domišljala vseh dogodkov
;
ta obraz sem že videl, se je domišljal
domíšljati si
1.
imeti pretirano dobro mnenje o sebi:
tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov
;
zastar.
domišlja si na svojo bistroumnost
/
domišlja si, da vse ve
2.
imeti kako namišljeno stvar za resnično:
samo domišlja si, da je bolan
;
bolnik si domišlja, da je Napoleon
//
misliti si, predstavljati si:
najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja
;
nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep
domišljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi:
domišljav človek
;
dekle je domišljavo
/
bila je domišljava zaradi svoje lepote,
zastar.
na svojo lepoto
/
domišljavo vedenje
domišljáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
domišljija
:
imeti domišljavo
;
to je ustvarila človeška domišljava
/
izgublja se v svojih domišljavah
sanjarijah, predstavah
2.
domišljavost
,
nadutost
:
otresti se domišljave
domišljávec
-vca
m
(
ȃ
)
domišljav človek:
domišljavec je mislil, da ga vsi občudujejo
;
fant je v resnici domišljavec
;
nadut domišljavec
domišljávka
-e
ž
(
ȃ
)
domišljava ženska:
ona je domišljavka
;
izogibali so se domišljavk
domišljávost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost domišljavega človeka:
odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost
;
s svojo domišljavostjo se je osmešil
2.
zastar.
domišljija
:
razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli
domíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost domišljenega:
predlagani načrt se odlikuje po domišljenosti in dokumentiranosti
;
vsebinska domišljenost dela
domišljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od domišljevati:
neprestano domišljevanje na dolžnost
/
neuspeh je živo zadel njegove ambicije in domišljevanje
/
ena izmed njegovih posebnosti je tudi domišljevanje, da mu vsi nasprotujejo
neutemeljeno mnenje, mišljenje
domišljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
domišljati
:
vsak dan ga domišljuje na obljubo
/
toliko si domišljuje, pa nič ne zna
/
domišljevali smo si, da nas s hriba ne morejo videti
;
vožnja ni bila tako huda, kakor sem si domišljeval
domišljíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
prosto kombiniranje misli in predstav:
v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel
;
bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija
//
sposobnost za tako kombiniranje:
otrok ima domišljijo
;
razburkati, vzdramiti domišljijo
;
vse to je le plod njegove domišljije
2.
predstava, ki ni osnovana na resničnosti:
to ni resnica, to je samo tvoja domišljija
;
ekspr.
gubi se v praznih domišljijah
;
tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo
domišljíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na domišljijo:
domišljijski svet
;
domišljijska predstava
;
domišljijska zgodba
/
manjka mu domišljijske sile
/
domišljijski pesnik
domišljíjsko
prisl.
:
domišljijsko bogati ljudje
;
domišljijsko razgiban dramatik
domišljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
knjiž.
domiseln
:
živahna in domišljiva ženska
/
take ideje se porodijo le v domišljivem duhu
2.
zastar.
domišljav
:
vaše vedenje je nepremišljeno in domišljivo
domišljívost
-i
ž
(
í
)
star.
1.
domislica
,
domislek
:
smeje se otroškim domišljivostim
2.
domišljija
:
vse to mu je pričarala njegova domišljivost
/
ima bujno domišljivost
domlatíti
in
domlátiti -im
dov.
,
tudi
domláčen
(
ī á
)
končati mlačev:
domlatili smo že včeraj
domlátki
in
dómlatki -ov
m
mn.
(
ȃ; ọ́ ọ̄
)
nar. vzhodno
pojedina po končani mlačvi:
obhajati, prirediti domlatke
domnéva
-e
ž
(
ẹ̑
)
sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano:
to je samo domneva
;
domneve so se pokazale za napačne
;
to domnevo podpira njegova trditev
;
odločno zavrniti domnevo
;
ekspr.
prazna domneva
;
znanstvena domneva
/
vsa znamenja dopuščajo domnevo, da bodo pogajanja uspela
;
njegova izvajanja slonijo na domnevi, da so prejšnje ugotovitve pravilne
♦
pravn.
pravna domneva
domnévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od domnevati:
nejasno, zmotno domnevanje
/
vse to so le slutnje in domnevanja
domnévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano:
položaj je bil tak, kot sem domneval
;
domnevam, da je tvoja poteza slaba
;
po pravici domnevam, da je ta človek vohun
;
z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako
/
tam so arheologi domnevali temelje stavbe
domnévan
-a -o:
dognali so, da res gre za domnevano rudo
domnévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
domneva
:
opreti sodbo o njem na domnevek
domnéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
o katerem se sklepa, misli, da je verjeten ali resničen:
domnevni oče
;
prijeli so domnevnega vlomilca
/
domnevna krivda
domnévno
člen.
:
otroci domnevno najprej vidijo rdečo barvo
domnévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost domnevnega:
domnevnost njegove krivde
domo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na dom, domovino:
domoljub, domotožen, domotožje
;
domorodec
domobéžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
nagnjenje, želja po begu, odhajanju od doma:
za vso sosedovo družino je bila značilna domobežnost
/
zaustaviti domobežnost podeželanov
domobránec
-nca
m
(
ȃ
)
1.
pripadnik domobranstva:
nad dolino so zagospodarili Nemci in domobranci
;
odšel je k domobrancem
2.
nekdaj
vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti;
brambovec
:
redni vojaki in domobranci
domobránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na domobrance ali domobranstvo:
domobranska zaseda
/
domobranska vojska
domobránstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej:
formiranje domobranstva
//
redna vojska v Nezavisni državi Hrvatski:
razpad domobranstva ob koncu vojne
2.
zgod.
deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo:
domôči se
-mórem se
dov.
, domógel se domôgla se
(
ó ọ́
)
knjiž.
s prizadevanjem, trudom priti do česa:
niso se domogli do sloge
;
domoči se do ugleda
;
trudijo se, da bi se domogli do oblasti,
zastar.
oblasti
/
kočar se je domogel do dveh koz
/
čofotal je in se nazadnje le domogel do čolna
domodrováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
končati modrovanje:
domodrovali so o človeku, o smrti, o svetu
/
domodroval je njegovo misel
domofón
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
hišni telefon, ki ima en mikrofon nameščen ob vhodnih vratih:
oglasiti se obiskovalcu po domofonu
domolíti
-mólim
dov.
(
ī ọ́
)
končati molitev:
župnik je ravno domolil
;
domoliti večerno molitev
domoljúb
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
kdor ljubi dom, domovino:
slovenski domoljubi
;
prireditve se je udeležilo veliko domoljubov
domoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
ki ljubi dom, domovino:
domoljubne ženske
/
domoljuben pesnik
pesnik, ki piše domoljubne pesmi
♦
lit.
domoljubna lirika
lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda
;
domoljubna pesem
domoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ljubezen do doma, domovine:
delo je opravljal iz čistega domoljubja
;
goreče domoljubje
domoljúbka
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
ženska, ki ljubi dom, domovino:
slovenske domoljubke
domoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
ljubezen do doma, domovine:
ljudje so pokazali svojo iskreno domoljubnost
domôlsti
-môlzem
[
domou̯sti
]
dov.
(
ó
)
končati molžo:
domoródec
-dca
m
(
ọ̑
)
1.
kdor je po izvoru od tam, kjer živi:
domorodci in priseljenci
;
domorodci v Polineziji
;
raziskovati jezik domorodcev
;
navezati stike z domorodci
2.
zastar.
rodoljub
,
domoljub
:
pesnik je bil iskren domorodec
domoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
ki je po izvoru od tam, kjer živi:
prijateljstvo med evropskimi in domorodnimi delavci
;
domorodno prebivalstvo otoka
/
domorodna rastlina
2.
zastar.
rodoljuben
,
domoljuben
:
izpolniti domorodno dolžnost
;
domorodne pesmi
domoródka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska ali žival, ki je po izvoru od tam, kjer živi:
avstralska domorodka
;
mlada, privlačna domorodka
;
zgodba o domorodki
/
mačke niso bile domorodke na tem otoku
domotóžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
nanašajoč se na domotožje:
domotožne misli
;
v njem se je vedno bolj oglašalo domotožno koprnenje
/
fant je že domotožen
domotóžje
-a
s
(
ọ̑
)
hrepenenje po domu, domovini:
v tujini ga je mučilo, razjedalo domotožje
/
fant ima domotožje
toži se mu po domu, po domačih
/
prevzelo ga je domotožje po domačih hribih
domotóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
domotožje
:
obhajala ga je domotožnost
domôv
stil.
domú
prisl.
(
ō; ū
)
v domačo hišo, v svoje stanovanje:
iti, nesti, odpraviti se domov
;
spraviti pšenico domov
;
pisati domov ženi
;
domov gredé
;
na poti domov
/
domov k bratu
;
elipt.:
mudi se mi domov
;
ne najde domov
;
domov bi rada
;
ti ne znaš nikdar domov
;
otroci silijo domov
●
pastir žene živino domov
v domači hlev
;
domov ima kake četrt ure
do doma
;
v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov
da dela za službo tudi doma
;
ekspr.
za hip je pogledal, skočil domov
za malo časa se je ustavil doma
;
igr. žarg.
spraviti vse kralje domov
dobiti, vzeti vse kralje
//
v domači kraj, v domačo deželo:
izseljenci se vračajo domov
domovalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
dom
,
bivališče
:
hiša je postala domovališče slikarjev
domovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
knjiž.
dom
,
bivališče
:
čebele poletijo včasih tudi po več kilometrov od svojega domovanja
;
zvečer so se vračali v svoje domovanje
;
obstal je na pragu svojega novega domovanja
/
posamezna domovanja obdajajo vinogradi in sadovnjaki
●
vznes.
zadnje domovanje
grob, pokopališče
2.
star.
kmetija
,
domačija
:
domovanje je prepustil sinu
domováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
prebivati
,
živeti
:
nomadi domujejo v primitivnih kolibah
;
napotil se je proti hiši, kjer so domovali njegovi starši
/
kamela domuje v puščavi
;
prave vodne rastline domujejo res samo pod vodo
/
pozna se, da v tej hiši domuje sreča
dómovec
-vca
m
(
ọ̑
)
šol. žarg.
učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu:
domovci so si sami uredili športno igrišče
domôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
knjiž.
nanašajoč se na dom, domovino:
odtrgan od domovnega občestva
♦
pravn.
domovna občina
do 1945
občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina
;
žel.
domovna postaja
železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen
domovína
-e
ž
(
í
)
1.
dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva:
zapustiti domovino
;
vrniti se v domovino
;
umreti za domovino
;
nova, stara domovina
;
domovina starih Slovanov
;
obramba domovine
;
ljubezen do domovine
/
ožja, širša domovina
;
pren.,
ekspr.
domovina kave
;
Anglija je domovina nogometa
●
knjiž.
domovina ga kliče
mora v vojno, k vojakom
;
pog.,
ekspr.
da, tako bom napravil in domovina bo rešena
stvar bo opravljena, urejena
2.
zastar.
dom
,
hiša
:
kupil je novo domovino
domovínica
-e
ž
(
í
)
ekspr.
manjšalnica od domovina:
opeva lepoto svoje domovinice
domovinoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
zastar.
ljubezen do doma, domovine:
mladina se je vzgajala v domovinoljubju
domovinoznánski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od domovinoznanstvo:
domovinoznanska razprava
domovinoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
domoznanstvo
:
spis s področja domovinoznanstva
domovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na domovino:
domovinski čut
;
domovinska dolžnost, ljubezen
;
domovinska nesreča
/
domovinska vojna
vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
●
ta beseda je že dobila domovinsko pravico
se je razširila, uveljavila
♦
lit.
domovinska pesem
pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine
;
pravn.
domovinski list
do 1945
listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica
;
domovinska občina
do 1945
občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi
;
domovinska pravica
do 1945
pristojnost v določeno občino
domovínstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
knjiž.
pripadnost domovini:
v vsakem stavku poudarja domovinstvo
/
roman kaže globoko domovinstvo
ljubezen do domovine
2.
pravn.,
do 1945
pristojnost v določeno občino:
podeliti, pridobiti si domovinstvo
;
potrdilo o domovinstvu
;
pren.
domovina mu ni priznala domovinstva
domôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
star.
dom
,
hiša
:
kupil si je lepo domovje
;
njegovo domovje je bilo sezidano na skalo
;
v bregu je opazil obrise samotnega domovja
/
samci teh živali le redko zapustijo svoje domovje
bivališče
2.
zastar.
domovina
:
žrtvovali so tudi življenje za svoje domovje
dómovka
-e
ž
(
ọ̑
)
šol. žarg.
učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu:
študentke domovke imajo boljše učne uspehe kot tiste, ki se vozijo
domôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
pravn.,
do 1945
listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica:
izdati domovnico
dómovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
domski
:
domovska vzgoja
domózgati
-am
dov.
(
ọ̑
)
knjiž.
z razmišljanjem priti do česa:
ugibal je, kaj je res, a ni domozgal
domoznánec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja z domoznanstvom:
knjiga je zanimiva zlasti za domoznance in genealoge
domoznánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na domoznanstvo:
domoznanski spisi
/
domoznanski pouk
domoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
raziskovanje, proučevanje ožje domovine:
spisi s področja domoznanstva
/
poučeval je domoznanstvo
dómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dom 2:
domski inventar
;
domska knjižnica
;
domsko dvorišče
/
domska disciplina, oskrba, vzgoja
/
domski otrok
v domu vzgojen in odrasel
dón
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
glas donečega predmeta:
zvon ima lep don
2.
zastar.
donenje
:
iz stolpa se glasi don zvonov
dón
2
-a
m
(
ọ̑
)
v španskem in italijanskem okolju
gospod
:
ošaben don
/
neskl.,
kot pristavek k imenu plemiča, duhovnika:
pri don Kihotu
dóna
in
donna -e
[
dóna
]
ž
(
ọ̑
)
navadno pristavek k imenu plemkinje, v italijanskem okolju
gospa
:
dona Luiza
donácija
-e
ž
(
á
)
1.
kar se podari ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost:
donacija predstavlja približno petino cene za nakup dializatorja
;
donacija slik galeriji
;
donacija v višini sto evrov
/
dohodninska donacija
//
darovanje telesnega organa ali celic:
donacija jajčnih, matičnih, spolnih celic
;
konferenca o donaciji organov in transplantaciji
2.
v fevdalizmu
podelitev zemljišča za vojaške, politične ali uradniške zasluge:
donácijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na donacija 1:
donacijski sklad
;
donacijska pogodba
;
zbiranje donacijskih sredstev
donašálec
-lca
[
donašau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj prinaša:
donašalec cigaret, vode
donašálka
-e
[
donašau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj prinaša:
donašalka vode
donášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od donašati:
donašanje vode
;
donašanje iz trgovine
donášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
1.
dajati, prinašati korist:
gostilna mu veliko donaša
;
služba mu ne donaša dovolj
/
glavnica mu donaša lepe obresti
;
trgovina donaša največ dobička
2.
prinašati
,
nositi
:
čebele donašajo cvetni prah
;
donašati hrano, vodo
;
iz mesta mu donaša knjige
;
pren.
življenje mu donaša skrbi
donatíst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
pripadnik starokrščanske verske ločine, imenovane po škofu Donatu:
donátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor daruje, podari kak večji (umetniški) dar, zlasti cerkvi:
na oltarni sliki je upodobljen tudi donator
/
bil je med donatorji nove ustanove
darovalci
donátorica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ženska, ki daruje, podari kak večji (umetniški) dar, zlasti cerkvi:
radodarna, velika donatorica
/
država kot pomembna donatorica razvojne pomoči
donátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ustanova, organizirana skupnost ali ženska, ki daruje zlasti večja denarna sredstva:
anonimna donatorka
;
država donatorka
;
donatorka pomoči revnim
donátorski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od donator:
na cerkveni sliki je opaziti tudi donatorske portrete
donátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
darovanje zlasti večjih denarnih sredstev:
spodbujati donatorstvo
;
povišanje davčne olajšave za donatorstvo
;
mecenstvo, donatorstvo in sponzorstvo
dónavski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Donavo:
donavski nasipi
;
donavske vode
/
donavske ribe
dónda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
slabš.
veliko, nerodno dekle:
vaške donde
//
ekspr.
doraščajoča oseba ženskega spola;
dekle
:
taka donda bi se že lahko sama obula
;
zdaj nisi več majhna, saj si že cela donda
2.
nar.
igrača, ki predstavlja deklico;
punčka
:
deklica se igra s svojo dondo
dóndica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od donda:
donében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
visok, kot bi segal do neba:
donebni dimniki
;
donebne gore
donebésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
visok, kot bi segal do nebes:
iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni
;
v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi
;
donebesno gorovje
//
zelo glasen:
slišati je bilo donebesne krike
;
donebesno vpitje
/
zavladalo je donebesno veselje
zelo veliko
donébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nebotičnik
:
mesto s številnimi donebniki
;
stanoval je v dvajsetem nadstropju donebnika
donedáven
-vna -o
prid.
(
á
)
publ.
ki je bil, obstajal do pred kratkim:
problem je obravnavan s stališča donedavnega sistema
donedávna
in
do nedávna
prisl.
,
piše se narazen
(
ā
)
do pred kratkim:
do nedavna je bilo podjetje še močno
donegovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od donegovati:
kleti za donegovanje vina
donegováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
agr.
z uporabo predpisanih postopkov doseči večjo, dodatno kakovost:
donegovati pet tisoč litrov vina najvišje kakovosti
;
skrbno donegovati
donegován
-a -o:
donegovano vino
donênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od doneti:
mogočno donenje orgel
;
slišati je bilo ubrano donenje zvonov
/
plaz je z votlim donenjem drsel v dolino
donések
-ska
m
(
ẹ̑
)
1.
s čimer kdo k čemu prispeva, zlasti v znanosti, umetnosti:
študija je tehten donesek k razumevanju pisateljevega dela
;
članek je zanimiv donesek za zgodovino slovenske kulture
;
Prešernov donesek v slovensko poezijo
2.
zastar.
denarna vsota ali kakšna stvar, ki se za kaj da, prispeva;
prispevek
:
plačevati mesečni donesek
;
prostovoljni doneski
donêsti
-nêsem
dov.
, donésel donêsla
(
é
)
1.
nehati nesti:
nimamo več jajc, ker so kokoši donesle
2.
zastar.
donositi
:
če je krava bolna, ne bo donesla
3.
zastar.
prinesti
:
dekla mu je donesla vina
/
donesel mu je pozdrave
/
kupčija mu je donesla dobiček
donesèn
tudi
donešèn -êna -o:
ta rastlina ni domača, ampak je k nam donesena
donéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
dajati polne, nizke glasove:
orgle, zvonovi donijo
;
zamolklo doneti
/
glas mu je votlo donel
2.
doneč se širiti:
preko polj doni vesela pesem
;
glas roga je donel s hriba v hrib
/
po hodniku so doneli trdi koraki
3.
ekspr.
biti zaznaven, slišen:
iz njenega glasu je donel upor
;
iz besed je donelo sovraštvo
/
njen smeh je še vedno donel
/
njegove besede so ji neprestano donele na uho
donèč
-éča -e
1.
deležnik od doneti:
doneč zvon
;
zapel je s prijetno donečim glasom
;
srebrno doneč smeh
2.
ekspr.
vznesen, a vsebinsko prazen:
visoko doneče besede, fraze
donhuán
tudi
donjuan -a
[
donhu̯án
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
moški, ki išče vedno novih ljubezenskih dogodivščin:
izkušen, znan donhuan
;
kdo bi si mislil, da je tak donhuan
donhuánski
tudi
donjuanski -a -o
[
donhu̯ánski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na donhuane:
donhuanske dogodivščine
;
donhuansko vetrnjaštvo
/
donhuanski zapeljivec
donhuánstvo
tudi
donjuanstvo -a
[
donhu̯ánstvo
]
s
(
ȃ
)
ekspr.
lastnosti ali ravnanje, značilno za donhuane:
njegovo donhuanstvo jo je vznemirjalo
doníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od donirati:
povečati možnosti za doniranje v raziskovalno sfero
;
podjetje je v prvem letošnjem polletju za sponzoriranje in doniranje namenilo kar polovico dobička
;
doniranje sredstev političnim strankam
/
doniranje organa je znak altruizma
donírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
podariti, darovati, navadno denar, ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost:
donirati sredstva za nakup novega dializatorja
;
donirati za razvoj športa
/
donirati svoja dela znani galeriji
2.
podariti, darovati svoje telesne organe ali spolne celice:
donirati jajčne celice
;
donirati ledvico
dónja
in
doña -e
[
dónja
]
ž
(
ọ̑
)
navadno pristavek k ženskemu imenu, v španskem okolju
gospa
:
donja Emilija
donjuan
ipd.
gl.
donhuan
ipd.
donkihót
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor si prizadeva doseči kaj velikega, nedosegljivega, navadno brez uspeha:
on je nepoboljšljiv donkihot
donkihotijáda
tudi
donkihotiáda -e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
dogodivščina, podobna don Kihotovim dogodivščinam:
to ti je donkihotijada
donkihótiti
-im
nedov.
(
ọ̑
)
knjiž.
ravnati ali vesti se kot don Kihot:
vse življenje je donkihotil
donkihótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
tak kot pri don Kihotu:
v njegovem delu je precej donkihotskega idealizma
/
njegova donkihotska postava
visoka, suha
donkihótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
ekspr.
ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu:
vaše dejanje je donkihotstvo
/
politično donkihotstvo
;
uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva
donkihótščina
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
donkihotstvo
:
to je pristna donkihotščina
dónor
-ja
m
(
ọ́
)
1.
kdor daruje svoje telesne organe ali spolne celice;
darovalec
:
ledvica posmrtnega donorja
;
seznam donorjev kostnega mozga
;
program oploditve z donorjem
2.
vet.
žival, zlasti govedo, ki daje spolne celice:
geni donorjev
/
živali donorji
3.
kem.
snov, ki odda elektron, atom, ion drugi snovi:
molekula deluje kot donor dušika
dónorka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki daruje svoje telesne organe ali spolne celice;
darovalka
:
jajčna celica donorke
2.
vet.
samica živali, zlasti goveda, ki daje spolne celice ali zarodke:
krava donorka
dónorski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na donorje ali doniranje:
donorski center, program
;
donorske celice
;
promocija donorskih izkaznic
donòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
ekon.
1.
pridelek na določenem zemljišču v določenem obdobju:
z razvojem agrotehnike so se povečali donosi v našem kmetijstvu
;
doseči večji donos
;
gozdni donos
;
donos koruze, pšenice
/
povprečni hektarski donos na leto
2.
nav. ed.
uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem obdobju, izražen v denarju;
dohodek
:
donos podjetja se je povečal
;
davek od donosa
/
čisti, kosmati donos
♦
čeb.
letni donos medu
količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu
;
fin.
katastrski donos
z zemljiškim katastrom določen povprečni donos zemljiške parcele
donôsen
-sna -o
prid.
, donôsnejši
(
ó ō
)
1.
ki prinaša dobiček, korist:
njegovo podjetje je zelo donosno
/
izbral si je zelo donosen poklic
;
imeti donosno službo
2.
ekon.
ki daje visok donos:
donosne vrste žita
donosíti
-nósim
dov.
(
ī ọ́
)
nositi plod v telesu do popolne zrelosti:
žena je donosila
;
donositi zdravega otroka
/
krava donosi
;
pren.,
knjiž.
misel še ni dozorela, treba jo bo donositi
donóšen
-a -o:
donošen otrok, plod
/
star.
obleka je donošena
ponošena, obrabljena
donosnína
-e
ž
(
ī
)
fin.
davek od donosa:
donosnina od obrti, kmetijstva
donôsnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost donosnega:
donosnost kmetijstva
;
donosnost podjetja
/
z intenzivnim obdelovanjem se je povečala donosnost zemljišča
;
donosnost čebelarstva, živinoreje
♦
ekon.
donosnost kapitala
razmerje med kapitalom in njegovim donosom
donóšenček
-čka
m
(
ọ́
)
donošen otrok:
donošenčki in nedonošenčki
donóšenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost donošenega:
donošenost ploda
dónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Don:
donska gladina se leskeče v soncu
/
donski kozaki
dooráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, doôrji doorjíte; doorál
(
á ó, ọ́
)
končati oranje:
danes še ne bo dooral
dopadajênje
-a
s
(
é
)
zastar.
zadovoljstvo
,
ponos
:
gledal ga je z vidnim dopadajenjem
●
zastar.
imeti dopadajenje nad kom
biti zadovoljen, vesel, da je tak
dopádati
-am
tudi
dopádati se -am se
nedov.
(
ā ȃ
)
zastar.,
z dajalnikom
biti všeč, ugajati:
pri vas mi dopada
;
igra mu je dopadala
dopadênje
-a
s
(
é
)
star.
zadovoljstvo
,
ponos
:
mati je z dopadenjem gledala na svojega sina
;
očitno dopadenje
/
občinstvo ga je sprejelo z dopadenjem
z navdušenjem, odobravanjem
●
star.
imeti dopadenje nad kom
biti zadovoljen, vesel, da je tak
dopadljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
1.
ki izraža zadovoljstvo, ponos:
gledal je nanjo z dopadljivim pogledom
2.
ki ugaja:
povest je primer na vse strani dopadljive literature
dopadljívo
prisl.
:
dopadljivo je opazovala hčer
dopadljívost
-i
ž
(
í
)
star.
značilnost tega, kar ugaja:
likovna dopadljivost dela
/
opazovali so ju z dopadljivostjo
z zadovoljstvom, s ponosom
dopamín
-a
m
(
ȋ
)
med.
snov, ki prenaša živčne dražljaje med celicami centralnega živčnega sistema:
izločanje dopamina
;
količina dopamina v možganih
;
Parkinsonova bolezen je povezana s pomanjkanjem dopamina v možganih
dopásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
um.
narejen, izdelan do pasu:
dopasni kip
;
dopasna figura
dopásti
-pásem
dov.
(
á
)
končati pašo:
dopasel je in odgnal živino domov
;
dopasti kravo
dopásti se
-pádem se
nedov. in dov.
,
stil.
dopàl se dopála se
(
á ā
)
pog.,
z dajalnikom
biti všeč, ugajati:
njena odločnost in natančnost se mi je zelo dopadla
;
dopadel se ji je na prvi pogled
;
sam sebi se dopade
;
zastar.
fant mi ni dopadel, ker je kadil
dopêči
-pêčem
dov.
,
tudi
dopekó; dopêci dopecíte; dopékel dopêkla
(
é
)
1.
speči do konca:
janjca so dopekli
;
krompir se je že dopekel
2.
dodatno, zraven speči:
dopekla je še nekaj peciva
dopeljáti
-péljem
tudi
-ám
dov.
, dopêlji dopeljíte; dopêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
dodatno, zraven pripeljati:
če bo peska zmanjkalo, ga še dopeljite
2.
zastar.
pripeljati
:
dopeljali so nove zvonove
;
domov se je dopeljal s poštnim vozom
dopésniti
-im
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
dodatno, zraven spesniti:
dopesnil je še eno kitico
dopetáča
-e
ž
(
á
)
ekspr.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
oblačilo, ki sega do pet:
ogrnjen je bil v dolgo črno dopetačo
;
srajca, suknja dopetača
;
hlače dopetače
;
iron.
oblekel je meniško dopetačo
dopéten
in
dopêten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ē
)
ki sega do pet:
zavil se je v dolg dopeten plašč
;
dopetna halja, srajca
;
dopetno krilo
dopéti
-pôjem
dov.
, dopój dopójte,
tudi
dopôj dopôjte; dopél
(
ẹ́ ó
)
končati petje:
petelin je dopel
;
dopeti melodijo
dopét
-a -o:
dopeta pesem
dopétnica
in
dopêtnica -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
star.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
dopetača
,
dopetnik
:
srajca dopetnica
dopétnik
in
dopêtnik -a
m
(
ẹ̑; ȇ
)
ekspr.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
oblačilo, ki sega do pet:
ogrnil si je dopetnik
;
kožuh dopetnik
dópika
-e
ž
(
ọ́
)
fin.
dvojno knjigovodstvo:
dóping
-a
m
(
ọ̑
)
sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost:
jemati doping pred tekmami
;
uporaba dopinga je prepovedana
//
uporabljanje, uživanje tega sredstva:
tekmovalko so izključili zaradi dopinga
/
ukvarjati se z dopingom dirkalnih konj
dopingíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je pod vplivom dopinga:
dopingirani športniki
;
priznal je, da je bil dopingiran
dopingíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor jemlje, uživa nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost:
pri nogometu večina dopingirancev dobi nekajmesečni suspenz
;
kazni za športne dopingirance
dopingíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dopingirati:
nemškim zdravnikom so sodili zaradi sistematičnega dopingiranja
;
dopingiranje kolesarjev, športnikov
;
obtožbe o dopingiranju
/
zaradi dopingiranja so mu odvzeli zmago
dopingírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
dajati nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost:
sistematično dopingirati nogometaše
/
dopingirati dirkalne konje
2.
ekspr.
povzročati prekomerno rast, povečanje česa:
inflacijo dopingirajo visoke cene hrane
dopingírati se
nedov.
jemati, uživati nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost:
če si boljši od tekmeca, boš zmagal, pa četudi se ta dopingira
dópinški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na doping:
dopinški test
;
dopinška kontrola
/
dopinška afera
dopís
-a
m
(
ȋ
)
1.
krajše uradno ali poslovno pisno sporočilo:
napisati, prejeti, sestaviti dopis
;
dopise je treba takoj rešiti
;
dopis s sodišča
♦
adm.
spremni dopis
2.
poročilo, prispevek, navadno za časopis:
uredništvo je prejelo precej dopisov
;
dopis našega stalnega sodelavca iz Moskve
dopísati
in
dopisáti -píšem
dov.
, dopíšite
(
í á í
)
1.
končati pisanje:
oddahnil se je, ko je dopisal
;
dopisati pismo
2.
dodatno, zraven napisati:
dopisati zadnjo črko besede
;
dopisati opombe
;
pesnik je dopisal še sto verzov
dopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
ki poteka z dopisovanjem:
dopisni pouk
;
študirati po dopisni metodi
;
dopisno šolanje
/
dopisni član akademije znanosti in umetnosti
njen član, za stopnjo nižji od akademika
;
dopisna knjiga
zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila
♦
šol.
dopisni tečaj
;
dopisna šola
šola, v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem
dopísnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kartonček z natisnjeno znamko za krajša sporočila po pošti:
poslati dopisnico
;
sporočil mi je na dopisnici
/
oglasi se vsaj z dopisnico
2.
ženska, ki za medij, tiskovno agencijo poroča o dogajanju, novicah iz tujih držav, krajev, drugih delov države:
dopisnica iz Moskve, Bruslja
;
intervju naše dopisnice s predsednikom
3.
ženska, ki si dopisuje:
več dopisnic ga je prosilo za fotografijo
dopísnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor za medij, tiskovno agencijo poroča o dogajanju, novicah iz tujih držav, krajev, drugih delov države:
to poroča naš dopisnik
;
naš italijanski dopisnik
v Italiji
;
dopisnik iz Moskve, Londona, New Yorka
;
olimpijskih iger se je udeležil kot posebni dopisnik Dela
/
vojni dopisnik
z vojnih območij
/
izpopolniti je treba mrežo dopisnikov po vsej Sloveniji
2.
kdor si dopisuje:
vsak dan odgovarja na pisma številnih dopisnikov
dopísniški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dopisnik:
časopisna agencija ima zelo razširjeno dopisniško mrežo
dopísništvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
dejavnost dopisnikov:
razviti dopisništvo
;
list ima dobro organizirano dopisništvo
/
preživlja se z dopisništvom
//
dopisniški urad:
rimsko dopisništvo Dela
2.
zastar.
dopisovanje
,
korespondenca
:
poslovno dopisništvo
dopisoválec
-lca
[
dopisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor si dopisuje:
anonimni dopisovalec
;
ustanovil je klub dopisovalcev
/
med rednimi dopisovalci so tudi znane osebnosti
//
kdor poklicno opravlja dopisovanje;
korespondent
:
dopisovalec v podjetju
2.
star.
dopisnik
:
bil je dopisovalec tujih listov
/
tako mi svetujejo moji dopisovalci
dopisoválka
-e
[
dopisovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki si dopisuje:
pismo mlade dopisovalke objavljamo v celoti
/
prijatelji se jezijo nanjo, češ da je slaba dopisovalka
2.
ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje;
korespondentka
:
dopisovalka za tuje jezike
dopisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dopisovati:
a)
dopisovanje v časopise
/
trgovsko, uradno dopisovanje
b)
dopisovanje opomb
c)
omenil je tudi svoje dopisovanje s Cankarjem
dopisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
pošiljati poročila, prispevke, navadno v časopis:
dopisuje v lokalni časopis
//
pošiljati pisna poročila:
glavnemu odboru je dopisoval v slovenščini
2.
dodatno, zraven pisati:
dopisovati podatke
dopisováti si
vzdrževati medsebojne pisne stike:
prijatelja sta in si dopisujeta
;
redno si dopisujejo
dopisujóč
-a -e:
zastar.
dopisujoči član akademije znanosti in umetnosti
dopisni
dopítati
-am
dov.
(
ī
)
spitati do konca:
dopitati prašiča
♦
čeb.
dopitati čebele
dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo
dopítan
-a -o:
dopitana živina
dopíti
-píjem
dov.
(
í
)
star.
1.
končati pitje:
ko je dopil, je zadovoljno pocmokal
2.
dodatno, zraven spiti:
izpraznil je šilce in dopil še malo vode
dopláčati
in
doplačáti -am
dov.
(
á á á
)
dodati, plačati manjkajoči del kake vsote:
doplačati razliko v ceni
;
sto evrov je doplačal iz svojega
/
za vožnjo v prvem razredu boste morali doplačati
doplačeválec
-lca
[
doplačevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor doplačuje:
doplačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dodajati, plačevati manjkajoči del kake vsote:
doplačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se dobi za doplačilo:
naročniki lahko prejmejo poleg rednih še dve doplačilni knjigi
♦
ptt
doplačilna znamka
posebna, dodatna znamka v dobrodelne namene
doplačílo
-a
s
(
í
)
kar se doplača:
doplačilo davka
/
za doplačilo bodo naročniki prejeli še eno knjigo
doplačník
-a
m
(
í
)
kdor doplača:
dóplar
-ja
m
(
ọ́
)
nar.
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem;
dvojni kozolec
,
vezani kozolec
doplávati
-am
dov.
(
ȃ
)
plavajoč priti kam:
doplavati do brega
dopláviti
-im
tudi
doplavíti -ím
dov.
, doplávil
(
ā ȃ; ī í
)
s tokom prinesti, spraviti kam:
doplaviti les do jeza
/
kri doplavi bakterije
doplésati
in
doplesáti -pléšem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
končati plesanje:
ko je doplesala, so ji vsi ploskali
;
doplesati ples
;
komaj je doplesala do konca
2.
s plesanjem priti kam:
doplesala sta do mize
;
pren.
daleč smo doplesali
doplêsti
-plêtem
dov.
, doplêtel
in
doplétel doplêtla,
stil.
doplèl doplêla
(
é
)
1.
končati pletenje:
doplesti koš
;
pravkar je dopletla nogavico
;
vencev še niso dopletli
2.
dodatno, zraven splesti:
doplesti prekratke rokave jopice
dopletèn
-êna -o:
obleka z dopletenim ovratnikom
;
košara je dopletena
dopléti
-plévem
dov.
,
tudi
doplevíte; doplél
(
ẹ́
)
končati pletje:
do večera so doplele
doplúti
-plôvem
in
-plújem
dov.
,
tudi
doplovíte
(
ú ó, ú
)
s plutjem priti kam:
ladja je doplula do brega
dopočénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.,
ekspr.
delati
,
početi
1
:
strašno, kaj ti ljudje dopočenjajo
dopočéti
-čnèm
nedov.
, dopočél;
nam.
dopočét
in
dopočèt
(
ẹ́ ȅ
)
nar.,
ekspr.
delati
,
početi
1
:
fant táko dopočne, da ga ne morem prenašati
;
strašno, kakšno so dopočeli vso noč
dopôldan
1
-dnéva
[
dopou̯dan
]
m
(
ȏ ẹ̑
)
del dneva od jutra do poldneva:
prespal je cel dopoldan
;
čakal ga je vse dopoldneve
;
bil je sončen nedeljski dopoldan
dopôldan
2
[
dopou̯dan
]
prisl.
(
ȏ
)
v času od jutra do poldneva;
dopoldne
2
:
pride jutri dopoldan
dopoldánčar
-ja
[
dopou̯dančar
]
m
(
ā
)
šol. žarg.
kdor hodi dopoldne v šolo:
dopoldančarji in popoldančarji
dopoldánec
-nca
[
dopou̯danəc
]
m
(
á
)
1.
šol. žarg.
kdor hodi dopoldne v šolo:
šipo so razbili dopoldanci
;
dopoldanci in popoldanci
2.
pog.
kdor je dopoldne v službi:
dopoldanec je pripravil vsebinski koncept časopisa
3.
pog.
vlomilec, ki vdira v stanovanja dopoldne, ko ljudi ni doma:
v torek dopoldne se je dopoldanec lotil že dalj časa opazovanega stanovanja
dopoldánji
-a -e
[
dopou̯danji
]
prid.
(
á
)
dopoldanski
:
med dopoldanjimi urami je bilo v šoli zelo živo
dopoldánski
tudi
dopôldanski -a -o
[
dopou̯danski
]
prid.
(
á; ȏ
)
nanašajoč se na dopoldan:
delo je opravil v dopoldanskem času
;
šola ima le dopoldanski pouk
;
odpotoval je z dopoldanskim vlakom
/
dopoldanski učenci
dopôldne
1
-dnéva
[
dopou̯dne
]
s
(
ȏ ẹ̑
)
ed.
del dneva od jutra do poldneva;
dopoldan
1
:
sončno nedeljsko dopoldne
dopôldne
2
[
dopou̯dne
]
prisl.
(
ȏ
)
v času od jutra do poldneva:
dopoldne je bil pri nas
;
v šolo hodi dopoldne
;
ob enajstih dopoldne
;
nesreča se je zgodila včeraj dopoldne
dopoldnéven
-vna -o
[
dopou̯dnevən
]
prid.
(
ẹ̑
)
star.
dopoldanski
:
nima rada dopoldnevnih obiskov
dopolnílen
-lna -o
[
dopou̯nilən
]
prid.
(
ȋ
)
ki kaj dopolni, dopolnjuje:
dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili
;
dopolnilno krmljenje čebel
/
sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta
;
dopolnilni predpisi
;
dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb
/
učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga
;
dopolnilno vprašanje pri zaslišanju
/
dopolnilna dejavnost podjetja
dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne
;
dopolnilno izobraževanje
♦
agr.
dopolnilni posevek
posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki
;
fiz.
dopolnilni barvi
barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo
;
geom.
dopolnilna piramida
piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide
;
šol.
dopolnilni izpit
izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole
dopolnílo
-a
[
dopou̯nilo
]
s
(
í
)
kar kaj dopolni, dopolnjuje:
pisma so pomembno dopolnilo pesnikovega dela
;
dopolnila k tekstu
♦
jezikosl.
od kakega stavčnega člena odvisen člen, navadno predmet
dopolnítev
-tve
[
dopou̯nitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dopolniti:
dopolnitev zalog
;
odlok o spremembi in dopolnitvi predpisov
/
delo bo potrebno še manjših dopolnitev in popravkov
/
prizadeval si je za dopolnitev samega sebe
izpopolnitev, izboljšanje
dopolníti
in
dopôlniti -im
[
dopou̯niti
]
dov.
(
ī ó
)
1.
dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka:
rokopis bo treba še popraviti in dopolniti
;
dopolnili so zaloge na ladji
;
dopolniti zapisnik
/
ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju
/
diskutanti so dopolnili predavatelja
njegove trditve, misli
//
dodati do polne mere:
dopolniti sod
2.
živeti do določene dobe:
šolar je dopolnil sedem let
;
književnik je dopolnil šestdeset let
●
vznes.
dopolnil je zemeljsko pot
umrl je
;
knjiž.
njeno življenje se je dopolnilo
umrla je
3.
zastar.
izpolniti
:
prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost
;
dopolnila se mu je vroča želja
dopôlnjen
-a -o:
mera trpljenja je dopolnjena
;
dopolnjeno besedilo
●
vznes.
dopolnjeno je
ob smrti
življenje, trpljenje je končano
dopolnítven
-a -o
[
dopou̯nitven
]
(
ȋ
)
pridevnik od dopolnitev:
dopolnitveni postopek
dopôlnjenje
-a
[
dopou̯njenje
]
s
(
ó
)
glagolnik od dopolniti:
dopolnjenje posode
/
v delu je dopolnjenje življenja
/
knjiž.
v njem je vzklila želja po osebnem dopolnjenju
izpopolnitvi, izboljšanju
dopolnjeválec
-lca
[
dopou̯njevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj dopolnjuje:
bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije
♦
trg.
uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police
dopolnjeválen
-lna -o
[
dopou̯njevalən
]
prid.
(
ȃ
)
ki kaj dopolnjuje:
tehnična vzgoja je na gimnaziji dopolnjevalno izobraževalno področje
dopolnjevánje
-a
[
dopou̯njevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od dopolnjevati:
dopolnjevanje proizvodnje
;
spreminjanje in dopolnjevanje ustave
/
vsestransko dopolnjevanje med podjetji
;
medsebojno dopolnjevanje moža in žene
/
dopolnjevanje sodov
♦
mat.
računska operacija, pri kateri se znanemu seštevancu doda toliko, da se dobi znana vsota
dopolnjevánka
-e
[
dopou̯njevanka
]
ž
(
á
)
uganka, pri kateri je treba besedo dopolniti z eno ali več manjkajočimi črkami, da dobi (nov) pomen:
rešitve dopolnjevank
dopolnjeváti
-újem
[
dopou̯njevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka:
dopolnjevati asortiment izdelkov
;
dopolnjeval je svoj referat
;
dopolnjevati zaloge živil
♦
mat.
delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota
//
dodajati do polne mere:
dopolnjevati sode
/
profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli
2.
zastar.
izpolnjevati
:
vsak mora dopolnjevati svoje naloge
dopolnjeváti se
imeti take različne lastnosti, da dajo skupaj skladno celoto:
prijatelja se dobro dopolnjujeta
/
rastlinska in živinorejska proizvodnja se dopolnjujeta
;
teorija in praksa se dopolnjujeta
dopolnjujóč
-a -e:
ohranjal je tradicijo, dopolnjujoč jo z novo vsebino
;
dopolnjujoče besede
dopôlnočen
tudi
dopolnôčen -čna -o
[
dopou̯nočən
]
prid.
(
ȏ; ó
)
nanašajoč se na čas do polnoči:
dopolnočno razpoloženje gostov je začelo prehajati v pijanost
dopomôči
-mórem
dov.
, dopomógel dopomôgla
(
ó ọ́
)
pomagati
,
pripomoči
:
dopomoči komu do pravice
doposláti
-póšljem
dov.
, dopôšlji dopošljíte
(
á ọ́
)
zastar.
1.
dodatno, zraven poslati:
polku so doposlali pomoč
;
doposlali so mu še en izvod
2.
poslati
:
na razstavo so doposlali veliko sadja
doposlán
-a -o:
doposlani rokopisi
dopotováti
-újem
tudi
dopótovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ọ̑
)
potujoč priti kam:
gostje so pravkar dopotovali
;
dopotovati v mesto
;
dopotovati z vlakom
dopovédati
-povém
dov.
(
ẹ́
)
1.
s pripovedovanjem pojasniti:
opisovala ga je, a ni mogla dopovedati, kakšen je
;
dolgo traja, preden otroku vse dopoveš
/
dopovej ji zlepa, da bo morala oditi
/
ekspr.
ni mogel dopovedati, kako je srečen
;
ne morem dopovedati, kako sem se prestrašila
povedati, izraziti
//
z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet:
dopovej to trmoglavcu, če moreš! nič si ne da dopovedati
;
daj si vendar dopovedati
/
skušala si je dopovedati, da ni nikogar
2.
zastar.
končati pripovedovanje:
potrpi, naj dopove
dopovéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
razumljiv
,
jasen
:
povedal jim bo to v dopovednem jeziku
/
njene besede so bile zelo dopovedne
prepričevalne
dopovedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dopovedati:
umetnostno doživetje je težko dopovedljivo
/
nazorna in dopovedljiva formulacija problema
dopovedljívo
prisl.
:
govoril je zelo dopovedljivo
prepričevalno
dopovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dopovedovati:
iz gostilne je bilo slišati dopovedovanje in prerekanje
/
kljub našemu dopovedovanju je šel dalje
dopovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pripovedovanjem pojasnjevati:
častniki so vojakom nekaj dopovedovali
;
vedno znova je dopovedovala otroku, kakšen je volk
;
z ihto mu je dopovedovala, kaj naj stori
/
dopoveduje mu z rokami
//
z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem skušati doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet:
v trgovinah so dopovedovali ljudem, da blaga ni
;
otrok je zastonj dopovedoval, da je lačen
/
vedno znova si je dopovedovala, da se je to moralo zgoditi
doprášati
tudi
doprašáti -am
dov.
,
tudi
doprášala
(
á á á
)
nar.
končati vpraševanje:
šele ko je doprašal, kaj je bilo medtem doma novega, je sedel
doprášati se
tudi
doprašáti se
z vpraševanjem priti kam:
iskal je, spraševal in se končno doprašal do hiše
doprávdati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
končati pravdanje:
zate smo se že dopravdali
dopréga
-e
ž
(
ẹ̑
)
dodatna vprega:
ker konji niso zmogli težkega bremena, smo si pomagali z doprego
//
žel.
dodatna lokomotiva, ki potiska vlak na velikih vzponih:
na postaji pod bregom so k zadnjemu vagonu pripeli doprego
doprêsti
-prêdem
in
doprésti -prédem
dov.
,
stil.
doprèl doprêla
in
dopréla
(
é; ẹ́
)
končati predenje:
dopredla je in pospravila kolovrat
;
dopresti nit
;
pren.
ni še dopredla svojih misli
doprevráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na čas do prevrata:
doprevratne razmere
doprinášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
publ.
pomagati
,
prispevati
:
to so dosežki, ki doprinašajo k razvoju urbanizma
/
doprinašati napore za dograditev dežele
;
doprinašati žrtve
žrtvovati se
2.
zastar.
delati
,
početi
1
:
kakšne hudobije doprinaša
doprinêsti
-nêsem
dov.
, doprinésel doprinêsla
(
é
)
1.
publ.
pripomoči
,
pomagati
,
prispevati
:
konferenca je doprinesla k razumevanju problemov
;
s svojim delom so veliko doprinesli skupnosti
/
doprinesti svoj delež gibanju
;
doprinesti žrtve
žrtvovati se
2.
star.
nadomestiti
:
na vso moč se je gnal, da bi doprinesel zamudo
doprinesèn
tudi
doprinešèn -êna -o:
žrtev je doprinesena
doprinòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
donesek
,
prispevek
:
slovenski doprinos k likovni pestrosti evrov
;
pisateljevo najnovejše delo je dragocen doprinos k vojnemu slovstvu
dopŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
narejen, izdelan do prsi:
doprsni kip
;
doprsna fotografija, podoba
♦
šport.
doprsni drog
drog, ki sega telovadcu do prsi
dopŕsje
-a
s
(
ȓ
)
doprsni kip ali doprsna podoba:
bronasto doprsje
;
vladarjevo doprsje
/
slika predstavlja samo doprsje
dopŕsnik
-a
m
(
ȓ
)
doprsni kip:
pesnikov doprsnik je že izklesan
doprvák
-a
m
(
á
)
knjiž.,
iron.
prvi za prvakom, poglavarjem:
prvaki in doprvaki imajo vso oblast
/
Bleiweisovi doprvaki
dopúst
-a
m
(
ȗ
)
dovoljena začasna prekinitev dela, službe:
dati, dobiti, imeti dopust
;
nastopiti, vzeti dopust
;
prositi za dopust
;
biti na dopustu
/
bolezenski, bolniški, brezplačni, izredni, porodniški, študijski dopust
;
letni dopust
določeno število plačanih, dela prostih dni, ki je z zakonom zagotovljeno vsakemu uslužbencu
;
očetovski dopust
ki ga v trajanju 90 dni dobi oče za svojega otroka do tretjega leta otrokove starosti
;
starševski dopust
ki ga dobi eden od staršev ob rojstvu, posvojitvi otroka za nego in varstvo
/
od vojakov je prišel na dopust
//
pog.
letni dopust:
letos smo preživeli dopust na morju
;
dopust bo vzel avgusta
/
kam greste na dopust?
dopústen
1
-tna -o
prid.
(
ú;
jezikosl.
ȗ
)
ki se (še) dopušča:
dopusten primanjkljaj
;
tak odstotek vode v maslu je še dopusten
;
najmanjša dopustna plača
;
dopustna razlika v ceni
♦
jezikosl.
dopustni stavek
odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči
;
dopustni veznik
podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek
;
teh.
dopustna napetost, obremenitev
dopústen
2
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dopust:
v dopustnih dneh se veliko ukvarja s športom
dopustílo
-a
s
(
í
)
zastar.
dovoljenje
:
prosil bom dopustila, da bi tisti dan vino točil
;
obrtna dopustila
dopustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dopustiti:
to je storil z njegovo dopustitvijo
;
dopustitev dejanja
dopustíti
-ím
dov.
, dopústil
(
ī í
)
1.
ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi:
dopustil je, da je odšla domov
/
tega vendar ne smemo dopustiti
dovoliti
2.
knjiž.
priznati za možno:
nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče
dopuščèn
-êna -o:
star.
dopuščeno mu je bilo vrniti se domov
dopustljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (še) dopušča;
dopusten
1
:
to ni dopustljivo
dopústnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
dovolilnica, dovoljenje za dopust:
dobiti dopustnico
/
v četi so nenadoma preklicali vse dopustnice
2.
ženska, ki ima dopust:
dopustnice uživajo na plaži
dopústnik
-a
m
(
ȗ
)
kdor ima dopust:
pregledal je seznam dopustnikov
/
dopustniki so se vračali v vojašnico
/
dopustniki in izletniki
;
letos je bilo na Jadranu veliko dopustnikov
dopústniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dopustnike ali dopust:
svoje dopustniške dneve preživlja v gorah
;
dopustniška sezona
/
dopustniški kraji
;
dopustniške olajšave
dopústnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost dopustnega:
dopustnost stroge literarne kritike
;
dopustnost pritožbe
/
to je še v mejah umetniške dopustnosti
dopustováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
preživljati letni dopust, biti na dopustu:
dopustovati doma, v tujini
dopúščanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od dopuščati:
dopuščanje neoviranega razvoja
dopúščati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
ne preprečevati, ne braniti, da se kaj zgodi, godi:
oče nam je dopuščal, da smo se igrali po mili volji
/
o tem ne dopuščam razgovora
;
ne, kot predsednik tega nikakor ne dopuščam
ne dovolim
/
bolečine mu niso dopuščale, da bi sedel
;
vstal bom, če mi bodo dopuščale moči
če bom mogel
2.
priznavati za možno:
dopuščam, da je moje mnenje zmotno
/
dopuščam možnost, da si le bil na sestanku
/
pravilo dopušča izjeme
;
enačba dopušča dve rešitvi
●
ekspr.
njegova izjava ne dopušča niti najmanjšega dvoma
je neovrgljiva, resnična
dopuščajóč
-a -e:
govoril je jasno in odločno, ne dopuščajoč ugovore
dopuščênje
-a
s
(
é
)
star.
dovoljenje
,
dopustitev
:
to sem storil s tvojim dopuščenjem
dorámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
ki sega do ramen:
doramne hlače
doraménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki sega do ramen:
imel je prevelike, skoraj doramenske hlače
♦
šport.
doramenski drog
drog, ki sega telovadcu do ramen
dorásel
-sla -o
tudi
dorástel -tla -o
[
dorasəu̯; dorastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
1.
ki je dorastel, doraščen:
dorasel človek
;
dorasel gozd
;
dorasla žival
;
komaj dorasla dekleta
2.
v povedni rabi,
z dajalnikom
ki je kos čemu:
nobeden od sošolcev mu v matematiki ni dorasel
;
mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo
;
biti delu dorasel;
prim.
dorasti
doráslost
-i
ž
(
á
)
stanje doraslega človeka, živali:
doseči doraslost
;
doraslost živine
/
kaj vse doživlja otrok do svoje doraslosti
dorásti
-rástem
in
-rásem
dov.
(
á
)
1.
doseči končno stopnjo rasti:
zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih
/
ta vrsta trave hitro doraste
;
drevo je dorastlo v nekaj letih
//
postati nekoliko večji, starejši:
z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo
/
mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
//
navadno v zvezi z
za
postati sposoben, primeren za kaj:
ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje
;
komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma
2.
z rastjo doseči:
sin je že dorastel očeta
/
drevo je dorastlo do strehe
//
dobiti dokončno podobo, razviti se:
dorastla je v lepo dekle
/
fant doraste v moža
●
fant je dorastel med glasbeniki
ves čas svojega doraščanja je živel med njimi
;
star.
še ni vrha dorastel
še ni dorastel, postal mož
doráščen
-a -o:
nisi še doraščena in ne več otrok
;
doraščeno drevje;
prim.
dorasel
doráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od doraščati:
doraščanje otrok
/
doba spolnega dozorevanja in doraščanja
doráščati
-am
nedov.
(
á
)
približevati se končni stopnji rasti:
njegovi otroci že doraščajo
/
mladina dorašča v novih razmerah
;
pisatelj je doraščal v razgibanem času
//
dobivati dokončno podobo, razvijati se:
fant dorašča v moža
doraščajóč
-a -e:
doraščajoča mladina
;
krmljenje doraščajočih živali
;
doraščajoča dekleta sanjajo o marsičem
/
v svojih doraščajočih letih je večkrat mislil na kmetijo
;
sam.:
te knjige so namenjene doraščajočim
dorêči
-rêčem
dov.
, dorêci dorecíte; dorékel dorêkla
(
é
)
izreči, povedati do konca:
ni dorekel besede
;
njegovo misel so dorekli drugi
dorečèn
-êna -o:
izjava ni bila dorečena
doredíti
-ím
dov.
,
tudi
dorédi; dorédil; dorejèn
(
ī í
)
zrediti do konca:
dorediti prašiča
dorísati
-ríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
dodatno, zraven narisati:
portretu je s svinčnikom dorisal brke
;
načrtu so dorisali puščice, ki nakazujejo smer vetra
/
dorisati manjkajoče dele slike, umetnine
2.
končno izoblikovati, izpopolniti risbo:
dorisati načrt, skico
dorisávanje
-a
s
(
ȃ
)
končno oblikovanje, izpopolnjevanje risbe:
dorisavanje načrta
dorisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dorisovati:
dopisovanje in dorisovanje na plakate spreminja njihovo izvorno sporočilo
/
dorisovanje starih načrtov
dorisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dodatno, zraven risati:
dorisovati like, slike in vzorce
2.
končno oblikovati, izpopolnjevati risbo:
postopoma je le dorisoval zemljevid
/
dorisovati risbo
dormitórij
-a
m
(
ọ́
)
spalnica v samostanih ali cerkvenih vzgojnih zavodih:
dorojíti
-ím
dov.
, dorójil
(
ī í
)
končati rojenje:
čebele so dorojile
dorómati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
dopotovati
,
prispeti
:
doromali smo, pot je bila kratka
dórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Dorce:
dorsko narečje
♦
glasb.
dorska lestvica
v srednjeveški cerkveni glasbi
diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona d navzgor
;
um.
dorski slog
starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna resnost in masivnost
;
dorski steber
steber brez baze in s preprostim kapitelom
dorzálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na hrbet;
hrbten
:
dorzalna stran telesa
♦
jezikosl.
dorzalna artikulacija
oblikovanje glasov s hrbtom jezika
;
zool.
dorzalna plavut
dórziventrálen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
anat.,
biol.
ki poteka v smeri od hrbta proti trebuhu:
dorziventralna ravnina
dórziventrálno
prisl.
:
dorziventralno sploščen trup
dosadíti
-ím
dov.
, dosádil; dosajèn
(
ī í
)
dodatno, zraven posaditi:
dosaditi drevje v nasadu
;
dosaditi hmelj
dosánjati
-am
dov.
(
á
)
knjiž.
nehati sanjati:
pustil bi ga, da bi dosanjal
/
dosanjal je, zdaj je prihajala resnica
/
z notranjim predmetom
dosanjali so svoj veliki sen o sreči
dosánjan
-a -o:
sanje so dosanjane
doséči
-séžem
dov.
, dosézi dosézite; doségel doségla;
nam.
doséč
in
dosèč
(
ẹ́
)
1.
z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa:
copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel
;
ne dosežem dna
;
otrok komaj doseže do kljuke
;
ne morem doseči na omaro
;
daj mi palico, ne dosežem z roko
/
vrv je prekratka, da bi dosegla do dna
segla
;
pren.
s pogledom doseči kaj
;
hiše z očesom ni mogel doseči
2.
zvečati se do določene mere, navadno v višino:
reka je dosegla kritično točko
;
drevo je doseglo pet metrov
;
v tistem času je dosegel imperij največji obseg
/
industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti
;
razposajenost je dosegla vrhunec
3.
s premikanjem priti kam, do česa:
dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg
;
kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem
/
vlak je dosegel prve mestne hiše
/
zasledovalci ga bodo kmalu dosegli
dohiteli in ujeli
;
pren.
njegov glas me ni dosegel
4.
s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa:
doseči zaželeni cilj, svoj namen
;
dosegel je doktorski naslov
;
doseči visoko izobrazbo
;
na tekmovanju so dosegli drugo mesto
;
z vztrajnostjo se vse doseže
;
če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli
;
dosegel je, da so ga sprejeli na delo
/
kakšen učinek je dosegel s tem
/
doseči veliko hitrost
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik:
doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh
;
doseči soglasje z dogovorom
;
doseči zmago
zmagati
/
doseči gol
dati gol
//
priti do česa, dočakati, doživeti:
dosegel je izredno čast
;
doseči umetniški višek, vrhunec slave
/
doseči visoko starost
5.
v celoti opraviti, izpolniti:
upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli
;
doseči normo
●
publ.
listi dosežejo velikost dlani
zrastejo do velikosti dlani
;
pogorje doseže višino dva tisoč metrov
je visoko do dva tisoč metrov
;
v znanju ga ni nihče dosegel
mu ni bil enak
;
z dobroto pri njem vse dosežeš
če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
♦
šport.
dosegel je dober, rekorden čas
rezultat pri hitrostnem športu
;
doseči pravico za vstop v finale
doséžen
-a -o:
cilj je dosežen
;
dohodki, doseženi v lanskem letu
;
doseženi rezultati
;
razveljaviti doseženi sporazum
;
vesel je doseženega uspeha
dosedánji
-a -e
[
tudi
dosədanji
]
prid.
(
ā
)
ki je bil, obstajal do zdaj:
dosedanji uspehi niso zadovoljivi
;
dosedanje izkušnje, ugotovitve
;
po dosedanjih ocenah je proizvodnja narastla
/
dosedanji predsednik
dosedéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
nehati sedeti, odsedeti:
je že dosedel
dosèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa:
žival se mu je približala na doseg
;
knjiga je na dosegu
/
ekspr.
zdi se mu, da je dolina na dosegu roke
zelo blizu
//
oddaljenost, v katero sega delovanje česa:
oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov
;
priti v doseg sovražnika
/
domišljija se izmakne dosegu razuma
2.
razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje:
povečati doseg radijskega oddajnika
;
doseg radarja, svetilnika
/
doseg balističnih raket
domet
//
aer.
največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka:
letalo z dosegom pet tisoč kilometrov
3.
dosežek
,
uspeh
:
prejel je nagrado za dosege v režiji
/
doseg idealov
doseganje, dosega
doséga
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od doseči:
bojevati se za dosego ciljev
;
dosega zaželenega namena
;
dosega dobrih odnosov med obema državama
/
dosega sporazuma o razorožitvi
dosegamál
[
dosegamau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
do zdaj
,
doslej
:
dosegamal je šlo dobro
doséganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od dosegati:
doseganje ciljev
/
tako delo zagotavlja doseganje največjih uspehov
/
doseganje norme, plana
doségati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa:
dosegati cilje
;
dosegati svoj namen
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, ki ga določa samostalnik:
dosegati napredek, uspeh
;
moštvo dosega zmage
2.
v celoti opravljati, izpolnjevati:
dosegati normo, plan
3.
biti enak, enakovreden komu:
po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike
/
konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
●
ta drevesa dosegajo višino do sto metrov
so visoka do sto metrov
dosegljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
dosežek
:
zadovoljen je s svojim dosegljajem
;
umetniški dosegljaji
2.
nav. ekspr.
doseg
:
kuhinja mora biti urejena tako, da ima gospodinja vse na dosegljaju
/
ustrelil je v prazno, žival je bila že iz dosegljaja
dosegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da doseči:
škatla je na dosegljivi polici
/
težko dosegljivi cilji
;
dosegljiva natančnost
/
literatura za razpravo je bila lahko dosegljiva
;
prvo mesto zanj ni več dosegljivo
/
cene tega blaga so malokomu dosegljive
so zelo visoke
dosegljívost
-i
ž
(
í
)
dejstvo, da je kaj dosegljivo:
zaradi dosegljivosti je bilo okvaro lažje popraviti
/
dosegljivost cilja
dosejáti
-sêjem
dov.
, dosêj
in
dosèj; dosejál
(
á ȇ
)
dodatno, zraven posejati:
dosejati travno mešanico
doseján
-a -o:
dosejana koruza
/
ajda je že dosejana
posejana
doselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
priselitev
:
še je možnost za nove doselitve
doselíti se
-sélim se
dov.
(
ī ẹ́
)
priseliti se:
družina se je doselila pred desetletji
;
po vojni so se sem doselili novi ljudje
doséljen
-a -o:
doseljeno prebivalstvo
doséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
priseljenec
:
v mestu je vedno več novih doseljencev
;
na novo ameriško glasbo je vplivala tudi glasba doseljencev
doseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
priseljevanje
:
doseljevanje tujega prebivalstva
;
doseljevanje v mesta
doseljeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
priseljevati se:
v mesto se doseljujejo ljudje s podeželja
dosévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
agr.
dopolnilni posevek, stranski posevek:
jesenski, spomladanski dosevek
dosézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
doseganje
:
dosezanje ciljev, namenov
/
dosezanje časti
dosézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
dosegati
:
dosezati cilje
/
dosezati velike uspehe
/
čeprav je mlajši, doseza po sposobnosti vse svoje tovariše
doséžek
-žka
m
(
ẹ̑
)
kar je posledica kakega dela, prizadevanja:
njegova kompozicija je pomemben dosežek na področju glasbe
;
dosedanji dosežki v industriji
;
rekorden dosežek naših športnikov
;
umetniški, znanstveni dosežki
;
film spada med vidnejše dosežke kinematografije
/
uvajanje novih tehničnih dosežkov
doséžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
dosegljiv
:
električna stikala so v dosežni razdalji
/
sreča je težko dosežna
dosihdôb
prisl.
(
ȏ
)
star.
do zdaj
,
doslej
:
dosihdob se mi to še ni pripetilo
dosihmál
[
dosihmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
do zdaj
,
doslej
:
dosihmal se nista poznala
dosípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
dodatno, zraven sipati:
dosipati moko v vrečo
dosíta
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
do sitega:
dosita se najesti, napasti
//
zelo
,
močno
:
dosita se nadivjati, nagledati, nasmejati
dosjé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
adm.
mapa, sveženj uradnih spisov, ki se nanašajo na določeno zadevo ali osebo:
sporna vprašanja je dal v poseben dosje
/
personalni dosje
;
pokojninski dosjeji
doskóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na doskok:
doskočno mesto
//
šport.
ki se da doseči s skokom kvišku:
doskočni krogi
doskočíšče
-a
s
(
í
)
šport.
kraj, mesto doskoka:
skakalec je padel in se valil po doskočišču
;
naklon doskočišča
/
mivka za doskočišče pri skoku v višino
doskočíti
-skóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
končati skok:
padalec je doskočil in si odpel padalo
//
šport.
narediti doskok:
skakalec je lepo doskočil
/
doskočil je pri sto metrih
doskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
šport.
zaključni del skoka:
pri doskoku je padel
;
naši skakalci so se odlikovali z zanesljivimi doskoki
dosléden
-dna -o
prid.
, doslédnejši
(
ẹ̑
)
ki dela, ravna vedno po določenih načelih:
biti dosleden pri svojem delu
;
ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju
;
dosleden vzgojitelj
/
bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov
;
dosleden zagovornik delavstva
//
ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj:
takrat je bil še daleč od doslednega materializma
;
dosleden program
;
vzgoja mora biti dosledna
doslédno
prisl.
:
dosledno se drži svoje teorije
;
vlada dosledno izvaja svojo politiko
;
zahteve šol bi morale biti dosledneje usklajene z učnimi programi
/
ekspr.:
vabil jo je na izlete, a ga je dosledno odbijala
vztrajno, kar naprej
;
na zaslišanjih vse dosledno taji
prav vse, čisto vse
dosledíti
-ím
dov.
, doslédi
in
doslêdi; doslédil
(
ī í
)
lov.
priti po sledi do mesta, kjer je divjad:
doslediti kuno
doslédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
dosleden človek:
fant je doslednež
doslédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost doslednega človeka:
všeč mi je njegova doslednost
;
učiteljeva doslednost pri vzgoji
;
njihova doslednost v izvajanju načrtov
/
svoje naloge bomo morali izpolnjevati še z večjo doslednostjo
;
logična, znanstvena doslednost
;
ekspr.
svoje delo opravlja z matematično doslednostjo
zelo natančno
/
doslednost mišljenja
;
doslednost značajev v romanu
doslêj
in
doslèj
prisl.
(
ȇ; ȅ
)
do zdaj
:
doslej se še ni vrnil
;
bil je prijazen kakor doslej še nikoli
doslêjšnji
-a -e
prid.
(
ē
)
dosedanji
:
doslejšnji rezultati dela
;
doslejšnja politika
;
njegovo doslejšnje delo
doslíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
končati slikanje:
doslikati portret
2.
dodatno, zraven naslikati:
moral je doslikati še glavo
doslíšen
-šna -o
prid.
(
í ī
)
nanašajoč se na oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati:
biti v doslišni bližini
;
bila je v doslišni oddaljenosti
doslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
zastar.
dobeseden
:
doslovni zapis debate
/
dosloven prevod
/
revščina v doslovnem smislu
doslôvno
prisl.
:
doslovno prevajati
doslúh
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati:
priti iz dosluha, v dosluh
;
žival je na, v dosluhu
doslutíti
in
doslútiti -im
dov.
(
ī ú ū
)
knjiž.
dojeti
,
doumeti
:
njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela
;
do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda
doslúženec
-nca
m
(
ú
)
zastar.
kdor je doslužil:
mož je bil dosluženec s skromnimi prihranki
;
vojaški dosluženec
doslúženka
-e
ž
(
ú
)
zastar.
ženska, ki je doslužila:
doslužítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od doslužiti:
doslužíti
in
doslúžiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
končati služenje:
doslužil sem
;
doslužiti kadrovski rok, vojaščino
/
pri tem gospodarju je hitro doslužil
//
ekspr.
dotrajati
:
stroj je doslužil
;
čevlji so doslužili
2.
dopolniti služenje:
doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti
doslúžen
-a -o:
doslužen vojak
;
v pristanišču stoji doslužena ladja
;
doslužene rokavice
dosmŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki traja, obstaja do smrti:
hišo je dobil v dosmrtni užitek
;
obsodili so ga na dosmrtno ječo
;
dosmrtna kazen
;
dosmrtna pravica, renta
/
dosmrtni član društva
dosmŕtnik
-a
m
(
ȓ
)
1.
kdor je obsojen na dosmrtno ječo:
v teh celicah so sami dosmrtniki
2.
star.
dosmrtni član:
dosmrtniki Mohorjeve družbe
dosmrtnína
-e
ž
(
ī
)
star.
dosmrtna članarina:
dosneževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dosneževati:
dosneževanje se uporablja predvsem na prelomnicah in izpostavljenih mestih
;
umetno dosneževanje smučišč
;
zajetje vode za dosneževanje
dosneževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dodatno prekrivati z umetnim snegom:
proge so sproti dosneževali s snežnimi topovi
dosodíti
in
dosóditi -im
dov.
, dosójen
(
ī ọ́
)
1.
prenehati soditi:
s koncem leta bo ta sodnik dosodil
2.
z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada:
sodišče je tožnici dosodilo odškodnino
/
dosoditi dosmrtno ječo, smrtno kazen
3.
šport.
določiti glede na pravila igre:
sodnik je dosodil enajstmetrovko v korist domačih
dosójati
-am
nedov.
(
ọ́
)
šport.
določati glede na pravila igre:
sodniki niso dosojali enajstmetrovk
;
dosojati prekrške v korist domače ekipe
dosolíti
-ím
dov.
, dosólil
(
ī í
)
dodatno soliti:
ko juha dobro prevre, jo po potrebi dosolimo in okisamo
dosorêj
prisl.
(
ȇ
)
star.
do zdaj
,
doslej
:
to mi dosorej ni prišlo na um
dósovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na diskovni operacijski sistem:
dosovski program
;
dosovsko okno
dospélost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
ekon.,
fin.,
navadno v zvezi z
dolg, menica
dan, termin, ko je treba plačati:
dospelost dolga, menice
/
plačati dolg ob dospelosti
2.
publ.
dovršenost
,
popolnost
:
kompozicijska dospelost skladbe
;
tehnična dospelost
dospétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
ekon.,
fin.,
navadno v zvezi z
dolg, menica
dospelost
:
dospetek dolga, menice
/
plačilo ob dospetku
dospéti
-spèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
1.
knjiž.
priti
,
prispeti
:
planinci so dospeli na vrh gore
;
dospeti do gozda
;
ladja dospe na cilj
;
hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne
;
proti jutru smo dospeli domov
/
iz mesta so dospele novice
;
pren.
moje trpljenje je dospelo do vrha
;
stvar je dospela do kritične točke
2.
ekon.,
fin.,
navadno v zvezi z
dolg, menica
priti do dneva, termina, ko je treba plačati:
menice so dospele
;
dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja
dospévši
zastar.
:
dospevši do vrha, se je oddahnil
dospèl
in
dospél -éla -o:
dospeli rokopisi
;
plačati dospele anuitete
dospétje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
prihod
:
dospetje na cilj
/
dospetje poštnega avtobusa
dospévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
prihajati
:
zrak dospeva v pljučne mehurčke
2.
ekon.,
fin.,
navadno v zvezi z
dolg, menica
prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati:
menice dospevajo v plačilo po treh mesecih
dospevajóč
-a -e:
počasi dospevajoči prispevki
dosréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
anat.
sredotežen
,
centripetalen
:
dosredni živci
dostájati
-am
nedov.
(
ā
)
zastar.,
navadno z nikalnico
imeti dovolj česa:
ne dostaja mi izurjenosti
;
za to delo mu ni dostajalo moči
dostájati se
tikati se, zadevati:
kar se mene dostaja, si lahko brez skrbi
;
to se dostaja njegovega dela
dostáti
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
prestati
1
,
prebiti
2
,
odslužiti
:
umrl je, preden je dostal kazen
/
izpit je uspešno dostal
opravil, naredil
dostáva
-e
ž
(
ȃ
)
prenos, prevoz česa na določen kraj:
zagotoviti redno dostavo
;
dostava časopisa, pošte
;
dostava mleka na dom
;
rok za dostavo
dostávek
-vka
m
(
ȃ
)
kar je dodatno, zraven pripisano:
v dostavku navaja še nekaj podatkov
;
dostavek k zapisniku
/
pripovedovanje je rad razširil z lastnimi dostavki
dostáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na dostavo:
dostavna vozila
/
v svojem dostavnem okolišu redno dostavlja pošto
/
dostavni avtomobil
zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil; dostavnik
♦
adm.
dostavna knjiga
knjiga, v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke
;
fot.
dostavna leča
leča, s katero se podaljšuje ali skrajšuje goriščna razdalja objektiva
dostavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dostaviti:
plačati račun ob dostavitvi blaga
;
dostavitev odločbe
dostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
prinesti, pripeljati kaj na določen kraj:
dostaviti kruh
;
dostaviti telegram
;
kupljeno blago vam po želji dostavimo na dom
/
pisar.:
analizo o turističnem prometu smo dostavili uredništvom dnevnih listov
;
dostavili vam bomo cenik svojih izdelkov
poslali
2.
dodatno, zraven povedati:
dostavila je še nekaj besed
;
dostavili bomo še neko podrobnost
;
lahko greš, je dostavil tišje
/
marsikaj je dostavil iz svojega
dostávljen
-a -o:
pravočasno dostavljeno blago
dostavljáč
-a
m
(
á
)
kdor komu kaj dostavlja:
dostavljač ni izročil pošte o pravem času
;
dostavljač časopisov, kruha
;
dostavljač pri trgovskem podjetju
dostavljálnik
-a
[
dostau̯ljau̯nik
in
dostau̯ljalnik
]
m
(
ȃ
)
dostavni avtomobil:
blaga je bilo za dva tovornjaka in dostavljalnik
dostávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od dostavljati:
dostavljanje časopisov, pošte
;
dostavljanje na dom
dostávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
prinašati, dovažati kaj na določen kraj:
popravljene aparate dostavljajo strankam na dom
/
pisar.
dostavljamo vam anketo
pošiljamo
2.
večkrat dodatno, zraven povedati:
kadar so govorili o njem, so dostavljali, da je junak
dostavljávec
-vca
in
dostavljálec -lca
[
dostau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor komu kaj dostavlja:
naročeno blago mi je pripeljal dostavljavec
;
dostavljavec časopisov, paketov
dostavljávka
in
dostavljálka -e
[
dostau̯ljau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki komu kaj dostavlja:
dostavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dostaviti:
dostavljiva pošiljka
dostavljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost dostavljivega:
dostavljivost pošiljke
dostávnica
-e
ž
(
ȃ
)
adm.
listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika;
dobavnica
:
pregledati dostavnico
♦
ptt
obrazec za dostavo priporočenih pošiljk, na katerem naslovnik potrdi prejem
dostávnik
-a
m
(
ȃ
)
zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil:
poštni dostavnik
;
zaradi svoje opaznosti so dostavniki primerni za propagandna sporočila in oglaševanje
dostavnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za dostavo:
plačati dostavnino
;
dostavnina za časopis, za mleko
dôsti
prisl.
(
ó
)
1.
izraža veliko količino ali mero:
do odhoda je še dosti časa
;
vihar je poškodoval dosti dreves
;
ta operacija v dosti primerih ni uspela
;
že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več
;
dosti dela, govori, spi
//
v nikalnih stavkih
izraža majhno mero:
matere se ne boji dosti, očeta se bolj
;
to ga ne bo dosti prizadelo
;
cesta tukaj ni dosti poškodovana
2.
navadno s primernikom
izraža visoko stopnjo:
zdaj je dosti boljši
;
ni dosti debelejši od prosenega zrna
;
dosti grše piše kot prej
;
z avtomobilom se pride dosti prej
/
kazen je dosti prehuda
3.
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča:
kruha imamo še za tri dni dosti
;
ni imel dosti moči, da bi vstal
;
vsega imam dosti, ne potrebujem več
/
zemlja je dosti namočena za setev
;
dosti si star, da lahko razumeš
/
šlo je še dosti gladko
//
ekspr.
izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči:
dosti je tega čvekanja
;
dosti je neumnosti, zdaj se prične delo
;
dosti dolgo ste spali, takoj vstanite
/
zdaj mi je pa dosti – mir ali pa ven
●
ekspr.
povsod ga je dosti
povsod ga lahko srečaš
;
pog.
njega je res dosti
je velik, močen
;
ekspr.
tega ne malo ne dosti ne razumem
prav nič
;
star.
ne mara zanj malo in dosti ne
prav nič
;
tu je dosti dela – malo jela
;
preg.
dosti psov je zajčja smrt
dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
dôstikrat
prisl.
(
ó
)
izraža zadostno število ponovitev:
to vem, dostikrat si mi že povedal
//
velikokrat
,
večkrat
:
dostikrat mislim nanj
;
to pot sem že dostikrat prehodil
dostojánstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev:
predsednik je dostojanstven človek
;
dostojanstven v kretnjah
/
resen, dostojanstven obraz
/
njeno vedenje je skoraj dostojanstveno
dostojánstveno
prisl.
:
ženin se je držal zelo dostojanstveno
;
govoriti mirno in dostojanstveno
dostojánstvenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor ima visok družbeni položaj:
sprejema so se udeležili tudi visoki cerkveni dostojanstveniki
;
vojaški dostojanstvenik
;
dostojanstveniki in državniki
dostojánstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost dostojanstvenega:
mož je poln dostojanstvenosti
;
cenijo ga zaradi njegove pravičnosti in dostojanstvenosti
/
dostojanstvenost njenega obraza
/
sprejel ga je z dostojanstvenostjo visokega uradnika
dostojánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dostojanstveno vedenje, ravnanje:
v vsaki situaciji je znal ohraniti svoje dostojanstvo
//
čast
,
ponos
:
teptati, žaliti človeško dostojanstvo
;
dostojanstvo osebnosti
2.
visok družbeni položaj:
odložil je znamenja rektorskega dostojanstva
dostójen
-jna -o
prid.
, dostójnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili:
dostojen človek
;
fant je dostojen
;
bodite dostojni!
/
dostojna družba
;
dostojno vedenje
2.
nav. ekspr.
ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam:
te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku
;
izvedba dela je bila dostojna
/
razprava je bila na dostojni višini
/
nimam dostojne obleke za tako slavnost
;
dostojno stanovanje
//
z rodilnikom
vreden
:
tak sin je dostojen svojega očeta
;
človeka dostojno življenje
dostójno
prisl.
:
dekle se oblači dostojno
;
dostojno pozdraviti, se vesti
dostójnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
dostojen človek:
delal se je dostojneža
dostójnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
dostojno vedenje, ravnanje:
od vas zahtevamo dostojnost
;
to presega vse meje dostojnosti
/
dostojnost govorjenja
2.
zastar.
dostojanstvenost
:
svoje delo je opravljal s slovesno dostojnostjo
dostòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
kraj, prostor, po katerem se da kam priti:
turistično društvo je uredilo dostop do slapa
;
tam je zelo pripraven dostop do morja
;
dostopi na perone so funkcionalno postavljeni
2.
možnost priti, vstopiti kam:
obzidje je zapiralo dostop v mesto
;
z žičnico je dostop na vrh zelo olajšan
//
dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam:
vsak nima dostopa v pisarno
;
občinstvo ima prost dostop v sodno dvorano
/
učenci imajo v svoji knjižnici dostop do vseh knjig
jih lahko dobijo, si jih izposodijo
;
pren.
široko okno omogoča soncu in zraku dostop v sobo
3.
možnost, pravica uporabe česa:
dostop do interneta
;
dostop do podatkov
/
klicni dostop
vzpostavitev povezave do interneta prek telefonskega omrežja na zahtevo uporabnika
dostópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od dostopati:
dostopanje sodišč v register transakcijskih računov bi pospešilo postopke
;
dostopanje do svetovnega spleta
;
dostopanje do sredstev v skupni rabi
dostópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
uporabljati kaj, do česar se ima možnost, pravico priti:
dostopati do interneta
;
dostopati do podatkov
;
dostopati do elektronske pošte
/
zaposleni ne morejo dostopati do vseh prostorov v stavbi
dostópen
tudi
dostôpen -pna -o
prid.
, dostópnejši
tudi
dostôpnejši
(
ọ́ ọ̄; ó ō
)
1.
do katerega se da priti:
vrh gore je težko dostopen
;
nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili
/
park je dostopen javnosti
;
pren.
šolanje je dostopno vsem
//
ki se da dobiti:
pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo
/
cene tega blaga so malokomu dostopne
so zelo visoke
2.
ki se da razumeti, dojeti:
razprava je napisana v dostopnem jeziku
;
povedal mu je to na dostopen način
/
študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja
3.
knjiž.
dovzeten
,
sprejemljiv
:
dostopen tujim vplivom
/
mož je postal dostopnejši
bolj priljuden, prijazen
dostópnost
tudi
dostôpnost -i
ž
(
ọ́; ó
)
značilnost dostopnega:
koča je zaradi lahke dostopnosti zelo obiskana
/
dostopnost listin, zapisov
/
težka dostopnost dramskega dela
;
dostopnost pouka
/
priljubljen je bil zaradi svoje dostopnosti
dostopôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na dostop 3:
brezžična dostopovna točka
;
dostopovno omrežje
dostoríti
-ím
dov.
, dostóril
(
ī í
)
star.
nadomestiti
:
kar smo zamudili, bo treba dostoriti
dostrôpen
-pna -o
prid.
(
ȏ
)
ki sega do stropa:
dostropna omara
dosúha
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
do suhega:
dosuha obrisana posoda
dosúti
-sújem
dov.
, dosúl
in
dosùl
(
ú ȗ
)
dodatno, zraven nasuti:
dosuti žita
dóša
-e
ž
(
ọ́
)
v ajurvedi
vsaka od treh vitalnih energij v telesu:
povečevati ali zmanjševati prisotnost posameznih doš s kombinacijo ustreznih jedi
došíti
-šíjem
dov.
, došìl
(
í ȋ
)
star.
končati šivanje:
za danes sem došil
dôšlec
-a
[
došləc
]
m
(
ō
)
knjiž.
kdor je prišel:
došlecu je ponudil stol
;
gospodar se pozdravlja z došleci
/
došleci iz raznih krajev
dôšlica
-e
ž
(
ō
)
knjiž.
ženska, ki je prišla:
došlica je vljudno pozdravila
došólanje
-a
s
(
ọ̑
)
dodatno šolanje, izšolanje:
došolanje kuharjev, pilotov, zdravstvenih delavcev
;
posebni programi za došolanje kadrov
došólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
doštudirati
:
došolati sina
/
prišel je v mesto, da bi se došolal
doštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
končati štetje:
doštel je
doštudírati
-am
dov.
(
ȋ
)
končati študij:
dolgo je študirala, zdaj je le doštudirala
;
fant je hitro doštudiral
;
doštudiral je pravo
;
doštudiral je na tehniški fakulteti
/
ekspr.
izključili so me iz gimnazije in tako sem doštudiral
nehal študirati
//
preh.
omogočiti komu, da konča študij:
vse otroke je doštudiral s svojo skromno plačo
doštudíran
-a -o:
doštudirana mladina
dóta
-e
ž
(
ọ́
)
denar, premoženje, ki ga prinese žena v zakon:
dati, obljubiti doto hčeri
;
ima veliko doto
;
za doto je dobila hišo
;
imela je pol milijona dote
//
zlasti v kmečkem okolju
delež, ki ga starši namenijo, določijo vsakemu otroku:
drugemu sinu je izgovoril lepo doto
;
fant je svojo doto porabil za študij
dotácija
-e
ž
(
á
)
izredna denarna sredstva, ki jih prejme organizacija, ustanova za izvršitev ali dovršitev kake naloge:
dati, dobiti dotacijo
;
delo so podprli s posebno dotacijo
;
društvo se vzdržuje s članarinami in dotacijami
;
namenske dotacije
;
dotacije kulturnim ustanovam
;
založba je prejela dotacijo za izdajanje revije
dotacíjski
in
dotácijski -a -o
(
ȋ; á
)
pridevnik od dotacija:
dotacijska vsota
;
dotacijska sredstva
dotákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dodatno, zraven natakati:
dotakati vino v kozarce
dotakljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dotakniti:
strop od tal ni dotakljiv
dotakníti se
in
dotákniti se -em se
dov.
(
ī á
)
1.
približati se tako, da pride do dotika, stika:
v pozdrav se je dotaknil čepice
;
dotaknila se me je in me pobožala
;
dotakniti se rane
;
skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami
;
dotakniti se s prsti
;
na lahko se dotakniti
/
konici sabelj sta se dotaknili
;
vrv se je dotaknila tal
;
pren.
nikoli se ga ni dotaknila ljubezen
;
misel se ga je rahlo dotaknila
//
ekspr.,
z nikalnico
izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo:
skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil
;
gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila
/
jedi se ni niti dotaknil
;
pren.
novi čas se ga ni niti dotaknil
●
ekspr.
noben moški se je še ni dotaknil
ni imel z njo spolnih odnosov
;
ekspr.
fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega
ne vzame, ne ukrade
2.
publ.
na kratko, nekoliko spregovoriti o čem:
govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja
;
z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu
/
v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
3.
ekspr.
rahlo udariti:
če se me le dotakneš, ti bom vrnil
;
niti s prstom se te ne smejo dotakniti
dotakráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki je bil, obstajal do takrat:
dotakratno društveno delovanje
;
dotakratno razlaganje mednarodnih dogodkov
/
dotakratni vzponi naših alpinistov
dotálen
1
-lna -o
prid.
(
ā
)
ki sega do tal:
dotalna obleka
;
stala je pred velikim dotalnim ogledalom
/
dotalni pokloni
dotálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.,
nekdaj
nanašajoč se na doto:
dotalna pogodba
/
dotalno premoženje, zemljišče
dotêči
-têčem
dov.
, dotêci dotecíte; dotékel dotêkla
(
é
)
1.
s tekom priti do koga, ki gre spredaj:
ženska ga je dotekla pred hišo
;
na konju ga je z lahkoto dotekel
;
v finalu njegov konj ni mogel doteči tekmeca
;
pren.,
ekspr.
doteklo ga je odrešilno spoznanje
2.
star.
miniti, izteči se:
čas hitro doteče
;
kmalu ti bo doteklo življenje
●
njegova ura je dotekla
umrl je; kmalu bo umrl
dotedánji
-a -e
prid.
(
ā
)
ki je bil, obstajal do tedaj:
dotedanji razvoj šolstva
/
dotedanji ukrepi
dotegamál
[
dotegamau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
do zdaj
,
doslej
:
dotegamal se ni oglasil
dotegníti
in
dotégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
nadomestiti
:
zamujenega časa ne boš nikoli dotegnil
dotehdôb
prisl.
(
ȏ
)
star.
do zdaj
,
doslej
dotehmál
[
dotehmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
do takrat, do zdaj:
slovo je bilo težko, ker dotehmal še ni šel od doma
dotéhtati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
končati tehtanje:
prodajalka je dotehtala
;
pren.
nisem še dotehtal njene cene
dotekálka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
odprtina za dotekanje vode k škrgam in prebavilom pri školjkah in plaščarjih:
dotékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od dotekati:
dotékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
tekoč prihajati kam:
kri doteka v srce
;
voda doteka s pobočij v dolino
/
ob vzhodnih vetrovih dotekajo nad naše kraje hladne zračne gmote
;
pren.
na univerze doteka čedalje več maturantov
;
sredstva v sklad dotekajo počasi
dotekajóč
-a -e:
dotekajoča voda
dótica
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od dota:
dobila je le skromno dotico
;
ekspr.
kar čedno dotico bo imela
precej veliko
dotíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
dotikalen
:
dotična ploskev
dotíčni
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pisar.
ki se o njem govori, nanj misli;
ta
1
,
tisti
:
prinesel mu je dotično knjigo, za katero ga je prosil
dotíčni
-a -o
sam.
:
dotični, ki je pozabil dežnik, naj se zglasi v pisarni
dotíčnik
-a
m
(
ȋ
)
pisar.
oseba, o kateri se govori, nanjo misli;
ta
1
,
tisti (človek)
:
dotičnik je hotel po vsej sili k nam
;
dotičnika bo zadela huda kazen
dotihotápiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
pritihotapiti se:
kakor bi se namenil krast, se je dotihotapil k oknu
dotík
-a
m
(
ȋ
)
kratkotrajno, popolno približanje:
začutiti rahel dotik
;
redke snežinke so se pri dotiku z zemljo raztopile
;
opozoriti z dotikom roke
/
hruške so na dotik že mehke
;
pren.
neprijeten dotik s človeško brezčutnostjo
●
publ.
priti v dotik z drugimi deželami
spoznati jih, seznaniti se z njimi
;
z delavci prihaja vsak dan v dotik
se shaja, se druži, govori z njimi
♦
elektr.
napetost dotika
napetost, ki se pojavi ob okvari na kovinskih delih električnih naprav in deluje na človeka ob dotiku
;
med.
okužba z dotikom
dotíka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
dotik
,
stik
1
:
prepovedati vsako dotiko z bolnikom
●
star.
spominja se prijatelja, s katerim je pogosto prihajal v dotiko
se je shajal, družil, govoril z njim
;
star.
to vedo vsi, ki so bili z njim v dotiki
so se družili z njim, ga poznali
dotikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se dotika:
dotikalna ploskev
♦
agr.
dotikalni insekticid
insekticid, ki deluje ob dotiku
;
geom.
dotikalni stožec
stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve
;
dotikalna ravnina
dotikalíšče
-a
s
(
í
)
geom.
točka, v kateri se premica ali ravnina dotika krivulje ali ploskve:
dotikališče tangente
;
pren.
dotikališča med kulturami in narodi
dotikálnica
-e
ž
(
ȃ
)
geom.
premica, ki se dotika krivulje ali ploskve:
dotíkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dotikati se:
vrv je bila spolzka in gladka od dotikanja neštetih rok
dotíkati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
1.
biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika:
veje se dotikajo
;
ne dotikaj se rane
;
z glavo se je dotikal stropa
;
pesn.
zarja se je dotikala najvišjih vrhov
♦
geom.
imeti v skupni točki skupno tangento
2.
publ.
na kratko, nekoliko govoriti o čem:
dotikati se problemov
;
v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj
/
pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov
3.
tikati se, zadevati:
odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika
dotikáje se
:
tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal
dotikajóč se
-a -e:
ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine
;
dotikajoče se točke
dotikávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
dotikati se:
prsti so se dotikavali papirja
dotikljáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
dotik
:
vznemiri ga vsak njen dotikljaj
;
zdrzne se ob najmanjšem dotikljaju
;
opozoril ga je z dotikljajem roke
dotípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
s tipanjem seči do česa, najti kaj:
dotipal je njeno roko
;
segel je v žep in dotipal zavojček
;
v temi sta dotipala vrata
/
dotipala se je do vžigalic
dotípati se
s tipanjem priti kam:
v temi se je dotipal do vrat
;
v snežnem metežu so se dotipali do zavetja
;
s težavo se dotiplje k oknu
;
komaj se je dotipala v kuhinjo
;
ni se mogel dotipati vrat
//
knjiž.
z razmišljanjem priti do česa:
dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti
;
dotipati se do osnovnih tez referata
/
ne more se dotipati do jasnosti
dotipávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
s tipanjem prihajati kam:
slepec se s palico dotipava do izhoda
dotípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
končati tipkanje:
tipkarica je dotipkala dopis
2.
dodatno, zraven natipkati:
dotipkaj še dve vrstici
dotíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor dobi dotacijo:
dotiranci sklada
dotíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dotirati
1
:
družbeno dotiranje izobraževanja odraslih
;
dotiranje ustanov
;
spremeniti sistem dotiranja
dotírati
1
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
dajati dotacijo:
družba dotira znanstveno delo
;
dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove
;
dotirati iz sklada
dotíran
-a -o:
dotirane družbene dejavnosti
;
festivalske prireditve bodo morale biti dotirane
dotírati
2
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
prignati
,
privesti
:
tatu so dotirali na stražnico
//
zastar.
izoblikovati popolnoma, do konca;
dognati
:
prevajalec je prevod res dotiral
dotís
-a
m
(
ȋ
)
zal.
nespremenjen dodaten natis kakega dela v okviru z avtorjem dogovorjene naklade:
dotískati
-am
dov.
(
í
)
1.
končati tiskanje:
dotiskati roman
2.
dodatno, zraven natisniti:
dotiskali so še tisoč izvodov
dotískan
-a -o:
dotiskana pola
;
knjiga bo kmalu dotiskana
dotiskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
približevati se koncu tiskanja:
znamke že dotiskujejo
2.
dodatno, zraven tiskati:
dotiskovati so morali še inicialke
dotístihdôb
in
do tístih dôb
prisl.
(
ȋ-ȏ
)
star.
do takrat, do tedaj:
dotistihdob še ni mislil na upor
dotistihmál
[
dotistihmau̯
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
do takrat, do tedaj:
dotistihmal je izdal več knjig
dotlêj
in
dotlèj
prisl.
(
ȇ; ȅ
)
do takrat:
prišel je v kraj, ki ga dotlej še ni videl
;
počakaj dotlej, da se vrnejo domači
;
delajo vse dotlej, dokler ne dobijo zamene
dotlêjšnji
-a -e
prid.
(
ē
)
dotakraten
,
dotedanji
:
dotlejšnja podoba o pisatelju
/
dotlejšnje življenje
dotléti
-ím
dov.
, dotlì
(
ẹ́ í
)
prenehati tleti:
poleno je dotlelo
dotóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki se uporablja za dotok:
dotočni žleb
;
dotočna cev
dotočíti
-tóčim
dov.
(
ī ọ́
)
dodatno, zraven natočiti:
vzela je steklenico in mu dotočila vina v kozarec
dotód
in
do tód
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̄
)
izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja:
do tod boš že sam prišel
;
že do tod sem prebral knjigo
;
do tod je vse naše
/
do tod mi je vse jasno
dotòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od dotekati ali doteči:
pospešiti dotok krvi
;
dotok bencina
;
dotok in odtok vode
/
zagotoviti reden dotok finančnih sredstev
;
dotok študentov na pravno fakulteto
;
dotok mladih ljudi v mesto
dotôlči
-tôlčem
[
dotou̯či
]
dov.
, dotôlci dotôlcite
in
dotolcíte; dotôlkel dotôlkla
(
ó
)
potolči, pobiti do konca:
s palico je dotolkel žival
/
podjetje poskuša dotolči konkurenco
dotórej
prisl.
(
ọ̑
)
star.
tako zelo:
oslabel je dotorej, da ni mogel vstati
dotrájanost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost dotrajanega:
sedežem se že pozna dotrajanost
;
dotrajanost šolskih prostorov
dotrájati
-am
dov.
(
ȃ
)
zaradi dolge rabe, obstajanja postati neuporaben, neprimeren:
hiše so že dotrajale
;
vodovodna napeljava je dotrajala
dotrájan
-a -o:
čakalnica s starim, dotrajanim inventarjem
;
leseni stebri so bili dotrajani
;
opustili so prevoz na dotrajani progi
dotrobíti
in
dotróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
končati trobljenje:
trobentač je dotrobil
dotrpéti
-ím
dov.
,
tudi
dotŕpel; dotrpljèn
(
ẹ́ í
)
1.
končati, preživeti trpljenje:
prestal je kazen, dotrpel
/
srce mu je pogumno dotrpelo poraz
2.
vznes.
umreti
:
bolnik je dotrpel
/
v osmrtnicah
dotrpela je naša dobra mama
double
1
-a
[
dúbəl
in
dábəl
]
m
(
ū; ȃ
)
šport.
igra dveh igralcev proti dvema, zlasti pri tenisu:
naši zastopniki v doublu niso nastopili
double
2
-a
in
dúbel -bla
[
dúbəl
]
m
(
ū
)
tekst.
volnena tkanina iz dveh med seboj stkanih tkanin:
double za plašče
;
v prid. rabi:
double barhant
double face
double facea
[
dúbəl fás
]
m
(
ū, ȃ
)
tekst.
svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve;
duble
:
double face v pastelnih barvah
double scull
double sculla
[
dúbəl skúl
in
dábəl skál
]
m
(
ū, ȗ; ȃ, ȃ
)
šport.
tekmovalni čoln za dva veslača s po dvema vesloma:
voziti z double scullom
/
dobila sta zlato kolajno v double scullu
doučíti se
-ím se
dov.
, doúčil se
(
ī í
)
izučiti se:
učil se je za krojača, pa se ni doučil
doučèn
-êna -o:
doučen mizar
doúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
doumljiv
,
razumljiv
:
to je popolnoma doumno
douméti
-úmem
stil.
-umêjem
dov.
,
tudi
doúmel; doúmljen
tudi
doumét
(
ẹ́ ȗ, ȇ
)
popolnoma, do konca razumeti, spoznati:
doumeti bistvo problema, smisel stavka
;
ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo
;
prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost
;
doumela je to do dna
doumétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
glagolnik od doumeti:
globlje doumetje pesnikove osebnosti
;
doumetje pisateljevega dela
;
doumetje sočlovekovega duševnega sveta
doumévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od doumevati:
za doumevanje tega vprašanja je potrebno teoretično znanje
;
doumevanje sveta, življenja
doumévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju:
doumevati bistvo stvari
;
delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna
/
današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen
doumljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da doumeti:
lahko doumljiv tekst
;
smisel njegovih besed je težko doumljiv
;
fantu to ni bilo doumljivo
doumljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost doumljivega:
lahka doumljivost povesti
//
sposobnost doumevanja:
človeška doumljivost
;
njegova doumljivost je velika
dovajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se uporablja za dovajanje:
skopati je bilo treba še dovajalne kanale
♦
teh.
dovajalni jermen
dovájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od dovajati:
dovajanje krvi v posamezne organe
;
dovajanje pare, toplote
dovájati
-am
nedov.
(
ā
)
povzročati prehajanje, zlasti plina ali tekočine k čemu:
deblo dovaja vejam hrano
;
dovajati kisik po ceveh
;
dovajati paro v peč
;
vodovod dovaja vodo iz gorskih studencev
/
zastar.
nikoli niso dovajali neznancev v hišo
vodili
dovážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dovažati:
dovažanje drv
;
dovažanje zelenjave na trg
dovážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vozeč spravljati kaj na določen kraj:
dovažati ljudi na delo
;
dovažati mleko z avtomobili
dovčérajšnji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
ki je bil, obstajal do včeraj:
dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo
//
publ.
ki je bil, obstajal do nedavnega:
dovčerajšnji voditelji
;
državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika
/
dovčerajšnje geslo aristokracije
;
to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja
dovečérjati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
povečerjati
:
fant je hitro dovečerjal
dovédeti se
-vém se
dov.
(
ẹ́
)
zastar.
izvedeti
:
hitro sta se dovedela zanj
dovêsti
-vêdem
dov.
, dovêdel
in
dovédel dovêdla,
stil.
dovèl dovêla
(
é
)
star.
pripeljati
,
privesti
:
dovedel ji je zdravnika
;
dovedel ga je na svoj dom
;
pren.
premišljanje ga je dovedlo do sklepa
;
ne vem, kaj me je do tega dovedlo
dovlačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se uporablja za vlačenje do kam:
dovlačilna steza
dovláčnica
-e
ž
(
ȃ
)
gozd.
stroj z vitlom za vlačenje lesa:
dovléči
-vléčem
dov.
, dovléci dovlécite
in
dovlecíte; dovlékel dovlékla
(
ẹ́
)
privleči
:
dovlekel je veliko vejo
/
dovlekli so najemnike na kontinent
dovléči se
ekspr.
s trudom, naporom priti kam:
komaj se je dovlekel do bližnjega drevesa
dovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od dovajati ali dovesti:
dovod plina
;
dovod vode do turbinskih komor
2.
teh.
naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja:
zaradi slabega dovoda plin uhaja
;
pipa na dovodu
♦
elektr.
žična zveza od priključka do aparata
dovóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na dovod:
dovodni kabel, kanal
;
dovodna cev, žica
/
dovodna smer
dovódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
žila, ki dovaja kri k srcu:
krogla mu je pretrgala dovodnico
;
žile dovodnice in odvodnice
dovolílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se kaj dovoli:
dovolilno pismo
dovolílnica
-e
ž
(
ȋ
)
pisno dovoljenje:
preskrbeti dovolilnico
;
čez blok je hodil s ponarejeno dovolilnico
;
ribolovna dovolilnica
;
dovolilnica za prehod čez mejo
dovolílo
-a
s
(
í
)
dovolilnica
,
dovoljenje
:
dati, preklicati dovolilo
;
potno dovolilo
♦
pravn.
izvršilno dovolilo
sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba
dovolítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dovoliti:
dovolitev kredita
;
dovolitev prodaje
/
to sem storil s tvojo dovolitvijo
dovoljenjem
dovolíti
-vólim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
dati dovoljenje, pristanek za kaj:
učitelj nam je dovolil, da gremo domov
;
ne, tega ne dovolimo
/
njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil
;
študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
●
preveč dovoli otroku
je preveč popustljiv do njega
;
ekspr.
kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati
ne smete
;
evfem.
ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo
prepovedujem ti
2.
v medmetni rabi,
z oslabljenim pomenom
izraža vljudnost
a)
pri nagovoru:
dovolite, da vam iskreno čestitam
;
dovolite, da vam zastavim tole vprašanje
;
saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
b)
pri seznanjanju:
dovolite, moje ime je XY
;
dovoli, da ti predstavim svojo ženo
c)
pri ugovarjanju, zavrnitvi:
»Niste poskrbeli za nova delovna mesta,« je rekla novinarka. »Dovolite! Tega nisem nikoli obljubljal,« se je branil politik
/
ekspr.
dovoli, da dvomim o tem
3.
zastar.
privoliti
:
naposled je le dovolil v ta zakon
dovolíti si
upati si, drzniti si storiti kaj:
dovolil si je neslano šalo
;
misliš, da si lahko vse dovoliš
/
dovolil sem si kritiko njegovega dela
/
kot vljudnostna fraza:
dovolil bi si navesti nekaj primerov
;
dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
●
ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja
privoščiti
dovóljen
-a -o
1.
deležnik od dovoliti:
kongres ni bil dovoljen
;
ali je dovoljeno vprašanje
;
pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
2.
dopusten
1
:
dovoljena hitrost
;
zoper odločbo je dovoljena pritožba
;
sam.:
nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
dovolítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dovolitev:
dovolitvena odločba
dovòlj
prisl.
(
ȍ
)
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča:
kruha imamo še za tri dni dovolj
;
vsega ima dovolj
/
dovolj si star, da boš to razumel
/
šlo je še dovolj dobro
//
v členkovni rabi
izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči:
dovolj imam tega govorjenja
/
dovolj dolgo ste spali
/
zdaj mi je pa dovolj
●
le pijte, v kleti je še dovolj vina
veliko, precej
;
ekspr.
povsod ga je dovolj
povsod ga lahko srečaš
;
pog.,
ekspr.
vzdigni, dovolj te je skupaj
saj si velik, močen
;
ekspr.
zdaj te imam pa čez in čez dovolj
naveličan sem te, odveč si mi
dovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
zadosten
:
to je že dovoljen razlog za spor
;
vsega ima v dovoljni meri
;
njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh
2.
zastar.
zadovoljen
:
mož je dovoljen in srečen
dovoljênje
-a
s
(
é
)
kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega:
oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe
;
dobiti, prositi dovoljenje za kaj
;
brez dovoljenja je zapustil delavnico
;
z materinim dovoljenjem hodi na ples
;
pisno dovoljenje
/
kot vljudnostna fraza
z dovoljenjem? je vprašal in prisedel
//
tako soglasje v pisni obliki:
izdati dovoljenje za prevoz
;
mejo je prestopil brez dovoljenja
/
gradbeno dovoljenje
;
delati brez obrtnega dovoljenja
;
oskrbeti si potno dovoljenje
;
sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje
;
dovoljenje za lov
/
dovoljenje mu kmalu poteče
veljavnost dovoljenja
dovóljenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost dovoljenega:
dovoljenost pritožbe, ugovora
dovoljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dovoljevati:
dovoljevanje posojil
dovoljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati dovoljenje, pristanek za kaj:
starši mu dovoljujejo, da hodi v kino
;
nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom
/
ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje
;
pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale
/
publ.
skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov
dovoljeváti si
večkrat upati si, drzniti si storiti kaj:
dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer
;
vse si dovoljuje
/
kot vljudnostna fraza
dovoljujem si kratko vprašanje
dovòljkrat
prisl.
(
ȍ
)
izraža zadostno število ponovitev:
to vem, dovoljkrat si mi že pravil
;
nisi ga še dovoljkrat prosil
/
to pot sem kar dovoljkrat prehodil
velikokrat, večkrat
dovóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
zastar.
zadovoljnost
:
ohranil je dovoljnost in mir
dovóljšen
-šna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
zadosten
:
to je bil dovoljšen razlog za spopad
;
ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli
;
v ljudeh je našel dovoljšno oporo
dovòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od dovoziti ali dovažati:
plačati za dovoz
;
reden dovoz lesa, surovin
2.
kraj, prostor, po katerem se dovaža:
dovozi so tu širši
;
urediti dovoz
;
dovoz na skedenj
dovózen
in
dovôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
navadno v zvezi s
cesta, pot
ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto:
urediti dovozne poti do objektov
;
gradnja dovozne ceste
dovozíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kamor se dovaža:
dovozíti
-vózim
dov.
, dovóžen
(
ī ọ́
)
1.
končati vožnjo:
gnoj je že dovozil
2.
z vožnjo spraviti na določen kraj:
dovozili so dovolj lesa
dovóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
dovozna cesta:
promet na mestnih dovoznicah je obstal
dovprášati
tudi
dovprašáti -am
dov.
,
tudi
dovprášala
(
á á á
)
star.
končati vpraševanje:
veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal
dovprášati se
tudi
dovprašáti se
z vpraševanjem priti kam:
končno se je le dovprašal do prave poti
dovréti
-vrèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
vreti do konca:
mošt je dovrel
dovŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
jezikosl.
ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes):
(končno) dovršni glagol
/
dovršni sedanji čas
dovršênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost dovršenega:
težko čakajo na dovršenost razprave
/
tehnična dovršenost stroja
;
dovršenost prevoda bralca zelo pritegne
/
doseči dovršenost
;
svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo
dovrševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
približevati se koncu dela;
dokončevati
:
takrat je dovrševal novele
;
z vso naglico so dovrševali zadnje priprave za sprejem
dovršítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor kaj dokonča, dovrši:
dovršitelj prevoda
dovršítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dovršiti:
za dovršitev del so namenili precejšnja sredstva
;
dovršitev stavbe
/
dovršitev postavljenih nalog
dovršíti
-ím
dov.
, dovŕšil
(
ī í
)
1.
knjiž.
dokončati
,
končati
:
pisatelj je dovršil roman
/
svoje naloge ni mogel dovršiti
;
dovršil je svoje delo
/
dovršiti šolo, študij
2.
živeti do določene dobe;
dopolniti
:
otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši
zastar.
:
dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn
-êna -o
1.
deležnik od dovršiti:
ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil
;
proces še ni popolnoma dovršen
2.
ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti:
dovršen prevod
;
svoje misli podaja v dovršeni obliki
;
pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost
;
oblikovno dovršeni stavki
;
tehnično dovršen stroj
;
prisl.:
dovršeno obvlada tri jezike
dovŕšnik
-a
m
(
ȓ
)
jezikosl.
glagol, ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes):
pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov
dovŕšnost
-i
ž
(
ȓ
)
jezikosl.
značilnost dovršnega:
dovršnost glagolov
dovŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
z vrtanjem priti do česa:
dovrtal je do nasprotne strani
;
pren.
dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost
dovtíp
-a
m
(
ȋ
)
šaljivo, duhovito izražena misel:
smejati se dovtipom
;
delati, pripovedovati dovtipe
;
napravil je slab dovtip
;
ekspr.
stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun
;
cenen, neslan, robat dovtip
;
dovtip v komediji
●
pog.
ta dovtip ima že brado
je star
dovtípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe:
dovtipen človek
;
vedno je vesel in dovtipen
2.
poln dovtipov:
dovtipni pogovori
;
njegovo pripovedovanje je dovtipno
/
delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic
dovtípkanje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.,
nav. ekspr.
delanje, pripovedovanje dovtipov:
sovražil je dovtipkanje
;
cinično dovtipkanje
dovtípkar
-ja
m
(
ȋ
)
dovtipnež
:
bil je velik dovtipkar
dovtípkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.,
nav. ekspr.
delanje, pripovedovanje dovtipov:
ceneno dovtipkarstvo
/
delo je polno praznega dovtipkarstva
dovtipkovánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.,
nav. ekspr.
delanje, pripovedovanje dovtipov:
neslano dovtipkovanje
dovtípnež
-a
m
(
ȋ
)
kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe:
bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež
;
je dovtipnež brez primere
dovtípnica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
dovtip
:
zarobil mu je surovo dovtipnico
dovtípnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost dovtipnega človeka:
cenijo njegovo dovtipnost
;
priljubljen je zaradi svoje dovtipnosti
;
izvirna, kmečka, robata dovtipnost
dovzéten
-tna -o
prid.
, dovzétnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
navadno v zvezi z
za
1.
sposoben dojemati, občutiti:
dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale
/
za kritiko je malo dovzeten
;
dovzeten za vzgojne ukrepe
/
te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce
/
star.
dovzeten učenec
bister, nadarjen
2.
nagnjen k čemu, občutljiv:
ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen
/
nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz
dovzéti
-vzámem
dov.
, dovzêmi dovzemíte; dovzél;
nam.
dovzét
in
dovzèt
(
ẹ́ á
)
nar.
izvedeti
:
Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast
(Prežihov)
dovzétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost dovzetnega človeka:
dovzetnost za lepoto, za dobre nauke, za tuje vplive
/
dovzetnost za bolezen
;
dovzetnost za tuberkulozo se podeduje
doyen
tudi
doajên -a
[
doajên
]
m
(
ȇ
)
knjiž.
najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega:
veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika
;
doyen ljubljanske Drame
dóza
1
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
manjša, lepo izdelana škatla za shranjevanje česa:
vzeti cigareto iz doze
;
cigaretna doza
;
lesena, rezljana, zlata doza
;
doze za puder
//
neprodušno zaprta pločevinasta posoda, zlasti za konzervirana živila:
konzervna doza
;
doza z grahom, fižolom
♦
fot.
razvijalna doza
zaprta posoda za razvijanje filmov
2.
elektr.
kovinski ali plastični okrov, v katerem so narejeni spoji, odcepi, priključki:
vgraditi doze
/
odcepna, priključna doza
;
gramofonska doza
priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti
;
vrezovalna doza
priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo
dóza
2
-e
ž
(
ọ̑
)
določena, natančno odmerjena količina česa, navadno zdravila, odmerek:
povečati, predpisati dozo
;
to zdravilo učinkuje že pri razmeroma nizki dozi
;
dnevna doza
;
doza morfija
/
maksimalna, smrtna doza
;
pren.
nauke mu servira po dozah
//
količina sploh:
vzela je preveliko dozo uspavalnih praškov
;
kisla vina žveplajo navadno z manjšo dozo
/
dopustne doze radioaktivnega sevanja
;
tolerančne doze rentgenskih žarkov
;
pren.
patos je podan v premočni dozi
;
precejšnja doza humorja
dozátor
-ja
m
(
ȃ
)
priprava, ki natančno odmerja količino česa:
namestitev, praznjenje dozatorja
;
če pride v času doziranja do napake na katerem izmed dozatorjev, se ta avtomatično izklopi
dòzavarováti
-újem
tudi
dòzavárovati -ujem
dov.
(
ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á
)
pravn.
dodatno zavarovati s sklenitvijo še enega zavarovanja:
dozdàj
in
do zdàj
prisl.
,
piše se narazen
(
ȁ
)
do tega časa, trenutka:
do zdaj je šlo vse dobro
;
prizadeval si bo bolj kakor do zdaj
dozdàjšnji
-a -e
prid.
(
ȁ
)
ki je bil, obstajal do zdaj:
dozdajšnje izkušnje, ugotovitve
;
dozdajšnja prizadevanja znanstvenikov
/
dozdajšnji predsednik
dozdánji
-a -e
prid.
(
ā
)
star.
dosedanji
,
dozdajšnji
:
njegov dozdanji prijatelj
;
dozdanje življenje
/
dozdanji slovarji
dozdéti se
-ím se
dov.
, dozdì se
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.,
zastar.,
z dajalnikom
zazdeti se:
dozdelo se mu je, da je nekdo blizu njega globoko vzdihnil
dozdéva
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično:
izkazalo se je, da je njegova dozdeva zmotna
dozdévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dozdevati se:
njegova sodba izvira iz dozdevanja in domnevanja
dozdévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
nav. 3. os.,
z dajalnikom
zdeti se:
ta pot se jima je dozdevala pretežka
;
dekle se mu je dozdevalo lepše kot prej
/
brezoseb.
dozdeva se mi, da je bilo prav, kar sem storil
;
čudno se mu je dozdevalo, da je še ni
/
začelo se mi je dozdevati, da to ni prava pot
dozdévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično:
to so samo dozdevki
dozdéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
o katerem se nejasno sklepa, misli, da je:
otrokov dozdevni oče
;
prijeli so dozdevnega tatu
;
ustrašil se je dozdevnih zasledovalcev
;
dozdevne ovire
;
dozdevna smrt
dozdévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost dozdevnega:
varljiva dozdevnost
;
videz, dozdevnost prostora v slikarstvu
/
to so samo dozdevnosti
dózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na doza
1
:
dozni pokrov
/
dozna vtičnica
;
dozno stikalo
dozêr
-ja
m
(
ȇ
)
teh.
priprava za doziranje:
dozer se je pokvaril
dózičen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
v zvezi
dozična ključavnica
ključavnica, ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado:
dozídati
tudi
dozidáti -am
dov.
(
í á í
)
1.
končati zidanje:
letos še ne bomo dozidali
;
cerkev so dozidali v prejšnjem stoletju
2.
zidati do določene meje:
hišo so dozidali do slemena
3.
dodatno, zraven prizidati:
dozidali so še eno nadstropje
dozídan
-a -o:
stavba je že dozidana
;
dozidano poslopje
dozidáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od dozidati:
z dozidavo so pridobili še nekaj sob
;
dozidava novega trakta
dozidávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dozidavati:
dozidavanje bo letos končano
dozidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dodatno, zraven zidati:
stavbe so dozidavali in prezidavali
dozídek
-dka
m
(
ȋ
)
prizidek
:
dozidek pri hiši so podrli
doziméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje količine žarkov, navadno rentgenskih:
rentgenologom so preskrbeli dozimetre
dozíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dozirati:
pravilno doziranje kinina
;
bolezen se je poslabšala zaradi prevelikega doziranja
/
doziranje rentgenskega obsevanja
;
pren.
doziranje pomoči za to dejavnost je bilo nekoliko preveliko
dozírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
določiti, natančno odmeriti količino česa, navadno zdravila:
dozirati zdravilo
;
kinin doziramo individualno
/
dozirati sevanje rentgenskih žarkov
/
dozirati živila z dozirnim strojem
;
pren.
pravilno dozirati učno snov
dozíran
-a -o:
dozirana količina
dozíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
ki dozira:
dozirni stroj
;
dozirne in mešalne naprave
doznánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od doznati:
doznanje resnice
/
to doznanje jo je napolnilo z gnusom
doznátek
-tka
m
(
ȃ
)
star.
ugotovitev
,
spoznanje
:
empirični doznatki
;
doznatki moderne zgodovine
doznáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
ugotoviti
,
spoznati
:
težko je doznati objektivno resnico
/
iz njegovih pisem so doznali, da se kmalu vrne
izvedeli
doznáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
zaznava
:
povezati posamezne elemente doznav
doznávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od doznavati:
doznavanje duševnega sveta
doznávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
zaznavati
,
čutiti
:
doznaval je dišave, ki so se širile po zraku
;
doznaval je, da se luči na obrežju množijo
/
doznavati s čuti
/
iz omenjenih virov doznavamo naslednje
ugotavljamo, spoznavamo
doznáven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
star.
zaznaven
,
opazen
:
dihanje je bilo komaj doznavno
doznávnost
-i
ž
(
á
)
star.
zaznavnost
,
opaznost
:
rahla doznavnost dihanja
/
ta pojav je na robu doznavnosti
dozorélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje dozorelega:
dozorelost sadja
/
duševna, spolna dozorelost fanta
/
politična dozorelost delavstva
;
dozorelost ekonomskih razmer
dozorênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od dozoreti:
dozorenje koruze
dozoréti
-ím
dov.
, dozôrel
in
dozorèl
in
dozorél
(
ẹ́ í
)
1.
z rastjo, zorenjem priti do zrelosti:
pšenica je dozorela
;
to sadje zgodaj dozori
;
seme je že dozorelo
/
smreke so dozorele za sečnjo
;
pren.
njegov sklep je dozorel
;
misel je dozorela v njem
●
knjiž.
pridem, ko bo čas dozorel
ko bo ugoden, primeren čas za to
//
doseči potrebno, ustrezno kakovost:
sir je dozorel
;
salama dozori na zraku šele po kakem mesecu
2.
dobiti dokončno podobo, razviti se:
fant je dozorel v moža
;
duševno, spolno, telesno dozoreti
;
kulturno dozoreti
/
knjiž.
stvar je dozorela do vrhunca
/
dekle je v trpljenju dozorelo
//
navadno v zvezi z
za
postati sposoben, pripravljen za kaj:
ta človek še ni dozorel za življenje
/
spor je končno dozorel za razsodbo
♦
čeb.
med dozori
izgubi odvečno vodo
dozôrel
in
dozorèl
in
dozorél -éla -o:
dozorel človek
;
prezgodaj dozoreli otroci
;
dozorele breskve
;
čustveno dozorel
;
politično dozoreli ljudje
dozorétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od dozoreti:
spolno dozoretje
dozoreválnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
zorilnica (sadja):
ureditev dozorevalnic in hladilnic
dozorévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dozorevati:
dozorevanje grozdja, sadja
;
doba dozorevanja
/
telesno dozorevanje
;
kulturno, pesniško dozorevanje
/
dozorevanje razmer
♦
agr.
dozorevanje vina
pridobivanje čistega duha in okusa
dozorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti:
grozdje, sadje dozoreva
;
ječmen je že začel dozorevati
;
pren.
sklep je dolgo dozoreval v njem
;
misel na beg je vse bolj dozorevala
2.
dobivati dokončno podobo, razvijati se:
telesno dozorevati
;
kulturno, osebnostno dozorevati
/
knjiž.
v takih razmerah je dozorevala revolucija
/
človek dozoreva v trpljenju
dozorevajóč
-a -e:
dozorevajoč fant
;
hodil je med dozorevajočim žitom
;
razredno dozorevajoče delavstvo
dozorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dozoreti ali dozoriti:
dozoritev grozdja
;
pospešiti dozoritev sadja
/
spolna dozoritev
;
dozoritev kulture
dozoríti
-ím
dov.
, dozóril
(
ī í
)
narediti, da postane kaj zrelo:
vročina je dozorila žito
;
pren.
trpljenje jih je dozorilo
dozorjèn
-êna -o:
dozorjen sir
dozréti
-èm
dov.
, dozŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
doseči s pogledom:
dna ni bilo mogoče dozreti
;
oči so v daljavi nekaj dozrle
dozvenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
prenehati zveneti:
citre še niso dozvenele
/
besede so dozvenele
dozvenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
približevati se koncu zvenenja:
glas zvonca polagoma dozveneva
;
poslednji zvoki harfe so dozvenevali
dóž
-a
m
(
ọ̑
)
v beneški in genovski republiki
voljen dosmrtni poglavar:
dragocenosti iz zapuščine bogatega doža
/
beneški doži
dóžen
-žna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od doga
1
:
dožna širina
dožéti
-žánjem
dov.
,
nam.
dožét
in
dožèt
(
ẹ́ á
)
končati žetev:
danes bomo doželi
dožétki
-ov
m
mn.
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
pojedina po končani žetvi:
na dožetkih je bilo veselo
/
praznovanje dožetkov
dóžev
-a -o
(
ọ̑
)
svojilni pridevnik od dož:
doževa hči
;
doževa palača
dóževka
-e
ž
(
ọ̑
)
doževa žena:
dóževski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dož:
doževska čast
dóžica
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od doga
1
:
hrastova dožica
dožítek
-tka
m
(
ȋ
)
star.
doživetje
:
popisati svoje dožitke
;
pripovedoval je o svojih dožitkih
;
čudovit, mučen dožitek
doživéti
-ím
dov.
, dožível
(
ẹ́ í
)
1.
v življenju priti do česa, biti deležen česa:
človek težko razume, če sam ne doživi
;
pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel
;
veliko je doživela na potovanju
;
marsikaj smo doživeli v tem času
;
tega ni mogoče opisati, treba je doživeti
/
doživeti bedo, razočaranje
//
s čustvi dojeti:
pesmi ni niti doživel niti razumel
/
zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti
2.
živeti do določene dobe, dogodka:
doživeti visoko starost
/
star sem že, a vnuka bi še rad doživel
3.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik:
film je doživel dobro kritiko
;
taka politika je morala doživeti polom
;
naši tekmovalci so doživeli popoln poraz
/
prevod je doživel precej popravkov
;
knjiga je doživela več izdaj
/
doživeti čast, sramoto
biti počaščen, osramočen
4.
vznes.
umreti
:
doživela je, vsi bomo šli za njo
dožívljen
-a -o:
globoko doživljena glasba
;
pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka
;
mučen spomin na doživljeno sramoto
;
vizionarno doživljena resničnost
doživét
-a -o:
od doživetih vtisov je bila vsa bleda
;
misel na doživeto srečo
;
vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete
;
do kraja doživeta lirika
;
prisl.:
altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno
;
sam.:
prav stil te novele odkriva globino doživetega
;
neposredno izpovedovanje doživetega
doživétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
kar kdo doživi, s čustvi dojame:
to doživetje ga je močno pretreslo
;
duhovno, notranje, osebno doživetje
;
močno, resnično doživetje
;
pesniško, umetniško doživetje
;
doživetje lepote, umetniškega dela
/
nav. ekspr.:
naše gore so mu bile edinstveno doživetje
;
mesto je bilo zanje pravo doživetje
;
slika mu je bila posebno doživetje
;
šola je otroku veliko doživetje
//
doživljaj
:
doživetja na potovanju
;
napisati reportažo o doživetjih in vtisih
2.
glagolnik od doživeti:
doživetje strahu v sanjah
;
doživetje vojne
♦
pravn.
zavarovanje za doživetje
zavarovanje, pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost
doživétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost doživetega:
doživetost umetnine
/
delo vzbuja v poslušalcu občutek resničnosti, doživetosti
doživljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
kar kdo doživi:
novi vtisi in doživljaji so mu bistrili duha
;
dijaški doživljaji
;
drobni doživljaji
;
doživljaji jamarjev v čudovitem kraškem svetu
/
osebni, pesniški doživljaj
2.
doživetje
:
vsaka njegova pesem je bila zame doživljaj
doživljájček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od doživljaj:
prijeten doživljajček
doživljájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na doživljanje ali doživljaje:
vse, kar je v obsegu pesnikovega doživljajskega kroga, zveni kot pristna izpoved
;
knjiga je pisana neposredno iz doživljajskega sveta otroka
;
doživljajska globina
;
pesnik ima izjemno doživljajsko zmožnost
/
učenci so pisali doživljajski spis
dožívljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od doživljati:
doživljanje vojnih grozot je zelo vplivalo nanj
/
približati snov otrokovemu dojemanju in doživljanju
;
emocionalno, estetsko, notranje, pesniško doživljanje
;
doživljanje umetnosti
;
igralec stopnjuje intenzivnost doživljanja
dožívljati
-am
nedov.
(
í
)
1.
v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa:
to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije
;
marsikaj težkega je doživljal v tistih časih
/
doživljala je razočaranje za razočaranjem
//
s čustvi dojemati:
joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja
;
umetnik močno doživlja
/
ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik:
njegova dela so doživljala dobro kritiko
;
doživljali smo poraz za porazom
;
doživljati uspehe in neuspehe
/
njegove pesmi doživljajo preobrazbo
;
doživljati spremembe
spreminjati se
doživljajóč
-a -e:
stal je tam, doživljajoč mogočnost prirode
;
emocionalno široko doživljajoč glasbenik
dožívljan
-a -o:
doživljano življenje
doživljênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
dosmrten
:
doživljenjska kazen
/
izvolili so ga za doživljenjskega predsednika
dóžnjek
-a
m
(
ọ̄
)
nar. vzhodno
venec iz klasja, ki se splete ob koncu žetve:
dracéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih;
zmajevo drevo
,
zmajevec
:
splezati na draceno
♦
vrtn.
lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec
dráč
-a
m
(
ȃ
)
nar. vzhodno
plevel
:
kup drača in slame
dráčje
-a
s
(
ȃ
)
suho, odpadlo vejevje:
nabirati dračje
;
suho dračje mu je pokalo pod nogami
;
butara dračja
drág
-a -o
tudi
-ó
prid.
, drážji
(
ȃ á;
drugi pomen
ȃ
)
1.
ki stane veliko denarja:
to je zelo drag stroj
;
živež je v mestu dražji kot na deželi
;
knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati
;
draga stanovanja
;
drago vino
;
drag kot žafran
zelo
/
ta servis je precej drag
;
zahaja le v boljše, dražje gostilne
;
tam je življenje zelo drago
/
nav. ekspr.
dobiti za drag, velik denar
/
to je zelo drago krzno
dragoceno
/
drag kamen
kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦
metal.
drage kovine
kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance
2.
z dajalnikom
do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos:
ta človek mi je zelo drag
;
vznes.
bil je drag mojemu srcu
/
njen obisk mu je bil vedno drag
;
to mi je drag spomin
;
resnica mu je nadvse draga
/
v nagovoru:
dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej
;
v vljudnostnem nagovoru
dragi bralci!
v osmrtnicah
pogreb dragega pokojnika bo v soboto
3.
ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost;
dragocen
:
ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
●
ekspr.
to je bila draga šola zanj
za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati
;
drage volje mu je ustregel
zelo rad; rade volje
;
ekspr.
molči, če ti je življenje drago
če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega
;
knjiž.
če ti je drago, greva naprej
če hočeš, če ti je prav
;
pojdi, kamor ti drago
kamor hočeš, želiš
;
le smejte se, kolikor vam drago
kolikor hočete
drágo
in
dragó
prisl.
:
drago kupiti, prodati
;
drago se oblačiti
;
drago plačane izkušnje
/
kot vljudnostna fraza pri seznanjanju
drago mi je
●
ekspr.
to ga bo še drago stalo
bo imelo zanj slabe posledice
drági
-a -o
sam.
:
ob novem letu se je spomnil svojih dragih
;
mislil je le na svojo drago
●
vrnil mu je milo za drago
za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
drága
1
-e
ž
(
á
)
1.
manjša dolina, navadno stranska:
strma draga deli hrib na dva dela
;
cesta pelje skozi globoko drago
//
odtočni jarek:
kopati drago
/
hodili so po vodnih dragah
2.
manjši ozek zaliv:
zasidrali so se v prijetni dragi
drága
2
-e
ž
(
á
)
knjiž.
vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna:
loviti ribe z drago
drágec
-gca
m
(
ȃ
)
ekspr.
drag, ljubljen človek:
to je moj dragec
/
kot nagovor
sedi k meni, dragec
/
iron.
ej, dragec, tako pa ne bo šlo
drágica
1
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
draga, ljubljena ženska:
naša dragica je zbolela
/
kot nagovor
pojdi z menoj, dragica
/
iron.
motiš se, dragica
drágica
2
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od draga
1
:
na dnu dragice je bil studenec
dragínja
-e
ž
(
ī
)
gospodarsko stanje, ki ga povzročijo visoke cene materialnih dobrin:
tam je velika draginja
;
nastala je draginja in pomanjkanje
;
draginja jih tare
/
draginja še vedno narašča
//
visoke cene:
gostilna je znana po lepih prostorih in po draginji
dragínjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na draginjo:
draginjski časi
/
draginjska doklada
v stari Jugoslaviji
doklada, ki se dodaja zaradi draginje
dragocén
-a -o
prid.
, dragocénejši
(
ẹ̄ ẹ́
)
1.
ki ima veliko vrednost, visoko ceno:
dragocen nakit
;
dragocena kristalna vaza
;
kupuje ji sama dragocena darila
;
dragoceno krzno, pohištvo
/
tako nastaja dragocena snov za rast organizma
2.
ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost:
dragocena žrtev
;
skrbno je gojil to dragoceno čustvo
;
dragoceno prijateljstvo
/
ekspr.:
zapravljati dragoceni čas
;
tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki
/
dragocen človek
/
z dajalnikom
spomin na umrlo mater mu je dragocen
drag, ljub
//
ki daje, prinaša dobro, korist:
dragocen podatek
;
nepristranska kritika je dragocena
;
opravil je dragoceno delo
/
dragocene izkušnje
;
nuditi dragoceno pomoč
dragocénost
-i
ž
(
ẹ́
)
kar je dragoceno:
prodala je prstan, zapestnico in še nekaj drugih dragocenosti
;
zapravil je vse družinske dragocenosti
/
ekspr.
ta človek je za nas prava dragocenost
/
zagovarjati dragocenost materinščine
dragoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
ki stane veliko denarja;
drag
:
dragoletno blago
/
ta trgovina je precej dragoletna
dragolétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
oderuh
,
špekulant
:
družil se je samo še z dragoletniki in zmikavti
dragoljúbec
-bca
m
(
ȗ
)
nar.
gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti;
šmarnica
:
Hitela sva čez hrib in plan in dragoljubce trgala
(Ch. Dickens – O. Župančič)
drágoman
-a
m
(
ȃ
)
v orientalskem, zlasti v turškem okolju
uradni prevajalec, tolmač:
kot dragoman je veliko potoval
dragonáda
-e
ž
(
ȃ
)
zgod.
nasilno pokatoličevanje protestantov z naseljevanjem vojakov v 17. stoletju:
bili so žrtve zloglasne dragonade
dragónar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
dragonec
:
oddelek dragonarjev
//
ekspr.
postavna, navadno tudi odločna ženska:
ta ženska je pravi dragonar
2.
pas na hrbtni strani oblačila, prišit samo na koncih:
plašč z dragonarjem
dragónec
-nca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
vojak konjeniške enote:
potrdili so ga k dragoncem
;
četa dragoncev
;
pije ko dragonec
veliko, zelo
dragónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od dragonec:
dragonski polk, poročnik
drágost
tudi
dragóst -i
ž
(
á; ọ̑
)
lastnost dragega:
ob tolikšni dragosti bi moralo biti blago kvalitetnejše
/
dragost časa
dragôta
-e
ž
(
ó
)
star.
1.
draginja
:
v deželi je velika dragota
2.
dragocenost
:
prinesel je veliko dragih dišav in drugih dragot
dragôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
star.
dragocen
:
dragotna zaponka
dragotína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
dragocenost
:
denarja in dragotin je imela v izobilju
;
zbirati dragotine
;
izložba z dragotinami
/
ta pesem je velika dragotina
dragotínar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor izdeluje ali prodaja dragocenosti, nakit:
kupuje zmeraj pri istem dragotinarju
;
stanovanje se je svetilo kakor izložba kakega dragotinarja
dragotínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dragotinarje ali dragotinarstvo:
dragotinarski izdelek
;
dragotinarska delavnica
dragotínje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
dragocenosti
,
nakit
:
v skrinji je bila zlata ogrlica in drugo dragotinje
dragováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
ljubkovati
,
božati
:
ljubili so ga in dragovali
dragúlj
-a
m
(
ū
)
1.
drag kamen:
prstan z dragulji
;
oko se ji lesketa kot dragulj
2.
ekspr.
kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje:
ta človek je pravi dragulj
;
njegov roman je eden najlepših draguljev slovenske proze
dragúljar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor izdeluje ali prodaja nakit in drage kamne:
pogoditi se z draguljarjem
;
draguljarji so jo popolnoma uničili
draguljárna
-e
ž
(
ȃ
)
trgovina z nakitom in dragimi kamni:
prodajati v draguljarni
dragúljarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na draguljarje ali draguljarstvo:
draguljarski izdelek
;
znana draguljarska ulica
/
draguljarsko jeklo
dragúljarstvo
-a
s
(
ȗ
)
izdelovanje ali prodajanje nakita in dragih kamnov:
zlatarstvo in draguljarstvo
dragúljast
-a -o
prid.
(
ū
)
ki je iz draguljev:
draguljasta in biserna krona
//
ekspr.
podoben dragulju:
draguljaste oči
dragúljček
-čka
m
(
ū
)
manjšalnica od dragulj:
broša z draguljčki
;
snežinke so zablestele kot draguljčki
dragúša
-e
ž
(
ú
)
bot.
rastlina z drobnimi belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Lepidium:
poljska, rumena draguša
dráhma
-e
ž
(
ȃ
)
do 2002
denarna enota Grčije:
prizadevanje za stabilizacijo drahme
//
kovanec v vrednosti te enote:
drájna
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
1.
slaba, poulična popevka:
prepevati pijanske drajne
;
le kje se je naučil tisto drajno
2.
vlačuga
,
prostitutka
:
zaradi neke drajne je ves nesrečen
3.
kraj, dežela s slabimi, neurejenimi razmerami:
nočem več živeti v tej hudičevi drajni
drájsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
drgniti
,
guliti
:
cel dan drajsa hlače po stolu
drájsati se
voziti se:
do noči so se z avtomobilom drajsali po dolini
drákar
-ja
m
(
ȃ
)
navt.
vikinška ladja s kljunom v podobi zmajeve glave:
drakóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
drakonski
:
drakonični ukrepi
drakónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
brezobziren
,
surov
,
krut
:
drakonski ukrepi, zakoni
;
drakonsko nasilje
drakónsko
prisl.
:
drakonsko kaznovati
drálon
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje:
proizvodnja dralona
//
tkanina iz teh vlaken:
bluza iz dralona
;
v prid. rabi:
nositi dralon perilo
dráma
-e
ž
(
á
)
1.
literarno delo v obliki dialogov:
uprizoriti dramo
;
drama o razkrojenem zakonu
;
drama v petih dejanjih
/
radijska, televizijska drama
//
lit.
gledališka igra resne vsebine:
pisal je drame in komedije
2.
poslopje (osrednjega) dramskega gledališča:
sinoči je bila drama nabito polna
/
prvak ljubljanske Drame
/
ljubljanska Drama je imela v tujini velik uspeh
ansambel, igralci
3.
ekspr.
pretresljiv, žalosten, tragičen dogodek:
v sosednji ulici se je odigrala krvava drama
;
družinska drama
/
drama pesnikovega duševnega življenja
♦
glasb.
glasbena drama
;
lit.
družbena, zgodovinska drama
;
analitična, realistična drama
;
ekspozicija drame
dramátičarka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki piše dramska dela:
slovenska dramatičarka
;
dramatičarka in pisateljica
dramátičen
-čna -o
prid.
, dramátičnejši
(
á
)
1.
nav. ekspr.
ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti:
dramatični dogodki
;
dramatičen prizor
;
življenje mu poteka mirno, brez dramatičnih zapletov
;
dramatična situacija
/
zgodba je polna živahnega, dramatičnega dogajanja
2.
zastar.
dramski
:
napisati v dramatični obliki
;
dramatična predstava
/
dramatični krožek
♦
jezikosl.
dramatični sedanjik
sedanji čas, ki dovršno preteklo dejanje prikazuje kot sedanje
dramátično
prisl.
:
borba je potekala zelo dramatično
dramátičnost
-i
ž
(
á
)
1.
dramski elementi, dramske značilnosti:
po dramatičnosti je delo bolj povest kot drama
/
zunanja in notranja dramatičnost drame
2.
lastnost dramatičnega:
dramatičnost Aškerčevih balad
;
dramatičnost dogajanja
dramátik
-a
m
(
á
)
kdor piše dramska dela:
igrati delo domačega dramatika
dramátika
-e
ž
(
á
)
1.
lit.
literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je drama:
vrh sodobne dramatike
//
dramska dela, drame:
Cankarjeva, Ibsenova dramatika
;
slovenska, svetovna dramatika
2.
dramatičnost
:
prizor se odlikuje po močni dramatiki
dramatizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od dramatizirati:
končati dramatizacijo povesti
;
dramatizacija narodne pesmi
/
dramatizacija politične situacije
2.
prozno ali pesniško delo, predelano, spremenjeno v dramsko:
uprizorili so dramatizacijo Jurija Kozjaka
dramatizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor predela, spremeni prozno ali pesniško delo v dramsko:
dramatizator Hlapca Jerneja
dramatízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
lastnost dramatičnega;
dramatičnost
:
dramatizem človeške usode
dramatizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dramatizirati:
dramatiziranje zgodovinske povesti
/
dramatiziranje mednarodnih sporov
dramatizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
predelati, spremeniti prozno ali pesniško delo v dramsko:
dramatizirati novelo, roman
2.
ekspr.
pojmovati, prikazovati kaj resneje in huje, kot je:
ne bi smeli dramatizirati poraza naših tekmovalcev
;
dramatizirati spor
dramatizíran
-a -o:
dramatizirana pesnitev
dramátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
dramski
:
dramatski pisatelj
/
dramatska književnost
;
dramatsko delo
/
dramatski krožek
/
gostovanje dramatske družine
2.
ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti;
dramatičen
:
dramatski dogodki
;
prizor je postajal čedalje bolj dramatski
dramátsko
prisl.
:
dramatsko dovršeni dialogi
dramatúrg
-a
m
(
ȗ
)
kdor predlaga in usmerja gledališki repertoar:
dramaturg ljubljanske Drame
;
služba dramaturga
dramaturgíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o zgradbi, načinu pisanja in uprizarjanja dramskih del:
dober poznavalec dramaturgije
/
filmska, gledališka dramaturgija
/
študirati na oddelku za dramaturgijo
//
dejavnost dramaturgov:
dramatúrginja
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki predlaga in usmerja gledališki repertoar:
režiserka je skupaj z dramaturginjo skrajšala besedilo
;
dramaturginja predstave, uprizoritve
;
dramaturginja v ljubljanski Drami
;
prevajalka in dramaturginja
dramatúrški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dramaturge ali dramaturgijo:
dramaturški zakoni
;
dramaturška študija
/
dramaturški poklic
♦
gled.
dramaturška analiza
razčlenjevanje vsebine, zgradbe in ideje dramskega dela
;
dramaturška črta
dramatúrško
prisl.
:
delo dramaturško predelati
dramílec
-lca
[
dramilca
in
dramiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor drami, spodbuja:
dramilec ljudstva
dramílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki drami, budi:
dramilno sredstvo
dramílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za dramljenje, bujenje:
jemati dramilo
;
pren.
narod potrebuje dramila
dramíti
in
drámiti -im
nedov.
(
ī á
)
1.
povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno;
buditi
:
ravnokar je zadremala, nikar je ne drami! ropot ga je neprestano dramil iz spanja
;
otroci se že dramijo
/
dramiti bolnika iz omame
;
pren.,
pesn.
nedeljsko jutro se je dramilo nad mestom
2.
knjiž.
povzročati, da kaj nastane;
vzbujati
:
razgibani dogodki dramijo pisatelju domišljijo
;
vsak prostor tam mi drami spomine na nekdanje dni
;
njegove besede mu dramijo dvome
/
dramiti otrokove skrite sposobnosti
3.
zastar.
motiti
2
:
glasovi dramijo nočno tišino
;
dramiti praznični mir
dramíti se
in
drámiti se
pesn.
porajati se, nastajati:
hrepenenje po nečem velikem se je dramilo v njem
;
v srcu se mu drami upanje
dramèč
-éča -e:
sveža, drameča se zemlja
drámljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od dramiti:
dramljenje iz omame
/
dramljenje lovske strasti
dramolét
-a
m
(
ẹ̑
)
lit.
krajše dramsko delo:
naštudirati dramolet
drámski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na dramo ali dramatiko:
dramski kritik, pisatelj
;
dati romanu dramsko podobo
/
to je njegov dramski prvenec
;
dramska umetnost
;
dramsko delo
♦
lit.
dramski konflikt
//
igralski
,
gledališki
:
dramski amaterizem
;
na šoli so ustanovili dramski krožek
/
dramska družina
ansambel, igralci
dráp
--
prid.
(
ȃ
)
ki je zelo svetlo rjave barve:
obleka ni siva, ampak drap
;
torbica v drap barvi
drápati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ā
)
1.
star.
praskati
:
ljudje so ga drapali in ščipali
2.
trgati
,
cefrati
:
drapati na kosce
drapé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tanka tkanina iz česane volne:
uniforma iz drapeja
;
v prid. rabi:
drape tkanina
draperíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
okrasna nagubana, nabrana zavesa ali prevleka:
na stene so obesili draperije
;
bogate, težke draperije
;
draperija iz brokata
;
blago za draperije
♦
um.
nagubana zavesa ali oblačilo s stilno opredeljivim načinom gubanja
draperíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od draperija:
draperijsko blago
draperíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor dela, oblikuje draperije:
drapírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
nabrati v gube, nagubati:
drapirati obleko, zavese
//
okrasiti z draperijami:
drapirati stene v dvorani
;
pren.,
knjiž.
drapiral si je svet s sanjami
drapíran
-a -o:
drapirana obleka ni primerna za vsako postavo
drápniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
star.
prasniti
,
oprasniti
:
zelo ga je drapnil
dráskav
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
razpokan
,
razjeden
:
čakata v kotu, kjer se iz planote strmo dvigata širokorebrni Tolstec in draskavi Veliki Draški vrh
(J. Mencinger)
dráslja
-e
ž
(
ȃ
)
geogr.
vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi:
voda se prebija iz draslje v drasljo
drásta
-e
ž
(
ā
)
alp.
s skalovjem zasuta strma grapa:
žlebasta drasta
drástičen
-čna -o
prid.
, drástičnejši
(
á
)
ki močno učinkuje, izrazit:
drastičen poskus, primer
;
prikazati kaj v drastični obliki
;
drastična podoba življenja
/
drastičen humor
//
brezobziren
,
surov
:
drastični ukrepi
;
drastična kritika
/
ekspr.
naredil je drastično napako
veliko, hudo
drástično
prisl.
:
drastično kaznovati, prikazati
drástičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost drastičnega:
drastičnost primera
drástika
-e
ž
(
á
)
knjiž.
drastično izražanje, prikazovanje:
humoristična drastika
;
naturalistična drastika romana
/
drastika v kretnjah
drastílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
dražilen
:
drastilna pijača
drastílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
dražilo
:
zdravnik mu je odsvetoval vsa drastila
drástiti
-im
nedov.
(
á ā
)
knjiž.
dražiti
2
,
razvnemati
:
pripovedovanje mu je drastilo domišljijo
;
drastiti radovednost
;
drastiti k hudemu
drastèč
-éča -e:
domišljijo drasteče zgodbe
drastljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
dražljiv
:
drastljive dišave
/
že sama misel jo je prešinila z drastljivo grozo
drát
-a
m
,
mn. tudi
dratôvi
(
ȃ
)
nižje pog.
žica
:
kolobar zarjavelega drata
dratén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nižje pog.
žičen
:
dratena mreža
draténka
-e
ž
(
ẹ̄
)
nižje pog.
žična krtača:
čistiti z dratenko
dráva
-e
ž
(
á
)
cigareta slabše kakovosti z imenom Drava:
prižgal si je dravo
/
cigarete drava
;
v prid. rabi:
drava cigarete
dravídski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od Dravid:
dravidski jeziki
drávski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Dravo:
dravski breg, most
/
Dravska banovina
v stari Jugoslaviji
banovina, ki obsega slovensko ozemlje
dráž
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
privlačnost
,
mikavnost
:
posebno draž dajejo kipu skopo nakazane oblike
/
kulturnozgodovinske draži mesta
/
mn.:
vabile so ga njene osebne draži
;
ženske draži
2.
čutno vznemirjenje:
dekle je vzbudilo v njem rahlo draž
;
ob njegovem obisku je vselej začutila neko draž
drážba
-e
ž
(
ȃ
)
javna prodaja, pri kateri dobi blago, kdor ponudi zanj največjo vsoto:
udeležiti se dražbe
;
kupiti, prodati na dražbi
/
posestvo je šlo na dražbo
;
groziti z dražbo
/
prisilna dražba
drážbar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor vodi dražbo;
dražilec
1
,
dražitelj
:
dražbar je že stopil na oder
;
izkušen dražbar
/
oglasilo se je več dražbarjev
drážbati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi;
dražiti
1
:
sosedje niso hoteli dražbati
drážben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dražbo:
dražbeni postopek
/
dražbeni oklic
uradno obvestilo o nameravani dražbi
/
dražbeni izkupiček
drážbenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor vodi dražbo;
dražilec
1
,
dražitelj
:
za steklenico je dražbenik iztržil preko 500 evrov
;
podjeten dražbenik
dražé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
zdravilna kroglica ali tableta, oblita s čokolado, sladkorjem:
zdravila v obliki dražejev
;
v prid. rabi:
draže bonboni
bonboni, pri katerih je na lešnik, mandelj nanesena plast sladkorja ali čokolade
dráženje
1
-a
s
(
á
)
glagolnik od dražiti, delovati na organizem:
močno draženje centralnega živčevja
;
draženje na kašelj
/
bila je le šala, nedolžno draženje
dražênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od dražiti, zviševati ceno:
draženje živil se je iz dneva v dan stopnjevalo
/
draženje hiše je potekalo zelo razburljivo
drážest
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
ljubkost
,
privlačnost
:
dekletova dražest ga je omamljala
;
gibala se je z veliko dražestjo
/
skrivnostna dražest besede
drážesten
-tna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
ljubek
,
privlačen
:
dražestne jamice na licih
;
dražestno dekle
/
ekspr.
imela je dražestno obleko
/
dražestne podobe iz mladosti
drážestno
prisl.
:
dražestno se nasmehniti
drážica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od draga
1
:
ozka, zarasla dražica
dražílec
1
-lca
[
dražiu̯ca
tudi
dražilca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor vodi dražbo:
glavni, uradni dražilec
2.
kdor se s ponujanjem večje vsote poteguje za blago, ki se prodaja na dražbi:
za posestvo se je oglasilo več dražilcev
;
uspešni, zmagoviti dražilci
dražílec
2
-lca
m
(
ȋ
)
snov, ki draži
2
:
najpogostejši dražilci
;
izpostavljenost dražilcem
;
izogibanje alergenom in dražilcem
dražílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki draži, vznemirja:
dražilne dišave
;
dražilno obmorsko podnebje
/
dražilen kašelj
♦
čeb.
dražilno pitanje
krmljenje čebel z namenom, da bi matica močneje zalegala
dražílno
prisl.
:
dražilno vplivati na kaj
dražílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost dražilnega:
dražilnost dima
/
dražilnost zdravila
dražílo
-a
s
(
í
)
sredstvo, ki dražilno vpliva na organizem:
kofein je lahko nevarno dražilo
;
uživati dražila
;
njena bližina je delovala nanj kot dražilo
♦
med.
spolno dražilo
afrodiziak
dražítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor vodi dražbo:
imenovali so ga za uradnega dražitelja
;
poskusil se je v vlogi dražitelja
2.
kdor se s ponujanjem večje vsote poteguje za blago, ki se prodaja na dražbi:
dražitelji niso odnehali
;
potencialni, prijavljeni, zainteresirani dražitelji
;
zastopnik, pooblaščenec dražitelja
dražítev
-tve
ž
(
ȋ
)
zviševanje cene:
nenehna dražitev potrošniškega blaga
dražíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
zviševati ceno:
meso kar naprej dražijo
/
življenje se zmeraj bolj draži
2.
s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi:
mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive
;
dražiti za koga drugega
dražíti
2
in
drážiti -im,
in
drážiti -im
nedov.
(
ī á; á ā
)
1.
delovati na organizem tako, da nastane reakcija:
prah draži pljuča
;
dražiti oči s solzivcem
;
dražiti živce
;
brezoseb.
draži ga h kašljanju, na kašelj
/
pečenka ga prijetno draži v nos
;
sadje draži tek
pospešuje, veča
//
razvnemati
,
podžigati
:
dražiti domišljijo
;
skrivnost je dražila dekličino radovednost
2.
spravljati koga v razburjenost, jezo:
paglavci dražijo berača
;
to ga draži kot rdeča ruta bika
/
dražiti čebele, psa
/
dražijo jo, da ima fanta
;
vsi jo dražijo z njim
šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad
;
zelo me draži, da ga nisem spoznala
3.
hujskati
:
dražil je ravnatelja proti meni
dražèč
-éča -e:
dražeč nemir
;
dražeča snov
dražljáj
-a
m
(
ȃ
)
vpliv, spodbuda, ki povzroči reakcijo organizma:
živci prenašajo, prevajajo, sprejemajo dražljaje
;
reagirati na dražljaje
;
biti občutljiv za dražljaje
;
notranji, zunanji dražljaj
;
zaznavanje dražljajev
/
čutni, slušni, svetlobni dražljaj
;
fizični, mehanski dražljaji
/
erotični dražljaj
dražljájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dražljaj:
dražljajski pogoji
♦
psih.
dražljajski prag
najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek
dražljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija:
dražljiv dim, vonj
;
dražljive dišave, snovi
/
dražljiv nasmešek
;
bila je v zanj že dražljivi bližini
;
obšla ga je čudno dražljiva misel
;
vsak dan je postajala bolj dražljiva
//
razdražljiv
:
bolnik postane včasih dražljiv
;
dražljiva žival
2.
občutljiv za dražljaje:
dražljiv sapnik
dražljívo
prisl.
:
vonj je dražljivo silil v nosnice
;
dražljivo razgaljene ženske
dražljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor koga draži, razburja:
razgnal je hujskače in dražljivce
dražljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga draži, razburja:
poredna dražljivka
dražljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dražljivega:
koketna dražljivost dekleta
/
znan je bil po svoji surovosti in dražljivosti
/
prevelika čutna dražljivost
;
dražljivost živčevja
drážnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
odtočni jarek:
na močvirnem svetu so naredili veliko dražnic
♦
gozd.
odtočni jarek ob robu gozdne ceste kot podaljšek dražnika
drážnik
-a
m
(
ȃ
)
nar.
odtočni jarek:
dražnik na cesti ni bil očiščen
♦
gozd.
poševni odtočni jarek na gozdnih cestah
dŕča
-e
ž
(
ŕ
)
plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino:
spuščati hlode po drčah
;
še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči
;
pot so nadaljevali kar po drči
//
teh.
umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala:
lesena drča
;
transportne drče
♦
gozd.
žična drča
žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže
;
navt.
drča
(lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
drčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od drčati:
drčanje ladje po vodni gladini
/
hoja po razmočenem pobočju je bila eno samo drčanje
dŕčast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
podoben drči:
hoditi po drčastih poteh
/
ekspr.
drčast obraz
zguban, razoran
drčáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
hitro se premikati:
vozovi in avtomobili so drčali po gladki cesti
;
drčali smo, da so nas komaj dohajali
/
drčati po strmini
//
lahkotno se premikati po gladki površini;
drseti
:
ladja je urno drčala prek valov
/
solze mu drčijo po licih
tečejo, polzijo
2.
brezoseb.
pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca:
v teh čevljih mi drči
;
na poledeneli poti mu je močno drčalo
;
volom drči
3.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
hitro se bližati čemu slabemu:
drčati v polom, propad
/
ko so ga izključili iz šole, je naglo drčal navzdol
propadal
drčèč
-éča -e:
drčeči vozovi
;
drčeče stopnice
drčàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
drsen
,
spolzek
:
spuščali so se po drčavem bregu
drčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
drsen
,
spolzek
:
pot je bila vsa blatna in drčljiva
dŕdra
-e
ž
(
ȓ
)
1.
zastar.
lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov;
raglja
:
vrteti drdro
2.
ekspr.
kdor hitro in mnogo govori:
srečal je tisto sosedovo drdro
drdrálo
-a
s
(
á
)
šalj.
kar drdra, ropota:
otroci so se kar gnetli okrog vrtiljaka, okrog tistega starega drdrala
drdránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od drdrati:
drdranje motorjev, strojnic
/
drdranje vlakov
/
mehanično drdranje pesmi
/
prostor je bil poln brbljanja in drdranja
dŕdrast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ekspr.
ki hitro in mnogo govori:
drdrasta ženska
drdráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove:
mlinska kolesa enakomerno drdrajo
;
klopotci drdrajo
/
ekspr.
strojnica je vso noč drdrala
;
budilka je prepozno drdrala
zvonila
2.
ekspr.
hitro, ropotajoč se premikati:
mimo so drdrali vozovi
;
vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3.
ekspr.
zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo:
učenec kar drdra zadnjo lekcijo
/
govornik je drdral svoj govor
//
slabš.
hitro in mnogo govoriti:
babe so neprestano drdrale
drdráje
:
drdraje se voziti
drdrajóč
-a -e:
drdrajoča kočija
;
prisl.:
drdrajoče govoriti
drdràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
ki hitro in mnogo govori:
drdrav otrok
drdrávka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov;
raglja
dreadnought
-a
[
drédnot
]
m
(
ẹ̑
)
voj.,
nekdaj
velika, zelo oklopljena vojna ladja, oborožena s težkimi topovi:
uporaba dreadnoughtov v prvi svetovni vojni
drédža
-e
ž
(
ẹ̑
)
rib.
vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna;
strgača
,
draga
2
:
dréganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od dregati:
veliko dreganja je bilo treba, preden so ga spravili pokonci
/
šele po večmesečnem dreganju je bila prošnja rešena
drégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
s koncem česa na rahlo suvati:
drobne veje so ga dregale v obraz
;
dregati s palico v rov
;
dregajo se s komolci
//
preh.
nadlegovati, dražiti z dreganjem:
kar naprej ga drega in beza
;
dregala ga je, dokler se ni zbudil
;
pren.
zbadal in dregal ga je z ostrimi besedami
2.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
vsiljivo spraševati, ogovarjati:
dregala je vanj, dokler ni začel govoriti
dregljáj
-a
m
(
ȃ
)
rahel sunek s koncem česa:
začutil je nenaden dregljaj v hrbet
drégniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s koncem česa na rahlo suniti:
dregniti v ogenj
;
dregnil ga je s komolcem
;
imela je občutek, kot bi jo kdo dregnil z nožem
/
ekspr.
dregni ga pod rebra, naj molči
;
pren.
s svojo pripombo je dregnil v bistvo spora
●
ekspr.
dregniti v osje, sršenovo gnezdo
dati povod za hudo, množično razburjenje
2.
ekspr.
prizadeti
,
vznemiriti
:
novica ga je neprijetno dregnila
;
z očitkom jo je hotel dregniti
/
poraz ga je dregnil v živo
drèk
drêka
m
,
mest. ed. tudi
dréku
(
ȅ é
)
1.
vulg.
pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo;
blato
,
govno
,
iztrebki
:
stopiti v drek
;
kurji, pasji, svinjski drek
;
smrad po dreku
;
umij se, smrdiš ko drek
2.
nizko
kar je malo vredno, nepomembno:
vsak drek si zapiše
;
joka za vsak drek
;
tepec boš ostal, če boš bral takle drek
tako slabo knjigo
/
bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
//
malo vreden, nepomemben človek:
ti si drek proti njemu
/
kot psovka
na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival
3.
nizko
neprijeten, zapleten položaj:
zdaj si pa res v dreku
;
zmeraj je pomagal komu iz dreka
4.
nizko,
v členkovni rabi
izraža
a)
navadno v zvezi z
en
močno zanikanje ali zelo majhno mero:
to me pa res en drek briga
;
vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil
;
iskal sem, pa sem en drek našel
b)
v povedni rabi
omalovaževanje:
drek je vse skupaj
/
elipt.
pravi drek, če me premestijo
5.
nizko,
v členkovni rabi
izraža močno zanikanje ali omalovaževanje:
drek, ne bom se pustil
;
drek, pa taka zabava!
●
nizko
vse en drek je, če grem ali ne
vseeno je
;
nizko
tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel
brez moči, šibek
;
nizko
pritožuje se za vsak drek
za vsako malenkost
;
nizko
biti, stati do kolen v dreku
biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
drekáč
-a
m
(
á
)
nizko
1.
kdor prostaško, grdo govori:
nehaj že, drekač umazani
2.
strahopeten, neodločen človek:
z njim ne bo nič, čisto navaden drekač je
drêkast
-a -o
prid.
(
é
)
vulg.
umazan
:
drekast otrok
drekáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
vulg.
prostaško, grdo govoriti:
v gostilni so na vso moč drekali
drêkec
-kca
m
(
ē
)
manjšalnica od drek:
na ogledalu je bilo polno mušjih drekcev
/
ekspr.
ne razburjaj se za tak drekec
drekobŕbec
-bca
m
(
ȓ
)
1.
govnač
,
govnobrbec
:
drekobrbec se je preril skozi govno
;
rijejo po blatu kakor drekobrbci
2.
nizko
neprijeten, zoprn človek:
spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec
/
kot psovka
molči, drekobrbec
drémalica
-e
ž
(
ẹ́
)
nar.
zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike;
zvonček
dremálo
-a
s
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) dremlje:
spat pojdi, dremalo
drémanje
tudi
dremánje -a
s
(
ẹ́; ȃ
)
glagolnik od dremati:
zbuditi se iz dremanja
drémati
-ljem,
in
drémati
tudi
dremáti -am
nedov.
(
ẹ́; ẹ́ á ẹ́
)
1.
biti v stanju med budnostjo in spanjem:
oče dremlje
;
v vlaku je vso pot dremal
;
dremala je z napol zaprtimi očmi
/
šel je malo dremat
;
s smiselnim osebkom v dajalniku:
začelo se mu je dremati
;
komur se dremlje, naj gre spat
;
pren.,
pesn.
hiše so tiho dremale
;
nad pokrajino dremlje težek, oblačen dan
2.
ekspr.
biti prisoten, a nedejaven:
strasti so ves čas le dremale v njem
;
v tem človeku je dremala neka strašna odločnost
dremáje
:
dremaje se pogovarjati
;
še napol dremaje nam je odprl
dremajóč
-a -e:
dremajoči čuti
;
dremajoči sopotniki so se prebudili
dremàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se mu dremlje:
po prečuti noči je bila čudno dremava
;
v službo je odšel še ves dremav
zaspan
/
dremave oči
/
dremava melodija
ki povzroča željo, potrebo po spanju
;
pren.
dremava luč
;
zvonec je presunljivo zvonil v dremavo noč
dremávo
prisl.
:
dremavo pripovedovati
dremávec
tudi
drémavec -vca
m
(
ȃ; ẹ́
)
1.
ekspr.
kdor dremlje:
govoril je tako glasno, da je zdramil celo dremavce v zadnjih vrstah
2.
star.
dremavica
:
planiti iz dremavca
/
na gorki peči se ga je lotil dremavec
dremávh
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor (rad) dremlje:
dremávhati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
zadovoljno dremati:
stražarji so dremavhali v toplem bunkerju
dremávica
-e
ž
(
ȃ
)
stanje med budnostjo in spanjem:
prebuditi se, predramiti se iz dremavice
;
pogrezati se v dremavico
//
želja, potreba po spanju:
dremavica se me loteva, polašča
;
dremavica ga je premagala
dremávičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot v dremavici:
dremavičen sen
dremávka
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike;
zvonček
dremávost
-i
ž
(
á
)
dremavica
:
zbuditi se iz dremavosti
;
glasba ga je zazibala v prijetno dremavost
/
vsa dremavost ga je minila
;
pren.
politična dremavost
drémec
-mca
m
(
ẹ̄
)
star.
dremavica
:
v dremcu poslušati
drémež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
stanje med budnostjo in spanjem:
prebudil se je iz jutranjega dremeža
;
nihal je med dremežem in budnostjo
;
prijeten, rahel dremež
;
pren.
zbuditi se iz gospodarskega dremeža
//
želja, potreba po spanju:
dremež se me polašča
;
otresti se mučnega dremeža
2.
slabš.
počasen, neroden človek:
kaj pa še čakaš in stojiš, dremež
dremljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
dremav
:
dremljivi otroci
dremolés
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami;
kalina
dremôta
-e
ž
(
ó
)
1.
knjiž.
dremavica
:
prebuditi se iz težke dremote
;
biti pogreznjen v dremoto
/
dremota se ga je polastila
2.
knjiž.
mrak
,
temačnost
:
dremota je legla na pokrajino
dremôtec
-tca
m
(
ō
)
star.
dremavica
:
pogreznil se je v živčen dremotec
dremôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki čuti željo, potrebo po spanju:
dremoten bolnik
;
bil je zelo dremoten
/
dremoten pogled
;
pren.,
knjiž.
dremotne misli
//
knjiž.
ki povzroča željo, potrebo po spanju:
čemeren in dremoten dan
;
dremotna uspavanka
;
dremotno šumenje gozdov
2.
knjiž.
mračen
,
temačen
:
dremoten gozd
;
v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov
/
dremotna svetloba
dremôtno
prisl.
:
svetilka je dremotno gorela
;
dremotno pripovedovati
;
dremotno razsvetljeno mesto
dremôtica
in
dremótica -e
ž
(
ō; ọ̑
)
knjiž.
dremavica
:
pogrezniti se v dremotico
;
biti v nemirni dremotici
/
prižgal je cigareto, da bi premagal dremotico
dremôtičen
in
dremótičen -čna -o
prid.
(
ó; ọ̄
)
1.
nanašajoč se na dremotico:
bil je še ves dremotičen
/
dremotična otopelost
2.
zastar.
mračen
,
temačen
:
dremotične sence
dremôtnost
-i
ž
(
ó
)
dremavica
:
prebudila se je iz dremotnosti
/
do kraja se je otresel dremotnosti
;
pren.,
knjiž.
dremotnost misli
dremúckati
-am
nedov.
(
ȗ
)
ekspr.
lahno dremati:
ded je vso zimo dremuckal na peči
;
leno je dremuckala na soncu
;
dremuckal je kakor maček
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
malo se mi dremucka
dremúh
-a
m
(
ū
)
slabš.
kdor (rad) dremlje:
no, dremuh, še spiš?
dremúhati
-am
nedov.
(
ū
)
ekspr.
dremati
:
nekateri so kar stoje dremuhali
drén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
cevka ali trak za odvajanje izcedka iz rane ali telesne votline:
gumijast, steklen dren
drèn
2
dréna
m
(
ȅ ẹ́
)
grm ali nizko drevo z zelo trdim lesom, drobnimi rumenimi cveti v kobulih in koščičastimi plodovi:
cvetoč dren
;
trden, zdrav ko dren
/
pog.
palica iz drena
drenovega lesa
●
ekspr.
drži se, kakor bi dren jedel
pusto, grdo
♦
bot.
rdeči
ali nar.
pasji dren
grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi, Cornus sanguinea
drenáža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
odvajanje vode, zlasti z zamočvirjenih zemljišč:
kopati jarke, polagati cevi za drenažo
//
sistem jarkov in kanalov za to odvajanje:
drenaža bo prestregla podtalno vodo in jo vodila v ribogojnico
;
dograditi drenažo
2.
med.
odvajanje izcedka iz rane ali telesne votline:
odstraniti gnoj z drenažo
drenážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na drenažo:
drenažni jarek
;
drenažni sistem
;
drenažne cevi
/
drenažni trak
;
drenažna cevka
dréncati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
nemirno se prestopati, mendrati:
otroci so kar naprej drencali
/
ne zna plesati, samo drenca
/
kaj še drencate?
se obotavljate, omahujete
drencljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
drncati
:
konjička sta veselo drencljala
dreníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od drenirati:
drenírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
odvajati vodo, zlasti z zamočvirjenih zemljišč:
travnike bi bilo treba čim prej drenirati
/
zadruga je že začela drenirati
delati odtočne jarke, polagati cevi
2.
med.
odvajati izcedek iz rane ali telesne votline:
nosno votlino bo treba drenirati
drènj
drénja
m
(
ȅ ẹ́
)
pog.
množica ljudi, stisnjena na kakem prostoru;
gneča
:
pred blagajno v kinu je bil strašen drenj
/
komaj se je rešil iz drenja
;
pri njih doma je velik drenj
so zelo na tesnem, imajo malo prostora
drénjati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
pog.
stati ali s težavo se premikati v množici ljudi;
gnesti se
,
prerivati se
:
ljudje se drenjajo na ozkem pločniku
;
drenjati se pred vrati
/
v majhnem prostoru se je drenjalo čez dvajset zapornikov
;
otroci se drenjajo okrog peči
drenjajóč se
-a -e:
opazoval je drenjajoče se otroke
drénje
1
-a
s
(
ẹ̑
)
drenovo grmovje ali drevje:
drenje je že v cvetju
drênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od dreti se:
oglušujoče drenje ga je vznemirjalo
;
sračje drenje
/
drenje otrok
drénov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na dren:
drenov grm
;
drenov les
;
drenova palica
;
suh je kakor drenov klin
zelo
;
kar sem rekel, drži ko drenov klin
trdno, nepreklicno
●
ekspr.
danes je pa drenove volje
slabe
drenováča
-e
ž
(
á
)
star.
drenova palica:
udaril ga je z drenovačo
drénovec
-vca
m
(
ẹ́
)
star.
1.
dren
2
:
otroci so se skrivali med drenovci
2.
ekspr.
neroden, okoren človek:
ti si mi pravi drenovec
drenovína
in
drénovina -e
ž
(
í; ẹ́
)
drenov les:
suha drenovina
drénovje
-a
s
(
ẹ́
)
drenovo grmovje ali drevje:
drénovka
-e
ž
(
ẹ́
)
palica iz drenovega lesa:
urezal si je močno drenovko
;
vzel je drenovko in odšel
drenúlja
-e
ž
(
ú
)
plod drena:
rdeče drenulje
;
pijača iz drenulj
;
vino je bilo kislo, kakor da bi bilo iz samih drenulj
drés
-a
m
(
ẹ̑
)
oblačilo za nošenje pri vadbi ali tekmovanju:
drsalke so nastopile v žametastih dresih
/
nogometni, smučarski dres
♦
šport.
klubski dres
oblačilo določene barve z znakom kluba, organizacije
;
vadbeni dres
drésen
2
-sni
ž
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina s kolenčastimi stebli in skupinami drobnih cvetov, Polygonum:
breskovolistna dresen
;
ptičja dresen
dresêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor dresira:
dreser je udarjal z dolgim bičem
;
dreser psov
/
ekspr.
bil je pravi dreser ljudi
dresêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki dresira:
dreserka levov
dresêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na dreserje ali dresuro:
bila je v dreserskih hlačah in škornjih
/
dreserske metode
drêsing
in
drésing
tudi
dressing
-a
[
tretja oblika
drêsing-
in
drésing-
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
gastr. žarg.
(solatni) preliv:
pripraviti dresing
;
jogurtov, majonezni dresing
/
solatni dresing
dresíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dresirati:
dresiranje divjih zveri
/
dresiranje vojakov
dresírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
vaditi, uriti živali v določeni spretnosti:
dresirati konje, pse
;
dresiral je papigo, da bi govorila
//
ekspr.
strogo in mehanično vzgajati z navajanjem k nekritični poslušnosti:
vse od rojstva so ga dresirali
;
učencev niso vzgajali, pač pa dresirali
;
dresirati vojake
♦
čeb.
dresirati čebele
s prevaro jih navajati, da obiskujejo tudi cvete, v katerih ne dobijo medičine ali cvetnega prahu
;
gastr.
dresirati
dajati jedi lepo obliko, krasiti jo
dresíran
-a -o:
dresiran medved, pes
;
otrok je bolj dresiran kot vzgojen
;
predstava dresiranih opic
dresíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
gastr.
s katerim se dresirajo jedi:
dresirne priprave
/
dresirni nož
;
dresirna vrečica
dreskáč
-a
m
(
á
)
zool.
večja ptica pevka s temnimi lisami po belkastem trebuhu;
carar
:
na travnik se je spustila jata dreskačev
drésnovka
-e
ž
(
ẹ̄
)
nav. mn.,
bot.
rastline s kolenčastim steblom in enojnim cvetnim odevalom:
dresúra
-e
ž
(
ȗ
)
vadenje, urjenje živali v določeni spretnosti:
dati žival v dresuro
;
dresura konj, psov
//
ekspr.
strogo in mehanično vzgajanje z navajanjem k nekritični poslušnosti:
to že ni več režija, ampak dresura
;
vzgoja se je sprevrgla v pravo dresuro
;
dresura vojakov
dresúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dresuro:
dresurni konji
/
dresurno jahanje
/
dresurni ton
ton, s katerim daje dreser živali znamenje
dréta
-e
ž
(
ẹ́
)
močna nit za šivanje usnja:
nasmoliti dreto
;
šivati z dreto
/
čevljarska, sedlarska dreta
●
ekspr.
dreto vleči
smrčati
drétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
slabš.
čevljar
dréti
1
dêrem
tudi
drèm
nedov.
,
tudi
deró; deríte
tudi
dríte; dŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
1.
silovito in hitro teči:
hudournik dere po skalovju
;
voda močno dere
/
ekspr.
iz nosa mu je drla kri
;
pot mu je curkoma drl po obrazu
;
solze so mu drle po licih
●
preg.
tiha voda bregove dere
na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
2.
ekspr.
zelo hitro, množično in neurejeno se premikati:
ljudje so trumoma drli iz cerkve
;
vse je drlo na plesišče
;
otroci so kar drli v cirkus
;
fantje iz cele vasi so drli skupaj
/
dekleta kar derejo za njim
se navdušujejo zanj
//
v zvezi z
v
zelo hitro se bližati čemu slabemu:
dreti v propad, nesrečo, pogubo
deróč
-a -e
tudi
derèč -éča -e:
hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj
;
deroča reka
dréti
2
dêrem
tudi
drèm
nedov.
,
tudi
deró; deríte
tudi
dríte; dŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
1.
odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom:
dreti konja, prašiča, zajca
;
z nožem dreti
;
fant je vpil, kakor bi ga živega drli
/
zgaga me dere
peče
;
dreti zobe
izdirati, ruvati
●
kravo s svedrom dreti
lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki
;
dreti na meh
odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2.
ekspr.
izkoriščati
,
odirati
:
dreti z davki
;
gosposka je kmete neusmiljeno drla
dréti se
dêrem se
nedov.
, deríte se; dŕl se
(
ẹ́ é
)
ekspr.
oglašati se z močnim, neprijetnim glasom:
nikar se ne deri
;
dreti se na ves glas
;
dere se kot sraka, kot žerjav
/
v kotu gostilne se je drl gramofon
//
zelo glasno jokati:
otrok se kar naprej dere
;
drl se je, ko da bi ga kdo iz kože deval
//
grobo, glasno koga oštevati:
vsi so se drli nanj
;
brez vzroka se je drl nad menoj
drétje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od dreti se:
vreščanje in dretje
/
dretje dojenčka ga ni motilo
drév
-a
m
(
ẹ̄
)
zastar.
drevo
:
drev se suši
dreváča
-e
ž
(
á
)
drvača
,
drvarica
:
z drevačo sekati drva
drevák
-a
m
(
á
)
preprost čoln iz enega debla:
peljati se z drevakom
;
izžiganje, dolbenje drevakov iz drevesnih debel
drevár
-ja
m
(
á
)
zastar.
drvar
dreváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
drvariti
drévcast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
bot.,
v zvezi
drevcasta vrba
do pol metra visok alpski grmič s širokimi, spodaj modrikastimi listi, Salix arbuscula:
drévce
-a
s
(
ẹ́
)
star.
drevesce
:
privezati drevce ob kol
;
drobna, zelena drevca
♦
bot.
božje drevce
zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium
drévče
-ta
s
(
ẹ́
)
star.
drevesce
:
v skalovju rastoče drevče
drévček
-čka
m
(
ẹ́
)
ekspr.
drevesce
drevén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
lesen
2
:
drevena posoda
;
obstal je kakor dreven
/
bil je ves dreven od mraza
negiben, tog
drevenênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od dreveneti:
drevenenje udov
/
vdajala se je otožnosti in brezupnemu drevenenju
drevenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
postajati negiben, tog:
čutil je, kako mu roke drevenijo
;
dreveneti od mraza
;
ekspr.
kar drevenel je od groze
;
pren.
pamet in razsodnost sta mu dreveneli
drevenèč
-éča -e:
dreveneč od začudenja, je obstal
;
dreveneči prsti
dreveníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
povzročati negibnost, togost:
krč ji je drevenil prste
drevênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od dreviti:
drevenje divjadi
/
drevenje avtomobilov
drevésast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben drevesu:
drevesaste praproti
;
drevesasta rastlina
/
drevesaste oblike koral
♦
bot.
drevesasta resa
večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea
drevésce
-a
s
(
ẹ̑
)
manjšalnica od drevo:
saditi drevesca
;
mlado drevesce
;
pritlikava pomarančna drevesca
;
sadna drevesca
/
božično drevesce
v krščanskem okolju
majhna smreka ali jelka, okrašena za božične praznike
drevésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na drevo ali drevje:
drevesni vrhovi so se pripogibali v vetru
;
drevesna krona, krošnja, skorja
;
drevesna duplina
;
drevesno deblo
/
drevesni lišaj
;
drevesne gobe
;
drevesne bolezni
/
drevesna kirurgija
veda o sanaciji poškodovanih dreves
/
drevesne sadike
;
zasaditi hitro rastoče drevesne vrste
♦
agr.
drevesni kolobar
zrahljana zemlja okrog drevesa
;
gozd.
drevesna meja
nadmorska višina, do katere še raste drevje
;
zool.
drevesne kače
drevésnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
porasel z drevjem:
drevesnata pokrajina
/
drevesnat grm
drevesast
drevésnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
prostor, kjer se gojijo drevesne sadike:
urediti drevesnico
/
gozdna, sadna drevesnica
/
naročiti sadike v drevesnici
drevésničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor goji drevesne sadike v drevesnicah:
drevesca je kupoval le pri priznanih drevesničarjih
;
zborovanje drevesničarjev
//
delavec, ki dela v drevesnici:
gozdni drevesničar
drevésničarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na drevesničarstvo:
drevesničarski delavec
/
drevesničarska vzgoja sadik
drevésničarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
gojenje drevesnih sadik v drevesnicah:
ukvarjati se z drevesničarstvom
;
agronom z večletno prakso v drevesničarstvu
drevéšček
-čka
m
(
ẹ̑
)
pog.
drevesce
:
saditi dreveščke
//
majhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike:
prižgati svečke na dreveščku
drévi
prisl.
(
ẹ̑
)
danes zvečer:
koncert bo drevi ob osmih
;
do drevi se bo vreme pokvarilo
;
za drevi pripravi dobro vino
●
star.
krompir drevi in davi
zmeraj
drévišnji
-a -e
prid.
(
ẹ̄
)
ki bo danes zvečer:
drevišnji ples
;
drevišnja tekma
drevíti
-ím
nedov.
, drêvi
in
drévi
(
ī í
)
1.
star.
poditi
,
goniti
:
pes drevi divjačino
/
dreviti sovražnike
2.
zelo hitro se premikati;
drveti
:
vlaki drevijo noč in dan mimo
;
ljudje so drevili na kraj nesreče
;
oblaki se drevijo po nebu
drevèč
-éča -e:
dreveči konji
;
dreveča reka
drévje
-a
s
(
ẹ́
)
več dreves, drevesa:
drevje odganja, se obletava
;
vihar je polomil drevje
;
posekati drevje ob progi
;
hiša stoji med drevjem
;
gosto drevje
/
bukovo, gozdno, listnato, sadno drevje
/
prodati sadje na drevju
nepotrgano, neobrano
●
ekspr.
bilo je mrzlo, da je drevje pokalo
zelo, hudo
drévjiče
-a
s
(
ẹ́
)
star.
majhno, mlado drevje:
kosci so spodrezali vse drevjiče
drévnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
drevesnat
:
drevnat svet
drevníca
-e
ž
(
í
)
zastar.
drvača
,
drvarica
:
sekati z drevnico
drevník
-a
m
(
í
)
nav. mn.,
anat.
kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice;
dendrit
drevnína
-e
ž
(
ī
)
1.
gozd.
lesna masa nadzemnega dela drevesa:
drevnina posekane smreke je znašala dva kubična metra
2.
vrtn.
lesnate rastline:
parkovna drevnina
drevnjáča
-e
ž
(
á
)
star.
drvača
,
drvarica
:
vzel je drevnjačo in odšel v gozd
drevó
-ésa
s
(
ọ̑ ẹ̑
)
1.
lesnata rastlina z deblom in vejami:
drevo ozeleni, raste
;
oklestiti, podreti, posekati drevo
;
splezati na drevo
;
stati pod drevesom
;
cvetoče, košato, skrivenčeno drevo
;
drevo z močnimi vejami
;
čiščenje dreves
;
omahnil je kakor posekano drevo
/
češnjeva drevesa
češnje
;
gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo
;
spominsko drevo
vsajeno v spomin na kaj
;
pren.
bil je suha veja na narodnem drevesu
●
zaradi dreves ne vidi gozda
zaradi posameznosti ne dojame celote
;
v visoka drevesa rado treska
pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
;
preg.
jabolko ne pade daleč od drevesa
otrok je tak kot starši
♦
anat.
drevo življenja
podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa
;
biol.
genealoško drevo
grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva
;
gozd.
začrtati drevo
zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
;
lovno drevo
posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev
;
rel.
drevo spoznanja
drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
;
um.
drevo življenja
mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
;
vrtn.
božje drevo
;
judeževo drevo
okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
2.
nar.
plug
:
vpreči konje v drevo
/
držati (za) drevo
naravnavati ga pri oranju
3.
zastar.
jambor
,
jarbol
drevodávec
-vca
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
bot.
lesnate rastline s celimi listi in zvezdastimi cveti v socvetjih, Celastraceae:
drevoréd
in
drevorèd -éda
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
cesta z vrsto dreves na eni strani ali na obeh straneh:
sprehajati se po drevoredu
;
kostanjev drevored
;
mestni drevored
/
gost, košat drevored
drevoréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na drevored:
drevoredni nasad
/
drevoredna cesta
drézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od drezati:
drezanje s komolci
/
mučil jo je s svojim večnim drezanjem
/
po večkratnem drezanju so predlog le sprejeli na dnevni red
drézati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
s koncem česa na rahlo suvati:
veje so ga drezale v obraz
;
drezati v žerjavico
;
dreza ga s komolcem
;
pren.
ne bom več drezal v to vprašanje
//
preh.
nadlegovati, dražiti z drezanjem:
drezati in cukati žival
;
drezala ga je, dokler se ni zbudil
;
pren.
zakaj me kar naprej drezaš
;
drezajo se z medsebojnimi žalitvami
2.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
vsiljivo spraševati, ogovarjati:
toliko časa je drezal v hčer, da mu je vse povedala
;
nisem maral več drezati vanj
/
povsod je drezal, dokler ni uspel
posredoval, se zavzemal za kaj
;
drezal ga je, naj vendar že naredi, kar je obljubil
spodbujal ga je, mu prigovarjal
drezína
-e
ž
(
ȋ
)
žel.
manjše vozilo na motorni ali ročni pogon, ki vozi po tirnicah:
peljati se z drezino
;
motorna drezina
drezljáj
-a
m
(
ȃ
)
rahel sunek s koncem česa:
drezljaj s komolcem ga je v hipu zdramil
/
ekspr.
za svoje ustvarjanje je potreboval zmeraj novih drezljajev
spodbud
drézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
dregniti
:
drezniti v žerjavico
;
dreznil je soseda s komolcem
/
če je le mogla, ga je dreznila s kako pripombo
drežáti
-ím
nedov.
, dréži; dréžal
(
á í
)
nar. vzhodno
1.
ekspr.
godrnjati
,
sitnariti
:
oče je nasršen drežal po hiši
2.
čemeti
,
ždeti
:
vsi trije smo drežali na peči pozno v noč
dréžica
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
mahu podobna rastlina s plazečimi se ali pokončnimi poganjki, Selaginella:
alpska drežica
drežnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
godrnjati
,
sitnariti
:
kar naprej je nekaj drežnjal
//
vsiljivo spraševati, ogovarjati;
drezati
:
drežnjati v otroka
;
bolj ko je drežnjala vanj, manj se je menil zanjo
drgájsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
slabš.
drgniti
:
drgajsati pod
/
vztrajno je drgajsal z lokom po strunah gor in dol
drgál
-i
[
dərgau̯
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zastar.
vsak od dveh limfnih organov v žrelu;
nebnica
:
razbolele in otekle drgali
drgálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se rabi za drgnjenje:
drgalna krtača, priprava
drgálka
1
-e
[
dərgau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zastar.
vsak od dveh limfnih organov v žrelu;
nebnica
:
vnetje drgalk
drgálka
2
-e
[
tudi
dərgau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
agr.
orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom;
drgulja
drgálnik
-a
[
dərgau̯nik
in
dərgalnik
]
m
(
ȃ
)
gozd.
orodje za odstranjevanje lubja:
drgálo
-a
s
(
á
)
les.
koničasto orodje za večanje zvrtanih lukenj v lesu:
dŕganje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od drgati:
drganje lesa ob les
;
jermen je vroč od drganja
/
drganje s krpo
dŕgati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
zastar.
drgniti
:
drgati z roko po čelu
/
celo popoldne je drgala pod
;
s krtačo drgati čevlje
drgèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
močno stresanje, zlasti od vznemirjenja ali mraza:
ni mogel skriti drgeta
/
nervozen drget ji je šel po vsem telesu
;
od groze ga je spreletaval drget
;
pren.
zemljo je prešinil rahel drget
//
drgetanje
:
močen drget ustnic
/
drget glasu
drgetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od drgetati:
drgetanje ramen, ustnic
/
škripanje in drgetanje ladje
drgetáti
-ám
tudi
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza:
videl je, kako se stiska v plašč in drgeta
;
roke, ustnice drgetajo
;
živec na licu mu drgeta
;
drgetati od jeze, od mraza
;
ves drgeta
/
njen glas je od razburjenja malo drgetal
;
pren.
letalo je drgetalo, pripravljeno na polet
2.
ekspr.
biti močno vznemirjen:
vsa drgeta v strahu, da bi ga našli
;
brezoseb.
čutil je, kako drgeta v njem
/
kar drgeta pred njim
zelo se ga boji
drgetáje
:
drgetaje so lezli iz mrzle vode
drgetajóč
-a -e:
drgetajoč je omahnil na klop
;
drgetajoč starec
;
spregovoriti z drgetajočim glasom
drgetàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki drgeta:
bil je bolan in ves drgetav
/
drgetav glas
drgetávost
-i
ž
(
á
)
značilnost, lastnost drgetavega:
drgetavost glasu
drgêtec
-tca
m
(
é
)
star.
lahen drget:
niti najmanjšega drgetca ni bilo opaziti na njem
drgljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
na rahlo drgniti, praskati:
boža in drglja žival po glavi
;
drglja se po hrbtu
dŕgniti
-em
nedov.
,
tudi
drgníla
(
ŕ ȓ
)
1.
premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo:
drgniti dlan ob dlan
;
drgniti s prstom po šipi
;
drgne ga z brisačo po hrbtu
;
drgne se z rokami po kolenih
;
drgne si premrle roke
/
žival se drgne ob drevo
/
vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
//
z drgnjenjem čistiti, snažiti:
drgniti tla s krpo
;
ekspr.
cel dan drgne in pospravlja
2.
slabš.
igrati, zlasti na godalni instrument:
goslač in čelist sta kar naprej drgnila
3.
ekspr.
cvrčati
,
čirikati
:
v travi so drgnili črički in kobilice
●
pog.
drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh
hoditi v šolo
;
ekspr.
že pet let drgne isti plašč
nosi, ima
;
ekspr.
vsak se že drgne ob njegovo osebo
se obreguje, spotika
dŕgnjenje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od drgniti:
odstraniti barvo z drgnjenjem
;
drgnjenje s krtačo
;
od drgnjenja vneta koža
/
slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo
drgúlja
-e
ž
(
ú
)
agr.
orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom:
drhál
-i
[
dərhau̯
]
ž
(
ȃ
)
slabš.
1.
neurejena množica ljudi:
drhal je od trenutka do trenutka naraščala
/
za tujcem se je podila drhal otrok
//
skupina nasilnih ljudi:
tam se klatijo roparske drhali
/
dan za dnem popiva s svojo drhaljo
druščino, družbo
2.
ed.
neosveščeni, nekulturni ljudje:
zanj so bili ti ljudje drhal
;
spopadel se je z nazori malomeščanske drhali
;
poulična drhal
/
kot psovka
poznam vas, drhal
drhtáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
drhtljaj
:
spreletel ga je bolesten drhtaj
drhtàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki drhti:
drhtava roka
/
drhtav glas
/
drhtava svetloba
drhtávica
-e
ž
(
ȃ
)
rahlo tresenje, zlasti od vznemirjenja:
prijetna drhtavica
;
živčna drhtavica
/
od ugodja mu je šla drhtavica po telesu
;
drhtavica me spreletava, stresa
/
govoril je z drhtavico v glasu
//
živčna napetost, vznemirjenje:
novica o aretacijah je povzročila čudno drhtavico v kraju
drhtávost
-i
ž
(
á
)
značilnost, lastnost drhtavega:
drhtavost nog
/
drhtavost čustev
drhtênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od drhteti:
ni mogel obvladati drhtenja
;
drhtenje rok
/
drhtenje sveče
/
ob pogledu nanj je začutila drhtenje
drhtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza:
deček drhti in joka
;
ustnice ji drhtijo
;
drhteti od mraza, od razburjenja
;
noge drhtijo od utrujenosti
;
drhti po vsem telesu
/
glas ji drhti
;
pren.,
pesn.
listi drhtijo v vetru
;
odsevi luči drhtijo na vodi
;
mesečina drhti
●
ekspr.
ubil ga je, je drhtelo dekle
drhteč govorilo, pripovedovalo
;
kazalec brzinomera drhti na sto
se drhteč premika
2.
knjiž.
biti zelo čustveno vznemirjen:
srce ji drhti od žalosti
;
drhteti v upu in strahu
/
drhti pred vsako nevarnostjo
/
pesn.
drhteti v dalje
3.
knjiž.
biti zaznaven, opazen:
strah drhti v njenih pogledih
;
v pesmih drhti žalost
drhté
:
drhte je stala med vrati
drhtèč
-éča -e:
čakal je, drhteč od mraza in strahu
;
drhteč glas
;
drhteči prsti
;
drhteč žarek svetlobe
drhtív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
drhtav
,
drhtljiv
:
drhtive roke
drhtljáj
-a
m
(
ȃ
)
rahel tresljaj, zlasti od vznemirjenja ali mraza:
drhtljaj ji je spreletel premraženo telo
;
bolesten drhtljaj mišic na obrazu
;
živčni drhtljaj
/
drhtljaj glasu, joka
;
pren.
drhtljaj duše, srca
drhtljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki rahlo drhti:
drhtljavi prsti
drhtljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki drhti:
drhtljive roke
/
drhtljiv glas
drhtúlja
-e
ž
(
ú
)
nav. mn.,
zool.
s hrbtne strani sploščena morska riba, ki proizvaja električno napetost;
električni skat
2
:
progasta drhtulja
driáda
-e
ž
(
ȃ
)
v grški mitologiji
nimfa, ki živi v krošnjah dreves:
rad se je pogovarjal o nimfah in driadah
dríblanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od driblati:
duhovito, spretno driblanje
dríblati
-am
nedov.
(
ȋ
)
šport. žarg.
voditi žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca;
preigravati
:
žogo ima A, dá jo B, ki dribla, dribla, vzame mu jo C
dríbler
in
dríblar -ja
m
(
ȋ
)
šport. žarg.
kdor preigrava, dribla:
bil je najboljši dribler v moštvu
dríbling
-a
m
(
ȋ
)
šport. žarg.
vodenje žoge z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca;
preigravanje
:
bil je mojster driblinga in točnih podaj
/
bliskoviti driblingi
dríča
-e
ž
(
í
)
zastar.
drsalnica
,
drsnica
:
otroci so imeli gladko dričo
dríčanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od dričati:
po napornem dričanju po spolzkem bregu jim je počitek dobro del
/
kmalu se bo začelo dričanje po snegu in ledu
dríčast
-a -o
prid.
(
í
)
spolzek
:
pot je bila mokra in dričasta
dríčati
-am
nedov.
(
ī
)
drčati
,
drseti
:
pod vrhom je padel in začel dričati navzdol
dríčati se
nar. gorenjsko
drsati se ali smučati se:
dričati se po ribniku
;
dričal se je v družbi dobrih smučarjev
;
otroci so se ves dan dričali po hribu
/
gamsi se dričajo po strminah
dríčav
-a -o
in
dričàv -áva -o
prid.
(
í; ȁ á
)
drsen
,
spolzek
:
hoditi po dričavi poti
drífter
-ja
m
(
ī
)
navt.
ribiška ladja z vlačilnimi mrežami:
dríftski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od drifter:
driftska mreža
dríl
-a
m
(
ȋ
)
urjenje ali učenje z mehaničnim ponavljanjem:
vojaški dril
;
ekspr.
dril v latinski slovnici
drílati
-am
nedov.
(
ȋ
)
šol. žarg.
uriti ali učiti se z mehaničnim ponavljanjem:
drilati poštevanko
;
drilati vajo za nastop
drìn
in
drín
medm.
(
ȉ; ȋ
)
posnema glas zvonca, strune:
drin, drin, drin, pojejo strune
;
sam.:
drin drin tramvajev
driopítek
-a
m
(
ȋ
)
antr.
izumrla miocenska opica, pomembna za razvoj človečnjakov:
dríska
-e
ž
(
ȋ
)
1.
neobičajno pogostno iztrebljanje tekočega blata:
dobiti, imeti drisko
;
nezrelo sadje povzroča drisko
2.
nizko
siten ali strahopeten človek:
on je čisto navadna driska
/
kot psovka
driska tečna
driskáč
-a
m
(
á
)
nizko
siten ali strahopeten človek:
takle driskač te pa res ujezi
drískati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
imeti drisko:
otrok driska in bruha
drískav
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na drisko:
driskav bolnik
/
driskavo blato
drískavost
-i
ž
(
ī
)
pojavljanje, obstajanje driske:
neprimerna krma povzroča driskavost
drístavec
-vca
m
(
í
)
bot.
vodna trajnica z različno oblikovanimi listi in iz vode štrlečimi socvetji v klasih, Potamogeton:
kodrasti dristavec
;
travasti dristavec
dristílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
ki pospešuje iztrebljanje;
odvajalen
:
dristilni čaj
dristílo
-a
s
(
í
)
star.
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje;
odvajalno sredstvo
:
dati, vzeti dristilo
♦
med.
odvajalno sredstvo, ki se daje v danko; klistir
dristíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom;
čistiti
:
dristiti bolnika
drístlja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
priprava za dajanje odvajalnih, zdravilnih ali hranilnih tekočin v danko;
klistirka
dŕkati
-am
nedov.
(
ȓ
)
1.
vulg.
samozadovoljevati se:
nekateri moški le še drkajo
;
drkati na sliko porno igralke
2.
vulg.
nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami:
dan na dan so ga drkali v glavo, v možgane
3.
zastar.
večkrat zdrsniti, zdrkniti:
potne kapljice so mu drkale po čelu
4.
zastar.
drsati se:
gledala je, kako fantje drkajo po ledu
;
otroci so se hodili na potok drkat
dŕkelj
-klja
m
(
ŕ
)
zastar.
palica
,
krepelec
:
otroci so z drklji udrihali po oslu
dŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
zastar.
zdrsniti
,
zdrkniti
:
solza ji je drknila po licu
/
ekspr.
kar drknil je skozi vrata
stekel, švignil
drkòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
zastar.
drdranje
,
ropot
:
drkot koles
drlèsk
-éska
in
-êska
m
(
ȅ ẹ́, é
)
močen udarec, ki ga spremlja rezek glas:
z drleskom zapreti vrata
drléskati
-am
tudi
drlêskati -am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ
)
z drleskom zapirati:
drleskati z okni
/
vrata kar naprej drleskajo
drléskniti
-em
tudi
drlêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
z drleskom zapreti:
drleskniti z vrati
drlésniti
-em
tudi
drlêsniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
z drleskom zapreti:
drlesniti z vrati
dŕma
-e
ž
(
ŕ
)
nar.
slabša trava, ščavje:
Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši
(Prežihov)
drmástiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
lomastiti
:
medved drmasti po goščavi
dŕmati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
star.
tresti
,
stresati
:
drmal je mlado jablano
dŕmež
in
dŕmeš -a
m
(
ȓ
)
hrvaški ljudski ples v dvočetrtinskem taktu:
gostilna se je tresla od drmeža
drmóžje
-a
s
(
ọ̑
)
alp.
suho listje in drobir, ki ga nanosijo zračni vrtinci visoko v gore:
veter dviga in vrtinči drmožje
dŕn
-a
m
(
r̄
)
star.
ruša
:
s požiganjem suhe trave se uničuje drn
●
zastar.
bolezen ga je spravila pod drn
umrl je
;
ekspr.
iti čez drn in strn
ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet
♦
šport.
tek čez drn in strn
tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros
dŕnast
-a -o
prid.
(
r̄
)
alp.
porasel z nizko gorsko travo:
drnast previs
;
strmo drnasto pobočje
drnáten
-tna -o
prid.
(
ā
)
star.
zarasel
,
neobdelan
:
postaviti hišo na drnatnem terenu
dŕncati
-am
nedov.
(
ȓ
)
1.
teči v drncu:
drncati in galopirati
/
poveljnik je drncal na belem konju
♦
vet.
enakomerno, hitro teči brez poskakovanja
//
ekspr.
hiteti
,
drveti
:
kočije so drdrale in drncale mimo nas
2.
star.
bingljati
,
migati
:
sedel je na klopi in drncal z nogami
dŕnec
-nca
m
(
ȓ
)
enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju:
utrujena žival je prešla iz drnca v korak
;
pognati konja v drnec
;
enakomeren, lahen, nagel drnec
/
jahati, voziti se v drncu
♦
vet.
enakomeren, hiter tek brez poskakovanja
drníce
-níc
ž
mn.
(
í ȋ
)
knjiž.,
v zvezi
drnice igrajo
bliska se v daljavi:
drnìč
-íča
m
(
ȉ í
)
nav. mn.,
alp.
šop, blazinica gorske trave na sicer golih tleh:
ob stezi so rasli redki drniči
drnína
-e
ž
(
í
)
1.
neobdelan, divje porasel svet:
poslopje bo stalo sredi drnine
2.
zastar.
opuščena, s travo zarasla njiva;
ledina
:
krave se pasejo po drnini
♦
alp.
strnjen pas gorske trave na sicer golih tleh
drnjóhati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
ekspr.
smrčati
:
drnjohal je, da se je soba tresla
//
slabš.
spati
:
dan je že, pa še kar naprej drnjoha
drnorézec
-zca
m
(
ẹ̑
)
delavec, ki se ukvarja z rezanjem ruše:
drnóselj
-slja
m
(
ọ́
)
nar.
cibora
:
posekal je tisti stari drnoselj za hišo
drnúlja
-e
ž
(
ú
)
plod drena:
rdeče drnulje
;
pijača iz drnulj
drò
tudi
dró
člen.
(
ȍ; ọ̑
)
nar. koroško
izraža pritrjevanje;
seveda
,
da
1
:
»Greš domov?« »Dro, domov.«
//
v prislovni rabi
zelo
,
močno
:
je dro vesel
drób
1
-a
m
,
mest. ed. tudi
drôbu
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
trebuh
:
bolečine v drobu
2.
star.
drobovje
:
ves drob ima bolan
/
zaloge premoga v zemeljskem drobu
drób
2
-a
m
(
ọ̑
)
delci zdrobljene snovi, zlasti sena:
greti vrat z vročim senenim drobom
;
šotni drob
dróba
in
drôba -e
ž
(
ọ́; ó
)
petr.
usedlina z drobci starejših usedlin in magmatskih kamnin:
drôbcen
-a -o
[
dropcən
]
prid.
(
ȏ
)
ekspr.
zelo droben:
obleka z drobcenimi gumbi
;
drobcen ptiček
;
zapisan z drobcenimi črkami
;
podala mu je drobceno roko
;
bila je drobcena kot punčka
/
drobcena odločitev
nepomembna, neznatna
drôbceno
prisl.
:
drobceno je pršelo
drôbcenost
-i
[
dropcənost
]
ž
(
ȏ
)
ekspr.
lastnost drobcenega:
drobcenost prstkov
drôbcken
-a -o
[
dropckən
]
prid.
(
ȏ
)
ekspr.
zelo droben:
drobcken fantek
;
v zemlji kar mrgoli drobckenih živalic
/
drobckena pisava
dróbček
-čka
m
(
ọ̄
)
manjšalnica od drobec:
drobčki razbite posode
/
privoščila mu ni niti drobčka sreče
prav nič
drôbčkan
-a -o
prid.
(
ȏ
)
ekspr.
zelo droben:
drobčkan otročiček
;
drobčkana stvarca
;
s strahom je opazila prve drobčkane gubice
/
ob njem je bila vsa drobčkana
dróbec
-bca
m
(
ọ̄
)
1.
od celote ločen majhen, droben del:
pri nakladanju pazi, da se kak drobec ne odkrhne
;
pobirati raztresene drobce
;
zadel ga je drobec granate
;
skleda se je razbila na tisoč drobcev
;
bleščeči, stekleni drobci
/
filter prestreza tudi najfinejše drobce
/
ekspr.
po drobcih so vstajali pred njim spomini iz mladosti
posamezno, vsak zase
;
pren.,
ekspr.
stranko so razbili na drobce
//
malo pomembna ali po obsegu majhna stvar:
po redkih rokopisnih drobcih ni mogoče sklepati na pisno tradicijo
;
to je le nekaj drobcev celotne problematike
2.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
ko bi imel vsaj drobec tega bogastva
;
to je le drobec resnice
;
niti drobca nekdanje volje in zagnanosti ni več v njem
prav nič
/
vse se je zgodilo v drobcu sekunde
drôben
1
tudi
drobán drôbna -o
tudi
-ó
prid.
, drobnêjši
(
ó ȃ ó
)
1.
ki ima razmeroma majhne razsežnosti:
droben cvet
;
zbiral je različne drobne predmete
;
tkanina z drobnim vzorcem
;
na manjših policah je ležalo razno drobno blago
;
droben kot makovo zrnce
/
drobno pecivo
;
drobno pohištvo
manjši lesni izdelki
/
hoditi z drobnimi koraki
;
pren.
še vedno ima drobno upanje
//
pri manjših okroglih stvareh
ki ima razmeroma majhne razsežnosti;
ant.
debel
:
drobne grozdne jagode
;
drobne kaplje
;
drobno koruzno zrno
/
opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi
//
ekspr.
slaboten
,
šibek
,
nežen
:
majhen, droben otrok
;
bila je drobno, plaho dekletce
/
dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki
;
ta kroj je primeren le za drobne postave
/
droben glasek
;
v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči
;
pren.
droben nasmešek se ji je razlil po obrazu
2.
ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost;
tanek
:
drobna knjižica
;
drobno stebelce
/
za to bi bili boljši bolj drobni žebljički
//
ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer:
drobna breza, palica
/
z drobnimi črkami napisan naslov
;
drobna črta
/
drobni tisk
besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo
3.
ki sestoji iz razmeroma majhnih enot;
ant.
debel
:
letos je krompir precej droben
;
droben pesek
;
drobno sadje
;
droben, suh sneg
4.
ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen:
drobni prepiri
;
drobne vsakdanje skrbi
;
drobne ljubezenske zgodbe
/
bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin
/
razstava je bila najavljena med drobnimi novicami
;
drobna dela
5.
ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo:
drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec
/
drobni kapitalist, lastnik
/
drobna blagovna proizvodnja
;
drobno kmečko gospodarstvo
●
droben denar
drobiž
;
ekspr.
raztrgati na drobne kosce
čisto, popolnoma
;
ekspr.
tako so se tepli, da je bilo vse drobno
zelo, hudo so se tepli
♦
soc.
drobna buržoazija
lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela
;
strojn.
drobni navoj
navoj, ki ima razmeroma majhen profil
;
zal.
drobni tisk
izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene
drôbno
in
drobnó
prisl.
:
drobno hoditi
;
drobno pokašljevati
;
drobno prši
;
drobno zmlete drobtine
;
drobno karirasto blago
drôbni
-a -o
sam.
:
tisti drobni ga je udaril
;
na drôbno
in
na dróbno
kupovati, prodajati na drobno
;
na drobno mleti, sekljati
;
šalj.
on se na drobno ženi
ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih
;
trgovina na drobno
trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah
drobén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
ki je iz drobovine:
drobene klobase
drobencáti
-ám
[
drobəncati
in
drobencati
]
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki;
drobiti
:
ves nejevoljen je drobencal okrog hiše
;
otrok drobenca za materjo
drobencljáti
-ám
[
drobəncljati
in
drobencljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki;
drobiti
:
pred njim je drobencljala drobna starka
;
urno je drobencljala ob možu
drobentéti
-ím
[
tudi
drobənteti
]
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki;
drobiti
:
gledali so jo, kako je drobentela preko ceste
drobentíti
-ím
[
tudi
drobəntiti
]
nedov.
(
ī í
)
zastar.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki;
drobiti
:
vsa zasopla je drobentila za sinom
;
pren.
kazalček na uri je enakomerno drobentil
dróbež
-a
m
(
ọ̑
)
nar.
majhni otroci;
drobiž
:
vzela [je] najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo: »No, drobež, ali ste le prišli.«
(Prežihov)
drobílec
-lca
[
drobiu̯ca
in
drobilca
]
m
(
ȋ
)
1.
drobilni stroj:
drobilec cel dan melje kamenje
;
dobili so nove drobilce in viličarje
/
drobilec za orehe
drobilka
2.
delavec, ki drobi:
drobilec premoga
drobílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se rabi za drobljenje:
drobilni stroj
;
drobilne naprave
/
drobilna sila
sila, ki drobi, ruši
♦
strojn.
drobilne čeljusti
plošči v drobilnem stroju, ki drobita material
drobílj
-a
m
(
ȋ
)
nar. primorsko
drobir
:
pomesti drobilj okrog čoka
drobílka
-e
ž
(
ȋ
)
gospodinjska priprava za mletje, drobljenje:
zmleti orehe v drobilki
;
mesoreznice, drobilke in mlinčki
drobílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica z drobilnimi stroji in napravami:
zgradili so novo drobilnico za les
drobílnik
-a
m
(
ȋ
)
drobilni stroj:
kamenje pada v drobilnik
/
drobilnik za led, za žito
♦
strojn.
čeljustni drobilnik
z drobilnimi čeljustmi
drobína
-e
ž
(
í
)
alp.
drobci skal, kamenja:
drobina je drsela v grapo
drobínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
drobiti
,
deliti
:
drobinčiti kmečka posestva
drobír
-ja
m
(
í
)
delci, koščki zdrobljene snovi:
voda je nanesla vsakovrsten drobir
;
manjši kosi in drobir
;
kupi drobirja pod ledenikom
/
premogov, senen, šotni drobir
♦
agr.
ledeni drobir
umetno pridobljen led v obliki lusk
;
biol.
drobir
drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni
drobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od drobiti:
preprečiti nadaljnjo drobitev kmečkih gospodarstev
;
drobitev industrijskih organizacij
;
drobitev delovnega procesa
/
drobitev kamenja
drobíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati iz česa majhne, drobne dele:
drobiti kamenje, premog
;
mati je drobila žgance
;
suhe veje so se drobile pod nogami
;
seno je tako suho, da se kar drobi
/
drobiti kruh v kavo
/
drobiti lešnike z zobmi
treti
;
pren.,
pesn.
ura je enakomerno drobila čas
//
publ.
deliti
,
cepiti
:
drobiti industrijske organizacije
;
drobiti kmečka posestva
/
drobiti dejavnost, delo
//
knjiž.
delati kaj manj trdno, močno:
slaba organizacija drobi delovne moči
;
drobiti sovražnikovo obrambo
;
težke razmere so drobile voljo in živce
uničevale
2.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki:
dekletce je drobilo zraven matere
;
vsa razburjena je drobila proti domu
/
drobiti korake
3.
živahno oglašati se s kratkimi glasovi:
ščinkavci veselo drobijo
;
pren.
mala dva zvonova sta prijetno drobila
//
ekspr.
živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati:
drobil je razne zgodbice o svojem znancu
/
drobila sva o vsem mogočem
//
ekspr.
lahkotno peti ali igrati:
ves dan je drobila tisti znani napev
;
pastirček si drobi na piščalko
4.
ekspr.
po malem, počasi jesti:
drobil je velik kos kruha
;
suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
5.
ekspr.
z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove:
na lesene strehe je drobil dež
;
drobiti s prsti po mizi
♦
lov.
divji petelin drobi
poje začetni del svojega speva
;
mat.
drobiti
pretvarjati višje merske enote v nižje
drobèč
-éča -e:
v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem
;
lahni, drobeči koraki
drobívec
-vca
m
(
ȋ
)
drobec
,
košček
:
daj mačku drobivec kruha
drobíž
-a
m
(
í
)
1.
denar manjše vrednosti, navadno kovanci:
pripravite drobiž
;
plačati z drobižem
;
drobiž in debeliž
;
za deset evrov drobiža
;
pren.
majhni narodi so bili često drobiž za barantanje med velikimi
●
ekspr.
zdaj pa ima iz krajcarja drobiž
je še na slabšem kot prej
//
ekspr.
denar sploh:
nikoli ni brez drobiža
;
to pa stane precej drobiža
2.
ekspr.
majhni otroci:
okrog mlaja se je zbral ves vaški drobiž
;
imel je polno hišo drobiža
/
psica je ljubosumno varovala svoj drobiž
mladiče
3.
ekspr.
kar je drobno, majhno:
jabolka so slaba, sam drobiž
;
prodajal je najrazličnejši gospodinjski drobiž
drobnarije
;
literarni drobiž
krajši sestavki
drobížarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
malenkosten
,
nepomemben
:
drobižarsko polemiziranje
drobížast
-a -o
prid.
(
í
)
ekspr.
droben
1
,
majhen
:
drobižasta živalca
/
letošnji koledar je po vsebini tehten, prav nič drobižast
drobížek
-žka
m
(
í
)
ekspr.
manjšalnica od drobiž:
tisti drobižek smo hitro zapravili
/
pred leti je bilo dekle še pravi drobižek
drobížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na drobiž:
drobižen denar
/
drobižno delo
♦
bot.
drobižna pijavčnica
na vlažnih tleh rastoča rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti, Lysimachia nummularia
dróbje
1
-a
s
(
ọ̑
)
star.
1.
drobovje
:
vnetje trebušnega drobja
/
zemeljsko drobje
2.
drobovina
:
cvreti drobje
dróbje
2
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
drobir
:
čevljev se je držalo blato, pomešano z raznim drobjem
/
konj je vohal po tleh za drobjem slame in sena
drobljánček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od drobljanec:
drobljančka sta se je držala za krilo
;
jokajoči drobljanček
/
drobljančki kruha
drobljánec
-nca
m
(
á
)
1.
ekspr.
droben, majhen otrok:
majhni, neugnani drobljanci
;
imela je polno hišo drobljancev
/
ostal je drobljanec
drobne postave
//
mladič, zlasti ptičji:
štorklja je skrbno pitala svoje drobljance
2.
knjiž.
majhen drobec, košček:
zdrobil je grudo in vrgel drobljance v okno
;
drobljanec kruha, slame
/
pojedel je vse do zadnjega drobljanca
♦
nav. mn.,
gastr.
flancat iz nekvašenega, krhkega testa
drobljênec
-nca
m
(
é
)
grad.
strojno drobljeno kamenje:
presejati, separirati drobljenec
;
grobozrnat drobljenec
;
drobljenec in tolčenec
drobljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od drobiti:
drobljenje žita
;
stroj za drobljenje kamenja
/
drobljenje kmečke posesti
/
drobljenje moči
/
drobljenje dekletca ob materi
/
veselo drobljenje ptičev
/
drobljenje divjega petelina
drobljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) drobi:
drobljiv lapor
;
drobljiv sir
;
pečina je bila razpokana in drobljiva
/
pecivo iz drobljivega testa
krhkega
drobljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost drobljivega:
krhkost, drobljivost materiala
drobnaríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
droben, navadno malo vreden predmet:
sam si je znal narediti marsikako drobnarijo
;
vse drobnarije iz žepov je zložil na mizo
;
trgovec z drobnarijami
/
ekspr.
objavil je že vrsto drobnarij
krajših literarnih sestavkov
//
ed.
več drobnarij, drobnarije:
pospravi vso to drobnarijo
;
predali so bili polni različne drobnarije
2.
kar je malo pomembno, nepomembno:
takšne drobnarije naj te nikar ne vznemirjajo
;
pripovedovala jim je vse mogoče drobnarije
;
zaradi drobnarij pozabljajo na velike stvari
;
rad se je pogovarjal o vseh teh drobnarijah
drobnè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
droben, slaboten človek, zlasti otrok:
včasih je bil tak drobne
;
le kaj bo naredil tisti drobne
drobnè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
droben, slaboten človek, zlasti otrok:
vedno je bila tako drobne
;
ubogo drobne se je šibilo pod težkim bremenom
drobnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
ekspr.
hoditi s kratkimi, hitrimi koraki;
drobiti
:
gospodinja ves dan drobni po kuhinji
;
jagnje je drobnelo za ovco
2.
ekspr.
živahno se oglašati s kratkimi glasovi:
slavec veselo drobni
3.
postajati droben:
grozdje bo slabo, jagode zaradi slabega vremena kar drobnijo
drobnèč
-éča -e:
urno drobneč, se je točajka sukala med mizami
drobníca
1
-e
ž
(
í
)
rabi se samostojno ali kot prilastek
necepljena hruška, češnja ali njun sadež:
drobnice zorijo
;
cepiti drobnico
;
kisle drobnice
;
ležati v senci hruške drobnice
;
kot suha drobnica zgubančen obraz
drobníca
2
tudi
dróbnica -e
ž
(
í; ọ̄
)
ovce in koze:
čuvati, pasti drobnico
;
redijo govedo in drobnico
;
čreda drobnice
;
meketanje drobnice
/
psa sta zganjala razkropljeno drobnico
drobníčast
-a -o
prid.
(
í
)
ekspr.
precej droben:
drobničast krompir
;
drobničaste jagode
drobníčav
-a -o
in
drobničàv -áva -o
prid.
(
í; ȁ á
)
zastar.
drobnjakarski
:
drobničava natančnost
drobníček
-čka
m
(
ȋ
)
ljubk.
droben, slaboten otrok:
to je bil tisti sosedov drobniček z gostimi svetlimi lasmi
drobníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.
živahno se oglašati s kratkimi glasovi;
drobiti
:
sinice čez dan nenehno drobničijo s svojim cicanjem
(M. Kranjec)
drobník
-a
m
(
í
)
petr.
droba
drobnína
-e
ž
(
ī
)
1.
star.
več drobnarij, drobnarije:
predali so polni različne drobnine
2.
knjiž.
kar je zdrobljeno:
nekoč mogočna zgradba se je spremenila v sipasto drobnino
drobnínar
-ja
m
(
ȋ
)
star.
trgovec z drobnim, cenenim blagom;
branjevec
,
kramar
:
podeželski drobninar
/
uradniški drobninar
drobnjakar
drobníški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od drobnik:
drobniški apnenec
drobnjád
-i
ž
(
ȃ
)
1.
ekspr.
majhni otroci;
drobiž
:
vso pot nas je spremljala vaška drobnjad
;
lačna, jokajoča drobnjad
//
drobne, majhne živali:
detelja je polna zajčje drobnjadi
/
petelin je stal ponosno sredi svoje drobnjadi
2.
kar je drobno, majhno:
jablane so rodile samo drobnjad
;
iz torbice se je usula raznovrstna drobnjad
drobnarija
♦
gozd.
do sedem centimetrov debel okrogel les
drobnják
-a
m
(
á
)
začimbna rastlina s tankimi cevastimi listi:
dati v juho sesekljan drobnjak
;
vonj po drobnjaku
drobnjákar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor pripisuje drobnim, malo pomembnim stvarem prevelik pomen:
celo življenje bo moral živeti med samimi drobnjakarji
drobnjákarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na drobnjakarje ali drobnjakarstvo:
drobnjakarska miselnost
/
drobnjakarski politik
;
drobnjakarska kritika
/
težko je delati s tem drobnjakarskim človekom
pretirano natančnim
2.
publ.
ki obravnava stvari, vprašanja posamezno, ne povezano:
drobnjakarski gospodarski prakticizem
;
drobnjakarsko reševanje stvari
drobnjákarstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
ekspr.
miselnost, lastnosti drobnjakarjev:
ne more se otresti drobnjakarstva
/
zgubljati se v drobnjakarstvu
2.
publ.
obravnavanje stvari, vprašanj posamezno, ne povezano:
drobnjakarstvo pri razdeljevanju investicij
drobnjáv
1
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
več drobnarij, drobnarije:
nikar ne jemlji na pot vse te drobnjavi
;
po moževi smrti je začela prodajati različno drobnjav
;
porcelanasta drobnjav
2.
tudi mn.
kar je malo pomembno, nepomembno;
drobnarija
:
zapomnil si je marsikatero drobnjav
3.
ekspr.
majhni otroci;
drobiž
:
drobnjav se je vrnila s sprehoda
drobnjàv
2
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
droben
1
:
takrat je bil še ves drobnjav
/
odšel je z drobnjavim korakom
drobnjávo
prisl.
:
stopicala je drobnjavo in nenavadno urno
drobnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
droben, navadno malo vreden predmet;
drobnarija
:
veliko drobnjav je že odnesla v zastavljalnico
;
brskati po kupu zavrženih drobnjav
;
gospodinjske drobnjave
/
ekspr.
že takrat je objavljal svoje drobnjave
krajše literarne sestavke
//
ed.
več drobnarij, drobnarije:
na trgu je nakupila razno drobnjavo
;
krošnjar je razstavil svojo drobnjavo
2.
kar je malo pomembno, nepomembno:
ni vredno zgubljati časa s tako drobnjavo
;
za vsako drobnjavo se razburja
drobnjávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
droben, slaboten otrok:
suhljat drobnjavec
drobno...
ali
drôbno...
prvi del zloženk
(
ó
)
nanašajoč se na droben:
drobnocveten, drobnoglavec, drobnozrnat
;
drobnoblagoven, drobnolastniški
drôbnoblagôven
-vna -o
prid.
(
ó-ō
)
v zvezi
drobnoblagovna proizvodnja
drobna blagovna proizvodnja:
drôbnoburžoázen
-zna -o
[
tudi
drôbnoburžuázən
]
prid.
(
ó-ȃ
)
nanašajoč se na drobno buržoazijo:
nesprejemljivi drobnoburžoazni populizem
;
izhaja iz drobnoburžoaznega okolja
/
drobnoburžoazni kritiki marksizma
;
drobnoburžoazna inteligenca
;
drobnoburžoazne stranke, težnje
drobnocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima drobne cvete:
drobnocvetne narcise
;
drobnocvetno grmičevje
♦
bot.
drobnocvetna nedotika
vrtni ali njivski plevel z drobnimi rumenimi cveti, Impatiens parviflora
drobnoglàv
in
drobnogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki ima drobno, majhno glavo:
drobnoglav otrok
drobnoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima drobno, majhno glavo:
drobnoglávost
-i
ž
(
ā
)
med.
značilnost človeka z nesorazmerno majhno glavo:
drobnoglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
optična priprava za opazovanje zelo majhnih, s prostim očesom nevidnih stvari;
mikroskop
:
opazovati celice pod drobnogledom
●
ekspr.
vzeti problem pod drobnogled
natančno in vsestransko ga proučiti
drobnogléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na drobnogled;
mikroskopski
:
drobnogledne raziskave
/
zastar.
drobnogledne črke
zelo majhne, komaj vidne
2.
ki drobno gleda:
drobnogleden možic
drôbnokapitalístičen
-čna -o
prid.
(
ó-í
)
nanašajoč se na drobne kapitaliste:
drobnokapitalistična miselnost
/
drobnokapitalistična proizvodnja
drôbnolastníški
-a -o
prid.
(
ó-ȋ
)
nanašajoč se na drobne lastnike ali drobno lastništvo:
drobnolastniški sloji prebivalstva
;
drobnolastniška struktura kmetijstva
/
drobnolastniška miselnost
drobnolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki ima drobna, majhna lica:
drobnoličen otrok
drobnolíst
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
drobnolisten
:
drobnolisto grmovje
drobnolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima drobne, majhne liste:
drobnolistna mirta
drobnolúknjičav
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki ima drobne, majhne luknjice:
drobnoluknjičava opeka
drobnonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima drobne, vitke noge:
drobnonoga grajska gospodična
/
drobnonog vranec
drobnoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima drobne, majhne oči:
drobnooko dekle
drobnopíkčast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima drobne, majhne pike:
drobnopikčasto blago
drobnopísje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
zelo podrobno, natančno opisovanje česa v literarnem delu:
zgubljal se je v pretiranem drobnopisju vsakdanjega življenja
;
pozitivistično drobnopisje
drôbnoproizvajálski
-a -o
[
drobnoproizvajau̯ski
in
drobnoproizvajalski
]
prid.
(
ó-ȃ
)
nanašajoč se na drobne proizvajalce:
drobnoproizvajalski sloj prebivalstva
drobnorísba
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
zelo podroben, natančen opis česa v literarnem delu:
realistična povest s psihološko drobnorisbo
;
drobnorisba vaškega življenja
drôbnost
1
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost drobnega:
bakterij zaradi njihove drobnosti ni mogoče videti s prostim očesom
/
drobnost korakov
/
drobnost sadja
drobnóst
2
tudi
drôbnost -i
ž
(
ọ̑; ó
)
1.
droben, navadno malo vreden predmet;
drobnarija
:
iz žepov so mu pobrali različne drobnosti: nož, vžigalice, denarnico in vse drugo
2.
kar je malo pomembno, nepomembno:
pozornost obrača le na drobnosti
3.
knjiž.
podrobnost
,
nadrobnost
:
do zadnjega trenutka niso vedeli za drobnosti zasedanja
drobnôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost, značilnost drobnega;
drobnost
1
:
očarala ga je s svojo drobnoto
drobnovláknat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
min.
ki je iz drobnih vlaken:
drobnovlaknata rudnina
drobnozŕn
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
drobnozrnat
:
drobnozrn pesek
drobnozŕnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima drobna zrna:
drobnozrnata koruza
/
drobnozrnat pesek, smodnik
♦
fot.
drobnozrnata emulzija
;
min.
drobnozrnata rudnina
drobnozŕnatost
tudi
drobnozrnátost -i
ž
(
ȓ; á
)
lastnost, značilnost drobnozrnatega:
drobnozrnatost rudnine
/
drobnozrnatost emulzije omogoča velike povečave
drobnožívka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
biol.
s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival;
mikroorganizem
:
preprečevati razvoj škodljivih drobnoživk
;
pomembnost drobnoživk pri vrenju mošta
droboléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
žvrgoleti
,
peti
2
:
nekje v bližini so droboleli slavci
;
škrjanci drobolijo
drobôven
-vna -o
(
ō
)
pridevnik od drobovje:
drobovne mišice
drobovína
-e
ž
(
í
)
1.
užitno živalsko drobovje:
prodajamo jetra, pljuča in drugo drobovino
;
goveja drobovina
2.
drobovje sploh:
odstraniti drobovino iz ribe
drobôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
organi v prsni in trebušni votlini:
odstraniti drobovje iz ubite živali
2.
ekspr.
notranjost
,
sredina
:
iz drobovja ladje je prihajal zamolkel šum motorjev
;
v drobovju zemlje
;
pren.
Vsa Evropa je v drobovju zatrepetala
(M. Bor)
drobtína
-e
ž
(
í
)
1.
majhen drobec kruha ali peciva:
pobirati drobtine po mizi
;
stresti drobtine s prta
;
krušne drobtine
;
pren.
nekatere drobtine iz tega razgovora nam je zgodovina ohranila
//
ekspr.
malo pomembna, malo vredna stvar:
od časa do časa je dal delavcem kako drobtino
;
ne bomo se zadovoljevali z drobtinami
2.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
pri hiši ni niti drobtine kruha
;
prišel je po drobtino tolažbe
3.
mn.
drobno zmlet ali zdrobljen posušen kruh:
meso povaljamo v jajcu in drobtinah
;
zabeliti z drobtinami
drobtínar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor se poteguje, bori za malo pomembne stvari:
vse življenje bo ostal drobtinar
drobtínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz drobtin:
drobtinasto testo
drobtínčar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor se poteguje, bori za malo pomembne stvari:
bil je suh prakticist in drobtinčar
drobtínčarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
ki se poteguje, bori za malo pomembne stvari:
ni revolucionar z jasno perspektivo, temveč drobtinčarski borec
/
drobtinčarska politika
drobtínčarstvo
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
potegovanje, boj za malo pomembne stvari:
zagovarjati drobtinčarstvo
;
politika drobtinčarstva
/
nacionalno drobtinčarstvo
drobtínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od drobtina:
pobrisati drobtinice z mize
/
od časa do časa si je stranka le priborila kako drobtinico
/
prepražene drobtinice
♦
bot.
materine drobtinice
vrtna rastlina z drobnimi belimi cveti v koških, Chrysanthemum parthenium
drobtíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
delati drobtine:
drobtiniti kruh
drobtínov
-a -o
prid.
(
í
)
narejen z drobtinami:
drobtinovi štruklji
;
drobtinova juha
drócniti
-em
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
star.
dregniti
:
če je le mogel, ga je drocnil
dróčnik
-a
m
(
ọ̑
)
avt.
drog pri motorju z notranjim zgorevanjem, ki prenaša gibanje z odmične gredi na ventil:
ventilni dročnik
;
glavica dročnika
dróg
-a
m
,
mn.
drogôvi
in
drógi
(
ọ̑
)
1.
dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje:
zabiti drog v zemljo
;
nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje
;
z drogom odriniti čoln od brega
;
betonski, jeklen, lesen, železen drog
;
nosilni, podporni drogovi
/
brzojavni, električni, telefonski drog
;
prečni drog za jadra
●
spustiti zastavo na pol droga
obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja
2.
teh.,
s prilastkom
jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev:
pogonski, zavorni drog
♦
alp.
reševalni drog
drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene
;
avt.
pretični drog
jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku
;
strojn.
batni drog
drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj
;
šport.
drog
telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla
;
teh.
vlečni drog
kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo
dróga
-e
ž
(
ọ́
)
1.
sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine:
uživati droge
;
preprodajalci, uporabniki drog v zaporih
;
omamljenost od droge
;
prekupčevanje s prepovedanimi drogami
;
droge in alkohol
/
zloraba drog
;
odvisnost od drog
;
zasvojenost z drogami
/
mehka droga
ki navadno ne povzroča odvisnosti
;
trda droga
ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt
2.
nav. mn.,
farm.
surovina rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu:
pripravljati droge
;
narkotične droge
/
nabiranje in sušenje drog
drógec
-gca
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od drog:
zabiti drogec v zemljo
drogeráš
-a
m
(
á
)
pog.
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
ni drogeraš, samo včasih pokadi kak džoint
;
drogeraši in pijanci
drogeríja
-e
ž
(
ȋ
)
trgovina s kozmetičnimi sredstvi in kemikalijami:
odprli so novo drogerijo
;
kupiti v drogeriji
drogeríjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od drogerija:
bogata izbira drogerijskega blaga
drogeríst
-a
m
(
ȋ
)
lastnik drogerije ali prodajalec v njej:
vsa leta je kupoval pri istem drogeristu
drogerístka
-e
ž
(
ȋ
)
lastnica drogerije ali prodajalka v njej:
kot drogeristka je delala petnajst let
drogíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je pod vplivom mamil:
drogiran voznik
;
poslal jo je domov, ker je bila drogirana
drogíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
drogiranec je prosjačil za denar
;
drogiranci in pijanci
drogíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od drogirati se:
negativne posledice drogiranja
;
drogiranje in opijanje
drogírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
omamljati z mamili:
narkomane drogirajo z metadonom
drogírati se
nedov.
omamljati se z mamili:
včasih se je drogiral, zdaj pa niti kadi ne več
drogíst
-a
m
(
ȋ
)
star.
drogerist
:
pojdi k drogistu po mazilo za lase
drogôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na drog:
drogovna konzola
/
drogovni nosilci
nosilci, sestavljeni iz drogov
drogôvje
-a
s
(
ȏ
)
več drogov, drogovi:
železno drogovje
/
streha iz bambusovega drogovja
♦
teh.
krmilno drogovje
drogovi v mehanizmu za vodenje stroja
;
vrtalno drogovje
drogovi kot sestavni del vrtalne naprave
;
zavorno drogovje
drogovi kot sestavni del mehanične zavore
dromedár
-ja
m
(
á
)
enogrbi velblod:
skoraj vso pot so jahali na dromedarjih
drómlja
-e
ž
(
ọ̑
)
etn.
ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi:
igrati na dromljo
;
drobna dromlja
drómljati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
igrati na dromljo:
zna dromljati
2.
star.
oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom;
brundati
:
maček zadovoljno dromlja
3.
star.
z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove;
bobnati
:
ves čas je s prsti dromljal po mizi
dróplja
-e
ž
(
ọ̑
)
velika stepska ptica z dolgimi močnimi nogami in dolgim vratom:
jata dropelj se je skrivala v travi
;
lov na droplje
dróps
-a
m
(
ọ̑
)
trdi, nepolnjeni bonboni:
kupil je deset dekagramov dropsa
;
v prid. rabi:
drops bonboni
drózd
-a
m
(
ọ̑
)
star.
drozg
drózg
-a
m
(
ọ̑
)
večja ptica pevka, po hrbtu rjava, s temnimi lisami po rumenkasto belem trebuhu:
drozg prepeva, žvižga
drózga
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
zmečkano, zmleto sadje, zlasti grozdje:
drozga je začela vreti
;
sadna, vinska drozga
drozgáč
-a
m
(
á
)
zool.
večja ptica pevka s temnimi lisami po belkastem trebuhu;
carar
:
jata drozgačev
drózgalica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
drozga
:
stresti drozgalico v stiskalnico
drozgálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
posoda za drozgo, ki se rabi zlasti pri proizvajanju piva:
pivovarniški drozgalniki
drózganje
in
drozgánje -a
s
(
ọ̑; ȃ
)
glagolnik od drozgati:
drozganje sadja
drózgast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
podoben drozgi:
drozgasta jed
drózgati
-am
in
drozgáti -ám
nedov.
(
ọ̑; á ȃ
)
agr.
mečkati, mleti sadje, zlasti grozdje:
pred stiskanjem grozdje razpecljajo in drozgajo
/
drozgati slad v pivovarni
drožárna
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
tovarna kvasa:
drôže
drôž
ž
mn.
(
ó ȏ
)
droži
:
pripraviti je znala zelo dobre drože
/
duh po vinskih drožah
drôžen
-žna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na droži, drože:
drožno vino, žganje
/
drožne glivice
glive kvasovke
drožénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
zastar.
droženka
:
napiti se droženca
drožénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
žganje iz vinskih droži:
tropinovec in droženka
;
steklenica droženke
drôževec
in
dróževec -vca
m
(
ó; ọ́
)
droženka
:
natočila mu je kozarček droževca
droží
-í
ž
mn.
(
ȋ ī
)
1.
nadomestek za kvas, navadno iz prosene moke in mošta:
z drožmi pečen kruh ima poseben okus
//
star.
kvas
:
ne pozabi kupiti droži
2.
usedlina v vinu ali pivu po končanem vrenju:
kuhati žganje iz droži
;
vinske droži
drožíce
-žíc
ž
mn.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
nadomestek za kvas, navadno iz prosene moke in mošta;
droži
:
peči kruh z drožicami
drožìč
-íča
m
(
ȉ í
)
drogec
drožíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od drožič:
jablana je bila vsa podprta s tankimi drožički
drožíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
z drogom poganjati splav ali čoln:
drožil je na vse pretege na drugi breg
drožjár
-ja
m
(
á
)
nekdaj
kdor izdeluje, prodaja droži:
drôžje
-a
s
(
ó
)
droži
:
namesto kvasa so uporabljali drožje
/
na dnu sodov je ležalo drožje
dróžka
-e
ž
(
ọ̑
)
zlasti v ruskem okolju
manjša nepokrita kočija:
peljati se z drožko
drožník
-a
m
(
í
)
droženka
:
kadar ni imel slivovke, je bil dober tudi drožnik
drpálež
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
kdor veliko dela, navadno namesto drugih:
spet so naložili delo tistemu drpaležu
drpáliti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
s težavo, okorno hoditi:
trudoma je drpalil čez breg in dol
/
vlak je vztrajno drpalil navkreber
//
s težavo vleči:
komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj
dŕr
medm.
(
ȓ
)
posnema ropot, drdranje:
drr, poje mlatilnica, strojnica
/
drr, je zdrdrala pesem
dŕs
-a
m
(
ȓ
)
glasb.
melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom:
dŕsa
-e
ž
(
r̄
)
sled od drsanja, spodrsavanja na tleh:
deblo je napravilo velike drse
/
zbrisati drse na parketu
//
star.
drsalnica
,
drsnica
:
z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
●
ekspr.
mu že drsa poje
zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦
agr.
(plužna) drsa
nekdaj
opora, na kateri sloni prednji del gredlja
;
anat.
drsa
žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica
;
geol.
drsa
od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
drsáč
-a
m
(
á
)
drsalec
:
na ribniku je bilo vse živo drsačev
/
bil je izkušen hribolazec in odličen drsač
drsálec
-lca
[
dərsau̯ca
in
dərsalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se drsa:
na drsališču je vsako nedeljo veliko drsalcev
//
športnik, ki se ukvarja z drsanjem:
nastop mladih drsalcev
;
bil je zares odličen drsalec
2.
zool.
kljunata žuželka, ki drsi po vodni gladini, Gerris lacustris:
drsálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na drsanje:
drsalni šport
;
drsalna revija
/
drsalni čevlji
čevlji, na katerih so pritrjene drsalke
;
drsalni par
♦
šport.
drsalni korak
tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju
2.
nanašajoč se na drsenje;
drsen
:
drsalna ploskev smuči
dŕsalica
-e
ž
(
ȓ
)
nar.
drsalnica
,
drsnica
:
vsak večer sem drsalico polil z vodo
drsalíšče
-a
s
(
í
)
urejen prostor z ledeno ploskvijo za drsanje:
vsak dan se hodi drsat na drsališče
/
pokrito drsališče
;
umetno drsališče
z umetno vzdrževanim ledom
drsálka
1
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
kovinska priprava za drsanje, ki se pritrdi na čevlje:
pripeti, priviti si drsalke na čevlje
;
otroci so na drsalkah švigali sem in tja
♦
glasb.
kovinska ploščica, s katero se pri igranju brenka po strunah
drsálka
2
-e
[
dərsalka
in
dərsau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se drsa:
na drsališču se je zbralo precej drsalcev in drsalk
//
športnica, ki se ukvarja z drsanjem:
še zmeraj je izvrstna drsalka
;
nastop mladih drsalk
drsálnica
-e
ž
(
ȃ
)
zglajen poledenel pas ali proga za drsanje:
otroci so si na klancu delali drsalnico
drsálo
-a
s
(
á
)
orodje za drsanje, strganje:
z drsalom je poravnal kup gramoza na cesti
dŕsanje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od drsati:
zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo
/
gledal je njeno počasno drsanje k vratom
/
otroci se že veselijo kepanja in drsanja
;
ukvarjati se z drsanjem
/
zmagati v drsanju
♦
šport.
hitrostno drsanje
;
umetnostno
ali
umetno drsanje
dŕsati
-am
nedov.
(
ȓ
)
1.
premikati (se) po čem z dotikanjem:
roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko
;
drsati s komolcem po mizi
;
drsati s palico po tleh
/
kolo (se) drsa ob blatnik
(se) drgne, zadeva
//
drsaje hoditi:
nog ni več privzdigovala, samo drsala je
;
po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji
/
ženske po kolenih drsajo okrog oltarja
2.
ukvarjati se z drsanjem:
drsa že od otroških let
//
nastopati, tekmovati v drsanju:
drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah
dŕsati se
hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu:
otroci se kepajo in drsajo
;
vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče
drsajóč
-a -e:
s hodnika so se čuli drsajoči koraki
;
vrišč drsajočih se otrok
drsàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
drsajoč
:
oditi z drsavimi koraki
;
drsavo premikanje
/
drsava steza
drsna
dŕsen
-sna -o
tudi
-ó
prid.
(
r̄
)
1.
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca:
cesta je bila zvožena in drsna
;
vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju
;
pren.
ta teorija se giblje na precej drsnem območju
2.
nanašajoč se na drsenje:
drsna ploskev smuči
/
karnise z drsnimi tiri
;
kuhinjske omare z drsnimi vrati
♦
aer.
drsni let
spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom
;
elektr.
drsni obroč
kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega
;
drsni upor
upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti
;
grad.
drsni opaž
premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb
;
teh.
drsni ležaj
ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva
drsnó
prisl.
,
v povedni rabi
:
zjutraj je bilo zelo drsno
drsênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od drseti:
drsenje in kotaljenje
;
drsenje plaza v dolino
/
slišalo se je škripanje in drsenje vrvi
/
drsenje čolna po morski gladini
/
posipanje s peskom preprečuje drsenje
/
drsenje v propad
♦
avt.
drsenje avtomobila
gibanje vozila z blokiranimi kolesi v določeni smeri ali iz nje
drséti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi:
deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti
;
ploščica drsi po žlebu
;
namazane smuči rade drsijo
/
drseti po klancu
/
pero drsi po papirju
//
lahkotno se premikati po gladki površini:
čoln neslišno drsi po gladini
/
po mestnih ulicah drsijo velike limuzine
/
po licih so mu drsele solze
tekle, polzele
;
pren.
njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih
//
drseč se spuščati, padati:
sneg drsi s streh
;
kaplje drsijo z vej
;
pren.
teža skrbi mu je drsela z ramen
2.
brezoseb.
pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca:
v teh čevljih mi drsi
;
na poledenelem pločniku zelo drsi
3.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
hitro se bližati čemu slabemu:
drseti v propad
/
vedno bolj drsi v dolgove
drsèč
-éča -e:
mirno drseč čoln
;
drseči koraki
;
prisl.:
drseče se premikati
drsína
-e
ž
(
í
)
gladka ploskev, po kateri kaj drsi:
drsine predalov bo treba namazati z voskom
♦
strojn.
ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja
drsíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
drsališče
:
šli so se drsat na drsišče
dŕska
-e
ž
(
ȓ
)
lov.
sled, ki jo pusti zadeta ali preplašena parkljasta divjad:
v snegu so se poznale globoke drske zadetega gamsa
drskljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
prasketati
,
pokljati
:
goreče veje so glasno drskljale
drsljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
drsajoč dotik:
na rami je začutila drsljaj prstov
2.
premikanje na drsalkah od enega do drugega odriva:
v dolgih drsljajih se je pognal na sredino drsališča
drsljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
drsen
,
spolzek
:
pot je bila po dežju drsljiva
dŕsnica
-e
ž
(
ȓ
)
zglajen poledenel pas ali proga za drsanje:
na poti v šolo so otroci delali drsnice
;
na tleh je bilo gladko kot na drsnici
♦
strojn.
ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja
drsník
-a
m
(
í
)
teh.
strojni del, ki drsi po drugem delu stroja:
drsnik se je obrabil
♦
elektr.
del, ki vzpostavlja električni kontakt med gibljivimi in negibljivimi deli priprave, stroja
dŕsniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
zastar.
1.
podrsniti
,
oplaziti
:
z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
2.
ekspr.
steči
1
,
švigniti
:
zajec je bliskovito drsnil izza grma
dŕsnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost drsnega:
drsnost poledenelih cest
dŕst
-í
ž
(
ȓ
)
razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic:
ribe potujejo na drst
/
riba je v drsti
dŕsten
-tna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na drst, drstenje:
drstna riba
/
drstni čas
;
drstna jamica
♦
rib.
drstni izpuščaji
belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo
drstênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od drstiti se:
sardele potujejo na drstenje
drstíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se ribe drstijo:
ribe potujejo na svoja stara drstišča
;
drstišče jegulj
drstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od drstiti se:
drstitev jegulje
;
prepovedati lovljenje rib v času drstitve
drstíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
razmnoževati se z odlaganjem iker in semenčic:
postrvi se že drstijo
drstíti
zastar.
poditi
,
preganjati
:
kuna je drstila veverico po krošnjah dreves
drstníca
tudi
dŕstnica -e
ž
(
í; ȓ
)
rib.
riba v času drsti:
drstnice potujejo na drstišče
/
osmukati drstnice
drtínščica
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria:
drúg
1
-a
tudi
-á
m
,
mn.
drugôvi
in
drúgi
(
ȗ
)
1.
star.
tovariš
,
prijatelj
:
včasih mu je bil drug
;
obiskal je skoro vse mladostne drugove
;
drug iz vojnih dni
/
pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta
;
pren.,
pesn.
Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote
(S. Kosovel)
2.
star.
kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom;
družabnik
:
bil je njihov trgovski drug
/
kot del naslova podjetja
tvrdka XY in drug
3.
knjiž.
moški, ki živi z žensko skupno življenje:
njen življenjski drug
/
zakonski drug
mož
4.
etn.
ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe:
prišla sta ženin in njegov drug
;
biti, iti za druga
;
izbrati si koga za druga
//
rel.
bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši:
bil je za druga več novomašnikom
drúg
2
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja:
vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval
;
vsako leto gre v drug kraj na počitnice
;
zmeraj navede kak drug vzrok
/
takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan
;
o tem spregovorim na drugem mestu
/
druge izbire ni
;
zaenkrat nimam drugega dela
//
ki se po lastnostih razlikuje od določenega:
poizkusiti na drug način
;
to ga kaže v docela drugi luči
;
ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot
/
po nesreči je bil čisto drug
2.
nav. mn.
ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje:
dolina je ločena od drugega sveta
;
šole in drugi vzgojni zavodi
;
ona pa ni kakor so druge ženske
;
razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
3.
pog.
ki ni domač, tuj:
na starost je moral živeti pri drugih ljudeh
;
posestvo je v drugih rokah
●
ekspr.
s palico po njem, saj ne razume drugega jezika
dopovedati mu je mogoče le na oster način
;
pog.
žena je v drugem stanu
noseča
;
ekspr.
drug veter je zapihal
razmere so se spremenile
;
elipt.,
knjiž.
z drugimi besedami
isto na drugačen način povedano
;
kmalu bo drugih misli
bo spremenil svoje mnenje
;
pog.,
ekspr.
to je pa druga pesem
stvar je drugačna, kakor je kazalo
;
drugi kraji, druge navade
drúg
-a -o
1.
samostalniška oblika od drug:
a)
ta mi ni všeč, prosim drugega
;
ne on, drug mi je pomagal
;
dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo
/
z zaimkom:
vsak dan si izmisli kaj drugega
;
nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega
;
vsak drug bi se temu uprl
b)
bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo
;
mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni
;
nekaj sem prodal, drugo pa razdal
;
ekspr.:
oni gredo, mi drugi pa ostanemo
;
skrbi me, kaj bo z vami drugimi
c)
želite še kaj drugega
;
še dosti drugega bi vam rad povedal
/
poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač
;
med drugim je povedal tudi tole zgodbo
/
pri naštevanju:
prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi
;
nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
č)
skrbi za svoje in za druge
;
pog.
njen mož gleda za drugimi
/
smejati se z drugimi
;
igrati se z življenjem drugih
//
z nikalnico
poudarja omejenost na določeno, navedeno:
ne pije drugega kakor mleko
;
drugega ne zna kakor veseljačiti
;
nihče drug mu ne verjame kakor ti
;
ekspr.
to je neumnost in nič drugega
2.
v zvezi z
drugi
izraža medsebojno razmerje:
bojita se drug drugega
;
treba je drug drugemu pomagati
;
tri hčere ima, druga je lepša od druge
;
hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
●
slabš.
drug drugega sta vredna
oba sta enako slaba
;
pog.
vi se imate dobro, z njim je pa druga
njegove razmere, položaj so drugačni, slabši
;
pog.
če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga
je opravičljivo
;
pog.
mladičev ni drugega kot tolšča
zelo so debeli
;
pog.
ni za drugo, kakor da čepi doma
za nobeno drugo stvar ni sposoben
;
to sem rekel kar med drugim
ne da bi posebej poudarjal
;
preg.
kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade
nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
drúga
-e
ž
(
ū
)
star.
tovarišica
,
prijateljica
:
bila mi je ves čas zvesta druga
drugáče
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža
a)
drugačen, različen način dejanja:
drugače drži pero, pa bo pisalo
;
dosti drugače govorijo kot mi
;
zdaj vse drugače živijo kot včasih
;
elipt.
naredite, kar hočete, ne morem drugače
ravnati, delati
b)
v povedni rabi
razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih:
pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas
;
včasih je bilo drugače
/
po bolezni je z njim drugače
/
to je čisto drugače, kot si ti misliš
/
pog.,
kot vljudnostna fraza
pa drugače, kako vam gre
c)
z nikalnico
omejenost na določeno, navedeno:
nikoli ga ni klical drugače kot stric
;
nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil
/
kot podkrepitev:
ubogal boš, ni drugače
;
tako je in nič drugače
2.
nav. ekspr.
izraža visoko stopnjo:
še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
3.
v členkovni rabi,
v vzročnem priredju
za izražanje
a)
dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih:
zdaj uboga, drugače pa dela po svoje
;
danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel
/
ne mudi se mu, drugače bi že odšel
b)
ekspr.
podkrepitve zahteve, ukaza:
pojdi, drugače jih boš dobil
●
z njim je drugače, njega ne marajo
njegov položaj je drugačen, slabši
;
pa pojdi, če (že) ne gre drugače
če misliš, da moraš oditi
;
mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače
vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega
;
drugače misli kakor mi
ima druge nazore, mnenje
;
ekspr.
le počakaj, midva se bova drugače pomenila
s teboj bom ravnal, obračunal strožje
;
publ.
drugače povedano
isto na drugačen način povedano
;
ekspr.
to boš plačal tako ali drugače
na ta ali drug način
drugáčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se po lastnostih razlikuje od določenega:
drugačen je od svojega očeta
;
poskusiti na drugačen način
;
to blago je drugačno kot tisto v izložbi
/
pričakoval sem drugačen odgovor
;
stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov
/
moral bi biti drugačen
;
danes so nam potrebni drugačni ljudje
2.
ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen:
danes je nekoliko drugačna
/
domača vas se mu zdi čisto drugačna
●
kmalu bo drugačnih misli
bo spremenil svoje mnenje
;
ekspr.
ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki
sploh ne
;
ekspr.
zdaj bomo ubrali drugačne strune
zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo
drugáčica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
varianta
,
inačica
:
pesem je zapisana v različnih drugačicah
;
ob nemških izrazih navaja tudi slovenske drugačice
drugáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
spreminjati
,
preoblikovati
:
vsega ni mogoče prenarejati in drugačiti
;
svet se drugači
drugáčnež
-a
m
(
ȃ
)
kdor se po lastnostih razlikuje od drugih:
diskriminacija drugačnežev
;
nenavadneži in drugačneži
drugáčnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost drugačnega:
boleče se je zavedala svoje drugačnosti, zato je bila pretirano občutljiva
/
ne moremo odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti
drugàm
prisl.
(
ȁ
)
izraža drug kraj pri premikanju v kako smer:
iti, odpeljati se drugam
/
omožiti se drugam
;
spravi v omaro ali kam drugam
;
gleda v tla in nikamor drugam
/
obrniti pogovor drugam
drugáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
biti v družbi s kom, zlasti zaradi zabave:
Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti
(F. Finžgar)
drúgec
-gca
m
(
ū
)
čeb.
drugi roj iz iste družine v istem letu:
zlasti drugci vzamejo s seboj dosti medu
drúgekráti
in
drúge kráti
prisl.
(
ȗ-á
)
star.
ob drugih priložnostih;
drugikrat
:
drugekrati je rad govoril, zdaj pa molči
;
to mu ni napravilo takega veselja kakor drugekrati
drúgi
-a -o
štev.
(
ū;
drugi pomen
ȗ
)
1.
ki v zapovrstju ustreza številu dva:
drugi dan v tednu
;
otroci iz drugega zakona
;
otrok v drugem letu starosti
;
dne 2. [drugega] marca
;
Filip II.
;
v drugi polovici leta
/
upam, da pride po drugi (uri)
2
h
14
h
/
vsak drugi v vrsti naj stopi naprej
;
ekspr.
skoraj vsak drugi otrok je bolan
/
druga izdaja časopisa
;
druga svetovna vojna
//
po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega:
vozili so se v drugem razredu
;
hotel druge kategorije
/
na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto
/
blago druge vrste
//
glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega:
oblastni organ druge stopnje
;
obrniti se na drugo instanco
2.
izmed dveh bolj oddaljen:
veslati na drugi breg
/
na drugem koncu vasi
/
pisati na drugo stran lista
;
publ.:
po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten
;
poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
//
ki sledi prejšnjemu:
en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi
;
upamo, da bo druga pomlad bolj sončna
;
letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati
3.
ekspr.
tak kot pravi:
on je drugi Paganini
;
bila mu je druga mati
;
hinavščina mu je postala druga narava
●
knjiž.
on je moj drugi jaz
duševno soroden, bližnji človek
;
star.
drugi pot
drugič, drugikrat
;
evfem.
spraviti koga na drugi svet
povzročiti njegovo smrt, umoriti ga
;
šalj.
druga brada mu raste
podbradek
;
pog.
blago ima iz druge roke
od preprodajalca, prvega uporabnika
;
pog.
to je pa druga stran medalje
takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika
;
star.
druga šola
drugi razred nekdanje gimnazije
;
pog.,
ekspr.
igrati drugo violino
biti v podrejenem položaju
;
ekspr.
pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven
ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦
film.
drugi plan
kar je v prizorišču za prvim planom
;
glasb.
drugi glas
glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu
;
mat.
druga potenca
kvadrat števila
;
pravn.
sodišče druge stopnje
sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje
;
šol.
šola druge stopnje
srednja šola
;
študij na drugi stopnji
študij, ki traja eno do dve leti in se zaključi z magisterijem;
do leta 1980
drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi
;
šport.
tekmo je igrala druga postava
slabše moštvo
;
zgod.
druga fronta
novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji
;
druga Jugoslavija
s politično ureditvijo socialistične (federativne) republike po drugi svetovni vojni
drúgi
-a -o
1.
samostalniška oblika od drugi:
drugi je večji od prvega
●
prodati eno k drugemu
ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil
;
pog.
voziti v drugi, z drugo
v drugi prestavi
;
danes sem že v drugo tu
drugič
2.
navadno v zvezi z
eden
izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu:
eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje
/
eni se smejejo, drugi jokajo
/
ne eno ne drugo ga ne zanima
nobena stvar
;
eni in drugi so bili jezni
oboji
//
v zvezi z
eden, drug
izraža medsebojno razmerje:
bojita se eden drugega
;
ovce se tiščijo druga druge
;
hoditi, padati drug za drugim
drúgič
prisl.
(
ū
)
1.
pri ponavljanju na drugem mestu:
drugič se oženiti
//
ob naslednji, drugi priložnosti:
včasih se šali, drugič kriči
;
pogovorila se bova kdaj drugič
/
nauči se do drugič
prihodnjič
●
kaznuj ga, da bo vedel za drugič
da ne bo še kdaj kaj takega počel, storil
2.
v zapovrstju na drugem mestu:
knjiga obravnava 1. gospodarske, 2. [drugič] politične razmere
drúgikrat
prisl.
(
ū
)
pri ponavljanju na drugem mestu;
drugič
:
že drugikrat se peljem tod
//
ob drugi(h) priložnosti(h):
pa drugikrat kaj več o tem
;
drugikrat se jezi, danes pa je miren
drugjé
prisl.
(
ẹ̄
)
izraža drug kraj, drugo mesto dejanja, stanja:
sedi sem, drugje ni prostora
;
kje drugje bi več pomenil
;
tako kot tu ni nikjer drugje
;
njene misli so vse drugje
/
ne tu, nekje drugje je njegov pomen
drugo...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na drug
2
:
drugobarven, drugosmeren
;
drugopasemski, drugoverka
drugo...
2
ali
drúgo...
in
drugo...
prvi del zloženk
(
ū
)
nanašajoč se na drugi:
drugonadstropen
;
drugokategornik, drugouvrščen
;
drugoinstančen
drugobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je druge, drugačne barve:
drugobarvne proge na čevljih
;
našitki iz drugobarvnega blaga
/
drugobarvno dekle
drugopoltno dekle
drugobít
-i
ž
(
ȋ
)
filoz.
bit zunaj človeka:
stvarnost kot drugobit
drugóč
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
drugič
:
drugoč zaklicati
drugód
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža drug kraj, drugo mesto dejanja, stanja:
drugod bolj skrbijo za izobrazbo
;
njegove misli so drugod
drugje
2.
izraža drug kraj pri premikanju iz kake smeri:
on ni od tod, je od drugod
;
išči tod, ne drugod
;
od drugod prenesen
/
vrača se iz družbe ali od kod drugod
drugódnji
-a -e
prid.
(
ọ̄
)
ki je od drugod:
drugodnjih izdelkov sploh ne marajo
drúgoinstánčen
-čna -o
prid.
(
ū-ȃ
)
nanašajoč se na drugo, višjo instanco:
drugoinstančni državni organ
♦
pravn.
drugoinstančno sodišče
sodišče druge stopnje
drugojezíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na drug jezik:
drugojezični narodi
/
drugojezičen tekst
drúgokategórnik
-a
m
(
ū-ọ̑
)
šah. žarg.
kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji:
turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov
drúgokrat
prisl.
(
ū
)
zastar.
ob drugi(h) priložnosti(h);
drugikrat
:
če danes ne, pa drugokrat
;
kadar je v stiski, pride, drugokrat pa ne
drugolétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
1.
dijak ali slušatelj drugega letnika:
takrat je bil drugoletnik na pravni fakulteti
;
drugoletnik gimnazije
2.
otrok ali žival v drugem letu starosti:
že drugoletnik precej dobro ve, kaj sme in česa ne
drúgoligáš
-a
m
(
ū-á
)
šport. žarg.
društvo, klub ali moštvo, ki tekmuje v drugi ligi:
nogometaši ljubljanskega drugoligaša
;
prvak med drugoligaši
drúgonagrajênec
-nca
m
(
ū-é
)
kdor dobi drugo nagrado:
čestitati drugonagrajencu
drugonároden
-dna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na drug narod:
drugonarodna ljudstva
/
drugonarodna revolucionarna gibanja
drugopís
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
dvojnik
,
duplikat
drúgoplasíran
-a -o
prid.
(
ū-ȋ
)
ki pri tekmovanju doseže drugo mesto:
drugoplasirana ekipa
;
sam.:
zmagovalec je pritekel na cilj minuto pred drugoplasiranim
drugopôlten
-tna -o
[
drugopou̯tən
]
prid.
(
ȏ
)
ki je druge polti, rase:
drugopoltni ljudje
;
drugopoltno pleme
drúgorazréden
-dna -o
prid.
(
ū-ẹ̑
)
ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu:
drugorazredno sadje
//
ekspr.
slabši
,
manjvreden
:
predvajajo same drugorazredne filme
;
drugorazreden pisatelj
/
drugorazreden pomen
stranski, postranski
drúgorazrédnež
-a
m
(
ū-ẹ̑
)
ekspr.
drugorazreden človek:
znebiti se drugorazrednežev
;
povprečneži in drugorazredneži
drúgorazrédnost
-i
ž
(
ū-ẹ̑
)
lastnost, stanje drugorazrednega:
občutek drugorazrednosti
;
potiskati v brezpravnost in drugorazrednost
drugoréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
drugorazreden
:
drugoredno umetniško delo
drugoródec
-dca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor je drugega rodu, druge narodnosti:
tudi drugorodce so prijazno sprejeli v svojo sredo
;
poročiti se z drugorodcem
/
v ta kraj še ni stopila noga drugorodca
človeka od drugod, tujca
drugoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
knjiž.
ki je drugega rodu, druge narodnosti:
priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu
2.
drugačen
,
različen
:
upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje
drúgorojèn
-êna -o
prid.
(
ū-ȅ ū-é
)
ki se rodi drugi po vrsti:
drugorojeni otrok
drúgorojênec
-nca
m
(
ū-é
)
drugorojeni sin:
posestvo je dobil drugorojenec
drúgorojênka
-e
ž
(
ū-é
)
drugorojena hči:
od štirih otrok ji je drugorojenka umrla že v otroških letih
drugospôlen
-lna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na drug, nasprotni spol:
drugospolni znaki
/
drugospolno prijateljstvo
drúgost
-i
ž
(
ȗ
)
filoz.
kar je nasprotno biti:
drugost subjekta
drugostôpen
-pna -o
prid.
(
ȏ
)
drugostopenjski
:
drugostopni državni organ
drugostôpenjski
-a -o
[
drugostopənjski
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na drugo, višjo stopnjo:
drugostopenjski državni organ
♦
pravn.
drugostopenjsko sodišče
sodišče druge stopnje
;
šol.
učenci drugostopenjskih šol
šol druge stopnje
drugošólec
-lca
m
(
ọ̑
)
učenec drugega razreda, zlasti na gimnaziji:
drugošolci so šli na ekskurzijo
drugošólka
-e
ž
(
ọ̑
)
učenka drugega razreda, zlasti na gimnaziji:
stanovala je z dvema drugošolkama
drugôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu:
literatura je zanj drugotnega pomena
;
zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo
2.
ki se pojavi za prvim, glavnim:
drugotni učinki atomske eksplozije
;
drugotni spolni znaki
♦
gozd.
drugotni poganjek
poganjek, ki zraste iz starega tkiva
drugôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost drugotnega:
princip prvotnosti materije in drugotnosti zavesti
drúgouvrščèn
-êna -o
prid.
(
ū-ȅ ū-é
)
ki se uvrsti na drugo mesto:
drugouvrščeni Španec
;
drugouvrščena ekipa, reprezentanca
;
sam.:
nagrada za drugouvrščenega
drugovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od drugovati:
drugovanje s Čopom je bilo za Prešerna velikega pomena
/
pri drugovanju se je med drugom in družico pogosto razvila ljubezen
drugováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
biti s kom, da ni sam:
večkrat mu je drugoval na straži
;
drugovati komu v bridkosti
;
v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes
/
gostu sta drugovali domači dekleti
;
pren.
bila je sama, le misel nanj ji je drugovala
//
biti v tovariških, prijateljskih odnosih:
od tistega časa sta neprenehoma drugovala
2.
star.
biti za druga ali družico:
ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala
/
drugoval mu je pri novi maši
drugovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
kdor je druge vere, veroizpovedi:
katoličani in drugoverci
;
poročiti se z drugovercem
drugovérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je druge vere, veroizpovedi:
drugoverski prebivalci
drúgovŕsten
1
-tna -o
prid.
(
ū-ȓ
)
ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu;
drugorazreden
:
drugovrstna moka
//
ekspr.
slabši
,
manjvreden
:
poplava drugovrstne literature
/
drugovrstna vloga
stranska, postranska
drugovŕsten
2
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
drugačen
,
različen
:
drugovrstni pogledi
druhál
-i
[
druhau̯
]
ž
(
ȃ
)
zastar.
drhal
druíd
-a
m
(
ȋ
)
pri Keltih
pripadnik duhovniške kaste:
druidi so žrtvovali bogovom bogate žrtve
druídski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od druid:
druidski žrtvenik
drújec
-jca
m
(
ȗ
)
čeb.
drugi roj iz iste družine v istem letu:
močen drujec
drùm
in
drúm
medm.
(
ȕ; ȗ
)
posnema nizek, zamolkel glas pri igranju na glasbilo:
drum, drum
/
drumla drumla drum
drúmljati
-am
nedov.
(
ȗ
)
igrati na dromljo;
dromljati
:
znal je zelo lepo drumljati
drúščina
-e
ž
(
ú
)
1.
skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava:
hoditi z druščino okrog
;
glasna, prijetna, vesela druščina
;
dobra, slaba druščina
;
druščina fantov in deklet
;
vodja druščine
/
zahajati v druščino
//
prisotnost koga, zlasti zaradi zabave:
ne mara druščine, najraje je kar sam
;
ogibala se je fantovske druščine
;
biti komu za druščino
;
hrepenela je po njegovi druščini
●
dela mu druščino
je z njim, da ni sam
2.
zastar.
društvo
,
organizacija
:
zbirališče tajnih druščin
drúštvece
in
drúštevce -a
[
društvəce; društəu̯ce
]
s
(
ȗ
)
manjšalnica od društvo:
ustanovili smo nekakšno društvece
drúštven
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na društvo:
društveni odbor
;
društvena pravila
/
društveno glasilo
/
veseli ga društveno delo
;
med okupacijo je društveno življenje zamrlo
//
zastar.
družaben
,
zabaven
:
bil je zelo društven človek
/
društveno življenje v mestu je bilo živahno
drúštvenica
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
članica
:
število društvenic se je znatno povečalo
drúštvenik
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
član
:
bil je zelo agilen društvenik
;
nesoglasja med odborom in društveniki
/
imenovali so ga za častnega društvenika
društvenína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
članarina
:
plačati društvenino
drúštvo
-a
s
(
ȗ
)
1.
organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih:
ustanoviti, razpustiti društvo
;
pristopiti k društvu
;
biti, delati v društvu
;
cerkvena, dijaška, strokovna društva
;
predsednik društva
;
občni zbor društva
;
sprejeti pravila društva
/
avto-moto društvo
;
čebelarsko društvo
;
prostovoljno gasilsko društvo
;
kulturno-prosvetno društvo
;
planinsko, športno, turistično društvo
;
društvo pisateljev
/
Društvo prijateljev mladine
♦
zgod.
Društvo narodov
po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
2.
zastar.
druščina
,
družba
:
ni mogel živeti brez veselega društva
/
potovati v društvu ljubeznivih dam
društvovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od društvovati:
dijaško društvovanje
društvováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
biti, delovati v društvih:
v mladih letih je veliko društvoval
drúza
-e
ž
(
ū
)
min.
skupina kristalov, nastala na ravni podlagi;
kopuča
družáben
-bna -o
prid.
(
á ā
)
1.
nanašajoč se na razvedrilo, zabavo:
družabna igra, prireditev
/
razgibano družabno življenje
/
uredili so nove družabne prostore
/
takrat je pokazal svoje družabne spretnosti
/
prirediti družabni večer gostu na čast
♦
kor.
družabni ples
ples, namenjen predvsem zabavi
//
ki je rad med ljudmi in zna zabavati:
družaben človek
;
ni preveč družaben
;
že od nekdaj je zelo družaben
2.
nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu:
družabni takt
;
izpolnjevati družabne obveznosti
;
oblike družabnega občevanja
;
družabna pravila
//
ki živi v kolektivu, v družbi;
družben
:
človek je družabno bitje
3.
zastar.
družben
:
razprava o družabnem pomenu dela
;
v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe
družábno
prisl.
:
s temi ljudmi je povezan službeno in družabno
;
domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi
družábnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki je s kom, da ni sam:
stara gospa bi potrebovala družabnico
//
ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave:
v njej je imel prijetno družabnico
;
družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami
/
grlica ji je postala ljuba družabnica
2.
ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom:
s podjetno družabnico sta odprli modni salon
3.
rel.
članica Marijine družbe;
družbenica
:
Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev
(F. Finžgar)
družábnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor je s kom, zlasti zaradi zabave:
zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik
;
imela je precejšen krog družabnikov
;
pren.
nož je v samotni celici nevaren družabnik
//
kdor je rad med ljudmi in zna zabavati:
ima prijetnega družabnika
;
on je dober, vesel družabnik
2.
kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom:
poiskal si je sposobnega družabnika
/
družabnik firme XY
♦
ekon.
tihi družabnik
kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi
družábniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na družabnike ali družabništvo:
družabniška pogodba
družábništvo
-a
s
(
ȃ
)
poslovno združevanje podjetnikov:
družábnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost družabnega:
znan je po svoji družabnosti
/
spodbujati družabnost
;
čut za družabnost
/
potreba po družabnosti
drúžba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov:
človeška družba
;
sodobna družba
;
gospodarstvo, življenje družbe
;
družina je osnovna celica družbe
;
najvplivnejša plast družbe
;
dialektično pojmovanje družbe
;
problemi današnje družbe
;
razvoj, ureditev družbe
;
odnos do družbe
;
nauk o družbi
/
ekonomizirana družba
ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
/
družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
2.
s prilastkom
na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi:
kapitalistična, socialistična družba
;
razredna družba
;
poskusi graditve nove, brezrazredne družbe
/
patriarhalna, rodovno-plemenska družba
//
ljudje v taki skupnosti:
takratna fevdalna družba ga je prezirala
3.
skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava:
družba je posedla okoli mize
;
vsa družba se je imenitno zabavala
;
uvesti koga v družbo
;
glasna, vesela družba
;
izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba
;
v to gostilno redno zahaja družba profesorjev
/
vedenje v družbi
/
bil je vodja rokovnjaške družbe
//
prisotnost koga, zlasti zaradi zabave:
izogibaj se njegove družbe
;
sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo
;
pog.
on je dober za družbo
družaben, zabaven
;
biti v družbi s kom
;
ni čutil potrebe po človeški družbi
;
prijetno se počuti v ženski družbi
/
povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
4.
navadno s prilastkom
podjetje z več solastniki ali delničarji:
filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba
;
nacionalizacija bank in zavarovalnih družb
/
delniška družba [d. d.]
družba, pri kateri (osnovni) kapital predstavljajo delnice, katerih lastniki so glede na vložek posamezni vlagatelji
;
komanditna družba
trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
;
pooblaščena investicijska družba [PID]
posredniška družba med posameznimi imetniki lastniških certifikatov in podjetji z namenom zbiranja certifikatov in odkupa delnic
;
družba za upravljanje [DZU]
družba, ki se ukvarja z upravljanjem (investicijskih) skladov
;
družba z neomejeno odgovornostjo [d. n. o.]
družba, ki nima osnovnega kapitala in za katero družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem
;
družba z omejeno odgovornostjo [d. o. o.]
družba, za ustanovitev katere je potreben osnovni kapital, sestavljen iz vložkov družbenikov, in za katero ti načeloma odgovarjajo le do višine svojega vložka
●
dela mu družbo
je z njim, da ni sam
;
Mohorjeva družba
slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine
;
Prešernova družba
slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev
;
preg.
po slabi družbi rada glava boli
♦
rel.
Marijina družba
cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani
;
šol.
spoznavanje narave in družbe
nekdaj
učni predmet o tem v osnovni šoli
drúžban
-a
m
(
ȗ
)
nar. vzhodno
ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe;
drug
1
:
izbrati si družbana
drúžbar
-ja
m
(
ȗ
)
agr.
boljši krompir domače sorte z belim mesom;
oneida
drúžben
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na družbo:
a)
družben pojav
;
družbeni odnosi
;
družbeni plan komune
;
imeti visok družben položaj
;
družbeni red, sistem
/
to je velikega družbenega pomena
;
družbena aktivnost žensk
;
publ.
vključiti se v družbeno dogajanje
;
sodobno družbeno življenje
b)
družbeni problemi
;
družbeni razvoj, standard
/
družbeni kodeks
sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi
;
družbena diferenciacija
;
družbena ekonomika
;
družbena odgovornost
/
družbena korist
;
družbena morala, norma
;
družbena ureditev, zavest
/
ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev
/
publ.
družbena stvarnost
;
družbeno gospodarstvo
c)
družbeni center
del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost
;
družbena kontrola
;
družbene organizacije
politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
;
družbena prehrana delavcev
prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.
;
družbene službe
kultura, zdravstvo, državna uprava
;
družbeno samoupravljanje
odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije
;
družbeno upravljanje
odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe
;
družbeno varstvo otrok
č)
lanske družbene publikacije
//
ki živi v kolektivu, v družbi:
človek je družbeno bitje
2.
ki je last družbe v okviru ene države:
družbena lastnina, proizvodnja
;
družbeno posestvo, premoženje
/
družbeni sektor
javni sektor
♦
ekon.
čisti družbeni proizvod
v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi
;
družbena delitev dela
;
geogr.
družbena geografija
geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji
;
lit.
družbena drama
drama, ki obravnava družbeno problematiko
;
pravn.
družbena pravna oseba
v socializmu
pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost
;
soc.
družbeni razred
sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe
;
družbena bit
gospodarska in socialna stvarnost družbe
;
družbena nadgradnja, nadstavba
organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno
prisl.
:
družbeno delovati
;
družbeno angažirana umetnost
;
družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina
;
družbeno organizirano gospodarstvo
;
družbeno prebujeno meščanstvo
♦
ekon.
družbeno potrebno delo
drúžbenica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ustanova, organizirana skupnost ali ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom:
občine družbenice so predlagale nove člane nadzornega sveta
;
večinska družbenica
;
dogovor o izstopu družbenic
2.
rel.
članica Marijine družbe:
najprej so se zvrstile v procesijo (Marijine) družbenice
3.
zastar.
ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave;
družabnica
:
bila mu je zvesta družbenica na izletih
drúžbenik
-a
m
(
ȗ
)
1.
kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom;
družabnik
:
pokojnikovo premoženje je postalo solastnina družbenikov
//
star.
član, zlasti Mohorjeve družbe:
družbeniki imajo pri nakupu knjige poseben popust
2.
zastar.
kdor je s kom, zlasti zaradi zabave:
prijeten, zabaven družbenik
drúžbenoekonómski
-a -o
prid.
(
ȗ-ọ̑
)
nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej:
družbenoekonomski interesi delovnih ljudi
;
izboljšati družbenoekonomske razmere
/
družbenoekonomska baza
materialna osnova družbenega življenja
/
družbenoekonomsko izobraževanje
♦
ekon.
družbenoekonomski sistem
način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto
;
družbenoekonomska formacija
način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo
;
družbenoekonomska ureditev
drúžbenogospodárski
-a -o
prid.
(
ȗ-á
)
nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej:
vzroke za to je treba iskati v družbenogospodarskih razmerah
;
razpravljali so o družbenogospodarskih vprašanjih
♦
ekon.
družbenogospodarski sistem
način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto
;
družbenogospodarska formacija
način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo
;
družbenogospodarska ureditev
drúžbenokorísten
-tna -o
prid.
(
ȗ-ī
)
ki koristi družbi:
priznati študij kot družbenokoristno delo
/
družbenokoristno delo
prva leta po 1945
upravna kazen v obliki prisilnega dela
drúžbenokrítičen
-čna -o
prid.
(
ȗ-í
)
nanašajoč se na kritiko družbe:
družbenokritični članki, sestavki
;
družbenokritična umetnost
drúžbenomorálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
nanašajoč se na družbeno moralo:
družbenomoralne kvalitete učitelja
/
bil je najizrazitejši družbenomoralni kritik svoje dobe
drúžbenopolítičen
-čna -o
prid.
(
ȗ-í
)
nanašajoč se na politično življenje družbe:
bil je aktiven družbenopolitični delavec
;
zakonitost družbenopolitičnega razvoja
;
družbenopolitična aktivnost žensk
;
družbenopolitično izobraževanje
/
družbenopolitični sistem
politična ureditev družbe
;
družbenopolitične organizacije
;
družbenopolitična skupnost
drúžbenost
-i
ž
(
ȗ
)
1.
lastnost, značilnost družbenega:
družbenost proizvodnje
/
fevdalna, razredna, socialistična družbenost
2.
filoz.
medsebojni odnosi ljudi, ki opredeljujejo bistvo človeka kot družbeno bitje:
pravilno pojmovanje družbenosti
drúžbenosten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na družbenost:
družbenostno preživetje
/
družbenostno jezikoslovje
sociolingvistika
drúžbenoupráven
-vna -o
prid.
(
ȗ-á
)
nanašajoč se na družbeno upravljanje:
volitve družbenoupravnih organov
drúžbenozgodovínski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
nanašajoč se na zgodovino družbe:
družbenozgodovinska razlaga pojava
;
družbenozgodovinske znanosti
/
pojmovanje revolucije kot družbenozgodovinskega procesa
;
družbenozgodovinska osnova drame
drúžbica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od družba 3:
družbica se je razživela
;
družbica v prvi sobi je umolknila
;
intimna družbica
drúžbin
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od družba 4:
družbino poslovanje
družboslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za družboslovje:
družboslovci opozarjajo na nevarnosti zlorab pri kloniranju
/
najtežje dobijo zaposlitev mladi družboslovci
/
buržoazni, marksistični družboslovci
družboslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na družboslovje:
družbosloven pretres položaja današnje žene
/
družboslovna publicistika, študija
/
skrb za družboslovno izobrazbo študentov
družboslôvje
-a
s
(
ȏ
)
znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja:
velik razmah družboslovja v dvajsetem stoletju
;
predavanje iz družboslovja
;
reševanje vprašanj s področja družboslovja
/
marksistično družboslovje
družbovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od družbovati:
rad se spominja družbovanja z mladostnimi prijatelji
/
družbovanje pri delu in učenju
družbováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
delati družbo:
tiste čase je veliko družbovala bolnemu dekletu
;
vsi so mu radi družbovali
drúže
1
-ta
tudi
družè -éta
m
(
ȗ; ȅ ẹ́
)
star.
1.
tovariš
,
prijatelj
:
domov se je vračala s svojima družetoma
2.
zakonec
:
zelo je skrbela za svojega bolnega družeta
/
zakonska družeta sta živela v lepi slogi
drúže
2
-ta
s
(
ȗ
)
star.,
navadno kot nagovor
zakonec
:
Friderik: Da, saj sem vedel, verno druže moje
(O. Župančič)
drúžec
-žca
m
(
ȗ
)
star.
drugec
,
drujec
:
izrojenec si je tako opomogel, da je kmalu dal družca
drúžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
1.
knjiž.
pri katerem je udeleženo več ljudi;
skupen
:
hodili smo na družne sprehode
;
pren.
ustvarjena sta za družno pot
//
nav. dv. in mn.
združen
,
složen
:
družna v težavah in veselju
2.
star.
ki živi v kolektivu, v družbi;
družben
:
človek je družno bitje
//
ki je rad skupaj z drugimi:
med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele
/
ljudje so tam zelo družni
♦
zool.
družni tkalec
ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius
drúžno
prisl.
:
družno sva korakala po prašni cesti
;
družno se bomo lotili dela
;
čreda se družno pase ob gozdu
drúženje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od družiti:
druženje besed v stavke
/
druženje dobrote s strogostjo
/
druženje z ljudmi s sorodnimi interesi
družíca
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
tovarišica
,
prijateljica
:
ves čas od materine smrti ji je bila zvesta družica
;
družica pri njegovih otroških igrah
;
družica v trpljenju in veselju
;
pren.
pipa je bila njegova stalna družica
2.
knjiž.
ženska, ki živi z moškim skupno življenje:
iskati, izbrati si družico
;
zvesta življenjska družica
/
zakonska družica
žena
3.
etn.
dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki:
slavnostno oblečena družica
;
nevesta in njene družice
//
rel.
dekle, navadno sorodnica, v častnem spremstvu novomašnika:
za družice si je izbral mlajšo sestro in sestrične
družílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki druži, povezuje:
družilna ideja skupine delavcev
družína
-e
ž
(
í
)
1.
skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki:
ta družina stanuje v našem bloku
;
vsa družina je bila zbrana okrog mize
;
kmečka družina
;
biti iz dobre, poštene, premožne družine
;
šestčlanska družina
;
člani družine
;
rojstni dan je praznoval v krogu družine
/
sosedje so si bili kakor ena družina
živeli so v slogi, prijateljstvu
/
enostarševska družina
;
istospolna družina
družina, v kateri sta starša istega spola
/
načrtovanje družine
//
skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki:
hčerki iz prejšnjega zakona sta sprejeli očetovo novo družino
//
eden od staršev z otrokom, otroki:
imeti družino
;
preživljati, zanemarjati družino
;
ustvaril si je družino
;
pozdravlja vas Metka z družino
;
pren.
koklja s svojo drobno družino
2.
skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi;
rodbina
:
jetika je v družini
;
glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna
;
imena starih družin
;
zadnji potomec nekdaj znane družine
/
ekspr.
denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini
;
pren.
besedna družina
;
družina delovnih ljudi vsega sveta
;
družina zvezd
3.
navadno s prilastkom
skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo:
igralska, lovska, ribiška, strelska družina
/
dramska družina
ansambel, igralci
4.
star.
služabniki
,
služinčad
:
gospodar je nadzoroval družino na polju
/
star.,
s povedkom v množini moškega spola
Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto
(J. Trdina)
5.
zastar.
druščina
,
družba
:
človeka slaba družina popači
;
imel je prijetno družino
6.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda:
družina psov
;
rastlina iz družine zlatičnic
♦
čeb.
čebelja družina
biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov
;
jezikosl.
družina jezikov
več po izvoru sorodnih jezikov
;
rel.
sveta družina
Jezus, Marija in sv. Jožef
;
tisk.
črkovna družina
vse črkovne garniture istega tovarniškega imena
;
zgod.
družina
oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
družinčád
-i
ž
(
ȃ
)
star.
služabniki
,
služinčad
:
družinčad je na polju
;
nadzirati družinčad
družínče
-ta
s
(
í
)
zastar.
služabnik
:
nobeno družinče ni moglo dolgo ostati pri krčmarju
družínica
-e
ž
(
í
)
ekspr.
manjšalnica od družina:
najraje sem pri svoji družinici
;
mlada družinica
družínik
-a
m
(
ȋ
)
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi:
sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda
♦
zgod.
pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
družínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na družino:
a)
družinski član
/
družinski izlet
;
danes imamo pri nas družinski praznik
;
družinski prijatelj
;
ta ura mi je drag družinski spomin
;
živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah
;
družinska sreča, vzgoja
;
družinsko okolje, življenje
/
družinska hiša
hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu
;
družinsko stanovanje
;
star.
družinska soba
dnevna soba
/
med delavci je bilo mnogo družinskih očetov
b)
družinske tradicije
c)
lovci prirejajo družinski večer
♦
lit.
družinski roman
roman, ki prikazuje življenje družine
;
med.
družinska bolezen
bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod
;
pravn.
družinski zavarovanec
družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca
;
družinska pokojnina
pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu
družínstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
kar je v zvezi z družino:
doživetje družinstva in očetovstva
/
žene so bedele nad družinstvom
družítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od družiti:
pisateljevo delo je drzen poskus družitve idej Freuda in Marxa
družíti
in
drúžiti -im,
tudi
drúžiti -im
nedov.
(
ī ú ū; ū ȗ
)
1.
notranje, čustveno povezovati:
skupni napori jih trdno družijo
;
druži jih iskreno prijateljstvo
//
povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno:
vse te obraze družijo neke skupne poteze
2.
sestavljati
,
združevati
:
sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu
/
oba vidika se organsko družita v eno
;
cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine
povezovala v celoto
3.
knjiž.
imeti, vsebovati obenem;
združevati
:
kritika mora družiti pravičnost in ostrino
;
to dekle druži dobroto z izobraženostjo
;
v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo
družíti se
in
drúžiti se,
tudi
drúžiti se
1.
biti rad in večkrat skupaj s kom:
zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš
;
branila mu je družiti se s komerkoli
/
naši sosedje se ne družijo radi
niso družabni
●
preg.
enako se z enakim druži
ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
2.
ujemati se, skladati se:
ti dve barvi se lepo družita
družljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se (rad) druži:
kot otrok sploh ni bil družljiv
družljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost družljivega človeka:
plašnim otrokom je treba pomagati do večje družljivosti
družníca
-e
ž
(
í
)
zastar.
ženska, ki je s kom, da ni sam;
družabnica
:
šla je za družnico k bolnemu dekletu
družník
-a
m
(
í
)
zastar.
1.
tovariš
,
prijatelj
:
družnika sta iz gimnazijskih let
2.
kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom;
družabnik
:
zeta je vzel za družnika v svoje podjetje
3.
moški, ki živi z žensko skupno življenje:
življenjski družnik
/
zakonski družnik
mož
drúžnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
1.
nagnjenost k življenju v kolektivu, v družbi:
družnost je človeku že prirojena
;
za življenje termitov je značilna visoka stopnja družnosti
2.
prijateljsko, razumevajoče sožitje:
nekaj mesecev je živel v tesni družnosti z mladim slikarjem
dŕva
dŕv
in
drvà dŕv
s
mn.,
mest.
dŕvih
in
drvéh,
or.
drvmí
in
dŕvi
(
ŕ r̄; ȁ ŕ
)
razžagan in navadno naklan les za kurjavo:
cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva
;
kuriti z drvmi
;
suha drva
;
trda drva
iz trdega lesa
;
skladovnica drv
/
bukova, smrekova drva
;
peč na drva
;
pog.
kupiti meter drv
kubični, prostorninski meter
;
napravljati drva
razžagovati, klati debla, veje v gozdu
●
tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal
da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
//
les za kurjavo sploh:
drva so dobivali v državnem gozdu
;
hoditi v gozd po drva
drváča
-e
ž
(
á
)
dvoročna sekira za napravljanje drv:
s seboj je vzel drvačo in žago
drvájsati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
nar. dolenjsko,
slabš.
poditi se, divjati:
otroci se drvajsajo po vasi
/
kod si se pa ves dan drvajsal
se potepal, hodil
drválnik
-a
[
dərvau̯nik
]
m
(
ȃ
)
nar.
prostor v kuhinji med ognjiščem in steno za spravljanje drv, navadno pokrit s klopjo:
spomnil sem se, kako sem nekdaj bingljal z bosimi nogami nad praznim drvalnikom
(C. Kosmač)
drvár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z napravljanjem drv:
najeti drvarje
;
drvarji in oglarji
/
zastar.
drvarji so se vračali iz Slavonije
gozdni delavci
2.
slabš.
neroden, neuglajen moški:
kaj bi s takim drvarjem
drvaríca
-e
ž
(
í
)
dvoročna sekira za napravljanje drv:
cel dan vihti drvarico
drvaríja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
drvarstvo
:
živita jih živinoreja in drvarija
drváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
napravljati drva:
najeli so ga, da jim je drvaril
;
iti v gozd drvarit
/
takrat so mnogi fantje drvarili v hrvaških gozdovih
delali kot gozdni delavci
drvárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od drvariti:
prišla je zima, čas drvarjenja
/
služiti si kruh z drvarjenjem
♦
pravn.
služnost drvarjenja
pravica do sekanja drv na tujem zemljišču
drvárnica
-e
ž
(
á
)
shramba za kurjavo, navadno za drva:
postavili so novo drvarnico
;
prinesti premog iz drvarnice
drvárski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na drvarje ali drvarstvo:
drvarska koliba
/
drvarska sekira, žaga
2.
slabš.
neroden
2
,
neuglajen
:
kako je drvarski
drvárstvo
-a
s
(
ȃ
)
napravljanje drv:
drvarstvo in oglarstvo
drváščina
-e
ž
(
ā
)
zastar.
služnost drvarjenja:
dŕvca
dŕvc
s
mn.
(
ŕ r̄
)
ekspr.
manjšalnica od drva:
drvc bo za letos dovolj
dŕvce
-a
s
(
r̄
)
manjšalnica od drvo:
deni še kakšno drvce na ogenj
drvén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
lesen
2
:
drven podstavek
;
obstali so kakor drveni
/
noge so mu bile od mraza čisto drvene
negibne, toge
2.
ekspr.
neroden
2
,
okoren
:
to ti je drven fant
;
ne bodi no tako drvena
/
drvena drža
drvéno
prisl.
:
drveno se držati, vesti
drvénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
min.
okamnina s kremenom prepojenega lesa:
drvenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
dreveneti
:
noge mu drvenijo
drvênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od drveti:
drvenje vlaka
/
zaustaviti usodno drvenje v novo vojno
drvénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
nerodnost
,
okornost
:
bila je je sama drvenost
drvéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zelo hitro se premikati:
avtomobili drvijo po cesti
;
vlak drvi proti postaji
;
drveti na konju, na smučeh
;
otroci drvijo za vozom
;
drveti z avtomobilom
;
drvi kot za stavo
;
drvi kakor vihar
/
ekspr.
ljudje so kar drveli na veselico
hiteli, drli
●
ekspr.
drvi za vsako novotarijo
se navdušuje zanjo, jo sprejme
//
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
hitro se bližati čemu slabemu:
drveti v nesrečo, v pogubo
drvèč
-éča -e:
drveč v dolino
;
drveč voz
dŕvež
-a
m
(
ȓ
)
hitenje
,
vrvež
:
živeti sredi mestnega drveža
drvíšče
-a
s
(
í
)
gozd.
prostor v gozdu za zlaganje in prebiranje drv:
drvíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
star.
poditi
,
goniti
:
drviti tatove
/
pazi, da ne boš konja preveč drvil
;
pren.
neusmiljena usoda ga drvi po svetu
2.
zelo hitro se premikati;
drveti
:
vlak drvi proti postaji
;
drviti za vozom
;
zasledovalci so se drvili za njim
drvníca
-e
ž
(
í
)
1.
nar. belokranjsko
drvača
,
drvarica
:
oditi z drvnico na rami v gozd
2.
zastar.
drvarnica
:
spraviti drva v drvnico
drvník
-a
m
(
í
)
gozd.
gozd z drevjem, primernim samo za drva:
bukov, gabrov drvnik
dŕvo
-a
s
(
ŕ
)
1.
nar.
poleno
:
v peči je prasketalo suho drvo
2.
slabš.
neroden, okoren človek:
tako drvo je, ničesar ne razume
/
kot psovka
zgani se, drvo
drvojédka
-e
ž
(
ẹ̑
)
hišna goba:
drvojedka je napadla les
drvolázec
-zca
m
(
ȃ
)
zool.,
v zvezi
gozdni drvolazec
afriška gozdna žival zajčje velikosti, Dendrohyrax dorsalis:
drvonítka
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
tkanina z vtkanimi lesenimi paličicami:
opažiti steno z drvonitko
;
zastor iz drvonitke
drvosèk
in
drvosék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
del gozda z drevjem, primernim za drva:
gost drvosek
2.
zastar.
drvar
:
zagoreli drvoseki
drvóšec
-šca
m
(
ọ́
)
nar. gorenjsko
del gozda z drevjem, primernim za drva:
iti v drvošec napravljat drva
//
gozd sploh:
temni smrekovi drvošci
drvótan
-a
m
(
ọ̄
)
nar.
prostor na dvorišču za sekanje, cepljenje drv:
Škerget si je zvijal cigareto in se pogovarjal z otroki na drvotanu ob drvarnici
(F. Godina)
drzálnik
-a
m
(
ȃ
)
gozd.
orodje za drzanje:
drzálo
-a
s
(
á
)
gozd.
orodje za drzanje:
dŕzanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od drzati:
drzanje debla
/
drzanje lesa
/
slišati je bilo le posamezne krike in drzanje s čevlji
dŕzati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
1.
gozd.
odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno:
delavci so drzali okroglice
/
drzati les
odstranjevati ličje z olupljenega lesa
2.
star.
grebsti
,
kopati
2
:
konji nenehno drzajo s kopiti po tleh
;
drzati listje izpod jasli
dŕzek
-zka -o
prid.
(
ŕ
)
knjiž.
drzen
,
predrzen
:
med sošolci je bil eden najbolj drzkih
;
v družbi ni bil priljubljen, ker je bil tako zelo drzek
dŕzen
-zna -o
prid.
, dŕznejši
(
ŕ r̄
)
1.
ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti:
drzen akrobat
;
v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje
;
volkovi so postajali vse bolj drzni
/
drzen skok
;
to je bila izredno drzna vožnja
//
ki izraža neustrašenost, pogum:
drzna hoja
;
drzne oči
2.
ki si v odnosu do ljudi preveč upa;
predrzen
:
fant je bil zelo drzen v besedah
/
dobival je drzne, skoraj nesramne dopise
/
zastar.,
kot vljudnostna fraza
oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
3.
ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti:
most se pne v drznem loku
;
delati drzne sklepe
;
drzna metafora, misel
;
uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja
/
dame v drznih dekoltejih
dŕzno
prisl.
:
drzno gledati
;
drzno izveden napad
;
klobuček nosi drzno postrani
;
preveč drzno so se obnašali
dŕzni
-a -o
sam.
:
drznemu je vse mogoče
dŕzkost
-i
ž
(
ŕ
)
knjiž.
drznost
,
predrznost
:
drzkost njegovih besed me je močno prizadela
dŕznež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
drzen človek:
po tej poti si upajo le največji drzneži
;
napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
//
predrzen človek:
drzneža je udarila po licu
;
pri znanstvenem delu je velik drznež
dŕzniti si
-em si
in
dŕzniti se -em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
z nedoločnikom
izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti:
pred vsemi si je drznil lagati
;
kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna
;
beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti
/
ne drzni si nikoli več storiti kaj takega
/
zastar.,
kot vljudnostna fraza
oprostite, da si vas drznem vprašati
drznogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.
ki drzno gleda:
spomnil se je na tistega drznogledega oficirja
drznoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima drzne oči:
drznooka spogledljivka
dŕznost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost drznega:
bil je znan zaradi svoje nenavadne drznosti
/
z drznostjo ne boš pri njem nič dosegel
drzovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
drzen
:
drzovit jezdec
;
postaja napadalen in drzovit
/
drzovita vožnja
/
drzovita hipoteza
drzovítež
-a
m
(
ȋ
)
star.
drznež
:
če bi ne bil tak drzovitež, bi ga bili že zdavnaj ujeli
/
nihče ne mara tega drzoviteža
drzovítost
-i
ž
(
ȋ
)
star.
drznost
:
prevelika drzovitost te lahko stane življenje
/
vse mesto je govorilo o njenih drzovitostih
predrznih, nesramnih dejanjih
drzún
-a
m
(
ȗ
)
slabš.
drzen človek:
nimam rad bojazljivcev, ta drzun mi pa tudi ni všeč
dŕža
-e
ž
(
ŕ
)
način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju:
otrok ima zelo lepo držo
;
paziti na pravilno držo
;
spoznal ga je po značilni drži
;
narejena, neprisiljena, slaba drža
;
sproščena drža rok
;
telesna drža
/
plesna drža
;
pokončna, sedeča, stoječa drža
//
s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje:
samozavestna, vzvišena drža
;
bližal se mu je v spoštljivi drži
;
postavil se je v togo, uradno držo
;
pren.,
publ.
obsojanja vredna moralna drža
držáč
-a
m
(
á
)
kdor kaj drži, podpira:
pri okopavanju z okopalnikom je bil za držača
držáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami:
izdelovati držaje za različna orodja
;
bakelitni, leseni držaji
;
držaj noža, vesla
/
držaji nosil so se globoko ugrezali v njune rame
/
držaj pri aktovki
ročaj
2.
drog za oprijemanje ob stopniščih, na mostovih, nevarnih mestih, poteh:
brv ni imela držaja
;
z obema rokama se je oprijemala držaja ob stopnišču
/
na vsakem ovinku se je oprijela držaja pred sedežem
3.
glasb.
polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze;
korona
:
napisati držaj nad noto
držájen
-jna -o
(
ȃ
)
pridevnik od držaj:
držajni nastavek
držálce
-a
s
(
ā
)
manjšalnica od držalo:
držalce pri liziki se je zlomilo
/
vtakniti pero v držalce
držálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za držanje:
držalne zanke v tramvaju
držálka
-e
ž
(
ȃ
)
krpa rokavičaste oblike za prijemanje vroče posode:
držálo
-a
s
(
á
)
1.
del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami:
zlomiti držalo kladiva
;
leseno držalo
;
držalo vesla
;
držalo iz plastične mase
;
držalo pri biču
;
z vso težo se je oprl na držali pri plugu
//
del peresnika, namenjen za držanje:
nekateri učenci so se nervozno presedali in grizli držala
/
kupil si je svinčnik, radirko in držalo
peresnik
2.
priprava, na katero se kaj postavi, obesi:
svetilko je obesil na posebno držalo
;
stopnišče krasijo tudi zelo lepa držala za bakle
♦
teh.
elektrodno držalo
del varilne priprave, v katero se vpne elektroda
držánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od držati:
a)
polurno držanje vrvi ga je močno utrudilo
/
prepoznal sem ga po načinu držanja glave
;
sproščeno držanje rok
/
držanje govedi na prostem
/
držanje ritma
/
držanje danih obljub
b)
nejevoljo je bilo čutiti iz vsega njegovega držanja in vedenja
/
s svojim držanjem v preteklosti si je zelo škodil
držáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
imeti kaj z rokami oprijeto:
držati kozarec
;
držati za kljuko, vrv
;
detektivove roke so ga čvrsto držale
;
držal ga je kakor v kleščah
/
od smeha smo se držali za trebuhe
/
držita se za roke
//
z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela:
otroka je naučila držati svinčnik
;
ne zna držati kose
;
držati (za) plug
naravnavati ga pri oranju
/
le dobro ga drži, da ti ne uide
;
drži se, da ne boš padel
/
kot klic za ščuvanje psa
dŕži ga
2.
opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto:
led drži kamenje skupaj
;
vezi so trdno držale
;
žeblji čvrsto držijo
/
ekspr.
čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
3.
ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile:
balkon držita dva stebra
;
komaj je držal tram pokonci
;
s kolom je držal škaf pod vodo
/
sadno drevje je polno, da komaj drži
;
sneg je bil premehek, da bi nas držal
/
ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
//
ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh:
fant je držal dekle v objemu
;
držati roke na hrbtu
;
držati otroka v naročju
;
otrok drži kar naprej prst v ustih
/
knjigo drži narobe
;
držati glavo pokonci
4.
s širokim pomenskim obsegom
s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
a)
že od včeraj ga držijo na policiji
;
držali so ga zaprtega
b)
mati je držala otroke v prostem času doma
c)
vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe
/
dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
č)
preostali denar je držala za hude čase
/
trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
//
vojaško obvladovati kak prostor, objekt:
cesto zanesljivo drži naša druga četa
;
tuja vojska še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
//
pog.
ohranjati koga pod vplivom, v oblasti:
silna besnost me je držala
;
krč ga že spet drži
/
ni mogel več držati nejevolje
zadrževati, tajiti
5.
s širokim pomenskim obsegom
s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju:
držati potrošnjo v mejah realnih možnosti
;
razred drži v disciplini
;
držati repertoar na visoki umetniški ravni
;
načrt držijo v strogi tajnosti
//
delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja:
držati čistočo med boleznijo
;
držati ritem pri plesu
;
držati začetni tempo do konca teka
/
to blago drži barvo
;
izdelki držijo svoje cene
/
pog.
držati rekord v metu krogle
//
pog.
ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost:
te hlače že zelo dolgo držijo
;
pričeska ji odlično drži
;
tisti stari voz še zmeraj drži
je uporaben
;
tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo
se ne pokvari
6.
pog.,
s širokim pomenskim obsegom
zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu:
poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi
ima, goji
;
že nekaj časa ne drži več služkinje
nima
;
tega artikla pri nas ne držimo
nimamo, ne prodajamo
/
držati blago na zalogi
7.
pog.
trajati
:
deževje je držalo tri tedne
;
padel je v duševno odsotnost, ki je držala
;
lepo vreme se bo še držalo
8.
biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov:
bazen drži
;
čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre
;
lonec drži, čeprav je malo počen
/
otrok ne drži vode
ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
9.
s prislovnim določilom
imeti določeno prostornino:
ta posoda drži malo manj kot pet litrov
;
koliko drži sod
10.
biti v skladu z resničnostjo:
vremenska napoved je malokdaj držala
;
številke niso povsem držale
;
drži kot pribito
/
ta predpis ne drži več
ne velja
//
navadno v zvezi z
beseda, obljuba
vztrajati pri obveznosti:
vse obljubi, a ničesar ne drži
;
držati besedo, obljubo
/
brezoseb.,
kot podkrepitev
drži, jutri se vidiva
11.
biti usmerjen, voditi, peljati:
pojdi po cesti, ki drži v dolino
;
most drži preko reke
;
stopnice držijo navzgor
/
čez travnik je držala krvava sled
/
ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
12.
pog.,
navadno z orodnikom
strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju:
zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi
;
vsi držijo z njim
;
mati je držala s sinom proti očetu
;
sošolci držijo skupaj
13.
nižje pog.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik:
držati govor
;
držati predavanje
predavati, imeti predavanje
;
držati komu dolge pridige
/
držati stražo
biti na straži, stražiti
/
držati pod kontrolo
kontrolirati
14.
nižje pog.,
v zvezi z
na
ceniti, dati na kaj:
ljudje držijo nanj
;
držati na svojo čast
15.
zastar.
imeti, šteti za:
za nespametnega koga držati
;
tiste narode so držali za manj civilizirane
●
ekspr.
kaj te le danes drži?
zakaj si tako čuden, nepristopen
;
pog.
vreme bo še nekaj časa držalo
ostalo lepo, se ne bo poslabšalo
;
držati figo, pesti za koga
želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo
;
nizko
glej, da boš gobec držal
da ne boš česa povedal, rekel
;
pog.
branjevke so držale jajca po dinarju
prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje
;
ekspr.
držati jezik (za zobmi)
ne povedati česa, molčati
;
držati korak s kom
ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom
;
brezoseb.,
pog.
drži me, da bi ga pošteno premikastil
čutim željo, mika me
;
pog.
držati mulo
kazati jezo, nejevoljo
;
knjiž.
držati ogledalo svojemu času
v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe
;
držati roko nad kom
biti mu zaščitnik, varovati ga
;
pog.
držati roke križem
lenariti, ne delati
;
evfem.
ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali
umrl bo
;
evfem.
držati vrečo
biti soudeležen pri kraji, ropu
;
ekspr.
držati koga za besedo
zahtevati, da obljubo izpolni
;
ekspr.
držati koga na vajetih, na kratko
imeti ga popolnoma v oblasti
;
pog.
držati ljudi v distanci
ne biti z njimi preveč prijazen, domač
;
ekspr.
vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu
si ne morem zapomniti
;
ekspr.
držati koga v precepu, v šahu
onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal
;
pog.
držati kaj v svojih rokah
sam odločati o čem, voditi kaj
;
le upanje ga še drži pokonci
ohranja zdravega, živega
;
oče je svoje otroke trdo držal
bil je zelo strog z njimi
;
preg.
bolje drži ga kot lovi ga
bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦
lov.
divjad (dobro) drži
ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa
;
pes dobro drži
vztrajno goni divjad
držáti se
1.
biti v prostorsko neposrednem stiku s čim;
dotikati se
,
stikati se
:
naša hiša se drži trgovine
;
delovna soba se je držala salona
//
biti pritrjen, prilepljen na čem:
čevljev se še drži blato
;
čela se drži šop potnih las
;
pren.
krivica se ga drži
;
vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
//
premikati se po določeni poti, določeni smeri:
držati se glavne ceste, markacije
//
ekspr.
ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa:
ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma
;
pren.
vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja
;
drži se me ko klop
2.
delati, kot se zahteva, predpisuje:
držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov
;
držati se prave mere
;
drži se svojih nazorov kot pijanec plota
3.
z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje:
čemerno, jezno, prijazno se držati
;
drži se sila domišljavo
;
držati se na jok
;
drži se, ko da ne zna do pet šteti
nevedno, naivno
//
telo imeti, ohranjati v določenem položaju:
držati se vzravnano
;
po vojaško se držati
;
ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
//
pog.
biti domišljav:
kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega
4.
ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti:
trdnjava se je dolgo časa držala
;
samo s silo se drži na oblasti
;
celotna reprezentanca se je odlično držala
//
pog.
vesti se, zadržati se:
če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen
;
med okupacijo se je dobro držal
;
hrabro, pogumno se držati
5.
s prislovnim določilom
izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju:
vedel je, kje se medved najraje drži
;
megla se drži v dolini že tri dni
;
nekatere ribe se držijo prav pri dnu
/
pozimi se držijo gamsi v gručah
;
pesek se drži skupaj
;
zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
●
pog.
res ne vem, zakaj se držiš (name)
si jezen, užaljen
;
pog.
avto se dobro drži ceste
ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji
;
ekspr.
denar se je ne drži
ne hrani ga; je zapravljiva
;
ekspr.
komaj se ga še duša drži
je tako slab, da bo kmalu umrl
;
ekspr.
ne ve, kje se ga glava drži
zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden
;
smola se ga drži
vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega
;
ekspr.
njega se pa še mleko drži
je še zelo mlad, neizkušen
;
ekspr.
držati se materinega krila
biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere
;
ekspr.
vreme se že ves ta teden kislo drži
ni lepo, a vendar je (še) brez padavin
;
držati se v dve gubé
sključeno
;
nižje pog.
nazaj se držati pri jedi, pri pijači
jesti, piti manj, kot si kdo želi
, pri delu
biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno
;
pog.
za svoja leta se še odlično drži
je nadpovprečno čil, zdrav
;
drži se kot lipov bog
je neroden, molčeč
;
kar tod pojdite in se držite desne, na desno
na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé
:
drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč
-éča -e:
izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli
;
posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba
;
stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
držáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast:
država je ohranila samostojnost
;
predstavljati, ustanoviti, voditi državo
;
publ.
obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi
;
agrarna, industrijska država
;
kontinentalna, pomorska država
;
kapitalistična, socialistična država
;
latinskoameriške države
;
nevtralna država
;
pripadnik, šef države
;
zveza držav
;
veda o državi
;
koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami
/
pravna država
v kateri delovanje državnih organov temelji na zakonih in ustavi
/
knjiž.
aliirane države
;
federativna, zvezna država
;
neuvrščene
ali
nevezane države
ki niso vključene v politične ali vojaške bloke
;
pren.
država mravelj
//
ozemlje, ki pripada tej skupnosti:
prepotoval je že skoraj vse evropske države
;
vest se je hitro razširila po vsej državi
;
majhna, velika država
2.
politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost:
vloga države v življenju družbe
;
ločitev Cerkve od države
;
absolutistična, demokratična država
/
Osvobodilna fronta je postala država v državi
//
pog.
državni aparat:
država je razpisala koncesijo za mesta v domovih za starostnike
;
država ga štipendira
♦
polit.
država
politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju
;
odmiranje države
proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo
;
zgod.
mestna država
država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto
držáven
-vna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na državo:
a)
državni aparat, organ
;
državna administracija, oblast, uprava, ureditev
/
državni praznik, proračun, zakon
;
državna meja, politika, tajnost
;
državno gospodarstvo, ozemlje
;
pogreb na državne stroške
;
publ.
organizirati kaj v državnem merilu
/
državni akt
;
državni monopol
b)
državni prvak
;
državna reprezentanca
;
državno šahovsko prvenstvo
/
državni pečat
;
državna zastava, himna in grb so simboli države
;
državne barve
barve državne zastave
/
državni davek, jezik
;
državna vera
c)
po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod
s svojo državo
;
državni uradnik, uslužbenec
;
državna kontrola
;
državna služba
;
nastajanje novih državnih tvorb
držav
;
državni udar
2.
ki je last države:
državni kapital
;
državni dolgovi
;
državna lastnina
;
državno podjetje, posestvo, premoženje
/
državna blagajna
/
državni sektor
;
to, kar vidiš tu, je vse državno
;
državna šola
šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦
polit.
državni centralizem
sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov
;
državni kapitalizem
kapitalizem, pri katerem država posega v gospodarsko dogajanje
;
državni socializem
socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje
;
državni zbor
splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone
;
pravn.
državno pravo
pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države
držávno
prisl.
:
takrat je bil še državno nastavljen
;
državno financiran projekt
držávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od država:
državica je hitro propadla
/
švicarske zvezne državice
/
publ.:
žepna državica
zelo majhna, miniaturna
;
slabš.
bananske državice
v Latinski Ameriki
/
propad grških mestnih državic
državlján
in
državljàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
pripadnik določene države:
biti državljan Republike Slovenije
;
avstrijski državljani
;
lojalen, zvest državljan
;
pravice in dolžnosti državljanov
;
izgon tujih državljanov iz države
;
pren.,
publ.
kot pesnik je bil pravzaprav državljan vesoljstva
/
državljan sveta
kdor se zaradi svojega mednarodnega delovanja ne počuti le kot državljan ene države
♦
pravn.
dvakratni
ali
dvojni državljan
//
pripadnik določene družbene skupnosti:
kaj so menili o tem državljani?
/
obveščanje državljanov o novih ukrepih
občanov
/
kot nagovor
pokažite dokumente, državljan
državljánka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica določene države:
postala je slovenska državljanka
;
ustavne pravice državljank in državljanov
/
državljanka sveta
ženska, ki se zaradi svojega mednarodnega delovanja ne počuti le kot državljanka ene države
/
kot nagovor
spoštovani državljani in državljanke
državljánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na državljane ali državljanstvo:
oblikovanje državljanske zavesti
/
državljanska pobuda
civilna iniciativa
;
državljanske pravice
;
državljanska vzgoja
vzgoja, ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov
/
državljanska neposlušnost
nenasilna nepokorščina državnim organom
;
državljanska vojna
vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države
●
publ.
že zgodaj so izpolnili svojo državljansko dolžnost
so volili
♦
pravn.
obči državljanski zakonik
civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811
;
državljanska lastnina
zasebna, privatna lastnina
;
državljansko pravo
pravo, ki ga obsega obči državljanski zakonik
državljánskopráven
-vna -o
prid.
(
ȃ-ā
)
nanašajoč se na državljansko pravo:
izvedenec za državljanskopravne zadeve
državljánstvo
-a
s
(
ȃ
)
pravna pripadnost določeni državi:
državljanstvo mu je bilo odvzeto
;
imeti, sprejeti tuje državljanstvo
;
zaprositi za slovensko državljanstvo
;
oseba brez državljanstva
;
zakon o državljanstvu
držávnica
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države:
med imenovanimi je bilo tudi nekaj odličnih državnic
;
visoka državnica
držávnik
-a
m
(
ā
)
kdor ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države:
seznanil se je z najpomembnejšimi državniki svoje dobe
;
uglajen nastop slovenskih državnikov
;
obisk tujih državnikov
;
sposoben državnik
;
visoki državnik
držávniški
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na državnike ali državništvo:
biti na državniškem obisku
;
državniški sestanek
/
državniški posli
;
imel je bogate državniške izkušnje
držávništvo
-a
s
(
ā
)
dejavnost državnikov:
posvetiti se državništvu
/
nekaterim udeležencem konference je manjkalo pravo državništvo
držávno...
prvi del zloženk
(
á
)
nanašajoč se na državen:
državnoadministrativen, državnocentralističen, državnopraven
držávnoadministratíven
-vna -o
prid.
(
á-ȋ
)
nanašajoč se na državno administracijo:
državnoadministrativni organi
;
državnoadministrativni sistem
držávnogospodárski
-a -o
prid.
(
á-á
)
nanašajoč se na državno gospodarstvo:
državnogospodarski red
držávnokapitalístičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na državni kapitalizem:
državnokapitalistični sistem
;
državnokapitalistične tendence
držávnomonopolístičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na državni monopol:
državnomonopolistične težnje
držávnopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na državno politiko:
državnopolitični sistem
;
državnopolitična enotnost
;
državnopolitična načela
/
državnopolitična vzgoja državljanov
držávnopráven
-vna -o
prid.
(
á-ā
)
nanašajoč se na državno pravo:
v državnopravnem smislu gre za eno in isto državo
;
urejevanje državnopravnih razmer
držávnosocialístičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na državni socializem:
državnosocialistična proizvodnja
držávnost
-i
ž
(
á
)
1.
družbena ureditev v obliki države:
priboriti si državnost
;
izguba, oblikovanje lastne državnosti
;
tisočletna državnost
;
pravica naroda do lastne državnosti
2.
državljanska zavest:
to so bili ljudje brez državnosti
držávnosvétniški
-a -o
prid.
(
á-ẹ̑
)
nanašajoč se na državne svetnike ali državni svet:
državnosvetniška komisija
;
državnosvetniške volitve
držávnoupráven
-vna -o
prid.
(
á-á
)
nanašajoč se na državno upravo:
državnoupravni aparat
držávnozbórski
-a -o
prid.
(
á-ọ̑
)
nanašajoč se na državni zbor:
državnozborski poslanec
;
razpisane so bile državnozborske volitve
državoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za državoslovje:
bil je najboljši državoslovec svoje dobe
državoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na državoslovje:
državoslovna študija
;
državoslovne vede
državoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o državi:
posvetovanje strokovnjakov s področja državoslovja in prava
državotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki ima sposobnost za tvorjenje, ustvaritev države:
ta zbor je bil prvo državotvorno dejanje naroda
;
zgolj politično gibanje je polagoma preraslo v državotvorno
/
odrekati majhnemu narodu državotvorno sposobnost
//
ki podpira temelje obstoječe države:
državotvorna miselnost
državotvórnost
-i
ž
(
ọ̄
)
sposobnost za tvorjenje, ustvaritev države:
so narodi, ki niso nikdar mogli izpričati svoje državotvornosti
;
stoletja so nam odrekali državotvornost
državoznánec
-nca
m
(
ȃ
)
državoslovec
:
dela nekaterih državoznancev govorijo le o državljanskih pravicah
državoznánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
državosloven
:
državoznanski študij
/
državoznanski pouk
državoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
državoslovje
:
posvetiti se zgodovini in državoznanstvu
dŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
zaponka za pripenjanje nogavic:
kupiti nove držke
dŕžen
-žna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
zastar.
trpežen
,
trden
:
orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno
duál
in
dúal -ála
m
(
ȃ; ȗ ȃ
)
jezikosl.
slovnično število, ki zaznamuje dve stvari;
dvojina
:
akuzativ duala
;
izgubljanje duala
duálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na dual, dvojinski:
dualna končnica
2.
knjiž.
ki je dveh vrst;
dvojen
:
zapletena dualna narava človeka
3.
šol.
ki temelji na pouku deloma v šoli, deloma pri delodajalcih:
uvedli so dualni poklicni sistem, ki je v poklicne šole prinesel več praktičnega pouka
dualíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš dualizma:
prepričan dualist
;
med filozofi in psihologi je precej dualistov
dualístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na dualizem:
dualistični princip v skladbi
/
dualistični nazor
/
dualistična ureditev države
;
dualistična ustava
dualitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
dvojnost
:
njegovo delo predstavlja dualiteto znanstvene misli in umetniške ustvarjalne moči
dualízem
-zma
m
(
ū
)
1.
knjiž.
prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost:
za skladbo je značilen izrazit dualizem – romantična vsebina, podana v klasični obliki
;
moralni dualizem
;
psihofizični dualizem sveta
2.
filoz.
filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel:
Aristotelov, Descartesov dualizem
;
kozmološki dualizem
nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
♦
lit.
jezikovni dualizem
teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku
;
ped.
dualizem šolskega sistema
značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja
;
pravn.
dualizem kazenskih sankcij
delitev kazenskih sankcij na kazni in varnostne ukrepe
;
rel.
krščanski dualizem
ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo
;
zgod.
dualizem
ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
duálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
dvojnost
dúatlon
-a
m
(
ȗ
)
šport.
tekmovanje v teku in vožnji s kolesom:
tekma svetovnega pokala v duatlonu
;
duatlon in triatlon
dúatlonec
-nca
m
(
ȗ
)
športnik, ki tekmuje v duatlonu:
bil je eden izmed najboljših duatloncev zadnjih časov
;
slovenski duatlonci in triatlonci
dúatlonski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na duatlon:
duatlonski pokal
;
duatlonska tekma
dubióza
-e
ž
(
ọ̑
)
ekon.
terjatev, o katere poravnavi se dvomi:
med njihovimi terjatvami je bilo veliko dubioz
dubiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
dvomljiv
,
nezanesljiv
,
negotov
:
dubiozna prognoza zdravnika
♦
ekon.
dubiozna terjatev
terjatev, o katere poravnavi se dvomi
dublé
-êja
in
doublé -ja
[
dublé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
neplemenita kovina, prevlečena s tanko plastjo plemenite kovine:
zapestnica iz dubleja
2.
tekst.
svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve:
duble v pastelnih barvah
;
v prid. rabi:
duble verižica
dublêr
-ja
m
(
ȇ
)
film.,
gled.
kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje, dvojnik:
kot dubler je nastopil znani dirkač
;
filmski dubler
;
pevski dubler glavnega junaka
dubléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica:
knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet
;
zamenjava dublet med filatelisti
//
jezikosl.
vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede:
akcentska, pravopisna dubleta
/
pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto
sinonim
♦
lov.
napraviti dubleto
izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival
dubléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na dubleto:
dubletni izvod knjige
/
akcentsko dubletni glagoli
dublíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od dublirati:
dubliranje filma
/
dubliranje obstoječih kapacitet
/
njegovo dubliranje priznanega igralca je bilo zelo uspešno
dublírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih:
dublirati film
2.
film.,
gled.
nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje:
dublirala jo je v več filmih
dublón
-a
m
(
ọ̑
)
num.
španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja:
vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov
dúcat
-a
m
(
ū
)
skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari:
kupil ji je ducat belih žepnih robcev
;
dva ducata gumbov
/
ekspr.
na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja
veliko
●
ekspr.
fant, kakršnih gre dvanajst na ducat
nepomemben, povprečen fant
♦
trg.
veliki ducat
skupina 144 istovrstnih kosov; gros
dúcaten
-tna -o
prid.
(
ū
)
star.
1.
ki ima za osnovo število dvanajst:
ure in mesece štejemo po ducatnem sistemu
2.
nepomemben
,
povprečen
:
ducatni ljudje
dúče
in
duce -ja
[
dúče
]
m
(
ȗ
)
naslov za voditelja italijanske fašistične stranke Benita Mussolinija:
zarota proti dučeju
dúda
1
-e
ž
(
ȗ
)
gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje:
piti po dudi
;
otrok z dudo v ustih
/
pog.
vleči dudo
sesati dudo ali piti po njej
/
navaditi srnico na dudo
dúda
2
-e
ž
(
ū
)
nav. mn.
ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha:
igrati, piskati na dude
;
zaslišali so se prijetni glasovi gosli in dud
/
škotske dude
dudáč
-a
m
(
á
)
dudar
:
dudači so veselo piskali
dudák
in
dúdak -a
m
(
á; ȗ
)
zastar.
dudar
:
ob peči je sedel dudak in piskal na dude
dúdanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od dudati:
že od daleč je bilo slišati dudanje
dúdar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor igra na dude:
dudarji so hodili od vasi do vasi in neutrudno igrali
;
otroci so se gnetli okrog starega dudarja
dudáš
-a
m
(
á
)
dudar
:
dudaši so godli stare pesmi
dúdati
-am
nedov.
(
ȗ
)
igrati na dude:
začeli so prepevati, vriskati in dudati
dudeldú
[
dudəldu
]
medm.
(
ȗ
)
otr.
posnema glasove (enolične) glasbe:
cigu migu, dudeldu
dúdica
-e
ž
(
ȗ
)
otr.
duda
1
,
cucelj
:
tu imaš dudico, ne jokaj
dúdka
-e
ž
(
ȗ
)
duda
1
,
cucelj
:
natakniti dudko na stekleničko
;
vtakniti otroku dudko v usta
dúdla
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
star.
duda
2
:
igrati na dudle
dúdlanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od dudlati:
na semanji dan je bilo slišati lajnanje in dudlanje od jutra do večera
/
dudlanje na pamet
dúdlar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
dudar
:
mladina se je zbirala okrog dudlarja
2.
šol. žarg.
kdor se uči mehanično, brez razumevanja:
med učenci je bilo prav malo dudlarjev
dúdlati
-am
nedov.
(
ȗ
)
igrati na dude:
dudlar je vse popoldne veselo dudlal
//
slabš.
igrati
,
peti
2
:
na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat
;
kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal
dúdlati se
šol. žarg.
učiti se mehanično, brez razumevanja:
namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal
;
dudlati se novo pesem
/
ekspr.
pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla
uči
dúdlja
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
duda
1
,
cucelj
:
zaspal je z dudljo v ustih
duél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
dvoboj
:
pozvati koga na duel
/
duel med levico in desnico v vladajoči stranki
duelánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
dvobojevalec
:
bil je razvpit duelant
duelírati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
dvobojevati se:
žalitev ga je tako razjezila, da se je hotel kar duelirati
duénja
in
dueña -e
[
duénja
]
ž
(
ẹ̑
)
v španskem okolju
spremljevalka, družabnica mladega dekleta ali žene:
odpotovala je v spremstvu svoje duenje
duét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glasb.
skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili:
duet Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste
;
duet za dve violini
//
izvajanje take skladbe:
vadita duet za nocojšnjo predstavo
/
to je bil čudovit duet
/
peti v duetu
2.
kor.
ples dveh plesalcev na isto glasbo, ki po vsebini kaže kak odnos med njima:
duglázija
-e
ž
(
á
)
bot.
iglasto drevo s tankimi, dolgimi iglicami, po izvoru iz Amerike, Pseudotsuga:
nasad duglazije
/
siva duglazija
dúgong
-a
m
(
ȗ
)
zool.
velik rastlinojedi morski sesalec s topim gobcem, Dugong:
avstralski, rdečemorski dugong
dúh
1
-á
m
,
im., tož. dv. tudi
duhá
(
ȗ
)
1.
razumsko-spoznavna stran človeka:
njegov duh je ostal jasen
;
oblikovati duha človeka
;
stremljenje duha k lepoti
;
zadovoljiti potrebe duha
;
sposobnost duha
;
knjiž.
moj duh bedi nad njim
/
dela človeškega duha
najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti
;
velikani duha
/
enoličnost ubija duha
miselno dejavnost
;
bogastvo človekovega duha
mišljenja, čustvovanja
;
lepa je in polna duha
bistroumnosti, domiselnosti
//
s prilastkom
miselne, značajske značilnosti:
je bistrega, upornega duha
;
manjka mu kritičnega duha
//
s prilastkom
nadarjenost
,
sposobnost
:
narava mu ni dala umetniškega duha
;
ima preroškega duha
;
je brez trgovskega duha
2.
s prilastkom
človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti:
slovi kot izrazit analitičen duh
;
takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi
;
nemiren, velik duh
/
spada med največje duhove dvajsetega stoletja
mislece, razumnike
;
klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
//
mn.,
publ.
ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje:
glede tega se duhovi razhajajo
;
novica je razburila duhove
/
ločitev duhov
razcepitev v nazorsko različne skupine
3.
splošne miselne, nazorske značilnosti:
duh časa se spreminja
;
nasprotovati duhu časopisa
;
spoznati duha modernega človeka
/
napreden duh knjige
;
patriarhalni duh meščanstva
/
biti vzgojen v svobodoljubnem duhu
miselnosti, nazorih
;
biti Slovenec po rodu in duhu
/
vsi so istega duha
;
vznes.
bil mu je brat po duhu in po srcu
//
resnična, prava vsebina:
pačiti načela in duha gibanja
;
takšni zaključki so tuji duhu razprave
;
to ustreza le črki, ne pa duhu zakona
/
postopati v duhu predpisov
smislu
4.
navadno s prilastkom
splošno psihično razpoloženje:
zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi
;
tekmovalni duh je zajel šolo
/
knjiž.,
z oslabljenim pomenom:
med množicami se je širil duh nezadovoljstva
nezadovoljstvo
;
vanj je stopil duh zavisti
/
odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu
vzdušju, atmosferi
;
publ.
posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja
/
vnašati v poslovanje dobičkarski duh
stremljenje, težnje
5.
v različnih mitologijah in religijah
bitje netvarne narave:
verjeti v duhove
;
dobri in zli duhovi
;
gozdni, vodni duhovi
;
odšel je tiho kakor duh
/
ropotajoči duh
paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi
/
v krščanstvu:
Bog je duh
;
hudobni duh
hudič
;
nebeški duhovi
angeli
6.
v različnih religijah
nematerialno, neumrljivo bistvo človeka;
duša
:
duh je zapustil telo
/
prikazal se mu je duh rajnega
;
ekspr.
ali si ti ali je tvoj duh
7.
v idealističnih filozofijah
nematerialno počelo vsega, kar je:
duh in materija
;
bitnost duha
●
knjiž.
njegov duh ni klonil
ostal je pogumen
;
duh se mu je omračil
duševno je zbolel
;
bibl.
duh je sicer voljan, ali meso je slabo
človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo
;
dvigniti duha vojakom
jih opogumiti
;
biti v duhu pri kom
z mislimi, ne dejansko
;
samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten
mislil je na druge stvari
;
brati kaj s pravim duhom
namenom, razumevanjem
;
ekspr.
on je njegov zli duh
kvarno vpliva nanj
;
star.
bolan na duhu
slaboumen, omejen
;
iron.
ubog na duhu
nedomiseln, naiven
;
knjiž.
braniti resnico z orožjem duha
s prepričljivim, bistrim dokazovanjem
;
ura duhov
po ljudskem verovanju
čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih
;
ekspr.
zakladi duha
kar je ustvaril človeški razum
♦
filoz.
absolutni duh
po Heglu
zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega
;
svetovni duh
po Heglu
počelo in urejevalec zgodovine
;
rel.
sv. Duh
tretja božja oseba
dúh
2
-a
in
-á
m
(
ȗ
)
1.
značilnost, ki se zaznava z vohom:
v prostorih je bil neprijeten duh
;
navzeti se duha po dimu
;
jed ima zoprn duh
;
hlevski duh
;
mrtvaški duh
po mrliču, svečah in rožah
;
duh svežega sena
;
opojni duh vrtnic
/
ekspr.
iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
●
izginili so brez dúha in sluha
neznano kam, brez sledu
//
neprijeten vonj:
mleko ima duh
/
meso že dobiva duh
začenja zaudarjati, smrdeti
2.
zastar.
zmožnost zaznavati vonj;
voh
:
nekatere živali nimajo duha
duhamóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
ki utrudljivo deluje na duha;
mučen
,
moreč
:
duhamorno pisarniško delo
;
duhamorno dolgočasje
;
neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno
duhán
1
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
tobak
:
navaditi se na duhan
;
nabasati si pipo z duhanom
/
pridelovanje duhana
duhán
2
-a
m
(
ȃ
)
v orientalskem okolju,
nekdaj
manjša gostilna:
v duhanih so bili neredi vse bolj pogosti
duháprisôtnost
-i
ž
(
ȃ-ó
)
zastar.
prisotnost duha, prisebnost:
rešila ga je le izredna duhaprisotnost
dúhati
-am
nedov.
(
ū ȗ
)
z vohom zaznavati:
duhati cvetje
;
duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu
;
pren.,
ekspr.
v tej stvari je duhal dobro kupčijo
//
biti sposoben za zaznavanje vonja:
šakal duha mrhovino že na velike razdalje
dúhec
1
-hca
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od duh duhá:
njegov nemirni duhec
/
zli duhci so ga vznemirjali
dúhec
2
-hca
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od duh dúha:
rahel duhec mu je udaril v nos
dúhek
1
-hka
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od duh duhá:
njegov duhek se spet nekaj repenči
/
bil je nemiren in siten duhek
dúhek
2
-hka
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od duh dúha:
prijeten duhek po domačih jedeh
duhobórec
-rca
m
(
ọ̑
)
rel.
pripadnik ruske verske ločine v 18. stoletju, ki nastopa proti cerkvenim obredom in verskim dogmam:
preganjanje duhoborcev
duhomóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
ki utrudljivo deluje na duha;
mučen
,
moreč
:
igrali so neko nadvse duhomorno dramo
;
duhomorna enoličnost
;
kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo
/
vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem
duhoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
zastar.
psihološki
:
duhoslovne znanosti
/
duhoslovno razglabljanje
duhôven
1
-vna
m
(
ó
)
star.
duhovnik
:
duhoven je začel pridigo
/
vojaški duhoven
duhôven
2
-vna -o
prid.
(
ō
)
1.
nanašajoč se na duh duhá:
a)
duhovni in telesni razvoj človeka
;
čutili so njegovo duhovno moč
;
duhovno življenje
/
duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku
;
njuna ljubezen je bila le duhovna
/
izrazito duhovna usmerjenost generacije
/
duhovna kultura
b)
duhovni tokovi polpretekle dobe
;
duhovni vodja mlade generacije
;
duhovna kriza na prelomu stoletja
/
duhovni napredek človeštva
;
pri njem se je zbrala vsa duhovna elita
;
duhovno bogastvo naroda
/
duhovne dobrine, vrednote
/
duhovne vede
●
ekspr.
duhovni oče vstaje
idejni utemeljitelj, pobudnik
c)
duhovna bitja
2.
verski
,
religiozen
:
duhovna rast vernikov
;
duhovno življenje faranov
/
pesmi duhovne in posvetne vsebine
/
nuditi bolniku duhovno tolažbo
♦
rel.
duhovne vaje
sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
3.
star.
duhovniški
:
duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja
;
duhovni stan
/
duhovni gospod
duhovnik
duhôvno
prisl.
:
taka literatura človeka duhovno ne angažira
;
pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti
;
duhovno se zbližati
;
sam.:
ne kaže zanimanja za duhovno
duhovíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od duhovičiti:
duhovitost romana se je v scenariju spremenila v duhovičenje
;
kosajo se v besedičenju in duhovičenju
;
izgubljati čas z duhovičenjem
;
plitvo, prazno, prisiljeno, puhlo duhovičenje
/
salonsko duhovičenje
duhovíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
slabš.
brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito:
profesor je rad duhovičil
;
duhovičijo in pametujejo o ljubezni
;
duhoviči z obrabljenimi frazami
/
znal je prav salonsko duhovičiti
2.
duhovito govoriti:
rad je duhovičil in se šalil
/
ekspr.
pozno v noč sva duhovičila
govorila, se pogovarjala
duhovídec
-dca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor misli, si predstavlja, da vidi duhove:
duhovidci so trdili, da so v zvezi z višjimi silami
duhovín
-a
m
(
ȋ
)
star.
zli duh, hudič, demon:
bilo je, kot da so se vsi duhovini zarotili proti meni
duhovína
-e
ž
(
í
)
star.
zli duh, hudič, demon:
vile in duhovine
/
med ljudstvom so bile takrat predstave o duhovinah še močno žive
o strahovih, prikaznih
duhovít
-a -o
prid.
, duhovítejši
(
ȋ
)
1.
ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem:
fant je nenavadno duhovit
;
zelo rad ima duhovito druščino
;
veljala je za sila duhovito žensko
/
njegove rjave oči imajo duhovit izraz
/
duhovita primera, šala
2.
izvirno izpeljan, rešen:
duhovita iznajdba
;
duhovita šahovska poteza
;
ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva
;
gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem
duhovíto
prisl.
:
znal je zelo duhovito govoriti
;
pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe
;
sam.:
prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito
šalo, domislico
duhovítež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
duhovit človek:
pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža
;
vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu
duhovítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost duhovitega:
očarala jo je njegova duhovitost
;
bil je znan po duhovitosti
;
igriva, prirojena duhovitost
/
novela je polna duhovitosti
/
smejali so se njegovim duhovitostim
šalam, domislicam
duhôvnica
-e
ž
(
ó
)
ženska, ki opravlja bogoslužje:
maševala je duhovnica
/
evangeličanska duhovnica
duhovníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
rel.
enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji:
fara ima šest podružnic in eno duhovnijo
2.
zastar.
župnija
:
skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen
duhovníjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na duhovnijo:
duhovnijski urad
/
študira stare duhovnijske kronike
duhôvnik
-a
m
(
ó
)
kdor opravlja bogoslužje:
duhovnik mašuje
;
župnija je dobila novega duhovnika
;
katoliški, pravoslavni duhovnik
;
poganski duhovniki
/
vojaški duhovnik
;
pogreb brez duhovnika
civilni pogreb
;
pren.,
ekspr.
postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti
duhôvniški
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na duhovnike:
duhovniški poklic
;
duhovniška služba
;
duhovniško življenje
/
duhovniška obleka
duhôvništvo
-a
s
(
ó
)
1.
duhovniki
:
duhovništva je primanjkovalo
;
biti pod pritiskom duhovništva
2.
duhovniški poklic:
posvetil se je duhovništvu
/
njegovo duhovništvo je bilo v tem kraju malo uspešno
duhôvnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
1.
usmerjenost k nematerialnim vrednotam:
pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost
;
duhovnost umetnine
//
duševno, duhovno življenje človeka:
pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost
2.
v idealističnih filozofijah
od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva:
duhovnost in materialnost človeka
duhôvnozgodovínski
-a -o
prid.
(
ȏ-ȋ
)
nanašajoč se na duhovno zgodovino:
duhovnozgodovinski vidik obravnave
;
romane je interpretiral z duhovnozgodovinsko metodo
dúhovo
-ega
s
(
ȗ
)
star.
binkošti
:
nazadnje sva se videla na duhovo
duhôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
star.
duhovniški
:
duhovski poklic, stan
;
pogosto zahaja v duhovsko družbo
/
duhovske knjige
verske, nabožne
;
duhovska gosposka
cerkvena oblast
2.
zastar.
duhoven
2
,
duševen
:
bil nam je duhovski voditelj
;
nasprotja med duhovskim in materialnim delom človeka
duhôvsko
prisl.
:
duhovsko se oblačiti
;
sam.:
v njegovem obnašanju je nekaj duhovskega
duhôvstvo
-a
s
(
ó
)
star.
1.
duhovniki
:
nižje, višje duhovstvo
;
plemstvo in duhovstvo
2.
duhovniški poklic:
odločil se je za duhovstvo
duhôvščina
-e
ž
(
ó
)
duhovniki
:
svetna in redovna duhovščina
;
duhovščina ljubljanske nadškofije
;
politično življenje je bilo pod močnim vplivom duhovščine
duhtênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od duhteti:
duhtenje cvetja
duhtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.
dišati
,
dehteti
:
šmarnice opojno duhtijo
;
vse duhti in cvete
;
brezoseb.
duhtelo je po lipovem cvetju
duhtèč
-éča -e:
duhteči cvetovi
;
duhteča pokrajina
;
duhteče pecivo
dukát
-a
m
(
ȃ
)
zlat kovanec, zlatnik:
dukati so zažvenketali
;
polna mošnja dukatov
/
plačal je trideset dukatov kazni
;
zapraviti zadnji dukat
/
beneški, florentinski dukat
♦
num.
dvojni dukat
ki ima težo in vrednost dveh dukatov
dukatón
-a
m
(
ọ̑
)
num.
nizozemski srebrnik, kovan od 16. do 18. stoletja:
dukati in dukatoni
dúktus
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
način, značilnosti pisave:
avtorja izdaja že sam duktus
;
pren.
celotni duktus enodejanke je izveden z izrednim posluhom
;
duktus fabule
dúlar
-ja
m
(
ȗ
)
zastar.
votlina, navadno v skalah:
ptiči so se poskrili po dularjih in gošči
♦
zool.
črni dular
srednje velika ptica selivka, po hrbtu črne, po trebuhu bele barve, Squatarola squatarola
;
severni dular
gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Charadrius morinellus
dúlčast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
po obliki podoben dulcu:
dulčaste ustnice
dúlček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od dulec:
dulček je nastavil k ustnicam in pil
dulčinêja
in
dulcinêja -e
[
druga oblika tudi
dulsinêja
]
ž
(
ȇ
)
šalj.
dekle
,
ljubica
:
kdaj nam boš predstavil svojo dulčinejo? zelo je zagledan v svojo dulčinejo
dúlec
-lca
m
(
ȗ
)
cevasti končni del kake priprave, posode:
pograbil je steklenico in porinil dulec med ustnice
;
dulec pipe je imel v ustih tudi med govorjenjem
;
držati steklenico za dulec
/
dulec pri balončku
//
kljunast podaljšek posode za zlivanje tekočine:
piti po dulcu
;
golida, skodelica z dulcem
dúlo
-a
s
(
ú
)
star.
izbočeni del klobuka;
štula
:
jabolka so nabirali v dulo in v rokave
dúma
-e
ž
(
ú
)
1.
lit.
lirsko-epska ukrajinska ljudska pesem:
zbirka dum
2.
v carski Rusiji
državni zbor, skupščina:
sklicati dumo
dumdúm
--
v prid. rabi
(
ȗ
)
v zvezi
dumdum krogla
krogla naboja za lahko orožje z narezanim ali vdolbenim vrhom:
dumdum krogla mu je razcefrala nogo
dumdúmka
-e
ž
(
ȗ
)
pog.
dumdum krogla:
očitno je bilo, da je rano naredila dumdumka
;
dumdumka mu je raztrgala čelo
dúmka
-e
ž
(
ū
)
lit.
lirsko-epska ukrajinska ljudska pesem:
največkrat so peli dumke
dumper
-ja
[
dámper
]
m
(
ȃ
)
grad.
stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala:
bagri in dumperji
dumping
ipd.
gl.
damping
ipd.
dúnajčan
-a
m
(
ú
)
1.
vet.
srednje velik kunec modre ali bele barve:
beli, modri dunajčan
2.
čeb.
panj s povprek nameščenimi sati v treh enako velikih nadstropjih:
imel je lep čebelnjak s sedemdesetimi dunajčani
dúnajec
-jca
m
(
ú
)
pog.
dunajski zrezek
:
zaželel si je dunajca in pomfrit
dúnajka
-e
ž
(
ú
)
agr.
češnja z rumenimi, z ene strani rdečkasto obarvanimi sadovi;
napoleonovka
dúnajski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na Dunaj:
posedal je po dunajskih gostilnah
;
dunajska katedrala
;
dunajsko nočno življenje
/
pogosto se spominja svojih dunajskih večerov
/
dunajski seženj
nekdaj
dolžinska mera, 1,896 m
;
dunajski valček
♦
gastr.
dunajski zajtrk
topla pijača, jajce, pecivo in premaz
;
dunajski zrezek
paniran in ocvrt zrezek
;
gost.
dunajska strežba
strežba, pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih
dúnajščina
-e
ž
(
ú
)
za Dunaj značilna govorica:
nagovoril jo je v čisti dunajščini
dúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
star.
udariti
,
suniti
:
s pestjo ga je dunil
/
veter je dunil v vrata
dúo
-a
m
(
ȗ
)
glasb.
skladba za dve različni glasbili:
duo za violino in violončelo
//
izvajanje take skladbe:
vadita duo
/
bila sta izredno uigran duo
/
nastopata v duu
duodécima
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
interval v obsegu dvanajstih diatoničnih stopenj:
zaigrati duodecimo
//
dvanajsta diatonična stopnja glede na dani ton:
duodecimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
mat.
dvanajstiški
:
duodecimalni sistem
duodenálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na duodenum:
duodenalni ulkus
/
duodenalna sonda
duodénum
-a
m
(
ẹ̑
)
anat.
dvanajstnik
dúodióda
-e
ž
(
ȗ-ọ̑
)
elektr.
elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi:
duóla
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
delitev tridelne enote v taktu na dva enaka dela:
duole in triole povzročajo izvajalcem pogosto težave
duopól
-a
m
(
ọ̑
)
ekon.
položaj na trgu, kadar prodajata določeno blago samo dva ponudnika:
dúpelce
-a
[
dupəlce
]
s
(
ū
)
manjšalnica od duplo:
dúplar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
žival, ki gnezdi in prenočuje v drevesnih duplinah:
s trkanjem na debla je preganjal duplarje
♦
zool.
divji golob, ki gnezdi v drevesnih duplinah, Columba oenas
2.
kdor lovi polhe po duplinah, duplih:
duplarji so se odpravili na lov
dúplast
-a -o
prid.
(
ú
)
ki ima duplino, duplo:
duplasta vrba
;
duplasto deblo
dúplati
-am
nedov.
(
ȗ
)
loviti polhe po duplinah, duplih:
duplarji so hodili po gozdovih in duplali polhe
dúpleks
-a
m
(
ȗ
)
1.
glasb.
petje ali igranje, posneto tako, da se sliši podvojen glas istega pevca ali instrumenta:
peti, posneti popevko v dupleksu
2.
ptt
telegrafiranje, ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh:
telegrafirati v dupleksu
;
v prid. rabi:
dupleks telegrafija
♦
papir.
dupleks karton
karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi
duplicitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
dvojnost
,
podvojenost
:
dupliciteta mnenj
;
dupliciteta norm
duplíka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odgovor na repliko:
replik in duplik ni bilo ne konca ne kraja
duplikát
-a
m
(
ȃ
)
drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta, dvojnik:
izdati duplikat osebne izkaznice
;
naredili so mu duplikat zaključnega spričevala
;
duplikat ključa
duplikáten
-tna -o
(
ȃ
)
pridevnik od duplikat:
duplikatni ključi
duplína
-e
ž
(
í
)
z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor;
votlina
:
pred duplino se je zbrala množica ljudi
;
skalna, zemeljska duplina
♦
anat.
trebušna, ustna duplina
//
votlina v deblu:
ptiči gnezdijo v duplinah
;
drevesna duplina
duplínast
-a -o
prid.
(
í
)
poln duplin:
duplinasto deblo
duplírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
dvakrat, na dveh mestih opravljati isto delo, podvajati:
nevarno je, da bi se z ustanovitvijo te sekcije delo dupliralo
dúplja
-e
ž
(
ū
)
star.
votlina
,
duplina
:
nastanil se je v vlažni, temni duplji
;
srečala sta se pred vhodom v skalno dupljo
/
duplja v stari hruški
/
skozi duplje v strehi so prodirali posamezni sončni žarki
odprtine, luknje
dúplo
-a
s
(
ú
)
1.
votlina v deblu;
duplina
:
sršeni so se kar usuli iz dupla
;
ptiči si delajo gnezda v duplih
/
drevesno duplo
2.
zastar.
votlina
:
prenočil je v vlažnem skalnem duplu
dúr
-a
m
(
ȗ
)
1.
glasb.
diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo:
včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi
;
igrati v duru
/
godalni kvartet v D-duru
/
zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol
;
pren.,
šalj.
smrčal je v vseh durih in molih
2.
veselo, živahno razpoloženje:
iz pesmi zveni dur
;
prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
dúra
-e
ž
(
ū
)
prosu podobno tropsko žito:
kaša iz dure
dúrak
-a
m
(
ȗ
)
1.
igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri izgubi tisti igralec, ki mu ostanejo karte:
igrati durak(a)
/
vse večere presedi pri duraku
//
igralec, ki pri tej igri izgubi:
že petič zapovrstjo je durak
2.
ekspr.
omejen, neumen človek:
vsi so ga imeli za duraka
dúralumínij
-a
m
(
ȗ-í
)
teh.
trda zlitina aluminija, bakra in magnezija:
poraba duraluminija v letalski industriji se je zelo povečala
;
cevi iz duraluminija
dúrativen
in
duratíven -vna -o
prid.
(
ȗ; ȋ
)
jezikosl.
ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje;
trajen
:
durativni glagoli
dúrativnost
in
duratívnost -i
ž
(
ȗ; ȋ
)
jezikosl.
lastnost trajnega glagola;
trajnost
:
durativnost glagolskega dejanja
dúrca
dúrc
s
mn.
(
ū
)
manjšalnica od duri:
ozka, skrivna durca
dúrce
dúrc
ž
mn.
(
ū ȗ
)
1.
manjšalnica od duri:
odpreti, zaloputniti durce
;
durce omarice
;
ekspr.
iskri konjički so se ustavili šele pred mestnimi durcami
2.
star.
kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja;
bavtara
:
hlače na durce
dúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
star.
vraten
2
:
spotakniti se ob durni prag
dúrgelj
-glja
tudi
-na
[
durgəlj
]
m
(
ú
)
1.
teh.
manjša vrtalna priprava s pomično matico na spiralastem gonilu:
vrtati z durgljem
;
ključavničarski durglji
2.
zastar.
sveder
dúri
-i
ž
mn.
(
ū
)
star.
vrata
:
duri se odprejo, zaškripljejo
;
pripreti, zakleniti, zaloputniti duri
;
stati med durmi
;
kuhinjske, vežne, vrtne duri
;
na stežaj odprte duri
;
težke železne duri
;
pren.
sreči ni nikdar duri zapiral
●
knjiž.
lakota trka na duri
bo nastopila v najkrajšem času
;
ekspr.
volitve so pred durmi
bodo v najbližji prihodnosti, kmalu
dúrmólovski
in
dúr-mólovski -a -o
prid.
(
ȗ-ọ̑
)
glasb.
ki ima za osnovo dur in mol:
durmolovski sistem
;
durmolovska struktura zahodnoevropske glasbe
dúrnica
-e
ž
(
ȗ
)
star.
(vratno) krilo, vratnica:
durnice so popustile in vrata so se na široko odprla
;
ponavadi odpirajo samo eno durnico
dúrnik
-a
m
(
ȗ
)
nar.
podboj (pri vratih):
Če bo kaj, pa povej! je še slišal prijateljev zaspani glas, ko je na rahlo, brez odmeva prislonil vrata v durnike
(Prežihov)
dúrov
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na dur:
durov akord, trozvok
;
durov tonovski način
;
zaigrati durovo in molovo lestvico
;
C-durova lestvica
dúrovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
glasb.
durov
:
durovski tonovski način
;
durovska lestvica
dúš
1
-a
m
(
ȗ
)
nar.,
slabš.,
v zvezi
koruzni duš
koruzni kruh, koruzni žganci:
skoraj vsak dan so jedli koruzni duš
dúš
2
medm.
(
ȗ
)
pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
duš, me zebe
/
odpri, krščen duš
kršenduš
dúša
-e
ž
(
ú
)
1.
v različnih religijah
nematerialno, neumrljivo bistvo človeka:
človek ima telo in dušo
;
pogubiti dušo
;
skrbeti za dušo
/
v krščanstvu:
moliti za pokoj, zveličanje duš
;
trpljenje duš v vicah
/
ekspr.
tekel je, da bi kmalu dušo izpustil
zelo hitro
;
vpije kot duša v vicah
/
pog.,
kot podkrepitev
pri moji duši da ni res
//
v idealističnih filozofijah
nematerialno počelo vsega, kar je;
duh
1
:
človekova duša je le del vesoljne duše
2.
čustveno-moralna stran človeka:
njegova duša se temu upira
;
s pogovarjanjem si lajša dušo
;
dvomi mu trgajo dušo
;
izbrisati sovraštvo iz duše
;
boriti se v duši
/
občutek krivde mu teži dušo
vest
;
ima čisto dušo
/
razkril mu je svojo dušo
misli, čustva
;
biti brez duše
usmiljenja, sočutja
;
posvetil mu je vse moči svoje duše
duha
;
pren.
spoznati dušo mesta, umetnine
//
s prilastkom
skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti;
duševnost
:
spoznati mladostnikovo dušo
;
značilnosti ženske duše
;
vživeti se v dušo sočloveka
//
s prilastkom
narava
,
čud
:
ima birokratsko, pogumno dušo
;
človek umetniške duše
;
je vesele duše in dobrega srca
/
mehka slovanska duša
//
ekspr.,
v prislovni rabi,
s predlogom,
v zvezi
dno duše
izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti:
iz dna duše ti želim
;
v dno duše ga je bilo sram
/
v dno duše se je čutil ponižanega
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti:
iskal je sočutno dušo
;
živel je med samimi kramarskimi dušami
;
bil je zlata duša
;
neka zlobna duša ga je zatožila
/
kot psovka
odpri, pasja duša
/
njegov oče je duša
dobrosrčen, ustrežljiv
//
knjiž.
oseba, človek sploh:
ti si prva duša, ki sem jo srečal
;
mesto šteje deset tisoč duš
prebivalcev
/
kot nagovor:
duša, dušica, pridi sem
;
tako ne bo šlo dalje, duša draga
;
ljuba duša, počakajte no malo
/
ekspr.:
žive duše nisem videl na cesti
nikogar
;
živi duši tega ne povej
nikomur
4.
z rodilnikom
najvažnejši, najpomembnejši član ali del:
postal je duša društva
;
mati je duša družine
;
publ.
duša drame je konflikt
5.
osrednji, notranji del česa:
žogi je počila duša
;
duša kabla
;
žica z jekleno dušo
6.
priprava s stenjem pri svetilki na olje:
duša plava na olju
●
ekspr.
komaj se ga še duša drži
je tako slab, da bo kmalu umrl
;
šalj.
duša se mu je prirasla
kljub starosti še ne bo kmalu umrl
;
ekspr.
dušo bi dala zanj
vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
;
evfem.
izdihniti dušo
umreti
;
star.
duše pasti
opravljati duhovniški poklic
;
šalj.
podpreti, privezati si dušo
utešiti si žejo, glad
;
ekspr.
še dušo bi prodal
ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar
;
pog.,
ekspr.
na dušo ji piha
vneto ji prigovarja, dvori
;
star.
vzeti kaj na svojo dušo
prevzeti odgovornost, krivdo
;
vznes.
njena podoba se mu je vtisnila v dušo
zapomnil si jo je
;
to mu ni po duši
mu ni všeč
;
tesno mu je pri duši
čuti nedoločen strah
;
nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši
kaj je občutila
;
ekspr.
za to sem z dušo in telesom
popolnoma, brez pridržka
;
mirne duše lahko greste
brez pomislekov, skrbi
dúšanje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od dušati se:
vse njegovo dušanje ni nič pomagalo
/
v njihovem govorjenju je bilo obilo grdega dušanja
dúšati se
-am se
nedov.
(
ū
)
ekspr.
1.
hrupno zagotavljati, zatrjevati:
kar naprej se duša, da ni nikomur nič dolžen
;
dušal se je in prisegal, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo
2.
pridušati se, preklinjati:
dušal se je, da je bilo več kletvic kot pa besed
dušebrížen
-žna -o
prid.
(
ī
)
nav. šalj.
ki izraža skrb za duše:
dušebrižna beseda
/
dušebrižno delo
dušebrížnik
-a
m
(
ȋ
)
nav. šalj.
duhovnik
,
župnik
1
:
dušebrižniki in vzgojitelji
dušebrížništvo
-a
s
(
ȋ
)
nav. šalj.
opravljanje duhovniškega poklica:
dušebrižništvo mu je delalo velike skrbi
/
posvetiti se dušebrižništvu
dúšec
-šca
m
(
ȗ
)
agr.
neprijeten vonj soda ali vina v njem:
vino ima dušec
dušegrêjka
-e
ž
(
ȇ
)
v ruskem okolju,
nekdaj
ženska jopica brez rokavov in gumbov:
ženske so pletle nogavice in dušegrejke
;
dekle v nedeljski dušegrejki
dušegúbka
-e
ž
(
ȗ
)
med drugo svetovno vojno
posebno opremljen avtomobil za uničevanje ljudi s plini:
človeštvo ne bo pozabilo nacističnih krematorijev in dušegubk
dúšek
-ška
m
(
ū
)
1.
star.
požirek
:
po prvem dušku je nehal piti
/
pije v dolgih duških
2.
zastar.
vdih
:
z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak
//
zrak
,
sapa
:
na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek
;
v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška
3.
zastar.
odprtina, luknja za zračenje;
dušnik
:
dušek v hlevu
//
luknja
,
preduh
:
voda je iskala le duška, da se razlije po dolini
/
sod nima duška, odbij mu veho
●
ekspr.
dati duška svoji jezi, veselju
sproščeno izraziti svojo jezo, veselje
;
izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku
ne da bi se vmes oddahnil
;
prebrati roman na dušek
zelo hitro
;
star.
preklinja na vse duške
zelo, hudo
dúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na duša 1:
skrbeti za dušni in telesni blagor
/
dušni mir
;
dušno zdravje
/
star.
dušni pastir
duhovnik, župnik
2.
zastar.
duševen
:
dušni napor
;
dušno trpljenje
/
ima veliko dobrih dušnih lastnosti
;
po dušnih zmožnostih ga prekaša
3.
zastar.
duhoven
2
:
prenesti spopad na dušno področje
/
živi bogato dušno življenje
dúšno
prisl.
:
uničil ga je dušno in telesno
dušênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od dušiti:
moriti čebele z dušenjem
/
dušenje iniciative podrejenih
/
dušenje zvoka
/
dušenje zelenjave, mesa
♦
fiz.
časovno manjšanje amplitude pri nihanju
dušeslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za psihologijo;
psiholog
:
razvil se je v pomembnega dušeslovca
/
dober pisatelj je tudi dober dušeslovec
dušeslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na dušeslovje;
psihološki
:
dušeslovna študija
/
dušeslovna analiza
dušeslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda, ki raziskuje človeško duševnost;
psihologija
:
bil je strokovnjak v dušeslovju
;
eksperimentalno, sodobno dušeslovje
dušéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na duša 2:
proučevanje duševnih procesov
;
duševni razvoj, ustroj otroka
;
duševne bolezni, motnje
;
duševna zaostalost
/
odločil se je po težkih duševnih bojih
;
duševna bolečina, stiska
;
duševna sorodnost
;
opisovanje duševnega življenja
/
duševno bogastvo
//
nanašajoč se na umsko dejavnost:
za to delo je potreben velik duševni napor
;
duševna lenoba
/
duševni in ročni delavci
●
ekspr.
duševni revež
človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti
;
ekspr.
poskrbeti za duševno hrano ljudi
za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb
;
ekspr.
duševna revščina
pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost
;
gledati kaj z duševnimi očmi
intuitivno spoznavati kaj
♦
med.
duševna higiena
skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
;
psih.
duševna starost otroka
povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke
dušévno
prisl.
:
biti duševno bolan
;
duševno nerazvit, neuravnovešen
;
duševno odsotno gledati
;
duševno prizadeti, zaostali otroci
;
telesno in duševno zrel
dušévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti:
mladostnikova, otrokova duševnost
;
razdvojena duševnost
;
duševnost odraslega
/
študija o duševnosti pri živalih
/
umetnina je izraz mlade, lirično čuteče duševnosti
dúšica
1
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
manjšalnica od duša:
nedolžna otroška dušica
;
dušice umrlih
/
težko se je vživeti v njeno nežno dušico
/
bila je preprosta dušica
;
mamina dušica
ljubljenka
/
govori, dušica, poslušam te
/
dušica na olju je noč in dan brlela
●
star.
dušico izdihniti, spustiti
umreti
♦
bot.
materina dušica
močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus
;
svinjska dušica
strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec
dušíca
2
-e
ž
(
í
)
star.
naduha
:
star je bil in dušica ga je pošteno dušila
/
noge so se ji tresle, in samo da se je ganila, že je dobila dušico
začelo jo je dušiti
dušíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dušik:
dušična snov
;
dušična gnojila
/
dušično gnojenje
/
dušične spojine
dušikove
♦
bot.
dušične bakterije
dušikove bakterije
dušíčnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki vsebuje dušik:
dušičnate hranilne snovi
;
dušičnata umetna gnojila
♦
bot.
dušičnate bakterije
dušikove bakterije
dušík
-a
m
(
ȋ
)
kem.
v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N:
pridobivanje dušika iz zraka
;
utekočinjen dušik
♦
agr.
apneni dušik
dušíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dušik:
dušikova kislina
;
dušikove spojine
/
proizvodnja dušikovih gnojil
dušičnih
♦
bot.
dušikove bakterije
bakterije, ki presnavljajo dušik v naravi
dušílec
-lca
[
dušiu̯ca
in
dušilca
]
m
(
ȋ
)
priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka:
pogonski motorji letal imajo učinkovite dušilce
;
dušilec za revolversko cev
♦
glasb.
priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov
dušílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki duši, zmanjšuje jakost česa:
dušilna obloga, priprava
♦
teh.
dušilni ventil
;
dušilna šoba
;
dušilna tekočina v tehtnici
dušílka
-e
ž
(
ȋ
)
elektr.
tuljava, ki zmanjšuje ali omejuje jakost izmeničnega toka:
anodna, izravnalna dušilka
dušílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
posoda, priprava za dušenje živil:
dušiti meso v dušilniku
2.
priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka:
zmanjševati ropot z dušilnikom
3.
teh.
priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja;
blažilnik
dušílo
-a
s
(
í
)
kar duši, zmanjšuje jakost česa:
potrebno bi bilo kako dušilo
dušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od dušiti:
dušitev delavskega gibanja
/
dušitev zvoka
dušíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
ovirati, oteževati dihanje:
dim, kašelj ga duši
;
jok jo je dušil
;
močno razburjenje jo je kar dušilo
;
brezoseb.:
v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je
;
v grlu me duši
;
pren.
malomeščanske razmere nas dušijo
;
samota ga duši
//
moriti z onemogočanjem dihanja:
jetnike so dušili v plinskih celicah
2.
ekspr.
s silo ovirati, preprečevati:
vlada duši stavkovne boje
;
birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj
;
dušiti nacionalno zavest
/
plevel duši posevke
3.
knjiž.
zadrževati
,
premagovati
:
dušiti (v sebi) bolečino, jezo
;
pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih
;
dušila je solze v očeh in si grizla nohte
4.
zmanjševati jakost zvoka:
ropotanje strojev je dušilo besede
;
stenske obloge so dušile glasove televizorja
;
mehka trava je dušila korake
/
dirigent je dušil previsoki ton glasbila
/
gumijast pod duši zvok stopinj
♦
rad.
dušiti televizijsko sliko
zmanjševati njeno jakost, ostrino
5.
gasiti
:
goreči motor so dušili z gasilno peno
;
gasilci dušijo požar
6.
kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe:
dušiti meso, zelenjavo
dušíti se
s težavo dihati zaradi ovir:
ponesrečenci so se dušili pod snegom
/
ekspr.
dekle se je dušilo v solzah
;
pren.
kmetje so se dušili v dolgovih
dušèč
-éča -e:
zvijal se je, dušeč se od smeha
;
zagrnil ga je oblak dušečega prahu
;
dušeča moč tehnizacije
;
prisl.:
dušeče vroč in soparen dan
dušèn
-êna -o:
zatajevan in dušen smeh
;
sprostitev dolga leta dušenih čustev
/
dušeni riž
;
dušeno zelje
♦
fiz.
dušeno nihanje
nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo
dúšiti se
-im se
nedov.
(
ú ū
)
star.
hrupno zagotavljati, zatrjevati:
dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo
dúška
-e
ž
(
ȗ
)
nar. vzhodno
dihanje
:
lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša
//
zrak
,
sapa
:
govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške
dúškati
-am
nedov.
(
ȗ
)
oddihovati se, oddihavati se:
sredi stopnic je postal in duškal
//
počivati
:
ljudje navadno duškajo pri tem studencu
;
duškali so v gostilni pod klancem
/
ekspr.
snežni metež je za hipec duškal
prenehal
dúškoma
prisl.
(
ȗ
)
na dušek, v dušku:
izpiti duškoma
;
duškoma piti
;
duškoma zvrniti kozarec vina
dušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki ovira, otežuje dihanje:
zajel ga je gost, dušljiv dim
;
dušljiv kašelj, smeh
/
zrak je postajal vse bolj dušljiv
soparen, težek
/
moriti z dušljivimi plini
2.
ki moreče, neprijetno deluje, vpliva:
pogreznil se je v dušljiv molk
dušljívo
prisl.
:
neprijeten duh je dušljivo legal na prsi
;
še zmeraj je dušljivo vroče
/
v povedni rabi
v sobi je dušljivo
dušljívec
-vca
m
(
ȋ
)
bojni plin, ki kvarno deluje na dihalne organe:
med dušljivci je zelo znan fosgen
dušljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dušljivega:
dušljivost megle
;
dušljivost s prahom prenasičenega zraka
/
dušljivost malomeščanskega okolja
dúšman
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
sovražnik, zlasti Turek:
bojevati se z dušmani
/
azijatski, turški dušmani
dušníca
in
dúšnica -e
ž
(
í; ȗ
)
nav. mn.
1.
zastar.
cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča;
bronhij
,
sapnica
:
vnetje dušnic
2.
zastar.
dihalni organ kopenskih členonožcev v obliki cevk;
zračnica
:
žuželke dihajo z dušnicami
dušník
-a
m
(
í
)
1.
odprtina, luknja za zračenje:
napraviti dušnike v oglarsko kopo
;
zamašiti dušnike v hlevu
;
dušnik v podmornici
/
dušniki v kaminu
kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čim več toplote
2.
star.
cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije;
sapnik
,
traheja
:
v dušniku mu grgra
dúšnopastírski
-a -o
prid.
(
ȗ-í
)
nanašajoč se na duhovnike, župnike:
dušnopastirsko delo
;
dušnopastirska služba
/
pretresali so dušnopastirska vprašanja
dúti
dújem
nedov.
(
ú ū
)
star.
pihati
,
vleči
:
veter duje
duty free
duty freeja
tudi
-- --
tudi
djútifrí
-ja
[
djúti frí
]
m
(
ú, ȋ
)
prodajalna, v kateri se blago kupuje brez plačila carine;
brezcarinska
,
prostocarinska prodajalna
:
duty free na letališču
;
v prid. rabi:
duty free trgovina
duumvír
tudi
duúmvir -a
m
(
ȋ; ȗ
)
zgod.
član duumvirata:
duumvirát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu:
dvá
-é -é
štev.
,
rod., mest.
dvéh,
daj., or.
dvéma
(
ȃ ẹ̑
)
1.
izraža število dve [2]
a)
v samostalniški rabi:
ena in ena je dve
;
ni naju strah, saj sva dva
;
dve pa dve sta govorili med seboj
/
ura je dve
;
ob dveh ponoči
;
ob dveh (popoldne)
14
h
;
star.
pride proti dvema
malo pred drugo uro
/
korakati po dva in dva
tako, da sta dva v vrsti
;
ekspr.
delati, jesti za dva
zelo veliko
;
nav. slabš.
stara dva že spita
starši
;
hoditi po dveh
po dveh nogah
b)
v prilastkovi rabi:
dva brata
;
čez dva dni
;
roman v dveh delih
;
dva tisoč
;
dve uri hoda
;
dve leti in pol
;
pog.
pred dvemi leti
pred dvema letoma
;
elipt.:,
ekspr.
ima jih dve manj kot osemdeset
oseminsedemdeset let
;
star.
mož jih ima že devetdeset brez dveh
;
pog.:
spil je dva aperitiva
dve čašici
;
dva čaja, prosim
/
poudarja dvojino:
tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša
;
pokažite mi tista dva vzorca
/
ta dva naj gresta
tadva
c)
v medmetni rabi:
otroci so korakali: leva, desna, ena, dve
;
daj, skoči: ena, dva, tri
//
neskl.
izraža številko dve:
hiša številka dve
;
napiši dve
;
tekma se je končala z dve
ali
dva proti ena
/
pog.
v spričevalu ima same dve
zadostne ocene
2.
v zvezi s
tri
izraža približnost:
že dva, tri tedne ga nisem videl
;
v dveh, treh letih si zemlja opomore
3.
ekspr.
izraža nedoločeno manjšo količino:
do trgovine imam dva koraka
;
naredi dva požirka
●
je med dvema ognjema
v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili
;
obsedel je med dvema stoloma
hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene
;
ekspr.
še besedo, dve o tem
še nekaj malega bi rad povedal o tem
;
ima dve bradi
brado s podbradkom
;
držati se v dve gubé
sključeno
;
ekspr.
ubiti dve muhi na en mah
z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari
;
star.
biti na dve plati
dvoličen
;
ekspr.
imeti dve železi v ognju
dva načrta hkrati za dosego kakega cilja
;
ekspr.
ena dva tri, že ga ni več
v trenutku
;
ekspr.
ena dve bom tam
zelo hitro, takoj
;
sprehodi v dveh
sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske
;
z eno (roko) daje, z dvema jemlje
jemlje več, kot daje
;
preg.
kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
;
preg.
palica ima dva konca
sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
♦
šah.
lovec na b 2
;
šport.
med dvema ognjema
skupinska otroška igra z žogo
dva...
ali
dvá...
in
dva...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
1.
z izrazom moškega spola
nanašajoč se na število dve:
dvamilijonski, dvatisočleten
;
dvakraten
2.
za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša:
dvaindvajset, dvaintrideset
dváindvájset
-ih
štev.
(
ȃ-ȃ
)
izraža število dvaindvajset [22]:
stara je dvaindvajset let
;
ura je dvaindvajset
;
ob dvaindvajsetih
dváindvájseti
-a -o
štev.
(
ȃ-ȃ
)
ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset:
dvaindvajsetega [22.] marca
;
ob dvaindvajseti (uri)
dváinpôlkrat
[
dvainpou̯krat
]
prisl.
(
ȃ-ȏ
)
izraža povečanje ali zmanjšanje za dve enoti in pol:
dvainpolkrat več
dváinštirídesetúren
-rna -o
prid.
(
ȃ-ȋ-ȗ
)
ki traja dvainštirideset ur:
dvainštirideseturen pohod
/
dvainštirideseturni delavnik
dvaintridesetérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
biblio.
knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvaintrideset listov:
zbirka starih dvaintrideseterk
dvaintridesetínka
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
dvaintrideseti del celinke:
dvájset
-ih
štev.
(
ȃ
)
izraža število dvajset [20]
a)
v samostalniški rabi:
deset in deset je dvajset
;
trije od dvajsetih
/
ura je dvajset
;
ob dvajsetih
b)
v prilastkovi rabi:
dvajset korakov
;
zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih
;
tudi neskl.
bilo mu je okoli dvajset let
//
neskl.
izraža številko dvajset:
stanuje na Dunajski 20
;
na vrsti so številke od ena do dvajset
dvajset...
ali
dvájset...
in
dvajset...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na število dvajset:
dvajsetletnica
;
dvajsetdinarski, dvajsetglav
;
dvajsetkraten
dvajseták
-a
m
(
á
)
vrednost dvajsetih denarnih enot:
še trije dvajsetaki mu manjkajo
//
bankovec ali kovanec v tej vrednosti:
boter mu je stisnil v roko dvajsetak
dvajseterák
-a
m
(
á
)
lov.
jelen, ki ima na vsakem rogu po deset odrastkov:
ustrelil je dvajseteraka
/
nepravilni dvajseterak
ki ima na enem rogu deset, na drugem pa manj odrastkov
dvajsetérec
in
dvajsetêrec -rca
m
(
ẹ̑; ȇ
)
geom.
telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov;
ikozaeder
dvajsetéro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
skupina dvajsetih enot:
dvajsetero mož
dvájsetévrski
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
ki ima vrednost dvajsetih evrov:
dvajsetevrski bankovec
;
dvajsetevrska izguba
/
dvajsetevrski srebrnik
dvájseti
-a -o
štev.
(
ȃ
)
ki v zapovrstju ustreza številu dvajset:
dvajseti rojstni dan
;
dvajsetega [20.] marca
;
okoli dvajsete (ure)
;
v dvajsetem letu
;
dvajseto [20.] stoletje
od 1900 do 2000
/
dvajseti del česa
dvajsetina
●
knjiž.
v dvajsetih [20.] letih prejšnjega stoletja
od 1920 do 1930
dvajsetíca
-e
ž
(
í
)
1.
nekdaj
avstrijski novec za dvajset krajcarjev:
ob slovesu mu je dala dvajsetico
;
srebrne dvajsetice
2.
pog.
številka dvajset:
zadela je dvajsetica
dvájsetič
prisl.
(
ȃ
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na dvajsetem mestu:
že dvajsetič gre na pot
dvajsetína
-e
ž
(
í
)
del na dvajset enakih delov razdeljene celote:
pokupil je dvajsetino vseh delnic
dvájsetkrat
prisl.
(
ȃ
)
izraža dvajset ponovitev:
dvajsetkrat ena je dvajset
;
dvajsetkrat ponoviti poizkus
dvájsetléten
-tna -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
1.
star dvajset let:
dvajsetletna študentka
2.
ki traja dvajset let:
v dvajsetletnem delu si je nabral bogatih izkušenj
dvajsetlétje
-a
s
(
ẹ̑
)
doba, ki traja dvajset let:
v prvem dvajsetletju obstoja samostojne države se je kultura zelo razmahnila
dvájsetlétnica
-e
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
1.
dvajseta obletnica:
praznovanje dvajsetletnice osvoboditve
/
poročila se je ravno na svojo dvajsetletnico
2.
dvajset let stara ženska:
seznanil se je z neko dvajsetletnico
dvájsetlétnik
-a
m
(
ȃ-ẹ̑
)
dvajset let star moški:
še zmeraj gleda na življenje kot kak neizkušen dvajsetletnik
dvájsettólarski
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̄
)
ki ima vrednost dvajsetih tolarjev:
dvajsettolarski bankovec, kovanec
dvákrat
prisl.
(
ȃ
)
izraža dve ponovitvi:
dvakrat dve je štiri
;
dvakrat zakleniti
;
preobleči se dvakrat na teden
/
dvakrat tolikšna vrednost
;
dvakrat več
/
ekspr.:
zanj je to strašen, dvakrat strašen udarec
zelo hud
;
tako govorjenje je dvakrat nič
nesmiselno, prazno
●
videl sem ga enkrat, dvakrat
malokrat, malokdaj
;
ne bi rekel dvakrat, da se ne bo pritožil
skoraj gotovo se bo pritožil
;
ekspr.
ne da si dvakrat reči
napravi brez obotavljanja
;
preg.
dvakrat da, kdor hitro da
hitra pomoč je največ vredna
;
preg.
samo v mlinu se dvakrat pove
ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦
bot.
dvakrat nazobčani list
list z zobci, ki so tudi nazobčani
dvákraten
tudi
dvákráten -tna -o
prid.
(
ȃ; ȃ-ā
)
1.
dvakrat tolikšen:
s tem boš imel dvakratne stroške
;
dvakratna vrednost
2.
ki je dveh vrst;
dvojen
:
ima dvakratne bolečine: v želodcu in v glavi
3.
ki izraža dve ponovitvi:
dvakratna predstava
♦
mat.
dvakratna negacija
negacija negacije
;
pravn.
dvakratni državljan
kdor ima državljanstvo dveh držav
dvákratno
tudi
dvákrátno
prisl.
:
vse ti bom dvakratno povrnil
;
pri teh besedah ga je dvakratno speklo
dvákrátnik
-a
m
(
ȃ-ȃ
)
mat.
rezultat množenja s številom dve:
2a je dvakratnik števila a
dvánajst
in
dvanájst -ih
štev.
(
ȃ; á
)
izraža število dvanajst [12]
a)
v samostalniški rabi:
dvakrat šest je dvanajst
;
od dvanajstih je ostal eden
/
ura je dvanajst
;
ob dvanajstih (ponoči)
24
h
b)
v prilastkovi rabi:
dvanajst učencev
;
plačati v dvanajst(ih) obrokih
;
tudi neskl.:
s približno dvanajst dijaki
;
stane okoli dvanajst evrov
//
neskl.
izraža številko dvanajst:
informacije v sobi 12
;
štiri ulomljeno z dvanajst
●
ekspr.
fant, kakršnih gre dvanajst na ducat
nepomemben, povprečen fant
dvanajst...
ali
dvánajst...
in
dvanájst...
in
dvanajst...
prvi del zloženk
(
ȃ; á
)
nanašajoč se na število dvanajst:
dvanajstdneven
;
dvanajstčlanski
;
dvanajstzložen
;
dvanajstkraten
dvanajsták
-a
m
(
á
)
1.
lov.
dvanajsterak
:
ustrelil je krasnega dvanajstaka
2.
nekdaj
avstrijski novec za dvanajst krajcarjev:
kovali so dvojake, trijake in dvanajstake
3.
zgod.
vsak od dvanajstih mestnih svetovalcev v fevdalni dobi:
k posvetu se je zbralo le nekaj dvanajstakov
dvanajstér
-a -o
štev.
(
ẹ̑
)
ki je dvanajstih vrst:
dvanajstere dajatve
;
sam.:,
rel.
dvanajsteri
apostoli
dvanajsterák
-a
m
(
á
)
lov.
jelen, ki ima na vsakem rogu po šest odrastkov:
dvanajsterak je stopal naravnost proti njemu
/
nepravilni dvanajsterak
ki ima na enem rogu šest, na drugem pa manj odrastkov
dvanajstérec
in
dvanajstêrec -rca
m
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
geom.
telo, ki ga omejuje dvanajst skladnih pravilnih peterokotnikov;
dodekaeder
:
izračunati površino dvanajsterca
2.
lit.
verz, ki ima dvanajst zlogov in cezuro za šestim zlogom:
dvanajstérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupina dvanajstih oseb:
naša dvanajsterica je dosegla drugo mesto
;
postal je vodja dvanajsterice delavcev
dvanajstérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
biblio.
knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvanajst listov:
knjižnica ima tudi nekaj dvanajsterk
2.
nav. mn.,
alp.
dereza z dvanajstimi konicami:
navezal si je dvanajsterke
dvanajstérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
začetni del tankega črevesa:
čir na dvanajsterniku
dvanajstéro
-ih
tudi
--
štev.
(
ẹ̑
)
skupina dvanajstih enot:
dvanajstero pravil društva
dvanajsterokótnik
-a
m
(
ọ̑
)
geom.
lik, ki ima dvanajst kotov:
plošča v obliki dvanajsterokotnika
dvánajsti
in
dvanájsti -a -o
štev.
(
ȃ; á
)
ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst:
dvanajstega [12.] septembra
;
v dvanajstem letu
;
okoli dvanajste (ure)
12
h
24
h
/
dvanajsti del celote
●
ekspr.
nekaterim običajem bije dvanajsta ura
izginjajo, se izgubljajo
;
ekspr.
nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri
v zadnjem trenutku, hipu
dvanajstíca
-e
ž
(
í
)
1.
pog.
številka dvanajst:
napisal je več dvanajstic
//
star.
ducat
:
kupil je nekaj dvanajstic hlodov
2.
dvanajst prav napovedanih izidov od dvanajstih tekem pri športni napovedi:
v drugi kombinaciji je imel dvanajstico
3.
nekdaj
avstrijski novec za dvanajst krajcarjev:
plačati z dvanajstico
dvanájstič
in
dvánajstič
prisl.
(
á; ȃ
)
pri ponavljanju ali v zapovrstju na dvanajstem mestu:
dvanajstič prestavljen
dvanajstíja
-e
ž
(
ȋ
)
zgod.
sodišče z dvanajstimi, navadno voljenimi prisedniki v fevdalni dobi:
dvanajstija je izrekla sodbo
dvanajstína
-e
ž
(
í
)
1.
del na dvanajst enakih delov razdeljene celote:
primerjali so januarsko proizvodnjo z dvanajstino letnega plana
//
star.
ducat
:
za hišo se je pasla kaka dvanajstina kokoši
2.
fin.
začasni proračun za en mesec:
odobritev dvanajstin
/
proračunske dvanajstine
dvanajstínka
-e
ž
(
ȋ
)
del na dvanajst enakih delov razdeljene celote;
dvanajstina
:
svojo dvanajstinko je že pri zapuščinski razpravi odstopil bratu
dvanajstínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od dvanajstina:
dvanajstinska delitev
dvanajstíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki ima za osnovo število dvanajst:
dvanajstiški sistem
dvánajstléten
in
dvanájstléten -tna -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑; á-ẹ̑
)
1.
star dvanajst let:
dvanajstletni deček
2.
ki traja dvanajst let:
dvanajstletno obiskovanje šole
dvanájstnik
-a
m
(
ā
)
anat.
začetni del tankega črevesa:
dobiti, imeti čir na dvanajstniku
dvanajstórica
-e
ž
(
ọ̑
)
skupina dvanajstih oseb:
od takratne dvanajstorice jih je ostala le še polovica
;
dvanajstorica vojakov
dvánajsttónski
1
in
dvanájsttónski -a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑; á-ọ̑
)
težek dvanajst ton:
dvanajsttonska železna konstrukcija
//
ki ima nosilnost dvanajst ton:
dvanajsttonski kamion
dvánajsttónski
2
in
dvanájsttónski -a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑; á-ọ̑
)
glasb.
ki temelji na enakovredni uporabi vseh dvanajstih tonov kromatične lestvice:
dvanajsttonski sistem
;
dvanajsttonska glasba
;
komponirati v dvanajsttonski tehniki
dvánajstúren
in
dvanájstúren -rna -o
prid.
(
ȃ-ȗ; á-ȗ
)
ki traja dvanajst ur:
dvanajsturni vojaški spopad
;
čakalo ga je nepretrgano dvanajsturno delo
dvátisočléten
-tna -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
ki traja dva tisoč let:
narod z dvatisočletno kulturno tradicijo
DVD
in
dvd -ja
in
DVD
in
dvd --
[
dẹvẹdé -êja
tudi
dəvədə̀
]
m
(
ẹ̑ ȇ; ə̏
)
krat.
1.
optična digitalna plošča za shranjevanje večje količine podatkov:
posneti na DVD
;
na DVD lahko shranimo za dve uri visokokakovostnega videa
2.
predvajalnik digitalnih videoplošč;
DVD-predvajalnik
:
večnamenski DVD
;
prvi del zloženk:
DVD-predvajalnik
;
DVD-zapisovalnik
;
DVD-plošča
;
izdelava DVD-ROM-ov
DVD-téka
-e
[
dẹvẹdé-téka
in
dəvədə̀-téka
]
ž
(
ẹ̑-ẹ̑; ə̏-ẹ̑
)
1.
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja DVD-je:
DVD-teka je ponudila internetne prenose filmov
2.
sistematično urejena zbirka DVD-jev:
domača DVD-teka
dve...
ali
dvé...
in
dve...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
z izrazom ženskega ali srednjega spola
nanašajoč se na število dve:
dveleten, dvetretjinski
dvéléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
1.
star dve leti:
dveleten otrok
2.
ki traja dve leti:
dveletna praksa
/
dveletni magistrski študij
dvelétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
dveletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov:
prvo leto dveletke je uspešno zaključeno
dvér
-i
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
star.
vrata
:
odpreti, zapreti dveri
;
nastežaj odprte dveri
;
potrkati na dver
;
pren.
Čemu nocoj si brez besed, čemu zapiraš srca dver?
(A. Gradnik)
dvérce
dvérc
ž
mn.
(
ẹ̑
)
manjšalnica od dver:
odkleniti, odpahniti dverce
dvésto
--
tudi
-tih
štev.
(
ẹ̑
)
izraža število ali številko dvesto [200]:
dvesto deset kilometrov
;
v dvesto letih
dvéstoévrski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki ima vrednost dvestotih evrov:
dvestoevrski bankovec
;
dvestoevrska pomoč državljanom
dvéstoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ẹ̑
)
ki traja dvesto let:
dvestoletno nasprotje med državama
/
do takšnih rezultatov so prišli na osnovi dvestoletnih izkušenj
dvéstotólarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̄
)
ki ima vrednost dvestotih tolarjev:
dvestotolarski bankovec
dvétretjínski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
nanašajoč se na dve tretjini:
zakon je bil sprejet z dvetretjinsko večino glasov
dvéúren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑-ȗ
)
ki traja dve uri:
utrdba je padla po dveurnem srditem boju
;
vlak ima dveurno zamudo
dvíg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od dvigniti ali dvigati:
a)
pozdravil je z dvigom roke
;
dvig na prste
/
dvig ladje z morskega dna
b)
dvig cen
;
skrbeti za dvig produktivnosti dela
/
dvig zračnega pritiska, temperature
c)
nujno potreben je strokovni dvig kadrov
č)
dvig denarja v banki
/
knjiženje vlog in dvigov
dvigáč
-a
m
(
á
)
kdor kaj dviga:
dvigači so dvignili mlaj na ramena
♦
lov.
pes, ki dvigne, spodi divjad
dvigáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
dvigalo
:
dvigača je obstala v šestem nadstropju
/
iztirjeni vagon so dvignili z dvigačo
dvigalko
dvigálec
-lca
[
dvigau̯ca
in
dvigalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj dviga:
dvigalci so dvignili mlaj
//
šport.,
v zvezi
dvigalec uteži
športnik, ki dviguje uteži:
ekipa naših dvigalcev uteži je dosegla drugo mesto
dvigálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dviganje:
dvigalni mehanizem
;
dvigalna moč priprave
;
dvigalna naprava
;
dvigalne verige, vrvi
/
dvigalni most
dvižni most
♦
teh.
dvigalni voziček
transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne
dvígalica
-e
ž
(
ȋ
)
lov.
zanka za lovljenje divjadi na upognjeni veji ali tanjšem deblu, ki ob sprožitvi dvigne plen od tal:
nastavljati dvigalice
;
prenekaterega zajca ali srno je ujel na dvigalico
dvigálka
-e
[
tudi
dvigau̯ka;
prvi pomen
dvigalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
tipka na računalniški tipkovnici z oznako shift, ki v kombinaciji z drugo tipko izvede drugotno funkcijo te tipke:
držati dvigalko
;
pritisniti dvigalko
2.
žel.
prenosna naprava za dviganje lažjih vagonov:
z dvigalko umakniti vozilo s tira
;
dvigalka na vreteno
3.
lov.
železna past, ki se sproži z dvigom vabe:
nastaviti dvigalko
dvigálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen:
hidravlični, mehanski dvigalnik
;
prevozni dvigalnik
/
pristaniški ropot je še povečevalo škripanje in ječanje dvigalnikov
dvigal, žerjavov
dvigálo
-a
s
(
á
)
1.
naprava s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje:
dvigalo se je začelo počasi dvigati
;
dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju
;
stopiti v dvigalo
;
peljati se z dvigalom
/
osebno, tovorno dvigalo
/
rudarji so se z dvigalom spustili v jašek
2.
teh.
naprava ali priprava za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen:
električno, ročno dvigalo
;
avtomobilsko dvigalo
/
ladijsko, pristaniško dvigalo
;
mostno dvigalo
ki se premika po dveh, od tal dvignjenih tirnicah
dvíganje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od dvigati:
a)
dviganje težkih bremen
/
priprava za dviganje potopljenih ladij
/
ponosno dviganje glave
/
glasovanje z dviganjem rok
♦
šport.
dviganje uteži
b)
dviganje in padanje cen
;
dviganje kupne moči prebivalstva
;
dviganje storilnosti
c)
dviganje dežele iz gospodarske zaostalosti
;
idejno, strokovno dviganje kadrov
č)
dviganje denarja na bankomatih
d)
dviganje množic v oborožen upor
e)
opazovati dviganje letala
dvigátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor sprejema pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih:
dvigatelj se mora v banki izkazati z osebno izkaznico
dvígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
premikati z nižjega mesta, položaja na višjega:
skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak
;
žerjav dviga zaboje iz ladje
;
dvigati vodo iz vodnjaka
;
spretno, težko dvigati
;
dvigati s pripravami, z rokami
/
na ladji dvigajo sidro
;
dvigati zaveso
/
pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke
/
dvigati potopljeno ladjo
/
ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico
držal
2.
delati kaj višje:
dvigati teren z nasipavanjem
;
začeli so dvigati vodo v bazenu
;
voda v čolnu se dviga
/
cesta se neopazno dviga
vzpenja
3.
delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja:
prijel ga je za roke in ga dvigal
;
gostje so se začeli dvigati in odhajati
vstajati
;
dvigati se in legati
/
dvigati podrte drogove
;
poleženo žito se že dviga
/
pog.
brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj
budili, klicali
4.
spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
dvigati cene, proizvodnjo
;
potrošnja se hitro dviga
;
temperatura se še dviga
narašča
/
dvigati zavest državljanov
;
pog.
glasba je dvigala razpoloženje
/
dvigati kvaliteto izdelkov
;
dvigati nivo izobrazbe
zviševati
//
spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
dvigati gospodarstvo
;
kulturno dvigati deželo
/
dvigati ljudstvo iz zaostalosti
/
nova družba ga dviga
plemeniti, boljša
;
umetnost duhovno dviga človeka
5.
sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih:
pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki
;
dvigati plačo
;
redno dvigati naročeno blago
6.
napravljati, da se kdo upre, upira:
dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem
;
vojska se že dviga
/
takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7.
povzročati
,
delati
:
vozila dvigajo prah
;
dvigati preplah med ljudmi
●
ekspr.
spet so začeli dvigati glave
postajati uporni, predrzni
;
to ravnanje je dvigalo prah v javnosti
povzročalo razburjanje, govorice
;
dviga ga nad druge
višje ga ceni
;
ekspr.
takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu
so ga močno poveličevali, hvalili
;
vznes.
visoko dvigajo zastavo napredka
z vsemi silami si prizadevajo za napredek
dvígati se
1.
premikati se navzgor, kvišku:
dim se je dvigal visoko v zrak
;
letalo, raketa se dviga
;
prsi so se ji sunkovito dvigale
/
s težavo se dviga po stopnicah
2.
knjiž.
nastajati, pojavljati se:
začeli so se dvigati protestni klici
;
neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih
;
med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov
/
noč se že dviga
noči se
3.
razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice:
v daljavi se dvigajo visoke gore
;
okrog gradu se dviga mogočno zidovje
/
tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš
/
ekspr.
tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
●
ekspr.
zaradi krivice se je v njem vse dvigalo
čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč
-a -e:
jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu
;
zavil je v polagoma se dvigajoči breg
;
mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
dvigljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da dvigniti:
dvigljiv železniški most
;
vrata so dvigljiva
dvígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega:
dvignil je klobuk v znak pozdrava
;
dvigniti slušalko pri telefonu
;
dvigniti otroka v naročje
;
z lahkoto dvigne sto kilogramov
/
dvigniti sidro, zaveso
/
dvigniti nogo, roko
/
dvigniti potopljeno ladjo
2.
napraviti kaj višje:
dvigniti bregove z nasipavanjem
;
pog.
dvigniti hišo za dve nadstropji
nadzidati
;
voda v bazenu se je dvignila za dva metra
/
na poti so se dvignili nad tisoč metrov
;
za ovinkom se pot nekoliko dvigne
vzpne
/
da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
3.
napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja:
dal mu je roko in ga dvignil
;
moški so se drug za drugim dvignili in odšli
vstali
/
dvigniti podrt drog
;
trava se je po neurju hitro dvignila
/
ekspr.
novica ga je takoj dvignila iz postelje
;
pog.
sredi noči so ga dvignili
zbudili, poklicali
4.
spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo
;
število naročnikov se je dvignilo
;
temperatura se je močno dvignila
narasla
/
priznanje je dvignilo delovni elan
;
pog.
njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje
;
morala v četi se je dvignila
/
dvigniti kvaliteto izdelkov
;
kritika se je dvignila na višjo raven
//
spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti:
dvigniti domačo industrijo
;
posestvo je dvignil z delavnostjo
izboljšal, razvil
;
gospodarsko, kulturno dvigniti deželo
/
dvigniti ljudi iz zaostalosti
/
nova družba ga je dvignila
poplemenitila, izboljšala
;
moralno dvigniti koga
//
dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost:
dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev
/
dvigniti narodni jezik v literarnega
/
dvignili so ga v plemiški stan
povzdignili
5.
sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih:
dvigniti denar iz banke, v banki
;
dvigniti plačo
;
dvigniti prtljago v garderobi
;
pravočasno dvigniti vstopnice
6.
napraviti, da se kdo upre:
dvigniti ljudstvo proti gosposki
;
če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili
uprli
/
dvigniti ljudi k uporu, v upor
7.
povzročiti
,
narediti
:
policija je dvignila preplah
;
članek je dvignil ogorčenje
;
zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
●
pog.
ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila
razburila, vznevoljila
;
dvigniti duha vojakom
jih opogumiti
;
ekspr.
tudi on je dvignil svoj glas
povedal svoje mnenje
;
pog.
partizani so dvignili most
razstrelili
;
ekspr.
odkar živi v mestu, je precej dvignila nos
je postala domišljava
;
ekspr.
nič ni rekla, samo nos je dvignila
z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena
;
šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu
ga je pogledala
;
afera je dvignila mnogo prahu
povzročila je razburjanje, govorice
;
ob vsaki priložnosti dvigne prst
svari
;
nikoli ni dvignil roke na sestanku
zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril
;
že po prvih težavah so mnogi dvignili roke
izgubili upanje na uspeh; opustili delo
;
ekspr.
dvigniti roko nad koga, proti komu
udariti, (pre)tepsti ga
♦
lov.
dvigniti divjad
spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
dvígniti se
1.
premakniti se navzgor, kvišku:
iz vinograda se je dvignila jata škorcev
;
letalo se je hitro dvignilo
;
megla se še ni dvignila
/
nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
2.
knjiž.
nastati, pojaviti se:
v želodcu se mu je dvignila slabost
;
v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca
;
nenadoma se je dvignil silovit vihar
●
kruh se je lepo dvignil
vzhajal
;
v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo
temperatura je narasla
;
hotel se je dvigniti nad druge
doseči pomembnejši položaj od drugih
;
dvigniti se nad osebne prepire
ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje
dvígnjen
-a -o:
žugal je z visoko dvignjeno pestjo
;
zavesa v dvorani je že dvignjena
dvigováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dvigati
:
črpalka dviguje vodo iz vodnjaka
/
predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene
/
ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti
/
črn dim se dviguje nad pogoriščem
/
med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli
dvízati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
star.
hiteti
:
za hip se je ustavil, nato pa se je dvizal dalje
;
po maši so se ženske dvizale proti domu
;
dvizaj se, kar se da!
/
knjiž.
fantje se na vse pretege dvizajo okoli čolna
hitijo z delom pri čolnu
dvížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki se da dvigniti:
dvižni most
;
dvižna zapornica
;
dvižna vrata
2.
ki povzroča, omogoča dviganje:
dvižni mehanizem
;
dvižni stolp rudniškega jaška
;
dvižni vzvod
;
dvižna sila
♦
avt.
dvižna prostornina avtomobilskega motorja
prostornina vseh valjev
;
fin.
dvižni listek
obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja
;
fiz.
dvižni kot
kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija
;
dvižna doba
čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko
dvo...
ali
dvó...
in
dvo...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na število dve:
dvoceven, dvoleten, dvomotornik, dvoredje
/
dvoumen
dvóbárven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki je dveh barv:
dvobarvni trak
;
dvobarvne tkanine
/
dvobarvni napis nad trgovino
/
dvobarvni tisk
dvóbárvnost
-i
ž
(
ọ̑-ȃ
)
lastnost, značilnost dvobarvnega:
dvobarvnost reklamnih napisov
/
dvobarvnost tkanine jo je odbijala
dvóbázen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
kem.,
v zvezi
dvobazna kislina
kislina, v kateri se lahko dva vodikova atoma zamenjata s kovino:
dvóbóčno
prisl.
(
ọ̑-ọ̑
)
v zvezi
dvobočno someren
1.
zool.
ki ima enako levo in desno polovico:
dvobočno somerna žival
2.
bot.
ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela:
dvobočno somerni cvet
dvóbòj
-ôja
m
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ó
)
1.
boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih:
poklicati, pozvati koga na dvoboj
;
zmagati v dvoboju
;
biti sekundant v dvoboju
2.
spopad dveh nasprotnikov sploh:
letalski, topniški dvoboj
/
besedni, predvolilni dvoboj
3.
šport.
tekmovanje dveh posameznikov ali moštev:
naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje
;
atletski, plavalni dvoboj
;
šahovski dvoboj
;
dvoboj za svetovno prvenstvo
;
neodločen izid dvoboja
dvobójen
in
dvobôjen -jna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
nanašajoč se na dvoboj:
dvobojno orožje
;
dvobojna pravila
/
knjiž.
dvobojni drug
sekundant (v dvoboju)
dvobojeválec
-lca
[
dvobojevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor se dvobojuje:
dvobojevalca sta prišla na dogovorjeno mesto
dvobojevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od dvobojevati se:
v dvobojevanju je bil pravi mojster
/
besedno dvobojevanje
dvobojeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
bojevati se v dvoboju:
za vsako malenkost se je hotel dvobojevati
;
pren.
dvobojevati se v besedah
dvóbratínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
bot.,
v zvezi
dvobratinski prašniki
prašniki, zrasli v dve skupini:
dvóbrázden
-dna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
agr.,
v zvezi
dvobrazdni plug
plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi:
dvócéličen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
etn.,
navadno v zvezi
dvocelična hiša
hiša, ki ima dva prostora:
dvócéven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dve cevi:
dvocevni samokres
;
dvocevna puška
dvócévka
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
puška z dvema cevema:
streljati z dvocevko
/
puška dvocevka
dvócilíndrski
-a -o
prid.
(
ọ̑-í
)
strojn.
ki ima dva cilindra, valja:
dvocilindrski motor
dvócvéten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dva cveta:
dvocvetna rastlina
♦
bot.
dvocvetna vijolica
rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora
dvóčeljústen
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
strojn.
ki ima dve čeljusti:
dvočeljustna zavora
;
dvočeljustno rezilo
dvóčetrtínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
ki obsega dve četrtinki:
dvočetrtinski takt
dvóčlénik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
mat.
izraz, ki ima dva člena:
kubiranje dvočlenika
dvóčlénski
-a -o
prid.
(
ȏ-ẹ̑
)
nanašajoč se na dvočlenik:
dvočlenski izrek, koeficient
/
dvočlenska enačba
♦
jezikosl.
dvočlenski termin
dvóčŕkje
-a
s
(
ọ̑-ȓ
)
jezikosl.
črki, ki zaznamujeta en glas:
dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č
dvóčŕten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȓ
)
glasb.
nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo:
dvočrtni g
;
dvočrtna oktava
dvódêbeln
-a -o
[
dvodebələn
in
dvodebəln
]
prid.
(
ọ̑-ȇ
)
ki ima dve debli:
dvodebelno drevo
dvódejánka
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
gled.
igra v dveh dejanjih:
napisati, igrati dvodejanko
dvódejánski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
gled.
ki ima dve dejanji:
dvodejansko odrsko delo
dvódélen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dva dela:
klop ob peči je bila dvodelna
;
dvodelna obleka
;
dvodelna skladba
/
dvodelne kopalke
;
dvodelna omara
;
dvodelno okno
;
dvodelna vrata
♦
friz.
dvodelna brada
brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami
;
glasb.
dvodelni takt
dvodobni takt
dvódélnost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
lastnost, značilnost dvodelnega:
dvodelnost obleke
/
dvodelnost epigrama, soneta
;
dvodelnost kompozicije, skladbe
dvódihálka
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
nav. mn.,
zool.
sladkovodna riba, ki diha s škrgami in pljuči;
pljučarica
dvódimenzionálen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki ima dve dimenziji, razsežnosti:
ploskev je dvodimenzionalna tvorba
/
dvodimenzionalna umetnost
;
pren.
dvodimenzionalno prikazovanje značajev
dvódimenzionálnost
-i
ž
(
ọ̑-ȃ
)
značilnost dvodimenzionalnega:
dvodimenzionalnost risbe
/
dvodimenzionalnost umetnosti
dvódínarski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima vrednost dveh dinarjev:
dvodinarski kovanec
dvódnéven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
ki traja dva dni:
dvodneven izlet
;
dvodnevna stavka
2.
star dva dni:
dvodnevni piščanci
dvódôben
-bna -o
prid.
(
ọ̑-ó ọ̑-ō
)
glasb.
ki obsega dve dobi:
dvodobni takt
/
polka je dvodoben ples
dvódómen
-mna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
1.
ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov:
dvodomni predstavniški organi
;
dvodomni parlament
2.
bot.
ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini:
dvodomna rastlina
dvódómnost
-i
ž
(
ọ̑-ọ̄
)
značilnost dvodomnega:
dvodomnost parlamentarnega sistema
♦
bot.
dvodomnost rastlin
dvódružínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
v zvezi
dvodružinska hiša, vila
hiša, vila, ki ima dve družinski stanovanji:
dvóetážen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki ima dve etaži:
dvoetažna zgradba
/
dvoetažni kamion, vagon
dvóévrski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima vrednost dveh evrov:
dvoevrski kovanec
dvófázen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-á
)
elektr.
ki ima dve fazi:
dvofazni tok
dvóglásen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
glasb.
komponiran za dva glasova:
dvoglasna melodija, pesem
/
dvoglasno petje
dvóglásno
prisl.
:
dvoglasno peti
dvóglásje
-a
s
(
ọ̑-ȃ
)
glasb.
glasbeni stavek za dva glasova:
uvajati dvoglasje
dvóglásnik
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
jezikosl.
zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota:
razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike
dvóglásniški
-a -o
(
ọ̑-ȃ
)
pridevnik od dvoglasnik:
dvoglasniški izgovor
dvóglàv
in
dvógláv -áva -o
prid.
(
ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ
)
ki ima dve glavi:
dvoglavo tele
/
v pravljicah
dvoglavi zmaj
;
pren.
dvoglava gora
●
dvoglavi orel
podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦
anat.
dvoglava mišica
mišica, ki ima na enem koncu dva kraka
dvogôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
pogovor, navadno med dvema osebama:
imela sta dolg dvogovor
/
delo je napisano v obliki dvogovora
/
dramski, filmski dvogovor
2.
izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:
ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama
dvógŕb
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȓ ọ̑-r̄
)
ki ima dve grbi:
dvogrba žival
♦
zool.
dvogrbi velblod
dvógrebénast
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dva grebena:
dvogrebenast hrib
♦
arheol.
dvogrebenasta čelada
dvógúb
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȗ ọ̑-ū
)
ki ima dve gubi:
dvogubi telovnik
/
star.
dvogubi škrlatni plašč
dvojni
dvóhóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
elektr.,
navadno v zvezi
dvohodna vezava
vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka:
dvohodna vezava
dvóiménski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
mat.,
v zvezi
dvoimensko število
količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama:
zapisati vrednost z dvoimenskim številom
2.
biol.,
v zvezi
dvoimensko poimenovanje
dvojno poimenovanje:
dvóinpôlsôben
-bna -o
[
dvoinpou̯sobən
]
prid.
(
ọ̑-ȏ-ō
)
v zvezi
dvoinpolsobno stanovanje
stanovanje, ki ima dve sobi in kabinet:
zamenjati dvoinpolsobno stanovanje za trisobno
dvóizménski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki poteka v dveh izmenah:
dvoizmensko delo
/
dvoizmenski pouk
dvój
-a -e
štev.
(
ọ̑
)
1.
ki je dveh vrst:
na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi
;
dvoja človekova narava
dvojna
2.
pri množinskih samostalnikih
izraža število dve:
pripeljali so se v dvojih saneh
;
sam.:
v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo
;
dvojega se bojim
;
mož in žena sta v dvojem eno
●
obljubiti in dati je dvoje
obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje
dvojáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja:
dati beraču dvojačo
;
plačati z dvojačo
;
srebrna, zlata dvojača
/
vino je bilo po dvojači
dvójádrnica
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
ladja z dvema jadroma:
dvójájčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
med.,
navadno v zvezi
dvojajčna dvojčka
dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec:
dvoják
-a
m
(
á
)
1.
kar je iz dveh delov:
hoja je rasla na dvoje in postala dvojak
2.
nekdaj
avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja;
dvojača
:
mošnja, polna srebrnih dvojakov
3.
ekspr.
kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola:
moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom
dvójámboren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
ki ima dva jambora:
dvojamborna jadrnica
dvójámborka
-e
ž
(
ọ̑-ā
)
dvojambornica
:
ob obali so križarile majhne dvojamborke
dvójámbornica
-e
ž
(
ọ̑-ā
)
ladja z dvema jamboroma:
pluti z dvojambornico
;
tovorna, trgovska dvojambornica
;
kapitan dvojambornice
dvójámbornik
-a
m
(
ọ̑-ā
)
dvojambornica
:
v zalivu je zasidran majhen dvojambornik
dvójba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
dvom
:
dvojbe so me mučile
/
nikdar ni bil v dvojbi glede tega
/
ni dvojbe, da bo prišel
dvójček
-čka
m
(
ọ̄
)
1.
vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok:
dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo
;
rodila je dvojčke
/
siamska dvojčka
zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice
;
pren.
v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju dvojčkov:
dvojčki so nemirna bitja
●
rojen je v znamenju dvojčkov
v času od 22. maja do 21. junija
3.
hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema:
graditi dvojček
;
stanovati v dvojčku
4.
nav. dv.
ena od dveh stavb Svetovnega trgovinskega centra (WTC) v New Yorku, ki sta bili porušeni leta 2001:
nad porušenima dvojčkoma se je dvigal velikanski oblak dima in prahu
♦
astron.
Dvojčka
tretje ozvezdje živalskega kroga
;
čeb.
panj dvojček
panj, prirejen za bivanje dveh družin
;
med.
dvojajčna, enojajčna dvojčka
;
min.
dvojček
skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov
;
ptt
(telefonski) dvojček
vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod
;
rib.
dvojček
trnek z dvema ostema
dvójčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
gozd.
dvodebeln
:
dvojčno drevo
2.
min.
dvojčičen
:
dvojčni šiv
3.
ptt,
v zvezi
dvojčni priključek
vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod:
naročnina za dvojčni priključek
dvójčica
-e
ž
(
ọ̄
)
1.
vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok ženskega spola:
bili sta dvojčici
;
ena od dvojčic je kmalu umrla
/
imel je rad svojo sestro dvojčico
2.
ženska, rojena v astrološkem znamenju dvojčkov:
po horoskopu je dvojčica
dvójčič
-a
m
(
ọ̄
)
zastar.
dvojček
:
dvojčiča sta zdrava in krepka
dvójčičen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na dvojčke:
dvojčičen porod
/
dvojčična žival
♦
min.
dvojčični šiv
ravnina, v kateri se dva kristala med seboj zraščata
dvóje
-ih
tudi
--
štev.
(
ọ̑
)
skupina dveh enot
a)
pri množinskih samostalnikih:
dvoje ust, vilic, vrat
/
dvoje oči
;
dvoje čevljev
dva para
b)
pri drugih samostalnikih:
dvoje prijateljev
;
dvoje oken
dve okni
;
načel je dvoje perečih vprašanj
//
skupina dveh različnih enot:
imela sta dvoje otrok, dečka in deklico
;
prisl.:
na dvoje preklati
;
vsega ima po dvoje
;
vse vidi po dvoje
;
igrati, peti, plesati, veslati v dvoje
●
klada je šla na dvoje
se je razklala
;
pog.
na dvoje sta si
sprta sta
;
lonec je na dvoje
razbit
;
sprehodi v dvoje
sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske
♦
alp.
naveza v dvoje
dva, navezana na isti vrvi
dvójec
-jca
m
(
ọ̑
)
šport.
tekmovalni čoln za dva veslača:
tekmovali bodo v dvojcih in četvercih
/
dvojec s krmarjem
♦
lov.
napraviti dvojec
izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival
dvojémka
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
istočasen prijem na dveh strunah na godalu ali brenkalu:
dvójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
dvakrat tolikšen:
vrniti dvojno aro
;
dobil boš dvojno mero
;
naredil si mi dvojno delo
//
ki je iz dveh delov, enot:
dvojen podplat
;
dvojni tir
;
dvojna nit
;
okno z dvojnimi šipami
;
kovček z dvojnim dnom
;
dvojna okna, vrata
;
pog.
naročil je za vse tri dvojno žganje
dvojno navadno mero, čašico žganja
/
dvojni kozolec
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem
;
dvojna lestev
dvokraka lestev
2.
ki je dveh vrst:
doseči dvojen namen
;
motnje so dvojne: zunanje in notranje
;
dvojna človekova narava
/
publ.
dvojni praznik
rojstni dan in god
;
ekspr.
dvojni zaslužkar
kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
//
ki je dveh nasprotujočih si vrst:
dvojna morala
;
živi dvojno življenje
●
dvojna brada
brada s podbradkom
;
pog.
igrati dvojno vlogo
zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
;
presojati z dvojnim merilom
pristransko, ne vsega enako strogo
♦
biblio.
dvojna številka
ena, ki šteje za dve
;
biol.
dvojno poimenovanje
poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto
;
bot.
dvojno cvetno odevalo
venčni in čašni listi
;
elektr.
dvojna dioda
elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi
;
fin.
dvojno knjigovodstvo
knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme
;
geom.
dvojna piramida
telo, sestavljeno iz dveh piramid
;
dvojni stožec
telo, sestavljeno iz dveh stožcev
;
kem.
dvojna vez
vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci
;
mat.
dvojni ulomek
ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek
;
num.
dvojni dukat
dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov
;
pravn.
dvojni državljan
kdor ima državljanstvo dveh držav
;
dvojni zakon
zakon ene osebe z dvema osebama hkrati
;
strojn.
dvojni navoj
navoj z dvema vzporednima grebenoma
;
šah.
dvojni kmet
dva kmeta iste barve na isti liniji
;
dvojni šah
šah od dveh figur hkrati
;
šport.
dvojni skok
skok z dvojnim obratom okrog navpične osi
;
teh.
dvojno koleno
kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
dvójno
prisl.
:
dvojno povrniti, videti
;
vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno
;
sam.:
dvojno je mogoče
dvoje
;
pog.
dajte mi dvojnega!
dvojno mero žgane pijače
dvojênje
-a
s
(
é
)
tekst.
združevanje dveh ali več pramenov v skupen pramen:
dvojenje preje
dvojevŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je dveh, različnih vrst:
dvojevrstno pisanje o problemu
/
pri hiši so dvojevrstni otroci
dvojni
dvójezíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
1.
napisan v dveh jezikih:
dvojezični napisi
;
dvojezično besedilo zakona
/
dvojezični slovar
2.
ki zna in redno uporablja dva jezika:
dvojezični pisatelj
;
starejša generacija je tam še v celoti dvojezična
/
dvojezične šole
/
dvojezično obmejno območje
dvójezíčje
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
jezikosl.
raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja;
diglosija
dvójezíčnik
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
knjiž.
kdor zna in redno uporablja dva jezika:
to delovno mesto je dobil le zato, ker je dvojezičnik
dvójezíčnost
-i
ž
(
ọ̑-ȋ
)
1.
znanje in redna raba dveh jezikov:
dvojezičnost otrok v obmejnih krajih
/
dvojezičnost javnih napisov
2.
zastar.
dvoličnost
2
:
očita mu nepoštenost in dvojezičnost
dvojíca
tudi
dvójica -e
ž
(
í; ọ̑
)
skupina dveh oseb:
z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi
/
bila sta prav čedna dvojica
par
;
obisk švedske kraljevske dvojice
kralja in kraljice
;
zakonska dvojica
mož in žena
//
skupina dveh enot:
iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči
/
most je branila dvojica topov
/
dvojica problemov
♦
fiz.
dvojica sil
dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici
;
šport.
tekmovanje dvojic
dveh igralcev proti dvema
;
žel.
kolesna dvojica
celota dveh koles in gredlja
dvojíčnik
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti;
dvojnik
:
srečal je svojega dvojičnika
dvojílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
tekst.
ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen:
dvojilni stroj
dvojína
-e
ž
(
í
)
jezikosl.
slovnično število, ki zaznamuje dve stvari:
ednina, dvojina in množina
/
sklanjati samostalnik v dvojini
dvojínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dvojino:
dvojinska končnica
/
dvojinske oblike
dvojíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki ima za osnovo število dve:
dvojiški sistem
;
spremeniti desetiško številko v dvojiško
dvojíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
tekst.
združevati dva ali več pramenov v skupen pramen:
nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša
;
trdnost preje povečamo, če jo dvojimo
2.
zastar.
množiti
,
večati
1
:
bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči
3.
zastar.
razdvajati
,
cepiti
:
takšne izjave samo dvojijo množico
dvojíti
2
-ím
in
dvójiti -im
nedov.
(
ī í; ọ̄
)
zastar.
dvomiti
:
kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti
;
da je tako, o tem ni mogoče dvojiti
dvójka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
pog.
številka dve:
napisati dvojko
/
na tej progi vozi dvojka
tramvaj, avtobus številka dve
2.
pog.
najnižja pozitivna ocena (v šoli);
zadostno
:
dobiti dvojko
;
imeti dvojko iz računstva, v računstvu
//
nekdaj
negativna ocena (v šoli):
ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko
;
popraviti dvojko iz zgodovine
/
pisati nalogo dvojko
;
znati za dvojko
3.
skupina dveh oseb:
najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji
;
vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke
4.
igralna karta z dvema znakoma:
pikova dvojka
♦
igr.
napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart
;
šport.
dvojec
dvójkar
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami:
zelo se je poslabšal, dvojkar je
//
nekdaj
učenec z negativnimi ocenami:
ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka
dvójnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
dvojen
:
ovratnik iz dvojnatega blaga
;
dvojnata okna
/
zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave
dvójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti:
to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
//
film.,
gled.
ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje:
prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2.
vsaka od dveh ali več enakih stvari:
knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
//
jezikosl.
vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede:
akcentska, pravopisna dvojnica
/
pogovorna dvojnica
sinonim
3.
etn.
piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema:
pastir je piskal na dvojnico
dvójnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti:
kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika
/
v njem je odkril svojega duševnega dvojnika
//
film.,
gled.
kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje:
najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec
2.
drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta:
policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke
;
dal si je narediti dvojnik ključa
/
poročila je treba oddati v dvojniku
v dveh izvodih
3.
zastar.
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem;
dvojni kozolec
,
vezani kozolec
:
pogorel je dvojnik
;
kozolec dvojnik
dvójniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
razdvojen
,
razklan
:
pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
dvójništvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
dvojnost
:
strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva
2.
izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti:
ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo
dvojnják
-a
m
(
á
)
zastar.
dvolitrska steklenica, navadno za vino;
štefan
:
na mizi je bilo pet dvojnjakov
/
popila sta že cel dvojnjak
dvójno...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dvojen:
dvojnogrebenast, dvojnojamast
dvójnojámast
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
zool.,
v zvezi
dvojnojamasto vretence
vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno:
dvojnojamasto vretence rib
dvójnopérnat
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
bot.,
v zvezi
dvojnopernati list
pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni:
dvójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin:
v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost
;
čutiti v sebi dvojnost
;
človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim
/
dvojnost malomeščanske morale
dvoličnost
dvójnosten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
dvovrsten
,
dvojen
:
ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki
dvókalíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
bot.,
v zvezi
dvokalična rastlina
rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista:
dvókalíčnica
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
nav. mn.,
bot.
rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista:
enokaličnice in dvokaličnice
dvókápen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
arhit.,
v zvezi
dvokapna streha
streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode:
dvókápnica
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
arhit.
streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode:
za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica
dvókís
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
kem.
spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika;
dioksid
:
ogljikov, žveplov dvokis
dvókítičen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-í
)
lit.
ki ima dve kitici:
dvokitična pesem
dvóklík
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
zaporedni pritisk na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom:
odpreti mapo z dvoklikom
dvóklíkati
-am
nedov.
(
ọ̑-í ọ̑-ȋ
)
zaporedoma pritiskati na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom:
medtem ko dvoklikamo na ikone dokumentov, držimo tipko ctrl
dvóklíkniti
-em
dov.
(
ọ̑-í ọ̑-ȋ
)
zaporedoma pritisniti na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom:
če dvokliknemo datoteko, se odpre
;
dvoklikniti ikono, mapo
dvoklópnik
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda:
dvókólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
star.
dvokolesen
:
dvokolen voz
dvókolésen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dve kolesi:
dvokolesen voziček
;
dvokolesna kočija
;
dvokolesna motorna vozila
dvókolésnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
odprt, lahek voz na dveh kolesih:
rada se je vozila v dvokolesniku
dvokólica
-e
ž
(
ọ̑
)
dvokolnica
:
peljati se z dvokolico
/
dvokolica za prevoz zabojev, vreč
dvokólnica
-e
ž
(
ọ̑
)
odprt, lahek voz na dveh kolesih:
peljati se z dvokolnico
//
ročni voziček na dveh kolesih:
porivati, vleči dvokolnico
dvókoló
-ésa
s
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon;
kolo
3
:
voziti se z dvokolesom
;
razprodaja najdenih dvokoles
/
motorno dvokolo
motorno kolo, motor
dvókolónski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
tisk.
postavljen v dveh kolonah, stolpcih:
dvokolonski stavek
/
na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika
slika v širini dveh kolon, stolpcev
dvókônčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ó
)
fiz.,
v zvezi
dvokončni vzvod
vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča:
dvókoníčast
-a -o
prid.
(
ọ̑-í
)
ki ima dve konici:
dvokoničasto šilo
dvókoníčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima dve konici:
dvokoničen drog, kramp
dvókoráčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
kor.,
v zvezi
dvokoračna polka
polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat:
dvókótnik
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
geom.,
v zvezi
sferni dvokotnik
del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama:
dvókovínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
teh.
ki je iz dveh kovin:
dvokovinska plošča, žica
dvókrák
in
dvókràk -áka -o
prid.
(
ọ̑-ȃ; ọ̑-ȁ ọ̑-á
)
ki ima dva kraka:
dvokraka lestev
♦
arhit.
dvokrake stopnice
dvoramne
dvókrílec
-lca
m
(
ọ̑-ȋ
)
1.
aer.
dvokrilnik
:
športni dvokrilec
2.
nav. mn.,
zool.
žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera:
dvókrílen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima dve krili:
dvokrilna omara
;
dvokrilno okno
;
dvokrilna vrata
/
dvokrilno letalo
dvókrílnik
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
aer.
letalo z dvojnimi krili:
peljati se z dvokrilnikom
dvókrôvnik
-a
m
(
ọ̑-ȏ
)
zastar.
dvokrilnik
:
potniški, trgovski dvokrovnik
dvókróžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
1.
filat.,
navadno v zvezi
dvokrožni žig
žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte:
žigosati z dvokrožnim žigom
2.
šah.,
navadno v zvezi
dvokrožni turnir
turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji:
dvókŕp
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȓ ọ̑-r̄
)
bot.
ki je iz dveh, krpam podobnih delov:
dvokrpi listi
dvólastník
-a
m
(
ọ̑-í
)
zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje:
carinske olajšave za dvolastnike
dvólastníški
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo:
dvolastniške pravice
;
dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo
/
dvolastniško posestvo
dvólastníštvo
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje:
najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva
//
dvolastniško posestvo:
manjšanje števila zasebnih dvolastništev
dvólémežen
in
dvólêmežen -žna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȇ
)
ki ima dva lemeža:
dvolemežni plug
dvóléten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
star dve leti:
dvoleten deček
2.
ki traja dve leti:
dvoleten spor
/
dvoletne izkušnje
/
dvoletna šola
♦
bot.
dvoletna rastlina
rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi
dvólétnica
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
bot.
rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi:
enoletnice in dvoletnice
dvólíčen
1
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ī
)
biol.,
min.
ki nastopa v dveh oblikah:
dvolične rudnine
;
dvolična snov
;
spolno dvolične živali
♦
geom.
dvolična ravnina
ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani
;
obrt.
dvolična pletenina
pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka
dvolíčen
2
-čna -o
prid.
(
ī
)
ki se kaže drugačnega, kot je:
dvoličen človek
;
zmeraj je bil dvoličen
//
ki je dveh nasprotujočih si vrst;
dvojen
:
dvolična morala
;
živeti dvolično življenje
●
pog.
igrati dvolično vlogo
zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
dvolíčnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
dvoličen človek:
na tak način so se vzgajali dvoličneži
dvolíčnik
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
dvoličen človek:
živeti je moral med samimi dvoličniki
dvolíčništvo
-a
s
(
ȋ
)
dvoličnost
2
:
bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva
dvólíčnost
1
-i
ž
(
ọ̑-ī
)
biol.,
min.
pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki:
sezonska dvoličnost v barvi dlake
;
spolna dvoličnost
;
dvoličnost pri žuželkah
dvolíčnost
2
-i
ž
(
ī
)
lastnost dvoličnega človeka:
njegova dvoličnost in hinavščina
;
te svoje dvoličnosti niti skrival ni
/
pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike
dvolík
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
1.
knjiž.
ki ima dve obliki:
jezik ima veliko dvolikih besed
2.
zastar.
dvoličen
2
:
dvoliki ljudje
dvólísten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima dva lista:
dvolistna rastlina
♦
bot.
dvolistni vimenjak
gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia
;
dvolistna senčnica
gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium
dvólítrski
-a -o
prid.
(
ọ̑-í
)
ki drži dva litra:
dvolitrska steklenica
dvolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
min.
1.
dvolomnost
:
dvolom pri rudnini
2.
razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom:
dvolómec
-mca
m
(
ọ̑
)
min.
brezbarven, prozoren kristal kalcita:
dvolómen
-mna -o
prid.
(
ọ̄
)
min.
ki v različnih smereh različno lomi svetlobo:
dvolomna rudnina
dvolómnost
-i
ž
(
ọ̄
)
min.
lastnost dvolomnega:
dvolomnost snovi
dvolóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
glasb.
melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona:
dvóm
-a
tudi
dvòm dvôma
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
1.
odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa:
dvomi ga mučijo, obhajajo
;
rahel dvom se nas je loteval
;
znebiti se dvomov
;
pregnati dvome
;
to mu je razpršilo še zadnji dvom
;
dvom nad bogom in ljudmi
;
ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja
;
pog.
pri njem se je pojavljal dvom v vse novo
;
razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno
/
verski dvomi
//
nav. ed.
duševno stanje kot odraz takega odnosa:
rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu
;
živeti v nenehnem dvomu
/
biti v dvomu, dvomih
2.
ekspr.,
v povedni rabi,
z nikalnico
izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa:
ni dvoma, da pride
;
nobenega dvoma ni, da je tako
●
ekspr.
naši so bili brez dvoma boljši
prav gotovo
;
ekspr.
to je izven vsakega dvoma
prav gotovo, res je tako
♦
filoz.
metodični dvom
načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
dvómatríčnik
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
tisk.
stavni stroj z dvema matričnikoma:
dvómba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
dvom
:
vzbudile so se mu dvombe in sumi
/
nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb
/
bila je brez dvombe najlepša v tem kraju
dvómen
-mna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
dvomljiv
:
pridobil si je dvomno slavo
;
vse to je zelo dvomne vrednosti
/
njegov prihod je zaenkrat še dvomen
dvómno
prisl.
:
vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala
dvomeče
dvóméren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄
)
knjiž.
dvodimenzionalen
,
dvorazsežen
:
ploskev je dvomerna
dvómésečen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
ki traja dva meseca:
priredili so dvomesečen seminar
;
dvomesečna pogajanja med sindikati in delodajalci
2.
star dva meseca:
kupil je dvomesečnega čistokrvnega volčjaka
dvómésečnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
revija, ki izhaja vsaka dva meseca:
dvómésten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
mat.
ki sestoji iz enic in desetic:
dvomestno število
dvómetráš
-a
m
(
ọ̑-á
)
šport. žarg.
približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki:
v reprezentanci so skoraj sami dvometraši
dvomílec
-lca
[
dvomiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
dvomljivec
:
uspehi so prepričali celo največje dvomilce
/
bil je večni dvomilec in omahljivec
dvomíseln
-a -o
[
dvomisələn
in
dvomisəln
]
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
dvoumen
,
dvosmiseln
:
rad je uporabljal dvomiselne izraze
//
dvopomenski
:
dvomiselne besede
dvomíselnost
-i
[
dvomisəlnost
]
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dvoumnost
,
dvosmiselnost
:
dvomiselnost politikove izjave
//
dvopomenskost
:
dvomiselnost besede
dvómiti
-im,
in
dvomíti
in
dvómiti -im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑; ī ọ́
)
1.
imeti, izražati dvom, dvome:
zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu,
pog.
v uspeh
;
dvomim, če bo prišla
;
še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel
//
domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže:
dvomi o njeni poštenosti
;
pog.
dvomi v njegovo pravičnost
;
ekspr.
rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja
/
dvomiti nad kom
2.
ekspr.,
z nikalnico
biti trdno prepričan o čem:
ne dvomim o tem
;
ne dvomim, da bo prišla
dvomèč
-éča -e:
vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja
;
opazoval je njihove dvomeče obraze
;
prisl.:
dvomeče jo je pogledal
dvómljenje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od dvomiti:
po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel
dvomljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki vzbuja dvom:
uspeh akcije je še dvomljiv
;
dvomljiva kakovost
;
dajal je dvomljive obljube
;
dvomljiva prognoza bolezni
/
ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu
nestalnem
2.
ekspr.
ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti:
to so dvomljivi ljudje
;
pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk
/
tekst dvomljive vrednosti
/
svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
♦
ekon.
dvomljiva terjatev
terjatev, o katere poravnavi se dvomi
;
šah.
pozicija črnega je zelo dvomljiva
dvomljívo
prisl.
:
dvomljivo si ga je ogledoval
/
v povedni rabi
še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
dvomljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor dvomi:
dvomljivci so umolknili pred argumenti
;
prepričal je še zadnje dvomljivce
/
verski dvomljivec
/
v globini duše je bil dvomljivec
dvomljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki dvomi:
nezaupljiva dvomljivka
dvomljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dvomljivega:
dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala
/
znamenja moralne dvomljivosti
dvómnost
-i
ž
(
ọ̄
)
dvomljivost
:
dvomnost njegovega položaja se še povečuje
dvómôčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ó
)
bot.,
v zvezi
dvomočni prašniki
različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti:
dvómóštvo
-a
s
(
ọ̑-ọ̑
)
zakon žene z dvema možema hkrati:
bila je kaznovana zaradi dvomoštva
dvómotóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
ki ima dva motorja:
dvomotorno letalo
dvómotórnik
-a
m
(
ọ̑-ọ̄
)
dvomotorno letalo:
na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki
dvónadstrópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
ki ima dve nadstropji:
dvonadstropna hiša
/
dvonadstropni parnik, tovornjak
dvónadstrópnica
-e
ž
(
ọ̑-ọ̑
)
dvonadstropna hiša:
stanuje v neki stari dvonadstropnici
dvóníten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki je iz dveh niti:
dvonitna preja
/
dvonitni šiv
♦
elektr.
dvonitna žarnica
žarnica z dvema žarilnima nitkama
//
teh.
ki je na dveh nitih:
dvonitno obešenje aparata
dvónítnik
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
nekdaj
groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina:
tkanje dvonitnika
;
hlače iz dvonitnika
dvónóg
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
ki ima dve nogi:
dvonoga žival
/
dvonoga miza
dvónóžec
-žca
m
(
ọ̑-ọ̑
)
žival, ki ima dve nogi:
dvonožci in četveronožci
//
slabš.
človek
:
s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka
dvónóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
1.
ki ima dve nogi:
dvonožne živali
2.
v zvezi
dvonožna hoja
hoja po dveh nogah:
dvóobrázen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
knjiž.
ki ima dve ali več podob, oblik:
prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti
/
dvoobrazno ravnanje
dvolično
dvóobráznost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
značilnost, lastnost dvoobraznega:
estetska dvoobraznost je v delu očitna
/
dvoobraznost strankinega vodstva
dvoličnost
dvóóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
biol.,
v zvezi
dvoočno gledanje
gledanje z obema očesoma:
dvóoddélčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
šol.
ki ima dva oddelka:
dvooddelčna šola
dvóoddélčnica
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
šol.
dvooddelčna šola:
dvóók
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
ki ima dvoje oči:
dvooko bitje
♦
fot.
dvooka zrcalna kamera
zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje
dvóósen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
teh.
ki ima štiri kolesa na dveh oseh:
dvoosni vagon
/
dvoosni traktor
♦
min.
optično dvoosna snov
snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak
dvóosmínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
ki obsega dve osminki:
dvoosminski takt
dvópásen
-sna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
urb.,
v zvezi
dvopasna cesta
dvopasovna cesta:
dvópasôven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-ō
)
urb.,
v zvezi
dvopasovna cesta
cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer:
dvópasôvnica
-e
ž
(
ọ̑-ȏ
)
dvopasovna cesta:
stara dvopasovnica
;
gradnja nove dvopasovnice
;
dvopasovnica in štiripasovnica
dvópíčje
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
jezikosl.
ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje:
končati stavek z dvopičjem
;
dvopičje in podpičje
dvóplásten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
ki je iz dveh plasti:
dvoplastna obloga
♦
papir.
dvoplastni valoviti karton
dvóplástnost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
lastnost, značilnost dvoplastnega:
dvoplastnost obloge
;
pren.
dvoplastnost kulture
dvóplôščen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ō
)
ki ima dve plošči:
dvoploščni električni kuhalnik
dvópólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
ki ima dva pola:
dvopolni vtič
;
dvopolno stikalo
/
napeti dvopolni konflikti
;
dvopolni politični sistem
;
dvopolni svet v času hladne vojne
;
dvopolna delitev na desnico in levico
dvópóljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
agr.,
navadno v zvezi
dvopoljno gospodarstvo
gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta:
dvópólnost
-i
ž
(
ọ̑-ọ̑
)
lastnost, značilnost dvopolnega:
politična dvopolnost
;
preseganje dvopolnosti
/
za avtorjeva prva dela je značilna izrazita dvopolnost
dvópolovínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
ki obsega dve polovinki:
dvopolovinski takt
dvópoménski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dva pomena:
dvopomenski izraz
;
dvopomenska beseda
dvópoménskost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
lastnost, značilnost dvopomenskega:
pri terminih je dvopomenskost nezaželena
dvópósteljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
ki ima dve postelji, ležišči:
dvoposteljna soba
dvópotézen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
šah.
tak, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat ali doseči odločilno prednost:
dvopotezen problem
;
spregledal je dvopotezno kombinacijo za osvojitev dame
dvópotéznik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
šah.
problem, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat:
dvópredálast
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
bot.,
v zvezi
dvopredalasta plodnica
plodnica, v kateri sta dva predala, prostora:
dvópredálen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki ima dva predala:
dvopredalna miza
dvópredméten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
šol.
ki obsega dva učna, študijska predmeta:
odločil se je za dvopredmetno študijsko skupino
/
dvopredmetni študij
dvópredmétnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
študent, ki ima vpisana dva študijska predmeta:
urnik za študente dvopredmetnike
dvór
-a
tudi
dvòr dvôra
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
1.
veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče:
iti na dvor
;
služiti, živeti na dvoru
/
cesarski, kraljev dvor
/
novica še ni prispela na dvor
;
pren.,
pesn.
Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore
(P. Golia)
//
vladar s člani družine in najožjimi sodelavci:
vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo
;
dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal
;
s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor
2.
star.
dvorišče, navadno kmečko:
zapeljati voz na dvor
;
na dvoru je rastel mogočen kostanj
//
nar.
ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine:
spustiti svinje na dvor
3.
zastar.
dom
,
hiša
:
dvor je bil krit s skodlami
/
pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih
♦
meteor.
lunin, sončni dvor
svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju
;
pravn.
sodni dvor
v nekaterih državah
sodišče z več sodniki
dvórámen
-mna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki ima dva kraka, roglja:
dvoramni svečnik
♦
arhit.
dvoramne stopnice
stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti
dvorána
-e
ž
(
ȃ
)
večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve:
mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička
;
nastopili smo v zelo akustični dvorani
;
kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana
;
steklena dvorana
/
kino dvorana
kinodvorana
/
prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam
/
ekspr.
vsa dvorana mu je navdušeno ploskala
vsi ljudje v dvorani
/
pog.
dvorana je bila v celoti razprodana
vse vstopnice
//
večji, zaprt prostor sploh:
operacijska, secirna dvorana
;
šolska dvorana
;
tovarniška dvorana
dvoránica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od dvorana:
dvoranica je bila že pred začetkom predstave polna
dvoránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na dvorano:
gradnja dvoranskega objekta
;
dvoransko stopnišče
2.
um.
ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri:
dvoranski prostor
;
cerkvena ladja dvoranskega tipa
/
dvoranska cerkev
dvórazmérje
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
geom.
število, značilno za medsebojno lego štirih točk na premici:
dvórazréden
-dna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
šol.,
v zvezi
dvorazredni oddelek
oddelek, v katerem so učenci dveh razredov, letnikov:
uči v dvorazrednem oddelku
2.
nekdaj
ki ima dva razreda, oddelka:
dvorazredna ljudska šola
/
dvorazredna trgovska šola
dvoletna
dvórazrédnica
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
nekdaj
dvorazredna šola:
razširitev enorazrednice v dvorazrednico
dvórazséžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄
)
ki ima dve razsežnosti:
ploskev je dvorazsežna tvorba
dvórazséžnost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ́
)
značilnost dvorazsežnega:
dvorazsežnost slike
dvórec
-rca
m
(
ọ̑
)
večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev:
živeti v dvorcu
;
letni, lovski dvorec
;
baročni dvorec
//
ekspr.
večja, imenitnejša kmečka hiša:
samoten hribovski dvorec
♦
zgod.
deželni dvorec
v stari Avstriji
uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave
;
strelski dvorec
v srednjem veku
kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
dvóréčje
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
knjiž.
ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki:
dvorečje Evfrata in Tigrisa
dvóréd
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
dvostop
:
prvi dvored zavije desno
;
vojaki so se postavili v dvored
;
korakali smo v dvoredih
dvórédec
-dca
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
bot.
njivsko zelišče z rumenimi štirilistnimi cvetnimi venci, Diplotaxis:
dvóréden
-dna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
nanašajoč se na dve redi, vrsti:
dvorana z dvorednimi ložami
/
dvoredni suknjič
suknjič z gumbi v dveh vrstah
♦
agr.
dvoredni ječmen
dvorednik
dvórédnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
agr.
ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah:
dvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dvor:
dvorni služabniki
;
dvorna palača
;
dvorna straža
/
dvorni ceremonial
;
dvorne spletke
/
postal je dvorni dobavitelj
/
služboval je v dunajski dvorni knjižnici
/
dvorni svétnik
v nekaterih državah
naslov za visokega državnega uradnika
;
dvorna dama
v nekaterih državah
naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico
;
dvorna pisarna
v stari Avstriji
urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
●
dvorni norec
človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo
dvórézen
-zna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑
)
1.
ki ima rezilo na obeh straneh:
dvorezen meč, nož
;
pren.
v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
●
ekspr.
kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož
človek, ki se kaže drugačnega, kot je
2.
knjiž.
dvoumen
,
dvosmiseln
:
dvorezen poklon
;
dvorezno vprašanje
/
branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki
dvojnimi, dvovrstnimi
dvóréznik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
les.
skobljič z dvojnim rezilom za gladko in natančno skobljanje:
dvóréznost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ̄
)
lastnost, značilnost dvoreznega:
dvoreznost bodala
/
knjiž.
zavedal se je dvoreznosti svojega položaja
/
dvoreznost morale
dvojnost, dvoličnost
dvorílec
-lca
[
tudi
dvoriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
dvorljivec
dvoríšče
-a
s
(
í
)
prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji:
pometati dvorišče
;
zapeljati voz na dvorišče
;
ograjeno, tlakovano dvorišče
;
kmečko, šolsko dvorišče
/
kraško dvorišče
;
notranje, zunanje dvorišče
♦
arhit.
arkadno dvorišče
dvoríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na dvorišče:
dvoriščni prostor, zid
/
dvoriščno okno
;
dvoriščna vrata
;
vhod z dvoriščne strani
/
stanuje v dvoriščnem poslopju
dvóriti
-im
nedov.
(
ọ̄
)
z dajalnikom
1.
izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost:
vztrajno ji je dvoril
;
znano je, da dvori vsem lepim ženskam
2.
nar. prekmursko
streči
,
pomagati
:
domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok
;
noč in dan dvori svoji bolni materi
dvorján
in
dvorjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
nekdaj
vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru:
slavja se bo udeležil tudi kralj s svojimi dvorjani
dvorjánica
-e
ž
(
ȃ
)
dvorjanka
:
kraljica v spremstvu dvorjanic
dvorjánik
-a
m
(
ȃ
)
dvorjan
:
visok dvorjanik
dvorjániti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
dvoriti
:
kdo je ta dama, ki ji tako vneto dvorjani
dvorjánka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
spremljevalka, družabnica ženskega člana vladarjeve družine:
lepe in imenitne dvorjanke
dvorjánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na dvorjane:
bili so stara dvorjanska rodbina
dvorjánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
dvorjani
:
dvorjanstvo je imelo na vladarja velik vpliv
2.
miselnost, lastnosti dvorjanov:
svojega dvorjanstva ni mogel skriti
dvórjenje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od dvoriti:
zavrača njegovo dvorjenje
dvorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki (rad) dvori:
kljub letom je še zmeraj dvorljiv
/
dvorljive besede
2.
knjiž.
vljuden
,
prijazen
2
:
vedno je dvorljiv in ustrežljiv
dvorljívo
prisl.
:
dvorljivo govoriti
;
predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat
dvorljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) dvori:
povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev
dvorljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost dvorljivega človeka:
med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti
/
o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu
dvórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
dvorjanka
:
prva dvornica
dvórnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
dvorjan
:
kralj ga je postavil za svojega dvornika
dvórôčen
in
dvóróčen -čna -o
prid.
(
ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄
)
1.
nanašajoč se na dve roki:
dvoročno delo
/
dvoročna sekira
sekira, ki se drži z dvema rokama
;
dvoročna žaga
žaga, ki jo vlečeta dva človeka
♦
glasb.
dvoročna skladba
skladba, ki se izvaja z dvema rokama
2.
ki ima dva roča, ročaja:
dvoročni vrč
dvórôčka
-e
ž
(
ọ̑-ȏ
)
arheol.
vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema:
dvóróg
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
ki ima dva roga:
dvoroga žival
/
dvorogo nakovalo
dvórôgeljnik
in
dvórógeljnik -a
[
dvorogəljnik
]
m
(
ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑
)
nekdaj
dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih:
uradniki v uniformah in dvorogeljnikih
;
Napoleon s svojim dvorogeljnikom
/
karabinjerski dvorogeljniki
dvórogljàt
-áta -o
prid.
(
ọ̑-ȁ ọ̑-ā
)
ki ima dva roglja:
dvorogljate vilice
/
dvorogljato pokrivalo
dvórók
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄
)
ki ima dve roki:
človek kot dvoroko bitje
dvorovína
-e
ž
(
í
)
pravn.,
v monarhističnih državah
vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora;
civilna lista
dvóróžnik
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
zastar.
dvorogeljnik
:
klobuk dvorožnik je imel potisnjen čisto na ušesa
dvórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na dvor:
dvorski vrt
;
dvorska kočija
/
dvorski dostojanstvenik
/
ima dobre zveze z dvorskimi krogi
/
bil je vajen dvorskega blišča
;
ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu
/
dvorska knjižnica
dvóséd
in
dvósèd -éda
m
(
ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́
)
šport.
vozilo z dvema sedežema, zlasti za sankanje, bob in kajak:
enosedi in dvosedi
/
tekmovanje dvosedov
dvósédežen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
ki ima dva sedeža:
dvosedežen čoln
;
dvosedežna kočija
;
dvosedežno letalo
dvósédežnica
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža:
pognati, postaviti novo dvosedežnico
;
spodnja, zgornja postaja dvosedežnice
;
smučišče z dvosedežnico
dvósédežnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
vozilo z dvema sedežema:
po cesti je pridrvel športni dvosedežnik
;
jadralni dvosedežnik
dvóslôjen
in
dvóslójen -jna -o
prid.
(
ọ̑-ō; ọ̑-ọ̑
)
ki je iz dveh slojev:
dvoslojni asfalt
;
dvoslojna obloga
dvósméren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄
)
ki poteka v dveh smereh:
dvosmeren promet
/
dvosmerna cesta
dvósmérnost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ́
)
lastnost, značilnost dvosmernega:
dvosmernost prometa
;
pren.,
knjiž.
dvosmernost v umetnosti
dvósmíseln
-a -o
[
dvosmisələn
in
dvosmisəln
]
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
dvoumen
:
smejati se dvosmiselnemu dovtipu
;
slišati je bilo dvosmiselne medklice
/
dvosmiselne besede
dvopomenske
dvósmíselnost
-i
[
dvosmisəlnost
]
ž
(
ọ̑-ȋ
)
dvoumnost
:
zoprna ji je bila dvosmiselnost njegovega govorjenja
/
dvosmiselnost povedanega
dvósôben
-bna -o
prid.
(
ọ̑-ō
)
v zvezi
dvosobno stanovanje
stanovanje, ki ima dve sobi:
kupiti dvosobno stanovanje
dvóspèv
in
dvóspév -éva
m
(
ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑
)
glasb.
skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili;
duet
:
dvospev Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste
//
izvajanje take skladbe:
vaditi dvospev
/
pela sta v dvospevu
dvóspôlen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȏ
)
biol.
ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati:
dvospolna rastlina, žival
♦
bot.
dvospolni cvet
cvet, ki ima prašnike in pestiče
dvóspôlnica
-e
ž
(
ọ̑-ȏ
)
ekspr.
ženska, ki ima lastnosti, značilnosti moškega:
dvóspôlnik
-a
m
(
ọ̑-ȏ
)
biol.
bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati:
polži so večinoma dvospolniki
dvóspôlnost
-i
ž
(
ọ̑-ȏ
)
biol.
obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju:
dvóstanovánjski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
v zvezi
dvostanovanjska hiša
hiša, ki ima dve stanovanji:
zidati dvostanovanjsko hišo
dvóstárševski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
v zvezi
dvostarševska družina
družina, ki jo sestavljata starša z otroki:
živi v dvostarševski družini
dvóstáven
-vna -o
prid.
(
ọ̑-á ọ̑-ā
)
fin.,
v zvezi
dvostavno knjigovodstvo
dvojno knjigovodstvo:
dvóstèzen
-zna -o
[
dvostəzən
]
prid.
(
ọ̑-ə̏
)
ki ima dve stezi:
dvostezno kegljišče
/
dvostezna cesta
dvopasovna cesta
dvóstíšje
-a
s
(
ọ̑-ȋ
)
lit.
dvovrstična kitica:
v dvostišjih napisana pesem
dvóstòlp
-ôlpa -o
prid.
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ō
)
ki ima dva stolpa;
dvostolpen
:
dvostolpa cerkev
dvóstôlpen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ȏ
)
1.
ki ima dva stolpa:
dvostolpna cerkev
2.
tisk.
dvokolonski
:
dvostolpni stavek
/
dvostolpni naslov
naslov v širini dveh stolpcev
dvóstòp
-ópa
m
(
ọ̑-ȍ ọ̑-ọ̄
)
vrsta iz dveh vštric stoječih ali korakajočih oseb:
dvostop zavija v desno
;
postaviti, razvrstiti se v dvostop
;
korakati v dvostopu
dvóstópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
1.
nanašajoč se na dvostop:
dvostopna kolona vojakov
2.
dvostopenjski
:
dvostopni razvoj
♦
strojn.
dvostopni menjalnik
;
pravn.
dvostopno sojenje
dvóstôpenjski
-a -o
[
dvostopənjski
]
prid.
(
ọ̑-ō
)
ki ima dve stopnji:
dvostopenjski razvoj
♦
pravn.
dvostopenjske volitve
posredne volitve
;
dvostopenjsko sojenje
sojenje na dveh instancah
;
strojn.
dvostopenjski kompresor
kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina
;
dvostopenjski menjalnik
menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti
;
šol.
dvostopenjski študij
zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah
;
teh.
dvostopenjska raketa
raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim
dvóstrán
in
dvóstràn -ána -o
prid.
(
ọ̑-ȃ; ọ̑-ȁ ọ̑-á
)
dvostranski
:
dvostrano ogledalo
dvóstránkarski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki ima dve politični stranki:
dvostrankarski sistem
/
dvostrankarska vlada
dvóstránost
-i
ž
(
ọ̑-ā
)
lastnost, značilnost dvostranskega:
dvostranost ogledala
/
dvostranost proizvajalčevega dela
dvóstránski
-a -o
prid.
(
ọ̑-á
)
nanašajoč se na dve strani:
dvostranska krtača
;
dvostransko ogledalo
/
dvostransko veslo
veslo z dvema lopatama
/
dvostranski dogovor, sporazum
;
dvostranska pogodba
;
dvostranski odnosi med državama
♦
čeb.
dvostranski čebelnjak
čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani
;
filat.
dvostransko zobčanje
zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk
;
obrt.
dvostranska pletenina
dvolična pletenina
;
strojn.
dvostranski bat
bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo
dvóstránsko
prisl.
:
dvostransko obvezna pogodba
dvóškŕgar
-ja
m
(
ọ̑-ȓ
)
nav. mn.,
zool.
glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata:
dvóštevílčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
mat.
ki je iz dveh številk:
dvoštevilčno število
dvótákten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
1.
glasb.
ki je iz dveh taktov:
dvotakten glasbeni motiv
2.
strojn.,
navadno v zvezi
dvotaktni motor
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib:
dvótarífen
-fna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
navadno v zvezi
dvotarifni števec
števec, ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi:
dvótédenski
-a -o
[
dvotedənski
]
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
1.
ki traja dva tedna:
dvotedenski dopust
;
dvotedensko bivanje
2.
star dva tedna:
dvotedenski dojenček
dvótíren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
1.
ki ima dva tira:
dvotirna proga
;
dvotirna železnica
/
dvotirni železniški promet
2.
ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina:
dvotirni sistem nagrajevanja
/
ekspr.
bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike
dvojne, dvolične
♦
šol.
dvotirni šolski sistem
nekdaj
šolski sistem z dvema različnima učnima programoma
dvótírnica
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
dvotirna (železniška) proga:
dvótírnost
-i
ž
(
ọ̑-ȋ
)
obravnavanje, reševanje česa na dva različna načina:
dvotirnost vzgoje
/
ekspr.
dvotirnost strankine politike
dvojnost, dvoličnost
dvótráčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
um.,
navadno v zvezi
dvotračna pletenina
okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov:
dvótretjínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
nanašajoč se na dve tretjini:
izglasovati kaj z dvotretjinsko večino
dvótrúpen
-pna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
ki ima dva trupa:
dvotrupno letalo
dvoúmen
-mna -o
prid.
, dvoúmnejši
(
ú ū
)
ki se da razumeti na dva ali več načinov:
dvoumna pripomba
;
dvoumno besedilo zakona
;
dvoumno izražanje, vprašanje
/
bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo
dvojno, dvolično
/
s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo
dvomljivo, negotovo
dvoúmno
prisl.
:
dvoumno govoriti
;
sam.:
rad je povedal kaj dvoumnega
dvoúmiti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
dvoumno govoriti:
v družbi zelo rad dvoumi
dvoúmje
-a
s
(
ȗ
)
dvoumno, dvosmiselno izražanje:
zaradi dvoumja je nastal nesporazum
;
v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju
//
dvoumnost
:
dvoumje pogodbe
dvoúmnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost dvoumnega:
tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost
;
dvoumnost zakonskega besedila
/
izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti
dvóústen
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
bot.
dvoustnat
:
dvoustni cvetni venec
;
čašni listi so zrasli v dvoustno cev
dvóústka
-e
ž
(
ọ̑-ȗ
)
zool.
v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter;
veliki metljaj
dvóústnat
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
bot.
ki ima zgornjo in spodnjo ustno:
dvoustnati cvet
;
dvoustnati cvetni venec
dvóústničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
jezikosl.
ki se tvori z obema ustnicama:
dvoustnični soglasnik
dvóústničnik
-a
m
(
ọ̑-ȗ
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z obema ustnicama:
dvóústniški
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
jezikosl.
dvoustničen
:
dvoustniški soglasnik
dvóvalénten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
kem.
ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini:
dvovalentno železo
dvóvaléntnost
-i
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
kem.
lastnost, značilnost dvovalentnega:
dvovalentnost elementa
dvóváljen
-jna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
strojn.
ki ima dva valja:
dvovaljni motor
;
dvovaljni parni stroj
dvóvêseln
-a -o
[
dvovesələn
in
dvovesəln
]
prid.
(
ọ̑-ȇ
)
ki ima dve vesli:
dvoveselni čoln
dvóvídski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
jezikosl.,
navadno v zvezi z
glagol
ki ima dva vida:
roditi, telefonirati in drugi dvovidski glagoli
dvóvišínski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
šport.,
navadno v zvezi
dvovišinska bradlja
bradlja, ki ima eno bradeljnico višje od druge:
vaje na dvovišinski bradlji
dvóvládje
-a
s
(
ọ̑-ȃ
)
sočasno vladanje dveh vladarjev, vlad na istem ozemlju:
uvedba dvovladja je za nekaj časa rešila politično krizo
dvóvóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑-ō
)
elektr.
ki je iz dveh vodov:
dvovodna napeljava
dvóvodníški
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
elektr.
ki je iz dveh vodnikov, žic:
dvovodniški vod
dvóvpréga
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
vprega z dvema živalma:
peljati se z dvovprego
;
volovska dvovprega
/
voditi dvovprego
dve v voz vpreženi živali
dvóvpréžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
v katerega se vpregata dve živali:
dvovprežen koleselj, voz
/
dvovprežna konja
♦
žel.
dvovprežna vožnja
vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka
dvóvpréžnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
voz, v katerega se vpregata dve živali:
peljali smo se z dvovprežnikom
dvóvráten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-á
)
ki ima dvoje vrat:
dvovraten avtomobil
/
dvovratna omara
dvóvŕh
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȓ ọ̑-r̄
)
ki ima dva vrha:
dvovrho drevo
dvóvŕsten
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȓ
)
1.
postavljen v dveh vrstah:
dvovrstna razporeditev čete
/
dvovrstni suknjič
suknjič z gumbi v dveh vrstah
♦
agr.
dvovrstni ječmen
dvovrstnik
2.
ki je dveh ali več različnih vrst:
dvovrstna prehrana
dvóvrstíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki ima dve vrstici:
dvovrstični napis
♦
lit.
dvovrstična kitica
dvóvrstíčnica
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
lit.
dvovrstična kitica:
pesem je zložena v dvovrstičnicah
dvóvŕstnik
-a
m
(
ọ̑-ȓ
)
agr.
ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah:
dvózakónstvo
-a
s
(
ọ̑-ọ̑
)
pravn.
dvojni zakon:
dvózbórničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov;
dvodomen
:
dvozbornični parlament
dvózlóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑-ọ̄
)
jezikosl.
ki ima dva zloga:
dvozložna beseda
♦
lit.
dvozložna rima
ženska rima
dvózlóžnica
-e
ž
(
ọ̑-ọ̑
)
jezikosl.
dvozložna beseda:
naglas pri dvozložnicah
dvóznáčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
zastar.
1.
dvopomenski
:
dvoznačne besede
2.
dvoumen
,
dvosmiseln
:
njegovo dvoznačno govorjenje je vzbujalo sum
dvóznáčnost
-i
ž
(
ọ̑-ȃ
)
zastar.
1.
dvopomenskost
:
dvoznačnost besed
2.
dvoumnost
,
dvosmiselnost
:
nesporazum je zakrivila dvoznačnost povedanega
dvózóbka
-e
ž
(
ọ̑-ọ̑
)
zool.
večja rdeča riba tropskih morij z bodicami;
ježevka
dvózvéza
-e
ž
(
ọ̑-ẹ̑
)
vojaška ali politična zveza dveh držav:
dvozveza med Nemčijo in Avstro-Ogrsko
dvózvézdje
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
astron.
skupina dveh zvezd:
dvozvezdja in večzvezdja
/
fizikalno dvozvezdje
dve zvezdi, ki krožita okrog skupnega težišča zaradi medsebojnega težnostnega vpliva
;
optično dvozvezdje
dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva
dvóžénec
-nca
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
kdor živi v dvoženstvu:
dvóžénstvo
-a
s
(
ọ̑-ẹ̑
)
zakon moža z dvema ženama hkrati:
živeti v dvoženstvu
/
preganjati dvoženstvo
dvóžíčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
ki je iz dveh žic:
dvožično pletenje mreže
♦
elektr.
dvožični vod
vod, ki je iz dveh žic, vodnikov
dvóžílen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
elektr.
ki je iz dveh žil:
dvožilni kabel, vodnik
dvožíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
zool.,
navadno v zvezi
dvoživna žival
dvoživka
dvožívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zool.
žival, ki živi na kopnem in v vodi:
žaba je dvoživka
;
pren.,
ekspr.
nehal je biti dvoživka – pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju
//
nav. mn.
živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia:
brezrepe in repate dvoživke
2.
aer.
letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi:
proizvodnja dvoživk za vojaške namene
//
teh.
(vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi:
avtomobil dvoživka
3.
slabš.
nenačelen, neznačajen človek:
politična dvoživka
dvožívkar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
kdor ima dva vira preživljanja:
ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar
2.
slabš.
nenačelen, neznačajen človek:
niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar
dvožívkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
slabš.
nenačelnost
,
neznačajnost
:
boril se je proti slepomišenju in dvoživkarstvu v narodnem življenju
dvóžlében
-bna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ̑
)
teh.
1.
ki ima dva žleba, dve vdolbini:
dvožlebni škripec
2.
namenjen za vrezovanje dvojnega žleba:
dvožlebni oblič
džámija
-e
ž
(
á
)
pri muslimanih
stavba, namenjena za verske obrede:
verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi
;
v daljavi smo opazili vitke minarete džamij
džánki
tudi
junkie
-ja
[
džánki
]
m
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
biti, postati džanki
;
videti je kot džanki
;
klošarji in džankiji
/
ekspr.
adrenalinski, kolesarski džanki
zasvojenec
džankizácija
-e
ž
(
á
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
proces, v katerem uživalec mamil zaradi prevzemanja določenega načina življenja pade na družbeno dno:
škodljivi učinki džankizacije
;
zasvojenost in džankizacija
džáur
-a
[
džaur džau̯ra
]
m
(
ā
)
slabš.,
v muslimanskem okolju,
nekdaj
kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan;
nevernik
2
,
drugoverec
:
ni se smel družiti z džauri
džêk
-a
m
(
ȇ
)
pog.,
ekspr.
kdor zaradi svojih uspehov, zanimivih, prijetnih značilnosti vzbuja občudovanje:
on je pravi džek
;
glavni džek v mestu
džêki
in
džéki
-ja
m
(
ȇ; ẹ̑
)
jopič, navadno iz džinsa:
mladenič je bil oblečen v usnjen džeki
džém
-a
m
(
ẹ̑
)
v sladkorni raztopini kuhani koščki sadja:
namazati kruh z maslom in džemom
;
marelični džem
;
džem iz sliv
džemát
-a
m
(
ȃ
)
pri muslimanih
osnovna enota v organizaciji islamske verske skupnosti:
upravljati džemat
;
voditelji lokalnih džematov
džézva
-e
ž
(
ẹ̑
)
spodaj široka, zgoraj zožena posoda za kuhanje turške kave:
postaviti džezvo na kuhalnik
;
bakrena džezva
džézvica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od džezva:
bakrena džezvica
džíhad
tudi
džihád -a
m
(
ȋ; ȃ
)
publ.
vojna muslimanov proti tistim, ki ne priznavajo islama, sveta vojna:
razglasiti džihad
džíngiskánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ekspr.
zelo krut, brezobziren:
džingiskansko nasilje
džíns
in
jeans
-a
[
džíns
]
m
(
ȋ
)
trpežna, groba bombažna tkanina v keprovi vezavi, navadno za hlače:
črn, moder, obarvan, vzorčast džins
;
elastičen, raztegljiv džins
;
hlače, jakna, suknjič, torbica iz džinsa
;
džins in usnje
//
oblačilo iz take tkanine:
oblečen je bil v džins in majico
;
v prid. rabi:
džins jakna
;
džins hlače
;
džins krilo
džíp
-a
m
(
ȋ
)
majhen osebni terenski avtomobil, ki se uporablja predvsem v vojaške namene:
peljati se z džipom
;
policijski, vojaški džip
džiudžic
in
džiudžicu
gl.
jiu-jitsu
džôging
in
džóging
in
jogging -a
[
tretja oblika
džôging-
in
džóging-
tudi
jóging-
]
m
(
ȏ; ọ̑
)
lahkoten tek za ohranjanje telesne vzdržljivosti:
ukvarjati se z džogingom
;
primanjkuje mu časa za džoging in smučanje
džoint
in
džojnt
gl.
joint
džokej
ipd.
gl.
jockey
ipd.
džúboks
in
jukebox -a
[
džúboks
]
m
(
ȗ
)
glasbena naprava z velikim številom gramofonskih plošč, ki omogoča reprodukcijo z zaželene plošče, glasbeni avtomat:
opremiti lokal z džuboksom
džudžic
in
džudžicu
gl.
ju-jitsu
džudžuc
in
džudžucu
gl.
ju-jutsu
džúmbus
-a
m
(
ȗ
)
nižje pog.,
ekspr.
hrup
,
trušč
,
vpitje
:
v razredu je bil strašanski džumbus
/
to bi bil džumbus, če bi prišlo do vojne
velika zmeda
džúngelski
-a -o
[
džungəlski
]
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na džunglo:
bujno džungelsko rastlinstvo
/
na sporedu je serija džungelskih filmov
/
džungelski zakon močnejšega
džúngla
-e
ž
(
ȗ
)
1.
gosto zarasel, težko prehoden svet tropskih pokrajin:
iti na lov v džunglo
;
gverilci so se po napadu umaknili v džunglo
;
afriške, azijske džungle
;
bil je napadalen kot divja zver v džungli
;
pren.
prebijati se skozi duhovno džunglo
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina:
na drugi strani pristanišča se širi nepregledna džungla skladišč, poceni zabavišč in javnih hiš
2.
ekspr.
tehnično zelo razvita družba, polna notranjih nasprotij:
ta družba se iz humanega demokratizma spreminja v surovo moderno džunglo
džúnka
-e
ž
(
ȗ
)
navt.
vzhodnoazijska jadrnica z enim do pet jamborov, visoko krmo in ostrim premcem:
po morju so križarile kitajske džunke
džús
-a
tudi
juice -ea
[
džús
]
m
(
ȗ
)
osvežujoča pijača iz drobno zmečkanega sadja, sladkorja in vode ali sodavice:
naročila je kozarec džusa
;
piti džus s smetano
;
jagodni, bananin džus
;
naravni džus
džúveč
-a
m
(
ȗ
)
gastr.
jed iz svinjskega ali ovčjega mesa, zelenjave in riža:
kuhati džuveč
;
masten džuveč